Anoreksija: Zakaj nočem biti (debela) ženska?

Kaj sta anoreksija in bulimija?

Dovolite mi, da ju opišem s svojimi besedami.

Anoreksija in bulimija sta motnji hranjenja. Za moje pojme so motnje hranjenja bolezni nadzora – ko imamo občutek, da smo izgubili nadzor nad življenjem, se poslužujemo drastičnega ukrepa – nadzora nad sabo. Nadzirati začnemo vnos hrane, saj imamo občutek, da je to edini nadzor, ki ga v življenju še imamo.

Poenostavljeno bi lahko rekla, da sta tako anoreksija kot bulimija bolezni, pri katerih se oseba dojema kot debelo, zato si prične omejevati vnos hrane. Pri bulimiji gre za nadzor vnosa hrane s prenajedanjem in bruhanjem, anoreksija pa je znana po tem, da obolela oseba nadzoruje vnos hrane s stradanjem in uporabo odvajal in diuretikov. Obstajajo tudi podtipi obeh bolezni.

Pomembno je še tole: hujšanje je vedno samo zunanji odraz nečesa, kar se pravzaprav dogaja v notranjosti. Glede sebe sem prišla do zaključka, da sem tlačila vase hrano, da bi potlačila čustva, ki so se mi nabrala skozi otroštvo, bruhala pa, da bi se jih znebila. Tako anoreksija kot bulimija sta torej samo odraz nečesa, kar nas, ironično, razjeda od znotraj. Kaj točno to je, se mora vprašati vsak sam. Bistvo pa je, da v tem vprašanju leži ključ do ozdravitve.

anoreksija

Anoreksija in bulimija sta motnji hranjenja

Sama sem se dolga leta borila s slabo samopodobo (nepriljubljenost v osnovni šoli, stroga stara mama, ki je dobronamerno posegala v vzgojo mojih staršev s svojimi konzervativnimi pogledi na svet, prepiri med staršema, verbalni in fizični napadi drugih otrok, … ). Vse skupaj se je nabiralo in nabiralo dolgo časa.

Na prehodu iz osnovne v srednjo šolo sem staknila infekcijsko mononukleozo (zoprna bolezen, ki me je za tri tedne priklenila na posteljo). V tednih, ko sem bila bolna, sem izgubila nekaj kilogramov, kar je bila zame takrat dobrodošla sprememba, saj sem že nekaj mesecev razmišljala o tem, kako bi lahko izgubila par kilogramov. Sama sebi sem se zdela debelušna, nikakor pa nisem zmogla zbrati toliko volje, da bi se popolnoma odpovedala hrani.

V obdobju, ko sem bila bolna, sta se zato pri meni izmenjevali dve obdobji: najprej anoreksija, ko sem vzdržno stradala in potem bulimija, ko nisem več zdržala, se prenajedla in potem bruhala.

Med infekcijsko mononukleozo mi v roke pride zanimiva knjiga. Glavna junakinja te knjige se za hujšanje poslužuje bruhanja in stradanja. Tukaj prvič naletim na besedi »anoreksija« in »bulimija«. Čeprav me je strah tega, da bi se silila k bruhanju, postajam s to idejo iz dneva v dan bolj obsedena. Že kmalu pridem do svoje prve možnosti za poizkus z bruhanjem.

V tem obdobju igram v godbi na pihala in po enem od koncertov se na večerji strašno prenajem. Po večerji se odločim iti na WC in takrat prvič namenoma izbruham vse, kar sem pojedla. Od tu dalje anoreksija v moji glavi postane moja zaveznica.

Najprej me ima v krempljih anoreksija, potem bulimija: ko je moje grlo od bruhanja že toliko načeto, da imam ves čas občutek, kot da imam angino, in ko ob vsakem bruhanju izbruham še znatno količino krvi – potem se za nekaj dni prisilim v stradanje. Stradam toliko časa, da si moje grlo rahlo opomore, in ko ne zdržim več, se zopet prenajem in bruham. V najhujšem obdobju bruham tudi po petkrat na dan. Vse pogostejši so dnevi, ko izbruham vsak obrok. Ne vem več, zakaj živim. Močno sem izčrpana, shujšana in obupana. V tem obdobju za moje početje izve tudi moja mama in kmalu začnem hoditi k psihiatrinji. Temu se na začetku upiram, a kmalu obrnem vse skupaj v svoj prid: na internetu odkrijem oddelek za adolescentno psihiatrijo v Ljubljani in se odločim, da moram nujno tja. Staršem natvezim, da se želim tja zdravit, hospitaliziran čas pa nameravam v resnici izkoristiti za dodatno hujšanje. Vse skupaj mi seveda uspe. V drugem letniku gimnazije tako dva meseca izostanem od pouka. V tem času poteka moje »zdravljenje« na enoti za adolescentno psihiatrijo v Ljubljani. V isti stavbi je tudi enota za motnje hranjenja. Na kliniki spoznam celo močno shujšanega fanta (najprej ne morem verjeti, da se tudi fantje lahko obremenjujejo s svojo telesno težo – a njegova diagnoza je ravno anoreksija), poleg njega pa še cel kup tako in drugače ubogih mladostnikov. Fant, ki je ubil mamo. Punca z obsesivno-kompulzivno motnjo. Cel kup punc, ki tehtajo znatno manj kot jaz, zaradi česar me postane sram in dodatno omejim vnos hrane. Anoreksija se mi posmehuje izza vsakega vogala, ob vseh tistih okostnjakih se počutim še bolj debelo.



Na oddelku mi kmalu zrastejo krila, saj odkrijem, da me tukaj nihče ne nadzoruje in lahko počnem (skoraj) karkoli hočem. Zato vsak torek, ko imamo proste izhode, izkoristim za kakšno neumnost. Enkrat s fanti z oddelka pokadimo džoint, naslednjič se ga napijemo, tretjič v trgovini nekaj ukradem, pri čemer me zasačijo in v policijskem spremstvu odidem na glavno policijsko postajo. Moja nonšalantna aroganca, ki je pravzaprav samo zamaskiran strah, pa pokaže svoj pravi obraz, ko nekega dne ugotovim, da ne zmorem več peti.

Naj se vam na tem mestu predstavim: moje ime je Anja Baš. Če ste že slišali zame, je bilo verjetno v povezavi z glasbo, saj sem pevka in avtorica glasbe. Pred desetimi leti sem se slovenski javnosti prvič predstavila v prvi sezoni Bitke Talentov. To je bilo v obdobju, ko sem ravno začela prebolevati bulimijo. Od takrat dalje se moja osebna (in glasbena) pot dviguje, a še dolgo po tem, ko sem za bulimijo potegnila črto, nisem bila popolnoma v redu. Anoreksija, oziroma njene posledice so bile z menoj še dolga leta, čeprav sem vsem govorila, da sem v redu.

Danes vem, da se takrat nisem v celoti pozdravila, čeprav sem prekinila z bruhanjem in obsedenim hujšanjem. Jemanje antidepresivov te resda začasno »sestavi«, a vzrokov za bolezen ne odpravi. Zanje se je treba poglobiti vase. Potrebno se je začeti iskreno, brezpogojno imeti rad. Z vsemi napakami vred – prav vsi jih imamo in nihče od nas ni popoln.

Veliko sem se spraševala, zakaj sem sploh zbolela. Zakaj nekatere anoreksija potegne vase, drugih pa ne? Zakaj sem zbolela jaz, moja sestra pa ni, čeprav je odraščala v podobnih okoliščinah?

Po obsežnem razmišljanju in analiziranju svoje preteklosti bi rekla, da sta anoreksija in bulimija vedno do neke mere odraz občutka, da nam v življenju primanjkuje nadzora. Zakaj tako mislim?

Ko sem gledala v svojo preteklost, sem ugotovila, da je v otroštvu in zgodnjem najstništvu velik vpliv imela dominantna stara mama, ki je s svojimi dobronamernimi sugestijami vplivala na prepričanja, ki so se oblikovala v meni. Recimo:

  • Razgaljena ženska telesa je treba skrivati/so grda.
  • Bodi tiho in ne ugovarjaj starejšim.
  • Pojej vse, kar imaš na krožniku (tudi, če se ti gnusi).
  • Poleg tega me je nepriljubljenost v osnovni šoli zaznamovala s prepričanjem, da ne glede na to, kaj bom naredila, nikoli ne bom dovolj dobra.

Če nisem mogla nadzirati poteka svojega življenja, sem lahko nadzirala vsaj hrano, ki sem jo pojedla.

Vse to govorim poenostavljeno, saj tu ne gre zgolj za nadzor. Pomembni so še dejavniki iz okolja, družine, vpliv genetike. Zase sem ugotovila, da je bilo ključno in najbolj škodljivo prepričanje, da »biti ženska ni v redu«, poleg tega pa se nisem znala postaviti zase, hrano pa sem povezovala s prisilo in jo zaradi tega sovražila.

Anoreksija in bulimija sta trdoživi bolezni, ki globoko poženeta svoje korenine. Ključ do ozdravitve je po mojem mnenju to, da v svojem življenju najdemo nekaj, kar nas do te mere izpolnjuje, da se temu ne bi odpovedali za nič na svetu. Zame je bilo to petje in glasba. Nizka teža mi je vzela vso moč, zato nisem mogla peti. Moj glas se je lomil, tresel, grlo pa me je peklo od stalnega bruhanja. Takrat sem si rekla: dovolj. Ne potrebujem bruhanja, da bi moje življenje imelo smisel. Anoreksija, tudi tebi nasvidenje.

Trajalo je dolga leta, preden sem se popolnoma pozdravila. A vsak dan sem v glavi imela samo to, da je moja želja po petju večja kot tista po hujšanju. Po horoskopu sem tehtnica, in takrat je bilo to še posebej očitno: zelo veliko sem padala iz ene v drugo skrajnost, a postopoma je začela prevladovati uravnoteženost. Anoreksija in bulimija sta izgubljali svojo težo na tehtnici. Ironično bi lahko rekla, da sta začeli hujšati. Na drugi strani tehtnice pa je teža zrasla glasbi in petju. Vsakič, ko sem jedla, sem bila notranje bitke: naj se prenajem ali ne? Večinoma je zmagal »ne« in zares sem se trudila jesti normalno. Še vedno sem kdaj pa kdaj bruhala, kar se ni nehalo vse do mojega 22. ali 23. leta. Za nič na svetu ne bi želela še enkrat iti skozi to, a hkrati mi ni žal, da sem te stvari doživela. Danes me namreč opominjajo, da je moja ljubezen do glasbe tista, zaradi katere sem ostala živa in se odločila pozdraviti. Lahko bi rekla, da sem svoje življenje začela zares ceniti šele potem, ko sem ga skoraj uničila.

O bitki s tema boleznima pišem tudi v svoji prihajajoči knjigi »Lačna življenja«, ki bo izšla konec novembra 2015. Več o knjigi si preberite na moji spletni strani: www.anjabas.si

Moj namen je skozi svojo zgodbo in svoj »recept« pomagati prihodnjim generacijam mladostnikov, ki se borijo z motnjami hranjenja. Vsem, ki jim anoreksija in bulimija grenita življenje. Želim si, da bi lahko vsaj deloma odstrla tančico skrivnostnosti s te teme. Želim si, da bi se jo detabuiziralo, saj s tem, ko posvetimo luč zavedanja na te uničujoče mehanizme, deloma že prispevamo k njihovemu razkroju. Želim si, da bi mogoče skozi mojo knjigo kakšen starš uvidel, kaj se dogaja z njegovim najstnikom. Želim si, da anoreksija ne bi bila edino, za kar bodo ti najstniki živeli. Smo več kot samo naša fizična telesa. In lepota prav zares prihaja od znotraj.

Želim vam vse lepo na vaših poteh, naj vam sije sonce.

Anja




One comment on “Anoreksija: Zakaj nočem biti (debela) ženska?

  1. Karmen Valant pravi:

    Z zanimanjem sem prebrala članek in rada bi na kratko opisala svojo izkušnjo z prehranjevanjem. Kar vem zase, sem bila suha, koščena, doma so rekli da sem ” zbirčna” pri hrani. Že pred najstniškimi leti sem večkrat pristala v bolnici zaradi bruhanja in driske, brez apetita, shirana ,shujšana. Takrat pred trideset in več let se nihče ni spraševal, kaj se dogaja z mano, zdravili so pač simptome bruhanja in driske. Vse moje odraslo življenje sem imela težave s težo, premajhno seveda, prebavne motnje, a nekako se zdravniki niso nikoli poglobili v moje težave! Dokler….Odkrili so mi raka na danki, tumor v četrtem stadiju, zdravniki so rekli, da je rasel dolgo,dolgo…Moja kalvarija z rakom je bila toliko težja, ker med kemoterapijo in obsevanjem nisem jedla nič, res nič! Rezultat je bil temu primeren, teža je padla pod kritičnih 44kg pri 170 cm, sledila je depresija,anksioznost…
    Verjetno nisem imela bulimije ali anoreksije, pa vendar Anjo zelo dobro razumem in sem zelo vesela da ji je uspelo
    Sedaj se trudim jesti zdravo, veliko zelenjave, sadja, jogurti, kuham juhice in podobno. Zredila sem se deset kilogramov, ljudje mi še vedno pravijo, da sem suha…sem pa živa!
    Sem živa in to je v vsak zgodbi na koncu važno, brez pomilovanja. Sem novopečena blogerka, pišem o zdravem življenju in kako ironično, o hujšanju! Mogoče bi prebrali moj članek o hujšanju in ga komentirali,trudim se pisati tako, da bom mogoče komu pomagala z dobrim nasvetom.
    lep dan
    Karmen

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Anoreksija: Zakaj nočem biti (debela) ženska?
5 (100%) 2 votes