Avtor: Andreja Tasič

Psihoterapija? Ne, hvala.

Na kaj pomislite ob besedi psihoterapija? Tako, čisto odkrito, v svojih mislih? Se vam zdi, da je to nekaj popolnoma normalnega ali da je to za tiste tam, ki so malo zmešani, ki so ubožci in ne vedo, kaj bi s svojim življenjem? Karkoli vam že šine skozi vaše misli, eno ali drugo, razumem. Ker je še toliko tabujev, pripetih na psihoterapijo, in toliko strahov, kako bo kdo reagiral, ko mu boste zaupali, da razmišljate, da bi šli na terapijo ali pa jo že obiskujete.

Psihoterapija, beseda, ki je marsikdo ne mara slišati. Ker pomeni nekaj ogrožajočega, temnega, nekaj težkega in neznanega. In vsega neznanega se ljudje vedno bojimo, ker je laže in za marsikoga bolj varno, pa četudi je še tako nevarno, vztrajati pri starem.

 



Ogrožajoča je psihoterapija točno toliko, kolikor se bojimo stopiti na novo pot, temna je toliko, kolikor se bojimo teme svoje duše, svoje globine, in težka je toliko, kolikor si dovolimo. Pa neznana? To je pa res. Ker je toliko neznanega in še neodkritega v nas, v nekom, ki pride na psihoterapijo, in ker, kot sem že napisala, se ljudje dejansko bojimo novega. Vztrajamo v zlorabljajočih odnosih, ker je za nas bolj varno to, kar je poznano, od tistega, kar je v neki negotovi prihodnosti. Vztrajamo v zasvojenosti, ker je to toliko bolj varno kot resnični odnosi in ker je tako strašno pomisliti na prihodnost brez zasvojitvene snovi ali vedenja. Vztrajamo v samskem življenju, ker smo bili že tolikokrat razočarani, da smo raje sami, kot da bi ponovno tvegali. Vse to pa ima skupni imenovalec, ki se mu reče vzorci iz primarne družine. Ti nas vodijo, znova in znova, pa se tega sploh ne zavedamo. Vedno znova poustvarjamo vzdušje, ki smo ga prinesli od doma, ker je – znano, ker je domače. Tega se je pa treba oklepati z dušo in telesom, ker imamo občutek, da če bomo karkoli spremenili, nas ne bo več, da se bomo odpovedali vsemu, kar imamo, poznamo in nosimo v sebi.

Preberi več

Je možno oditi iz nasilnega partnerskega odnosa? Je!

Resnično zgodbo svojega življenja mi je zaupala moja znanka in prosila, naj jo zapišem in objavim. Namenjena je vsem ženskam, ki trpite v nasilnem odnosu. Vsem vam, ki mislite, da si boljšega ne zaslužite, in vsem vam, ki mislite, da za vas ni rešitve. Vsem vam, ki ne verjamete, da se da oditi od partnerja, ki vas ponižuje in fizično zlorablja.

V naši družini sta bili dve stvari stalnica: alkohol in nasilje. Ali sta bila starša alkoholika ali ne, se nisem nikoli spraševala, ker je bilo čisto normalno in naravno pri nas, da se pije. Malo, veliko, preveč, ni pomembno, pije se. Na zunaj smo bili zgledna družina in raje ne govorim, kaj vse smo skrivali pod to lepo fasado! Očetovo nasilje nad mamo in nama z bratom, očetovo pretirano zanimanje zame, danes bi temu rekli zloraba, materino pretirano ukvarjanje s samo sabo in namišljenimi boleznimi, ves čas pa vse primerno »začinjeno« z alkoholom. Z bratom sva odraščala kot dva samorastnika. Nikogar ni pretirano skrbelo za naju, samo da je bila fasada brez razpok, kar pomeni, dokler so bile ocene dobre, dokler sva se obnašala v skladu s pravili, tako dolgo je bilo vse v redu. Ko je padla slabša ocena, pa tu ne mislim enke ali dvojke, ampak štirice, ali ko se je očetu zdelo, da nečesa nisva naredila, kot bi morala, naju je pretepel, da sva bila oba v modricah. Mama je vse molče spremljala. Danes vem, da je bila tudi ona preveč omamljena od alkohola in tablet za depresijo, da bi se sploh zanimala za dogajanje ali posegla vmes, ko naju je oče tepel.

Preberi več




Iz smrtne teme v svetlo življenje

Sedim v temi. Rolete spuščene. V meni obup, tema, brezupna črna tema, ki ne pusti dihati, ki duši in me ne izpusti iz svojih krempljev. Kako sem se znašla tukaj? Kako sem lahko padla tako zelo globoko? Glasni kriki na pomoč, ki jih ne sliši nihče, odzvanjajo v meni. Nihče me ne sliši, vidi, tako zelo sama in osamljena sem … Z mislimi že na drugi strani, tam, kjer je bojda lepo in svetlo in svobodno.

»Moraš nekaj narediti,« so me prepričevali vsi, domači in prijatelji, »ne moreš več tako živeti.« Pa potem: »Kaj ti pa manjka, saj ti ni nič, službo imaš, prijatelje, nas, saj ti ničesar ne manjka. Daj, izkoplji se že enkrat iz tega sr…, poglej, kake težave imajo šele drugi, tebi pa res nič ni.« Sovražna sem, zajedljiva in nesramna. Ker kaj pa oni vedo, kaj preživljam?!? Pojma nimajo! Poglej, kako lepo jim je. Pa itak mislijo samo nase.

Ob mojih besedah, da je življenje črno, da ne vidim več smisla, da nimam nikogar, da sem bila izdana od vseh, da sem izgubila še tisto, kar sem mislila, da je moja prihodnost, da dejansko razmišljam, kako bi bilo preprosto oditi, tja, na drugo stran, kjer je vse lepše, boljše, kjer ni bolečine, kjer je svoboda, dobim rafal: »Kaj pa si misliš? A si čisto zmešana?!? Kaj pa mi? Si pomislila na nas?« Vi to resno?!? Pomislila na vas? Spet vi? Kje sem pa jaz? Jaz, jaz, jaz … odmeva v meni sovražni del mene.

In neskončna črna luknja se samo še širi in razprostira v daljavo. Mene ni. Sploh obstajam? Sem sploh komu mar? Je kje kdo, ki bi mi ponudil roko, me samo objel, mi dal občutek, da sem slišana, videna, ljubljena? Samo to. Res zahtevam preveč?

Absolutno, ker kdo bo pa imel rad nekoga takega, kot sem jaz? Zakaj le? Saj nisem vredna ljubezni, nisem vredna obstoja, nisem vredna, da bi me kdo pogledal, kaj šele imel rad. Saj ničesar ne vem, ne zmorem, ne znam … Znam samo sramotiti, sebe in druge. Naj se odpre zemlja in me pogoltne vase. In me že končno enkrat odreši, ker imam tega dovolj. Najbolje, da se dokončno vdam in odidem. Samo en zasuk z volanom, samo hip, pa me ne bo več … Nič več temnih misli, samo svetloba in svoboda na drugi strani … In jaz odrešena in v družbi tistih, ki so že odšli …

Preberi več

Nisem vredna, da živim! Najraje bi kar umrla!

»Sem ženska in pijem preveč. Veliko preveč. Zato se počutim kot najslabša k… na svetu, sem najslabši človek na svetu, najslabša mama na svetu, zato sem vedno znova ponižana, razžaljena in moram biti tiho, ne smem povedati, kaj si želim, ne smem dvigniti glave. Ker sem pač zasvojena z alkoholom.« Tako je začela pred časom pripovedovati svojo zgodbo gospa štiridesetih let.* Skozi vrata je prišla s pogledom, uprtim v tla, s tihim glasom, tresoča se in na robu solz. »Rada bi nehala piti, pa sama ne zmorem. Že večkrat sem poskušala, pa vsakič znova zapadem nazaj. Silijo me v bolnišnico, pa tja nočem, ker bom imela zapisano v kartoteki. Saj lahko vsi izvejo za moj, moj …« Utiša glas: »Alkohol.«

Alkoholizem pri ženskah

Tiho sem in ji pustim, da pripoveduje. »Imam moža in dva otroka. A se počutim tako osamljeno… Njemu je po mojem všeč, da pijem, ker se tako laže izživlja nad mano, mi daje občutek nesposobnosti, kot da ničesar ne znam, ne zmorem brez njega. Višjo izobrazbo imam kot on, boljšo službo, domov prinašam več denarja, pa me ima za popolnoma nesposobno. Ko se odločim, da bom nehala piti, me povabi na pijačo in pije z mano, ali, še huje, prinese pijačo domov. Ker ve, da se ne morem upreti, ker ve, da bom stegnila roko in prosila za še… In potem pod vplivom zaspim… On pa ima mir, da počne, kar želi. Se dela pomembnega pred otrokoma, češ mamica je bolna, ne more, pridita k meni, če kaj potrebujeta. Totalno nemočna sem, ne vidim izhoda, včasih se mi zdi celo bolje, da me ne bi bilo več. Da bi bilo za otroka bolje, če bi kar izginila, se razblinila, umrla… Zdi se mi, da nisem vredna življenja, da sem itak nekoristna na tem svetu, kot tazadnja smet.«

Preberi več

So alkoholiki zgube, ki se jih je treba sramovati?

So alkoholiki res ničvredna bitja, ki se jih je treba sramovati, jih kot smeti zavreči v najbližjo kanto in pozabiti nanje? So to ljudje, ki si ne zaslužijo ničesar drugega kot kazati s prstom na njih, se norčevati iz njih, kajti – “kdo jim je pa kriv, da so se znašli v takem položaju?!? Sami so si krivi! Naj požrejo, kar so si skuhali!” Sem res tako zelo neumna, nora, da se ukvarjam z njimi?

Alkoholiki

Trde besede in krute, tako zelo, da boli in peče v duši. Krute, a tako pogosto slišane… K današnjemu pisanju me je spodbudil pogovor s kolegico o mojih člankih, ki so našteti spodaj v tem prispevku, in neizogibno je sledilo njeno vprašanje, kako se mi da. Kako se mi ljubi ukvarjati (tudi) z zasvojenimi z alkoholom, saj so vendar težki kot cent.

Preberi več

Na pomoč! Moj partner preveč pije!

Kako pomagati partnerju, da preneha toliko piti? Ali moj partner pije preveč? Moja mama pije preveč. Kako ji lahko pomagam? Kaj lahko naredim? Moj oče se je popolnoma spremenil. Preveč pije. Kako ga lahko prepričam v zdravljenje?

Moj partner preveč pije

Taka in podobna vprašanja postavljajo svojci zasvojenega z alkoholom, sami sebi ali drugim. Tudi sama jih prejemam hkrati z očitkom, da premalo govorimo, pišemo o njih. Res je. Tako se zaženemo v »reševanje« zasvojenih, da kdaj pozabimo na to, da so ob njih tudi svojci, da so tam otroci, ki molče trpijo v peklenskem vzdušju alkohola, da so tam žene, ki ne vedo, kaj narediti, in da so tam možje, ki vpijejo od nemoči.

Preberi več

Tudi ženske pijejo, mar ne?

Zadnjič sem se pogovarjala z gospo s težavami z alkoholom, ki je potožila, pa ni bila edina, da je odločno preveč knjig, literature na splošno in člankov namenjenim moškim, zasvojenim z alkoholom, ženskam pa ne. »Ti, ki nas poznaš,« je dejala, »zapiši kaj o nas. Veliko nas je, pa kot da ni nikjer nobene. Bodi naš glas, govori o nas.«

Tudi ženske pijejo

Resnica je bila tudi zame boleča. Zakaj (še) nisem spregovorila o njih? Mar tudi jaz popolnoma nezavedno vztrajam pri stigmi in tabujih, da je toliko bolj grozno, če pije ženska, kot pa če pije moški? Mar sem tudi jaz podlegla splošnim klišejem, obsojanju? Ko pa vendar raziskujem ravno njih, njihova življenja, njihova čustva, njihovo bolečino! Ampak, ja, treba je pisati, govoriti, se pogovarjati, predvsem o takih bolečih temah, kot je zasvojenost, pa morda, nekoč, enkrat ne bodo več tabu.

Preberi več

Kako prenehati piti in preživeti

Zagotovo se bo marsikdo namrdnil ob vprašanju v naslovu, češ kaj pa je tej ženski?! Saj je vendar namen prenehanja pitja ravno v tem, da človek preživi, začenja živeti boljše življenje. Drži. Ampak na poti do treznosti lahko naleti na cel kup nerazumevanja in pasti. Po mojem članku Zasvojenost z alkoholom je bilo precej vprašanj ljudi, ki imajo težave z alkoholom. Glavna vprašanja so bila: “Ali tudi jaz pijem preveč?”, “Zdi se mi, da pijem preveč, kako naj to preverim?”, “Kako naj preneham piti, prosim za nasvet”.

Kako prenehati piti

Najverjetneje so vsi zasvojeni z alkoholom že velikokrat slišali: »Kako naj si pomagaš? Ja, nehaj piti, a je to kaj težkega?!« Ali pa: »Pa nehaj piti, če ne preneseš alkohola.« Ali pa: »Jaz te res ne razumem, kako ne moreš odnehati po enem, dveh pivih, jaz pa to z lahkoto naredim.« Ali pa: »Ti pa res moraš nehati piti, a ne vidiš, da ti škodi … Poglej se, kakšen si, kdo te bo pa gledal takega …« Roko dam v ogenj, da gre vsak zasvojeni takoj v svoj kotiček še na eno pijačo, ko vse to sliši. O tem, da je zasvojenost bolezen in kako ob njej delujejo možgani, sem pisala že zadnjič, zato se ne bom ponavljala. Samo na kratko: res je, tisti, ki ni zasvojen, lahko odneha po enem pivu, lahko neha kadarkoli, zdaj, ta trenutek. Zasvojeni tega brez močne volje in odločitve in pomoči ni sposoben narediti. Če bi lahko, pač ne bi pil. Pika.

Preberi več

Zasvojenost z alkoholom

Ob besedi alkoholik vidimo pred seboj klišejsko sliko nekoga, ki se neurejen opoteka po cesti, sliko neurejenih moških, ki zjutraj v bifeju tresočih se rok čakajo na prvo šilce žganega, sliko neurejene ženske, ki se prodaja za alkohol … Naše slike seveda ne lažejo, ampak realnost je malo drugačna, kajti alkohol ne izbira. Težave z alkoholom imajo tako zdravniki kot pacienti, tako duhovniki kot verniki, tako višje kot nižje izobraženi, tako revni kot bogati in tako moški kot ženske. Razlika je le v tem, da so eni (še) precej funkcionalni, drugi pa že malo manj ali sploh ne več. Alkohol torej ne dela razlik in nima nobenih prioritet, kdo je tisti, ki mu bo podlegel.

Zakaj se mi zdi pomembno osveščati o zasvojenosti z alkoholom? Ker je Slovenija »mokra družba«, ki je po registriranem popitem alkoholu v Evropi na visokem petem mestu, in ker je pri nas 250.000 zasvojenih z alkoholom. Osmina naroda! Kje so še svojci, ki trpijo z njimi oziroma zaradi njihovih težav! Prepričana sem, da ob taki številki vsak med vami pozna vsaj enega, ki pije preveč, pa najsi bo bližnji ali daljni sorodnik ali prijatelj.

Zasvojenost z alkoholom

Zasvojenost z alkoholom

In kaj sploh je zasvojenost z alkoholom? Včasih so govorili, da je to (moralna) izbira vsakega posameznika. Lahko se svobodno odloči, ali bo še naprej pil ali ne. Torej ali bo še naprej šibek ali bo izkazal svojo moč in odložil kozarec. Če ga ne bo? Bo pač počasi propadel, je pač izbral počasno smrt, in samo še bog mu lahko pomaga …

Vsekakor še vedno drži, da je svobodna izbira posameznika, ali bo še pil ali ne, ampak ali je to tudi tako lahko narediti, kot se bere? V današnjem času, ko je veliko več znanega o delovanju možganov, da (vsaj približno) vemo, kaj se v njih dogaja, vemo, kako pride do zasvojenosti, in vemo, da je iz nje priti dosti težje kot zdrsniti vanjo. Danes namreč o zasvojenosti govorimo kot o bolezni, in sicer bolezni možganov.

Preberi več

Psihoterapija? Ne, hvala.
5 (100%) 1 vote