Avtor: Damjan Likar

Mit o NOB, 2. del

Drugi del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.  

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

S političnega vidika se »NOB« v Jugoslaviji med 2. svetovno vojno ne more opredeliti drugače kot nasilni komunistični odvzem oblasti legalni in legitimni vladi, ki je bila po vseh demokratičnih pravilih upravičena do vršenja oblasti v Jugoslaviji.

mit o NOB 2. del



Že samo osvajanje oblasti z orožjem in mimo volitev je globoko nedemokratično dejanje, če pa je izvedeno še v času tuje okupacije, pa je še posebej moralno zavrženo. Da ne omenjamo gmotne škode in desettisoče ljudi, ki so umrli zato, da so lahko komunisti sedli na oblast. »NOB« tako ne le, da ni bila narodnoobrambna, temveč je bila protinarodna dejavnost in »napad oboroženih boljševikov«.

Dogajanje med 2. svetovno vojno kaže, da sta boj proti okupatorju in boj za narodno osvoboditev lahko dve različni stvari. Stalina pri napotitvi Rdeče armade na Poljsko ni vodil plemenit motiv osvobajanja podjarmljene države, kot je bil to primer pri anglo-ameriškem osvobajanju okupiranega zahodnega dela evropske celine, marveč interes, da na Poljskem po »osvoboditvi« vzpostavi marionetni komunistični režim in onemogoči poljskemu narodu demokratično odločanje o svoji usodi. Preberi več

Mit o NOB, 1. del

Prvi del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

partizani

Odlomki iz knjige Mit o NOB: 

Po uradni verziji zgodovine naj bi okupatorji med 2. svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje. Osvobodilna fronta (OF), ki je vodila ta upor in partizani kot uporniki proti okupatorjem naj bi bili zaslužni, da se ta načrt ni uresničil, slovenski narod pa bil osvobojen teh okupatorjev, zaradi česar se njihova dejavnost upravičeno lahko označi kot narodno-osvobodilna. To je pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z rdeče prebarvanimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo. Preberi več




Tito je britanskega zgodovinarja, ki je Churchilla zavajal o partizanskih “junaštvih”, nagradil s počitniško hišo na Korčuli

Wilhelm Hoettl iz nemške tajne službe v svojih spominih Tajna fronta navaja primere dogovorov med partizani in Italijani: »Čim dlje je trajalo gverilsko vojskovanje, tem pogostejši so postali posli z orožjem in strelivom med italijanskimi enotami in partizani.«

Josip Broz Tito

Označevanje vsakogar, ki ga niso marali ali je nasprotoval njihovim pogledom, za fašista ali izdajalskega kolaboranta, je bila običajna komunistična igra. Vse, ki so nasprotovali Titovim komunistom, so brez razlike opredeljevali za fašiste in kolaborante. Franklin Lindsay: »Tito je uporabljal obtožbe o kolaboraciji proti Mihailoviću kot politično orodje za odvračanje Britancev in Američanov, da ne bi Mihailoviću dajali niti psihološke podpore.« Ironično so se Titovi partizani prav v trenutku, ko je Maclean pošiljal svoje sporočilo, uspešno pogajali z Nemci, da so dobili nekaj konj v zameno. Toda Maclean tudi sicer ni omenil ničesar o »posvetovanjih« partizanov s sovražnikom. Preberi več

Kako je Tito lagal Churchillu, da ga je ta podprl in pahnil Jugoslavijo v pol stoletja komunistične bede

Tito je spoznal, da so njegove možnosti, da določi prihodnjo politično zgradbo Jugoslavije, odvisne od odnosa zaveznikov do jugoslovanskih odporniških skupin med vojno. Če bi zavezniki še naprej podpirali protikomuniste, bi Mihailović morda še vedno lahko prevladal v povojni Jugoslaviji. Če bi to pomoč in podporo dobil izključno Tito, bi bila odstranitev Mihailovića tem lažja. Kljub temu Tito spomladi 1943 ni vedel, kako lahko bo pridobiti to izključno podporo zaveznikov in kako lahkoverni bodo zavezniki do njegovega dobrikanja. Bil je pred tem, da izvede največjo ukano zaupanja v vojni.

Winston Churchill

Od Titove smrti leta 1980 je prišlo na plan veliko novih podatkov. Ti razkrivajo prevaro, ki je povzročila, da se je neomajno protikomunistični Winston Churchill decembra 1943 odločil, da širokogrudno podpre komunista Tita in popolnoma neha podpirati protikomunistične odporniške sile v nekdanji Jugoslaviji. Zvijača je še toliko bolj osupljiva zaradi dokazov, da so v njej sodelovali Britanci – med njimi nekateri na visokih položajih. Preberi več

Slovenski komunisti so pobijali tudi »svoje« partizane, ki niso bili povsem predani komunizmu

Štrovsova knjiga Neme priče, Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941-1946, govori o žalostnem in tragičnem delu slovenske zgodovine. Statistika kaže, da je bilo po koncu 2. svetovne vojne v Sloveniji pobitih več kot 100.000 ljudi. Njihovi posmrtni ostanki so tako lahko le neme priče mnogim neraziskanim vojnim zločinom. Takratni morilci so že pomrli, a o odgovornosti organizacij, ki so svoje pristaše pooblastile, da pobijejo politične nasprotnike se še vedno lahko razpravlja.

Avtor knjige Marko Štrovs piše, da je glede političnih zadev v partizanskih enotah vladala skrajna sumničavost. Borec, ki je politkomisarju postavljal vprašanja o komunističnih načrtih, o pobojih civilistov, je bil zapisan smrti. Prej ali slej so ga poslali v patruljo ali v drugo enoto skupaj s komunističnim ubijalcem, da ga je na poti zahrbtno ubil. Takšne uboje so potem prikazali kot smrt v spopadu s sovražnikom ali pa so rekli, da je ta borec dezertiral oziroma se je izgubil. V nadaljevanju je omenjenih nekaj odlomkov iz knjige.

Preberi več

Kako so Titovi komunisti med vojno lagali Britancem, da so pridobili njihovo podporo

Knjiga Neme priče, Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941-1946, kritično obravnava enega bolj travmatičnih in žalostnih delov slovenske zgodovine. Po koncu 2. svetovne vojne je bilo v Sloveniji pobitih več kot 100.000 ljudi. Posmrtni ostanki umorjenih žrtev so tako le neme priče še vedno neraziskanih vojnih zločinov. Morilcem se ne more več soditi, saj jih je večina že pomrla, še vedno pa se lahko ugotovi sama odgovornost organizacij, katere so pooblastile svoje pajdaše, naj pobijejo vse politične nasprotnike.

Churchill in Tito

Marko Štrovs v svoji knjigi piše, da po osvojitvi Ljubljane Ozna ni pustila podreti žične ograje okrog mesta, da jim ne bi ušli Ljubljančani, katere so imeli na seznamu za pobijanje. Ozna je potem v Ljubljani uprizorila pravi lov na ljudi, ki so se komunistom zamerili med vojno. V nadaljevanju bo sledilo nekaj krajših odlomkov iz Štrovsove knjige.

Preberi več

Orožarski posli med slovenskimi komunisti in fašisti

Slovenska knjiga Neme priče, Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941-1946, razpravlja o najbolj žalostnem obdobju v slovenski zgodovini. V  Sloveniji je bilo pobitih več kot 100.000 ljudi po koncu 2. svetovne vojne. Posmrtni ostanki teh ljudi so le neme priče mnogih neraziskanih vojnih zločinov. Morilci so že pomrli, lahko pa se ugotovi odgovornost tistih organizacij, ki so svoje pripadnike pooblastili, naj pobijejo politične nasprotnike.

Marko Štrovs, avtor knjige pravi, da je splošno znano, da so pripadniki OF, zlasti v Ljubljani, od Italijanov kupovali orožje in vojaško opremo ter potem s pomočjo železničarjev cele vagone tega pošiljali partizanom na Dolenjsko. Kardelj se je v poročilih Titu hvalil z organizacijo komunističnih zvez v italijanski vojski, policiji in civilni upravi. Pri tem so bile zlasti učinkovite ženske, ki so se Italijanom udinjale kot cipe ali ljubice. Spodaj sledi nekaj odlomkov iz avtorjeve knjige.

Jožica Gorenjak

 

»Ljuba mama! Veselim se že prihoda domov. Obleke mi ni treba pošiljati. Sem zdrava in vesela.
Lepe pozdrave in poljube od Tvoje Jožice!«

Jožica Gorenjak v pismu, ki ga je poslala staršem iz komunističnega zapora Rajhenburg 17.04.1949.

Jožica Gorenjak se ni iz zapora nikoli vrnila, umrla je le nekaj dni pred iztekom kazni, 30. aprila 1949. Že 01. maja 1949 so jo pokopali na rajhenburškem pokopališču. O njeni smrti in pogrebu ni oblast njenih svojcev niti obvestila, prekop posmrtnih ostankov pa je dovolila šele leta 1970. V matični knjigi vzrok njene smrti ni bil vpisan. Šele dolga desetletja kasneje je njen brat po naključju spoznal bivšo zapornico iz Rajhenburga, ki mu je zaupala, da so Jožico 30.04.1949 iz njene celice odpeljali trije moški. Dolgo časa so se slišali njeni kriki, nato je utihnila za vedno. Ko so zapornice zvedele, da so Jožico Gorenjak umorili, so začele v znak protesta peti žalostinko, ki se je razlegala po celem Rajhenburgu.

Preberi več

Na začetku vojne so slovenski komunisti okraševali hiše z rdečimi nacističnimi zastavami – 2.del

Neme priče je knjiga, ki v grobem obravnava množične poboje nasprotnikov komunizma med leti 1941-1946. V slovenski zgodovini je bil to najbolj travmatični in žalostni del naše zgodovine. Več kot 100.000 ljudi je bilo pobitih v Sloveniji samo po koncu 2. svetovne vojne. Mnogo je še neraziskanih vojnih zločinov, katerih priča so le posmrtni ostanki pobitih Slovencev. Žal je večina morilcev slovenskega naroda že pomrla, še vedno pa lahko ugotovimo odgovornost organizacij, katere so svoje pristaše pooblastile, da lahko pobijajo politične nasprotnike.

Avtor Marko Štrovs je v knjigi pisal, da so na začetku druge svetovne vojne v Sloveniji z rdečimi nacističnimi zastavami zlasti komunisti okraševali hiše. Razlog je bil v dejstvu, da je bila njihova zaščitnica Sovjetska zveza nemška zaveznica. Narodno socialistična delavska stranka, nemškega voditelja Hitlerja pa je imela podoben program ter metode delovanja kot komunisti. V nadaljevanju članka bo sledilo nekaj odlomkov iz avtorjeve knjige.

vojna-na-slovenskem

Pri komunistični revoluciji je šlo za vsesplošen rop vse zasebne lastnine

Vodilni slovenski komunisti so se na praksi v Sovjetski zvezi učili, kako lahko pobijajo in terorizirajo politične nasprotnike.

Marx je v svojem projektu komunizma uvedel nagradni sklad za vse, ki bodo izvedli revolucijo – lastnina vseh premožnih ljudi naj bi bila njihov plen. Temu so formalno rekli nacionalizacija. V resnici pa je šlo pri komunistični revoluciji za vsesplošen rop kakršnekoli zasebne lastnine, katero so potem komunisti prevzeli v upravljanje in uživanje. Nasproti nacistom, kateri so za svoje sovražnike razglasili samo Jude ter jih oropali vsega imetja, so bili komunisti v tem pogledu mnogo bolj velikopotezni.

Preberi več

Slovenski komunisti so vojne in povojne razmere izrabili za fizično iztrebljanje svojih političnih nasprotnikov – 1.del

Knjiga Neme priče, Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941-1946, obravnava najbolj travmatični in žalostni del slovenske zgodovine. Samo po koncu 2. svetovne vojne je bilo v Sloveniji pobitih več kot 100.000 ljudi. Njihovi posmrtni ostanki so neme priče še neraziskanih vojnih zločinov. Večina morilcev je že pomrla, še vedno pa se da ugotoviti odgovornost organizacij, ki so svoje pristaše pooblastile, da pobijejo politične nasprotnike.

Avtor knjige Marko Štrovs piše, da so prejšnji oblastniki ohranili organizacijsko mrežo in močne vire financ, ki so jih pred spremembo režima skrili v tujini, zato so politične stranke, ki so se razvile iz nekdanje zveze komunistov in njenega podmladka pod novimi imeni, vendar z istimi ljudmi, ohranile ključne politične pozicije tudi v novi, formalno demokratični ureditvi. Celotna struktura javne uprave, policije, sodstva, tožilstva, javnih medijev, šolstva in drugih javnih služb je ostala takšna, kot se je zgradila v totalitarnem režimu. V nadaljevanju sledi še nekaj odlomkov iz knjige.

povojni-poboji

 

Komunisti so zapovedali strogo molčečnost o pobojih

Oblastniki so se bali odziva javnega mnenja, zato so zapovedali popolno uradno molčečnost o pobojih. Državljani so se kmalu navadili molčati, saj so bili vsi, ki so kjerkoli v javnosti omenjali poboje, ubiti oziroma obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. S to taktiko kolektivnega zastraševanja, ki je  bila prej že preizkušena ob Stalinovih in Hitlerjevih množičnih pobojih, so oblasti pripravile ljudi v stanje, ko so za poboje vedeli, vendar so se tako bali oblasti, da si o tem niso upali govoriti niti pred najožjimi družinskimi člani in prijatelji.

Preberi več

Mit o NOB, 2. del
5 (100%) 1 vote