Avtor: Klavdija Hiti

Robotizacija človeštva

Ljudje si robote predstavljamo kot nekaj umetnega. Še vedno nekaj štirioglatih škatelj povezanih v obliko, ki spominja na človeka. Počasi pa so roboti tudi vedno bolj podobni človeku oziroma so roboti vse, kar nam pomaga in se gibljejo samodejno s pomočjo mehanike ali kakega napajanja. Večinoma nam pomagajo, kjer smo ljudje preslabi, ali pa bi tvegali življenje. Vsem robotom pa je skupno, da nimajo čustev.



 

Torej če v družbi nekoga poimenujejo robota, to pomeni, da je brezčustven človek. Saj, kako pa bi lahko kovina oz. polimeri, plastika oz. druge nežive in umetne snovi imele čustva? Samo ljudje in živali imamo čustva. Torej so tudi rastline roboti, rastejo, dajejo plodove in potem prej ali slej se posušijo, propadejo, se jih poseka, utrga, pokosi. Vendar so vseeno živa bitja.

Preberi več

Iskanje službe?! Ja pajade

Pri 31 letih. Poslana samo 1 prošnja za delo. Poklicali so takoj, še isti dan razgovor za službo, naslednji dan klic, da bo sprejeta, če naredi zdravniški pregled. Dobro stoječe podjetje, tovarna. In ja, oseba brez delovnih izkušenj na področju, za katerega je poslala delo. Sprejeta zaradi izobrazbe in zaradi večjega naročila.

Mogoče se res sliši v teh časih zgornji odstavek kot znanstvena fantastika, vendar mogoče pa je res. V teh časih, ko ni in ni nobenih zaposlitev se najde nekdo, ki takoj dobi delo nekaj izven zemeljskega. Sploh, če oseba nima vsaj 3 ali 5 ali koliko že delovnih izkušenj. No, saj za v tovarno za tekoči trak se jih v resnici ne potrebuje. Vendar kaj, ko na tak način se ima možnost napredovanja do točke, kjer si želi biti nazadnje.

Preberi več




Grad, ki plava

Pred leti so me povabili domačini iz sosednje doline, da jim pridem pomagat pri kuhanju za umetnike. Seveda sem se dogodka udeležila, ker se mi je to zdela odlična priložnost, ki je nisem mogla izpustiti. Vendar sem na koncu vsak večer v kuhinji ostajala sama, ker so drugi odšli poslušati in gledati umetnike.

Proti koncu tedna sem tudi sama ugotovila kaj jih tako privlači, saj sem imela tam tudi stojnico in sem lahko začutila tisti pravi utrip, utrip dogajanja, utrip dogodka, ki ga veliko ljudi ne pozna, nekaj pa ga tudi noče poznati.

juggler

Bila sem v jedru dogajanja za Plavajoči grad ali Floating Castle, ki se dogaja pri gradu Snežnik.

Že lani novembra oziroma decembra se bila vabljena tudi v Društvo ljubiteljev gradu Snežnik, kjer smo imeli enkrat na mesec manjše dogodke. Tam sem bila redna delovna sila v kuhinji. No, še vedno sem. In ni mi žal. Vsi ti manjši mesečni dogodki pa so napovedovali večji dogodek, ki je letos organiziran iz strani društva, in se bo dogajal med 3. in 5. avgustom. Da, govorim o že omenjenem Plavajočem gradu.

Preberi več

3 leta noči

To so tista leta, ko nisem videla dlje od svojega nosu. Pa še to je bilo predaleč. Nisem videla čisto nič. Ne pri sebi, ne pri drugih. Cel svet je bil slab, vsi so bili proti meni. Življenje je pekel, ki se ne bo nikoli končal. Zakaj sploh živim? Ali se sploh splača živeti? Saj je vse čisto brez veze.

Kako še vedno čutim te besede. Počasi jih spuščam iz svojega besednega zaklada. Vendar vidim, da nisem bila edina. Da nimam in nisem imela edina takih problemov. Veliko je še takih ljudi, ki ne vidijo rešitev.  Čeprav bi hotela, ne morem nikomur pomagati, kot tudi meni ni pomagal nihče. Vse sem morala narediti sama. Da, imela sem ljudi ob sebi, ki so mi bili mentorji, mi svetovali, mi dajali pogum, voljo, pogoje, da sem šla naprej in sem se spremenila in s tem tudi odnos do okolice.

prerojena zenska

Veliko je še stvari, ki jih vidim na takšen način kot prej, čeprav bi se ta pogled v tem času lahko že spremenil, vendar vem, da moram te stvari še predelati. Toda ni drugega človeka na tem planetu, kot sem jaz sama, da se primem v roke in naredim spremembo na sebi. Nisem popolna, ter tudi jaz kdaj pa kdaj ne morem, ne zmorem, nočem, se mi ne da. Vendar brez nič ni nič. Spremembe se dogajajo pred vašimi očmi.

Preberi več

Vikend izlet

Zapečkarji ostanite doma. Vikend se prične v nekaterih družinah že v petek popoldne, ko se odločijo, kam bi šli za vikend. So tudi družine, ki se odločajo po navdihu. Vendar ta izleti, ki ga bom predstavila je primeren za vse. Sploh tiste, ki ne marate gužve na mejnih prehodih s Hrvaško, ali raje oddidete v naravo.

Že pol leta se v zavetju gozda nekje v južnem delu Slovenije odvija kulinarično kulturni dogodek enkrat mesečno. Sedaj pa se ta dogodek, venda v manjši obliki, dogaja kar vsak vikend. Privablja tako ljudi iz drugih regij, kot domačine. Kraj se nahaja v bližini enega najbolje ohranjenih gradov v Sloveniji, ki ga je pod okrilje vzela gora, ki je edina gora v Sloveniji, ki se ne nahaja v alpah in je življenje domačinov zelo povezano z njo in zelo mrzlim podnebjem. Zato je vabilo sedaj, v prihajajočih toplejši dneh kar na mestu.Vabim vas v neokrnjeno naravo, ki jo je na žalost močno spremenil žled, ter ljudje trepetajo ob hujših dolgotrajnih nalivih, da se njihova naselja ne spremenijo ponovno v otoke, saj pokrajino pokrije voda. Vendar tega sedaj ni. Sedaj so čudoviti kultuni dogodki umetnikov iz Slovenije in tujine. Vsak posameznik da vse od sebe, kar se vidi tudi na samem dogodku, koncertu, predstavi. Poleg kulturnega programa pa so dogodki značilni tudi po kulinaričnih dobrotah. V kulinariki ne boste potovali po celem svetu, vendar v preteklost, saj se vam ponuja hrana njihovih prednikov. Kar pa je najbolje, če hočemo okusiti delček časa in kraja povezanega z gradom.

Preberi več

Demenca, ujetništvo brez ograje

Na moje prejšnje pisanje, ki ga najdete na www.preberite.si/demenca-2 sem dobila odziv. Pisala mi je Natalija Bečan, ki mi je dovolila uporabo njenih podatkov v zgodbi, saj je treba take informacije deliti, da se tudi drugi ljudje zavejo, da niso sami na tej poti in so izkušnje povsod podobne.

Napisala mi je, da je za demenco zbolel njen oče, ki je star 85 let in od začetka bolezni je njegova ujetnica. Naj povem, da se on tega ne zaveda. Tudi svojci, ki se odločijo, da bodo skrbeli za svoje drage, ki so zboleli za demenco, se za to odločijo sami, vendar iz različnih vzrokov. Nekateri zato, ker so domovi za ostarele predragi, ter prepolni. Poleg tega ni vsak dom za ostarele primeren za bolnike z demenco, ker taki bolniki hočejo domov in bežijo. Domov pa ni samo v zadnje domovanje, ampak v rojstno hišo. Prav zaradi tega morajo domovi biti na žalost zaprtega tipa, to pomeni, da ne more vsakdo uiti, ne pa, da je bolnik zaprt v sobi. Okoli doma je lahko tudi varovalna ograja, ki onemogoči bežanje. Poleg tega so taki bolniki posebni in dom potrebuje ljudi, ki poznajo to bolezen.

Vendar kaj pa posamezniki doma? Nihče jih ne nauči kako se morajo domači obnašati do bolnika, nihče jih ne poduči o bolezni. Domači se morajo znajti sami. Na srečo obstajajo društva za pomoč. Vendar veliko ljudi se ne odloči za taka društva, ker ne ve zanje, pa tudi sprejme vse posledice, ke tako pač je in se ukvarja iz dneva dan z bolnikom, ki potrebuje stalni nadzor. In tako kot pri ostalih ogroženih skupinah, tudi tu država onemogoča bolnikom in domačim, da bi se odpočili, da bi živeli, ter tako kto bolnik tudi domači životarijo. Bolniku ne pripada skoraj nič. Bolniki ne zaznajo osnovnih potreb, ne vedo kdaj izločajo, zato potrebujejo plenice. Vendar zdravnik lahko predpiše samo 2 plenici na dan. Kolikokrat pa greste vi na potrebo? Samo dvakrat na dan? Ne verjamem. Vendar bolniki z demenco morajo ali ne izločati, ali pa so cele dneve v mokri ali »osrani« plenici. No, lahko pa se domači odločijo za drugo možnost. Doplačilo, ki ni tako majhno. In smo spet tam.

Preberi več

Demenca

 

Prišel je čas, ko veliko ljudi ve, kaj je to demenca, kako se spopadati z njo, kako se počuti bolnik in kako delujejo domači. Vendar 10 let nazaj in več teh informacij ni bilo, so bile težje dostopne in ni bilo toliko govorjenja o tem.

Sama sem se z demenco v domačem krogu prvikrat srečala dalnega leta 2005, ko sem bila stara 19 let. Takrat je zbolela moja babica. No, to sploh ni res. Zbolela je že kako desetletje prej, vendar je bolezen počasi napredovala in sorodniki okolinje sploh nismo opazili, da je tako bolna. Preskok iz začetnega stanja bolezni, kateri še ni tako opazen, v hudo, končno obliko se je zgodil zaradi operacije in kome v katero spravijo ljudi za opeacijo. Po tej operaciji ni bila nikoli več ista.

Ko je prišla domov je na v njenem besednjaku bila zelo pogosta besedna zveza »hočem domov«, čeprav je bila doma, vendar ne v svoji rojstni hiši in svoji rojstni vasi. Vrnila se je nazaj v otroštvo, ves kratkoročen spomin ni funkcioniral, pa tudi del dolgoročnega spomina se je zbrisalo. Res je, da koma ima lahko kot stranski učinek tudi del izbrisa spomina, vendar to ni bilo samo to. Bila je bolezen. In ne to samo njena bolezen, ampak bolezen cele družine okoli nje.

Ko mora biti človek stalno pod nadzorom, da ne uide »domov«, ker tam, kjer je bil več kot polovico življenja ni več njegov dom, ko ne pozna od nikogar imen, ter vsakemu poda novo ime, ki se ga spomni iz otroštva in se mu zdi človek podoben človeku iz otroštva, ali pa tudi ne. Ko pospravlja stvari in pozabi kam je dal, ter zato mu drugi ljudje kradejo, pri nas sem bila glavni krivec jaz, ker sem študirala v Ljubljani in sem potrebovala denar. To je res, vendar ne njenega, saj sem imela dovolj denarja za to, za kar sem ga potrebovala. In potem, ko se najde še kdo, ko ne verjame, da je ta kraja znak bolezni in da nihče ne krade. Ni najlažje.

Preberi več

Kako se naučiti novih stvari na drugačen, inovativen način?

Nič novega vam ne ponujam. Vse kar vam ponujam že obstaja. Saj tudi sama to že ponujam celi dve leti. Vendar če še niste slišali zame, je to zato, ker niste vedeli, da vam ponujam nekaj drugačnega.

Vse skupaj se je začelo pred leti, ko sem tekmovala na kuharskem tekmovanju, kjer sem bila samo med prvimi desetimi, kolikor se spomnim na slabem šestem mestu. Ničesar presenetljivega. Ničesar s čemer se bi lahko hvalila. Vendar to mi je dalo malo drugačen pogled na vse skupaj, pa tudi sama sem se spoznala malo bolje s kuhanjem in sem ugotovila, da to pač ni tako slabo. Mladi znamo kuhati, če ravno želimo. Vendar je tudi veliko mladih, ki jih to ne zanima. Zakaj pa bi jih zanimalo, saj njihovi dohodki so dovolj veliki, da si lahko privoščijo kosilo, večerjo ali oboje skupaj kar v restavraciji. Vendar ti mladi so že druga zgodba.

Kako se naučiti novih stvari na drugačen inovativen način

No, saj tudi sama nisem od otroštva uživala v kuhanju, vendar sem šele kasneje v temu našla nek užitek in zadovoljstvo. Vendar kje je bistvo tega, kar vam želim ponuditi. V domači kuhinji. V kuhinji, pri vas doma. V domačem okolju s svojo družino, ki ji želite ponuditi kar največ in najboljše. V kuhinji, ki diši po domačnosti, po dobri hrani, po spominih na otroštvo. Predstavljajte si kuhinjo svoje babice, kjer diši po vaši najljubši hrani, ki jo pokličete iz spomina vsake toliko časa, vendar ne veste kako jo pripraviti. Žal tudi sama vam ne morem ponovno pričarati vaše najljubše hrane, lahko pa se skupaj približamo tem vonjem in okusom. Lahko pa si zamislite kako jed iz restavracije in razmislite o njej, zakaj vam je tako všeč. Vendar zakaj bi hodili na večerjo ven, če lahko večerja pride k vam na dom. In to še ni vse. Pripravo večerje združite z učenjem. Učenjem priprave jedi primerne za vse družinske člane. Vendar ste ravno samski. Nič zato. Tudi prijatelji so za nekatere najboljši družinski člani.

Preberi več

Skutine palačinke

So ljudje, ki jih obožujejo in so ljudje, ki jih sploh ne marajo. Govorimo o skutinih palačinkah. Ko sem razmišljala, kam naj bi dali skuto, sem prišla do vprašanja, ali damo skuto v testo ali v nadev ter ali naj nadevane palačinke še prelijemo s kako mešanico in jih zapečemo?

Skutine palačinke

Medtem, ko sem brskala po kuharskih knjigah, kjer sem iskala ideje in recepte za skutine palačinke sem ugotovila, da je v večini receptov tako, da je skuta v nadevu in se jih nato še popeče v pečici, sem pa prišla tudi do recepta, kjer je skuta tudi v sami zmesi oziroma testu za palačinke. Torej lahko pripravimo ameriške skutine palačinke, ki vsebujejo skuto kar v testu, ter so drugačne od palačink, ki smo jih vajeni do sedaj in je skuta v nadevu.

Preberi več

Živeti kot genij

V zadnjem času je pomembno, mislim da, še bolj kot pred 20 leti, da je otrok genij. Ok super, saj obstajajo testi, kjer se ugotovi, koliko je človek inteligenten. Nekaj takega se je, kot se spomnim reševalo tudi v zadnjih razredih osnovne šole. Da so povedali ali je otrok dovolj pameten za gimnazijo in štipendijo. Tisto za najbolj inteligentne. Sama se nikoli nisem počutila nič posebno pametno. Tudi družila se nisem z odličnjaki, ker pač nisem spadala mednje. V ne vem katerem razredu je učiteljica mamici celo rekla, da ne morejo biti vsi doktorji, da nekateri morajo biti tudi prodajalci.

Živeti kot genij

No, pa nisem nič od tega. V osnovni šoli sem bila vedno prav dobra, v srednji dobra. Pač nisem najbolj pametna, zato pa so take ocene. Čeprav sem snov, sploh v srednji šoli zelo hitro razumela, pa tudi učenje je bilo zame nekaj najbolj mučnega na tem planetu. Zakaj moramo najprej poslušat, si zapisovat neke podatke, potem pa iz tega pisati še test. Mene ne briga zgodovina. Me je pa toliko bolj zanimala biologija, saj so se sošolci delali norca iz mene, ker sem iz snovi o spolnosti pisala pet.

Preberi več

Tišina

Zbudila sem se veliko pred budilko, ki jo imam nastavljeno na zelo pozno, ker grem tudi pozno spat. Včasih je ta ura še prezgodnja, vendar sedaj je ravno prava. No, že cel prejšnji mesec me je bolj ali manj bolelo grlo. Ja, ravno grlo. Pa bomboni za grlo gor, pa bomboni za grlo dol. Ko boli, ne pomaga nič. Ko sem imela vsega dovolj, sem po pol meseca ali še več, ko sem imela še nekaj drugih izvidov, šla do zdravnika.

Tišina

Spet laboratorij, kot da ne znajo nič drugega, kot pošiljat človeka, ki mu je jemanje krvi muka, v laboratorij. In potem še bris grla ali žrela. Mah, saj ne ločim kaj je kaj. Ampak bilo je negativno, vseeno pa ni dobrega zdravnika, če ti ne predpiše tablet. In sem jih jemala. In po malo več kot enemu tednu, ponovno vrnitev. Ponovno me je bolelo grlo tako močno, da nisem mogla nič. Tokrat sem šla na praške, da sem lahko na tak način dala vase nekaj tekočine in to še tople, ker drugače bi dehidrirala. In potem se stanje skoraj čudežno popravi. No, do zjutraj.

Preberi več

Robotizacija človeštva
5 (100%) 2 votes