Avtor: Kristjan Klavžer

Pred 50 leti je legendarni Wilt Chamberlain osvojil zanj skoraj zakleti prvi naslov NBA prvaka

Wilt Chamberlain, najbolj dominantni košarkar vseh časov in zaradi tega po mojem mnenju tudi najboljši košarkar vseh časov (To mesto si po mojem mnenju najmanj deli z Billom Russellom – 11 prstanov -, saj sta oba ponesla košarko v ekstrem. Bill v ekipnem smislu in Wilt v individualnem.), je leta 1967 s Filadelfijo končno prišel do izmuzljivega naslova NBA prvaka. Mislim, da je prav, da se ob tej obletnici konkretno spomnimo njegove veličastne kariere.

 



https://commons.wikimedia.org/

Wilt dobi skok proti Natu Thurmondu. Leto 1966.

Preberi več

Napetost mišic medeničnega dna – Kako si pomagati?

Večina ljudi pozna problem oslabljenih mišic medeničnega dna. To je mišic, ki uravnavajo izločanje urina in blata ter stabilizirajo organe v medenici. Obstaja pa tudi nasprotni problem.

Vir: commons.wikimedia.org / Avtor: OpenStax

 

Mišice medeničnega dna lahko kot skeletne mišice postanejo preveč aktivne in so podvržene krčem. Preveč aktivne mišice medeničnega dna so preveč napete in ali se niso sposobne popolnoma sprostiti.

Preberi več




Fedor Emelianenko – najboljši borec vseh časov

Naziv najboljši borec vseh časov si zasluži le borec, ki se je boril v najtežjem borilnem športu na svetu (to ni boks, judo, karate, kickboks, rokoborba itd.), ni bil zaščiten s težnostnimi kategorijami in je tam bil najbolj dominanten v svoji eri. Najtežji borilni šport se imenuje: mešane borilne veščine (oz. v angleščini mixed martial arts – MMA). Tu se pod pravili, ki kar se da onemogočajo trajne ali usodne poškodbe, borijo najboljši borci na svetu. Tako se lahko med sabo pomerijo borci iz vseh različnih borilnih veščin in tu se pokaže, kdo je res najboljši.

V tej debati ne bom uporabljal nobenih nerealističnih kilogram za kilogram (angl. pound for pound) podatkov, ker je dejstvo, da če ne bi obstajale težnostne kategorije, MMA skupnost ne bi niti poznala večine prvakov v nižjih kategorijah, ker se enostavno ne morejo kosati z večjimi nasprotniki (morda kruto, a resnično – NBA tudi nima višinskih kategorij. Ali si dovolj velik in dober za NBA ali nisi). Torej so najboljši borci le tisti, ki ne potrebujejo zaščite težnostnih kategorij. Gre se za to, kdo lahko premaga kogarkoli, ne glede na velikost in ne za to, kdo dela najlepše in najbolj zapletene poteze (logično je, da bodo manjši borci to delali bolje, ampak to ni balet, to je borba in tu se gre za to, kdo premaga koga). Seveda je potrebno spoštovati tudi borce v nižjih težnostnih kategorijah in se lahko debatira, kdo je najboljši v svoji kategoriji. Ko pa pride do vprašanja, kdo je na splošno najboljši borec na svetu, pa so to le borci v težki ali odprti kategoriji mešanih borilnih veščin. »Alfa samci« borilnih športov.

Fedor Emelianenko je daleč najboljši borec v zgodovini modernih mešanih borilnih veščin (ta šport ima sicer korenine že v antični Grčiji, kjer so se borci pomerili v mešanemu borilnemu športu imenovanemu pankration). To bom v nadaljevanju tudi utemeljil.

http://en.wikipedia.org

Fedor Emelianenko (črne kratke hlače) v borbi kjer je leta 2006 popolnoma dominiral velikega Marka Colemana (rdeče kratke hlače).

Zgodnje življenje

Fedor Emelianenko se je rodil (18. septembra 1976) v mestu Rubizhne v ukrajinskem delu takratne Sovjetske zveze. Leta 1978 se je družina preselila v ruski del Sovjetske unije, v mesto Stary Oskol. Njegova mati Olga je bila učiteljica, njegov oče Vladimir pa je bil varilec. Fedor je drugi otrok in ima poleg starejše sestre tudi dva mlajša brata. Alexander (starejši izmed teh dveh) je tudi bil (dokler je resno treniral) eden izmed najboljših borcev.

Fedor je leta 1991 zaključil srednjo šolo, leta 1994 pa je zaključil trgovsko šolo. Bil je zelo dober učenec in je po njegovih besedah v šoli imel večinoma odlične in prav dobre ocene. Od 1995 do 1997 je tudi služil v ruski vojski. Najprej kot vojaški gasilec in kasneje tudi v tankovski diviziji. Fedor je dejal, da je zelo ponosen na svoje služenje v ruski vojski. Rekel je tudi, da ga je služenje vojaškega roka iz fanta spremenilo v moškega. Preberi več

Najboljši košarkar vseh časov – Na podlagi statistike

V tem članku sem se vprašanja, kdo je najboljši košarkar vseh časov, lotil na podlagi glavnih statističnih kategorij. Izbral sem večino najboljših košarkarjev (izbral sem jih na podlagi statistike) v različnih erah (ere se seveda tudi prepletajo, vendar so najboljši košarkarji upoštevani v tistih erah, kjer so bili na vrhuncu). Vsakemu košarkarju sem izračunal vsoto povprečij glavnih statističnih kategorij (dosežene točke na tekmo, skoki na tekmo, podaje na tekmo in po sezoni 1972-73 tudi ukradene žoge in blokade) v rednem delu sezone in v končnici. Ker menim, da sta oba dela enakovredna, sem ju potem seštel in dobil skupne točke, po katerih sem določil najboljše košarkarje v posamezni eri. Tem sem k seštevku povprečja glavnih kategorij prištel še povprečje % potencialno doseženih točk (% doseženih točk v primerjavi s točkami, ki bi jih igralec dosegel, če bi zadel vse mete, izračunam po formuli: število doseženih točk pomnožimo s 100 in to delimo s (poskusi metov za 2 točki x 2 + poskusi metov za 3 točke x 3 + poskusi prostih metov)) med rednim delom in končnico (Povprečje zato, ker bi seštevek dal % prevelik pomen, glede na to da je % meta zaradi različnih težavnosti metov, različne odgovornosti in vpliva % meta glede na ostale kategorije pri igralcih dokaj relativen. Sem ga pa vključil v analizo, ker vseeno pokaže efektivnost meta pri igralcih in vpliva na skupne točke). Najboljšega košarkarja vseh časov sem pa določil tako, da sem izračunal razliko med 1. in 2. mestom v eri. Tistemu, ki je imel največjo vsoto prednosti (% gledano)  pred 2. uvrščenim v svoji eri in prednosti (% gledano) v skupnem seštevku (ne glede na ero) je najboljši igralec vseh časov.

  50. leta (takrat se še niso štele blokade in ukradene žoge)

1. Bob Pettit (spada tudi v 60. leta): redna sezona: 45,6 + končnica: 43 = 88,6

2. George Mikan (prva polovica 50. let): redna sezona: 39,3 + končnica: 40,1 = 79,4

3. Paul Arizin: redna sezona: 33,7 + končnica: 35 = 68,7

Bob Cousy: redna sezona: 31,1 + končnica: 32,1 = 63,2

Neil Johnston: redna sezona: 33,2 + končnica: 29,5 = 62,7

Ed Macauley: redna sezona: 28,2 + končnica: 23,5 = 51,7

Clyde Lovelette: redna sezona: 28,1 + končnica: 23,4 = 51,5

Vern Mikkelsen: redna sezona: 25,8 + končnica: 23,2 = 49

Najboljši košarkar zgodnjih 50. let: George Mikan. Prvi dominantni košarkar v zgodovini lige NBA.

Najboljši košarkar prve polovice 50. let: George Mikan. Prvi dominantni košarkar v zgodovini lige NBA.

Preberi več

Plitvička jezera – raj na zemlji

Na svetu je veliko lepih naravnih čudes, a redka se lahko primerjajo s Plitvičkimi jezeri. V tem članku bom predstavil turistično destinacijo, ki bi jo priporočal vsem ljudem.

Narodni park Plitvička jezera je najstarejši narodni park v jugovzhodni Evropi in največji narodni park v Hrvaški. Park so ustanovili leta 1949, leži pa na hribovitem kraškem terenu v osrednji Hrvaški. Skozi območje narodnega parka vodi tudi pomembna cestna povezava, ki povezuje notranjo Hrvaško s hrvaškim primorjem, kar omogoča obisk Plitvičkih jezer med potjo iz morja ali pa na poti do morja.

Zaščiteno območje obsega 296,85 kvadratnih kilometrov površine. Leta 1979 pa so Plitvička jezera dodali v Unescov  register svetovne dediščine. Park vsako leto obišče 1,2 milijona obiskovalcev. Cena obiska je do 180 kun (23,4 evre) na odraslo osebo v glavnem delu sezone. Da bi se lepote ohranile, veljajo stroga pravila obnašanja.

http://commons.wikimedia.org

Lastnosti

Nacionalni park Plitvička jezera je znan po svojih slavnih stopničasto razporejenih jezerih. Trenutno je mogoče videti 16 jezer. Jezera so posledica sotočij več malih rek in podzemnih kraških rek. Vsa jezera so povezana in navidezno ločena z naravnimi jezi. Skupna površina jezer je okoli 2 kvadratna kilometra. Voda se potem izliva iz najnižjega jezera in ustvari reko Korano. Jezera so znana po njihovih čudovitih barvah. Zaradi različnih klimatskih vplivov in višinskih razlik, na tem območju živi veliko različnega živalstva in rastlinstva.

Plitvička jezera 6

Potka ob enem izmed jezer v Plitvičkih jezerih – Foto: Rok Črepinšek

Izvor imena in ugled

Ime Plitvice se prvič pojavi v dokumentu iz leta 1777, katerega avtor je bil Dominik Vukasović, duhovnik iz Otočaca. Ime je nastalo zaradi plitvih naravnih bazenov, katere je potem napolnila voda. Nekateri znanstveniki pa pravijo, da so jezera dobila ime po reki Plitvici. Nacionalni park je postal slaven v 60. in 70. letih 20. stoletja zaradi več zahodnih filmskih produkcij novel Karla Maya, saj je bilo veliko scen posnetih ob tamkajšnjih jezerih in slapovih. Preberi več

Prenaseljenost – Največji problem človeštva

   Ko pogledam probleme modernega sveta, vidim, da večina problemov izvira iz enega razloga. Enostavno nas je preveč. Populacija je iz 1 milijarde leta 1925 prišla na 7 milijard leta 2012. Ocenjuje se, da bo leta 2083 na svetu že 10 milijard ljudi. Slovenci prepogosto mislimo, da mi nismo del problema, ker smo premajhni. Vendar to ni res. V Sloveniji živi na enem kvadratnem kilometru povprečno 101 človek. To je velika prenaseljenost. Države, ki jim gre najbolje, imajo za razliko: Švedska (20,6 prebivalcev na kvadratni kilometer), Norveška (15,5), Kanada (3,41), Avstralija (2,8), celo ZDA imajo le 34,2 prebivalca na kvadratni kilometer (vsi veste, da tam večinoma ne poznajo luksuza pitja vode iz pipe – kar kaže na prenaseljenost in zaradi hitrega in materialnega načina življenja tudi prisilo življenja v okolju (močno prenaseljenih mestih), kjer si ne moreš za žejo niti privoščiti vode iz pipe). Kitajska ima 144 prebivalcev na kvadratni kilometer (mislim, da se vsi zavedamo, da Kitajska trpi močno prenaseljenost (sploh v mestih, kjer ljudje zaradi onesnaženosti zraka nosijo maske)). Slovenci tako nismo daleč za Kitajci, kar se tiče prenaseljenosti. Smo pa tudi nad Evropskim povprečjem (72,5 ljudi na kvadratni kilometer). Evropa pa je celina, kjer je zaradi prenaseljenosti izumrlo ogromno živali (v nekaterih državah (Velika Britanija) je mega fauna praktično izginila) in kjer je prišlo do ogromnega števila vojn (prenaseljenost je eden glavnih, a spregledanih razlogov za vojne). Problem globalne prenaseljenosti postane še bolj jasen, ko ugotovimo, da smo Evropejci, kljub lastni prenaseljenosti, zgled, kar se rasti prebivalstva tiče.

http://commons.wikimedia.org

Prenaseljenost vodi do takšne gneče. Si tega res želimo?

Vzroki za prenaseljenost

    Veliki vzroki za prenaseljenost so: začasno izboljšanje življenjskega standarda (narava tudi za to plačuje visoko ceno), podaljševanje življenjske dobe in slaba ali odsotna kontrola rasti prebivalstva. Primer: Recimo, da obstaja otok z dovolj naravnimi bogastvi za kvalitetno življenje 1000 ljudi in za njihovo sobivanje z naravo. Ta naravna bogastva so na otoku seveda omejena in brez kontrole rasti prebivalstva jih prej ali slej ne bo dovolj za vse. Zemlja je tako rekoč en velik otok, ki tudi ima svoje omejitve. Te omejitve za uspešno sobivanje z naravo in kvalitetno življenje vseh, smo davno presegli.

   Prenaseljenost je delno posledica današnje globalne miselnosti, ki se namesto tega: Kako bi lahko vsi imeli kvalitetno življenje, sprašuje: Kdo bo koga? Ta miselnost vodi do prevelike konkurence, ki vodi do povečanja števila prebivalstva zato, da bi prebivalstvo lahko ustvarilo več dobrin kot konkurenca. Prenaseljenost je pa za ta sistem kot naročena, saj lahko več ljudi več kupi in tako je kapitalizem v takšnih pogojih zelo srečen. Problem tega je seveda to, da je na ta način srečna skromna manjšina ljudi in to v veliki večini primerov niso tisti, ki najbolj garajo.

  Eden od vzrokov prenaseljenosti  je, zaradi neenotnosti globalne politike, lahko tudi potreba po veliki vojski oz. strah pred premajhno vojsko. (Da ne omenjam, kaj z naravo delajo vojaški poskusi)

   Vzrok prenaseljenosti je ne nazadnje tudi želja po otrocih. Ljudje, ki imajo radi otroke, se premalo zavedajo, da otrok ni igračka, ampak je zelo resna stvar. Ti ljudje me bodo verjetno v večini imeli za krutega, čeprav moji pogledi nikakor niso kruti. Meni se gre za kvaliteto življenja nas in vseh prihodnjih rodov. Za kvaliteto bo pa nujno žrtvovati kvantiteto. Želja po velikem številu otrok je v današnjih pogojih izredno sebična, kljub temu, da se večina ljudi verjetno tega niti ne zaveda. A ni bolje imeti manj otrok in tem omogočiti lepše življenje, kot pa da jih več trpi? Že v Bangladešu se zavedajo tega problema, kar me sicer močno veseli, a se tega na svetu še premalo zavedamo.

   Vzrok oz. bolje izgovor za prenaseljenosti je tudi naša slaba pokojninska politika, ki namesto, da bi pokojninske dajatve dejansko varčevala, računa na to, da bodo prihodnji rodovi plačevali za pokojnine prednikov. S pokojninsko varnostjo, ljudje tudi ne bi imeli potrebe po velikem številu otrok, da bi ti potem skrbeli za njih. To z današnjim znanjem, tehnologijo in sposobnostmi ni več potrebno.

   Največji vzrok se mi pa zdi nevednost ali pa sprenevedanje ljudi o pomembnosti tega problema.

Problemi prenaseljenosti

   Ljudje so v dobi ročnega kmetijstva, za obdelovanje velikih pridelovalnih površin (1 človek lahko na leto poje tudi več kot eno tono hrane, kar zahteva velike površine z dobro rodovitno prstjo) potrebovali tudi veliko ljudi in zato so tudi imeli velike družine. V današnjem svetu, zaradi velikih tehnoloških napredkov, to ni več izgovor za prenaseljenost. Malo ljudi lahko danes s stroji obdela ogromne površine zemlje in lahko nahrani primerno število ljudi. Zakaj primerno število ljudi? V primeru prenaseljenosti in s tem velike potrebe po hrani, se proizvajalci hrane poslužujejo uporabe umetnih gnojil, škropiv, genetskih sprememb in ostalih škodljivih pripomočkov pri ustvarjanju kar se da velikega pridelka. Vsi ti pripomočki so zdravju in okolju škodljivi. Če bi nas bilo manj, bi pa lahko s pomočjo strojev ekološko pridelali dovolj kvalitetne in zdrave hrane za vse. Če bi bilo več zdrave hrane, bi je tudi manj bilo treba nevarno konzervirati z aditivi, zato, da bi je čim več šlo v promet. Tako bi lahko pridelali dovolj sveže hrane za vse.

   Veliko ljudi ima tudi ogromne potrebe po energiji. Ta potreba grozovito uničuje okolje. Jedrske elektrarne uničujejo reke in ogrožajo vse v bližini, termo elektrarne, ogrevanje na splošno in prevozna sredstva ter stroji na razna goriva uničujejo zrak in naravo. Ko bi nas bilo manj, bi lahko za vse pridelali dovolj energije z uporabo čistih energetskih virov, kot sta veter in sončna energija.

http://commons.wikimedia.org

Prenaseljenost je vzrok za veliko onesnaženost zraka.

   Prenaseljenost povzroča ogromno količino smeti in s kanalizacijo grozovito onesnažuje vodne vire. Ne morem verjeti, kako smo dovolili takšno onesnaženost voda. Voda je vir življenja in ko vidim, kaj delamo z njo se sramujem, da sem del te družbe. Vsaka čistilna naprava me močno osreči. Te so del boljše prihodnosti.

http://commons.wikimedia.org

Prenaseljenost je s kanalizacijo onesnažila katastrofalno količino vode.

   Prenaseljenost povzroča tudi veliko potrebo po življenjskem prostoru, kar uničuje naravo (nihče ne more zanikati dejstva, da smo ljudje neposredno odgovorni za izumrtje in veliko ogroženost večine vrst živih bitij – kot človeka, ki spoštuje in ima rad naravo ter se zaveda njene pomembnosti, me to močno moti) in onemogoča, da bi vsi ljudje imeli dovolj velike posesti in dovolj lastnine ter dobrin za kvalitetno, bogato in srečno življenje (seveda bi bile potrebne tudi velike družbene spremembe in spremembe vrednot).

http://commons.wikimedia.org

Prenaseljenost uničuje življenski prostor živali in jih potiska na rob (in čez rob) izumrtja.

   Prenaseljenost je po mojem mnenju glavni vzrok za vojne. Saj pride do vojne, ker nekdo želi nekaj (česar zaradi prenaseljenosti ni dovolj za vse) kar ima nekdo drug, ali pa se ljudje ne strinjajo med sabo do te mere, da se spopadejo, zato ker so zaradi prenaseljenosti prisiljeni sobivati. Če bi nas bilo manj, bi lahko imel vsak človek svoj košček zemlje, kjer bi lahko stvari delal kar se da po svoje in bi tako veliko težje prišlo do konfliktov. Seveda je tu še vedno problem človeška konfliktna narava, ampak bi z manjšo naseljenostjo vseeno zmanjšali možnosti, da bi do njih prišlo. Sploh, če bi politika vsem ljudem omogočila kvalitetno življenje. Če nas bi bilo manj in če bi bila nedvomno dovolj velika sredstva pravično razdeljena, bi lahko vsakdo imel posest v naseljih (ki bi bila manjša in neonesnažena) in posest na podeželju, ki bi mu omogočala čim večjo svobodo in zasebnost.

Rešitve

   Ker je to zelo velik problem, bi bile za rešitev le-tega potrebne tudi velike spremembe v družbi. Najprej si je potrebno priznati, da problem obstaja. Človeštvo mora močno premisliti svoje vrednote (nujno se mi zdi potrebno vzpostaviti skupni cilj, ki bi bil kvaliteta življenja za vse – to v trenutnih razmerah nikakor ni mogoče, saj ta sistem temelji na izkoriščanju in pretirani tekmovalnosti). Politika mora tudi narediti zelo resen načrt, kako postopno zmanjšati rast prebivalstva. Vsekakor je potrebno resno in odgovorno varčevanje pokojninskih skladov (recimo v obliki nedotakljivih zlatih palic v 100% zanesljivi ustanovi). To pomeni, da bo denar, ki so ga ljudje za svoje pokojnine zaslužili, ob njihovi upokojitvi dejansko tam in pokojnine tako ne bi bile odvisne od prihodnjih generacij. Potrebno je tudi zakonsko omejiti rojstva in ta zakon bi potem moral veljati do obdobja, ko bi dosegli želeno in primerno število prebivalstva (to število bi bilo potrebno določiti na podlagi sposobnosti planeta, da podpira tako ljudi kot živalstvo in rastlinstvo). Po tem, ko bi dosegli optimalno število ljudi, bi morali le izenačiti povprečno smrtnost z rodnostjo. Podatki o tem bi morali biti dostopni in uporabni, tako, da bi z njihovo pomočjo pravično razdelili število dovoljenih rojstev. V Evropi smo, kar se tiče rasti prebivalstva res zgled, ampak nas je še vedno veliko preveč – velika brezposelnost itd.. Ne razumem, kako nekateri ljudje tako nasprotujejo omejitvi števila rojstev, a nimajo nobenega problema, ko lovci streljajo živali za katere mi mislimo, da jih je preveč. Predstavljajmo si, da smo mi srne. A ni bolje, da sami uravnavamo število rojstev, kot pa da to nekdo nasilno naredi za nas? Potrebno je tudi delati na tehnologiji, ki bi olajšala delo ljudi (in bi bila dostopna vsem) in seveda na čisti energiji.

   Mogoče bo kdaj v prihodnosti mogoče, da bi na svetu kvalitetno živelo več ljudi. Vendar v sedanjih pogojih to ni mogoče in trenutno je najboljša rešitev ter po mojem mnenju tudi naša dolžnost do prihodnjih rodov, postopno, previdno in nenasilno zmanjšanje rasti prebivalstva ter izboljšanje kvalitete življenja vseh. To je globalni problem in ga je potrebno reševati globalno (lepo življenje lahko dosežemo tudi s samozadostnostjo, vendar je svet preveč povezan, da bi ta rešila vse težave in težave sveta nas lahko kmalu dosežejo, kljub morebitni neodvisnosti od drugih). To je zelo resen problem, katerega je potrebno rešiti, preden bomo ljudje naš planet s prenaseljenostjo uničili in bomo primorani jesti drug drugega, kot to počnejo miši, ko se preveč namnožijo ali pa bo prišlo do vnovičnega poskusa širitve Lebensrauma (življenjskega prostora, kot je to poskušala nacistična Nemčija) in pa ostalih medčloveških spopadov za življenjske dobrine in prostor (najbolj prvinske vzroke za vojne). Želim si le kvalitetno življenje nas in vseh prihodnjih generacij ter naše uspešno sobivanje z naravo. Misel, da bomo nekega dne morda našli še kakšen naseljivi planet in se razširili tja, me nič ne pomirja. Jaz bi raje videl, da ljudje začnemo ceniti naš planet in ga poskušamo rešiti. Drugače se slabo piše Zemlji in vsem ostalim naseljivim planetom, ki bi jih lahko ljudje v prihodnosti našli in naselili.

http://commons.wikimedia.org

Prenaseljenost povzroča tudi takšno brezbrižno smetenje.

Tornjak – pastirski pes in nepodkupljivi čuvaj

Tornjak je pastirski pes, ki izvira iz Bosne in Hercegovine ter iz Hrvaške. Njegovo uradno ime je (po mnogih polemikah med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško glede tega in končno dogovoru) bosansko-hercegovsko-hrvaški pastirski pes tornjak. Ta pasma je po opisih drugih in po lastnih izkušnjah izredno zanimiva pasma. Tornjak je pes, pri katerem lahko dobiš občutek, da bi se z njim lahko pogovarjal kot s človekom (včasih tudi uboga tako kot ljudje – se dela gluhega itd.). V nadaljevanju bom pasmo opisal in na koncu napisal nekaj malega iz lastnih izkušenj.

Avtor: Branko Klavžer

Izgled

Tornjaki so veliki (povprečna plečna višina pri samcih je od 65-70 cm, pri samicah od 58-65 cm, povprečna telesna teža pa je pri samcih od 35-50 kg in pri samicah od 28-40kg, so pa lahko seveda tudi dosti večji) in močni psi, a se za svojo velikost premikajo hitro in lahkotno. Imajo dokaj dolgo in zelo gosto dlako (dolgo na telesu ter kratko na obrazu in nogah), ki jih odlično ščiti v slabih vremenskih razmerah.. Tornjaki so lahko v različnih barvnih kombinacijah (pri barvi ni omejitev in tako se pojavijo od skoraj popolnoma belih do skoraj črnih z rumenimi, rdečimi, rjavimi in z ne preveč zaželenimi sivimi vzorci) in imajo tudi različne vzorce, vendar po navadi prevladuje bela barva. Najprej je bil vzrok vzreje raznobarvnih psov to, da bi jih pastirji na daleč lažje razločili. Rejci pa tako tudi stremijo k razlikovanju v primerjavi z ostalimi pasmami.

Glava je volčje oblikovana in podaljšana. Tornjaki imajo močne in dolge čeljusti ter škarjast ugriz. Zadnji del lobanje je podaljšan, a ni ozek. Gobec je raven, enakomeren, nikoli ni koničast ali pa preveč mesnat. Ustnice so tesno ob čeljusti. Imajo oči v obliki mandljev in velika ušesa, ki so povešena in postavljena više kot pri ostalih pastirskih psih.

Avtor: Nina Žubrinić

Vrat je dolg in psi ga nosijo nizko, ter ga dvignejo do 45 stopinj, ko so pozorni. Koža na vratu je dokaj debela ter pokrita z dolgo in gosto dlako (kot griva). Hrbet je razmeroma kratek, čvrst in zmerno širok ter raven. Prsni koš je zelo širok, globok in zaokrožen. Trebuh pa je  krepak in močan.

Njihov rep je košat, zelo gibljiv in tornjaki ga takrat, ko ne počivajo, vedno nosijo dvignjenega nad hrbtom.

Značaj

Tornjak ima miren značaj. Tipični odrasel tornjak je zelo miren, miroljuben in na prvi pogled nezainteresiran pes, vendar ko situacija to zahteva, postane zelo živahen in zelo pozoren čuvaj. Ti psi niso nervozni in po navadi tudi niso agresivni. So tudi zelo krepki, žilavi in ne preveč zahtevni. S svojo človeško družino so zelo čustveni. Ko tornjaki živijo v tropih, so zelo družabni in med člani tropa ne prihaja do pretepov. Do tujcev in ostalih živali, tornjak praviloma ni preveč napadalen (razen, ko pridejo na njegov teritorij). Ko pride takšna situacija, je ta pes zelo odločen in brez oklevanja napade tudi veliko močnejšega nasprotnika. Pastirji so govorili, da je tornjak, ki čuva čredo enakovreden nasprotnik dvema volkovoma in da se dva tornjaka brez prevelikega spoštovanja soočita tudi z medvedom in ga naženeta. V teh situacijah so tornjaki zelo vztrajni.

Zgodovina

Tornjaki spadajo med redke pastirske pasme in si delijo mnogo značilnosti s planinskimi psi. Ta pasma je zelo stara in izvira iz antičnih časov. Prvič je bila omenjena v rokopisih iz 9. stoletja, ki se najdejo med dokumenti katoliške cerkve. Pasma se kasneje omeni v 11. in 14. stoletju. Takratni opisi tornjakov so popolnoma isti kot so danes. Edino ime je drugačno in sicer bosanski ovčar. Imenovali so jih tudi hrvaški planinski psi. Ti psi so čuvali vse, kar so od njih zahtevali lastniki, bili so pametni in selektivno rejeni, tako da niso bili pretirano napadalni. Kot današnji tornjaki so bili tudi ti prijetni do tujcev, ki jih srečajo izven svojega teritorija.

Psi tipa tornjak naj bi obstajali na območju Dinarskih Alp in okolice, še posebej v regiji okoli Vlašića pri Travniku v Bosni in Hercegovini, že v času Rimljanov. Rimljani so pse uporabljali v vojnah, kot čuvaje in tudi za borbe v gladiatorskih arenah. Kljub temu, da so tornjaki zelo stara pasma, pa so zaradi izginjanja nomadskega pastirstva, tudi sami postopoma izginjali. V zgodnjih 70. letih 20. stoletja je skupina kinologov začela zbirati preostale pse, ki so najbolj ustrezali starim opisom pasme in tako so se tornjaki zopet razširili.

Beseda tornjak izvira iz bosansko/hrvaške besede tor, ki pomeni zaprto območje, kjer so živele ovce.

Obstaja teorija (sicer nedokazana), da so tornjaki, kot tudi ostali pastirski psi, potomci psov, ki so jih razvili okoli 9000 let nazaj v Mezopotamiji, po tem, ko so na tem območju udomačili ovce in koze.

Aktivnost

Tornjaki niso preveč zahtevni, kar se tiče gibanja. Še posebej v prvih 9-12 mesecih (med zadnjo intenzivno rastjo). Po tem se lahko gibljejo kolikor se le da. Radi imajo dolge sprehode brez vrvice in veliko igre z ostalimi psi. Prav tako so zadovoljni že z 20 minutnim sprehodom, če se lastniku mudi. Tornjaki se hitro učijo in ne pozabijo zlahka. Lahko jih je trenirati. Zaradi njihovega gostega kožuha, so lahko zunaj tudi v velikem snegu, kjer radi ležijo in tako jih pogosto tudi brez nevarnosti pokrije sneg. V glavnem se naj bi ti psi uporabljali za pastirstvo, vendar je tudi odličen čuvaj in po lastnih izkušnjah tudi hišni ljubljenček.

Skrb

Tornjak ni priporočljiv za v stanovanje (čeprav se tudi tam dobro znajde, saj je izredno družaben, vendar to ni dobro zanj pa tudi veliko dela je s sesanjem dlak). Potrebuje veliko prostora in najbolje zanj je, da ima vsaj veliko dvorišče. Tornjaki so primerni za družine, ki imajo okoli doma veliko prostora, kjer se pes lahko giblje.

To je zelo zdrava pasma, vendar pa zato, ker so jih v preteklosti zelo skromno hranili, zdaj v hrani ne potrebujejo veliko beljakovin. Tako je za hranjenje primerna nizko beljakovinska hrana. Visoko beljakovinska prehrana lahko vodi do težave s kožuhom. Hoja po stopnicah v prvih 6 mesecih lahko povzroči težave s kolki.

Te pse je treba zelo zgodaj socializirati. Zgodnje izkušnje (pred 9. mesecem starosti) imajo zelo velik vpliv na njihovo nadaljnje življenje. Čim prej jih je treba soočiti z morebitnimi povzročitelji strahu, da bi se izognili kasnejšim reakcijam. Tako jih je hitro treba navaditi na zvok prometa. Zelo pomembno pri razvoju dobrega in stabilnega obnašanja je tudi to, da tornjaki kot mladički spoznajo čim več neznanih ljudi in drugih živali.

http://commons.wikimedia.org

Osebne izkušnje

Glede na to, da ima tornjaka tudi moj oče, lahko iz izkušenj povem, da to kar sem napisal v tem članku drži in se je tega, če se odločite za tornjaka, tudi treba resno držati. Tornjak nikakor ni pes za začetnike, ker zna biti zelo svojeglav in je potrebno vzpostaviti avtoriteto. Vendar je treba pri tem paziti, da se mu ne zamerite. Od njega tudi ne morete pričakovati, da bo izvajal kakšne trike ali pa preveč tekal za žogo. Tornjak je namreč zelo inteligenten pes in bo dal tačko verjetno samo enkrat vsake toliko, ker se mu (tako zgleda) to zdi dovolj. Za žogico bo tekel le nekajkrat (se kar hitro naveliča takšnih igric). Zgleda, da tornjak ne dela stvari, ki se mu ne zdijo smiselne. Primer: Ko mu mečem žogico, mi jo prinese kakšnih 3-krat, ko mu jo vržem četrtič, me pa gleda kot, da bi mislil, da ga imam za norca in ne gre več po njo.

Do članov družine je izredno prijazen, igriv in zvest. Do tujcev (to velja v veliki večini primerov), ki pridejo na njegov teritorij pa je nepopustljiv (zato se mu v tem primeru ni za približevati, ne glede na to kako je lep), kar ga naredi izjemnega čuvaja. Enostavno se ga ne da podkupiti. Zato je pri predstavljanju novih ljudi potrebno imeti veliko potrpežljivosti. Ves trud je pa poplačan, ko tornjak človeka sprejme in potem je to najbolj zvest pes, ki je za svoje ljudi pripravljen tudi umreti.

Avtor: Branko Klavžer

Ronaldo – prvi strelec svetovnih prvenstev v nogometu

Bliža se svetovno prvenstvo v nogometu 2014. Od 12. junija do 13. julija 2014 bo potekalo v Braziliji, kjer je nogomet »sveti« šport. Ko pomislim na ta veličastni dogodek, se najprej vprašam, ali bo letos komu uspelo prehiteti Luisa Nazaria De Limo Ronalda (rojen 18. septembra 1976), ki je na svetovnih prvenstvih dosegel 15 golov. Tako si kot športni navdušenec ne morem pomagati, da ne bi posvetil članka Il Fenomenu. Igralcu, za katerega je sam Zinedine Zidane dejal, da je brez kakšnega koli dvoma, najboljši igralec, s katerim ali proti kateremu je kadar koli igral ali s kom je kadar koli treniral (to je Zidanu bilo zelo pomembno, saj je Ronaldo na treningih ostale legende v takratnem Real Madridu dobesedno jezil s tem, ko je z neverjetno lahkoto delal stvari, ki jih ostali niso mogli) in katerega imajo strokovnjaki in navdušenci za enega najboljših nogometašev vseh časov. Ronaldo je s svojimi neverjetnimi predstavami očaral ogromno ljudi in osvajal pomembne ekipne in individualne lovorike. Z besedami in števili se njegove kariere ne da dovolj dobro opisati. Zato svetujem vsem nogometnim navdušencem, da si poleg članka pogledajo njegove mojstrovine tudi na videih, ki kažejo njegove najboljše trenutke v karieri.

Foto: Antônio Cruz/ABr | http://commons.wikimedia.org/ 

Klubska kariera

Cruzeiro

Ronaldo je svojo profesionalno nogometno kariero začel v brazilskem Cruzeiru, pri katerem je leta 1993 na 14 ligaških tekmah dosegel 12 golov in klub vodil do njihovega prvega brazilskega pokala.

PSV Eindhoven

Po svetovnem prvenstvu leta 1994 je Ronaldo (po nasvetu še ene velike brazilske legende Romaria) izbral nizozemski klub PSV za svoj prvi evropski klub. V prvi sezoni (1994/95) je dosegel 30 golov. Drugo sezono ga je pestila prva poškodba kolena (te so žal v veliki meri zaznamovale Ronaldovo kariero in lahko le ugibamo, kaj bi dosegel brez teh poškodb), zaradi katere je zamudil večino tekem. Še vedno pa je na tistih 13 tekmah, ki jih je odigral, dal 12 golov. Ronaldo je bil leta 1995 prvi strelec lige, s PSV-jem pa je leta 1996 tudi osvojil nizozemski pokal. V obeh sezonah skupaj je na 58 tekmah dosegel neverjetnih 54 golov.

Preberi več

Wilt Chamberlain – Najboljši košarkar v zgodovini lige NBA

Verjetno se čudite in se sprašujete: Kaj pa Michael Jordan (mlajše generacije morda celo LeBron James)? Jordan si vsekakor zasluži ta naziv, vendar si ga Wilt ne zasluži nič manj. Prepogosto vidim, kako košarkarski navdušenci, prehitro in prevečkrat, dodelijo ta naziv igralcem, ki si ga ne zaslužijo. Po mojem mnenju, ki sem si ga ustvaril na podlagi intenzivnega raziskovanja, si Wilt in Michael delita prvo mesto. Nikakor ne morem postaviti enega više kot drugega. Oba pa sta daleč pred ostalimi. Wilt si po mojem mnenju zasluži enako spoštovanje kot Jordan. Ker pa je očitno, da ga ne dobi (verjetno v največji meri zato, ker je dominiral individualno statistiko NBA lige v že davno preteklih 60-ih letih), sem se odločil napisati članek, ki bo to spremenil.

Wilt Chamberlain

Wilt Chamberlain v svojih najboljših letih.

Naziv najboljši košarkar vseh časov je lahko za mnoge zelo subjektiven, zato ker ne poznajo zgodovine košarke dovolj dobro in ne ločijo med izrazoma najboljša ekipa in najboljši igralec. Ta članek govori o najboljšem igralcu.

Ko pogledamo podatke (teh je na internetu ogromno), vidimo da je Michael Jordan edini igralec, poleg Wilta, ki je lahko na prvem mestu. Jordanu na Wiltov nivo pomaga dejstvo, da je bil daleč najboljši strelec (najpomembnejši del košarke) in igralec v končnicah in finalih ter dejstvo, da so Wiltu »nagajali« prosti meti. V celoti pa ni bil nihče niti blizu Wiltu. Sploh, ko je bil v svojih najboljših letih.

Kljub temu, da sta Wilt in Jordan igrala v različnih erah, bom njune statistične podatke primerjal, ker je košarka še vedno košarka in ker nikakor ne moremo vedeti, kako bi oba igrala, če bi zamenjala eri. Oba sta igrala proti najboljšim igralcem v svojem času in jaz jima ne nameravam očitati, da nista igrala proti najboljšim igralcem iz leta 2300. Lahko uporabljam le podatke, ki obstajajo in ne nameravam uporabljati domnev.

Preberi več

Pred 50 leti je legendarni Wilt Chamberlain osvojil zanj skoraj zakleti prvi naslov NBA prvaka
5 (100%) 1 vote