Avtor: Marija Orel

Moja poletna avantura po Sardiniji in Goi

Sardinija je edini kraj, kamor sem odpotovala brez cilja, a me je že med poletom prešinilo, da je dober cilj tudi to, da se do sitega najem sardin.

V hostlu smo s štirimi zakajenimi Nizozemkami, najele postelje. Po kratkem počitku sem se odločila slediti plemenitemu cilju – končno uživati ob grižljaju sardin. 

Sprehajala sem se po mestu, ko sem zagledala restavracijo Sardegna, ter v prepričanju, da si bom lahko privoščila prvo porcijo sardin, vstopila. Natakar me je debelo pogledal in v trenutku sem pod nos dobila na vpogled veliko ploščo surovih rib in morskih sadežev, na kateri pa začuda ni bilo sardin. Ponudbo sem prijazno odklonila in odšla želeno iskat dalje.

Ob restavracijah so me lovili natakarji, a ko sem vprašala po sardinah, sem dobila vedno enak odgovor, »nimamo«. Nek natakar me je, hočeš nočeš, prijel  kar za roko (če ne milom, pa silom) in me odvlekel v lokal in ker spet niso imeli sardin, sem brez besed odšla, tip pa mi je med ponavljanjem jedilnega lista sledil in sam Bog ve, kako bi se lov končal, če ne bi za prvim ovinkom smuknila v butik.



indija krava

Od takrat naprej se natakarjev bojim skoraj tako kot policistov. Strah pred policisti mi je v kosti nabila  teta Lojza, ki mi ji že v stajico prišepetavala, da me bodo vzeli policaji, če ne bom pridna in ker pridna nikoli nisem bila in še danes nisem, sem od takrat dalje na preži pred temi uniformiranci. Pot me oblije že, če jih vidim na ekranu.

Preberi več

Moja poletna avantura po Sardiniji in Goi
5 (100%) 1 vote