Avtor: Simona Peterca

Urban Roof – 7 urbanih športov pod eno streho 2. del (skatepark)



Prve (betonske) skatepark-e so začeli graditi v sedemdesetih letih 20. stoletja po večjih mestih ZDA in Evrope. Drugi val se je zgodil v osemdesetih letih, moderne skatepark-e pa so začeli graditi po letu 2000. Prvi so jih uporabljali rolkarji. Poleg betona so kasneje začeli uporabljati tudi druge materiale za gradnjo (les, plastiko, kovino). Skatepark v Urban Roof-u je zgrajen iz tanjših lesenih plošč in je zato zelo primeren tudi za začetnike, saj je v primeru padcev vožnja v skatepark-u bistveno varnejša kot na betonu. Poleg zaščitne opreme potrebujemo le osnovne pripomočke za izbrani šport, torej rolerje (ojačane, da zdržijo silo skokov), rolko, BMX kolo in skiro.

Desni del skatepark-a v Urban Roof-u

Desni del skatepark-a v Urban Roof-u (foto: Simona Peterca)

Pri vseh športih v skatepark-u je pomemben dober občutek za ravnotežje in položaj telesa na različnih naklonih. Osnova vožnje v skatepark-u je pravočasno spuščanje in dviganje telesa (t.i. “pumpanje”) na oziroma pred krivinami. S tem pridobivamo hitrost in višino na krivinah ali naklonih, ne da bi bilo potrebno poganjanje po ravnini. Spust telesa v kolenih je pomemben tudi zaradi ohranjanja ravnotežja v radiusih (prehodih iz krivine v ravnino) skatepark-a. Pravočasnost je ključnega pomena, saj drugače izgubljamo hitrost.

Preberi več

Urban Roof – 7 urbanih športov pod eno streho 1. del

V Ljubljani je prav poseben športni objekt, ki združuje kar 7 urbanih športov pod eno streho. Je prvi in za zdaj tudi edini takšen objekt v Sloveniji. Center urbanih športov je ekipa z veliko entuziazma in prostovoljnega dela leta 2010 zgradila v samo štirih mesecih. Pod eno streho najdemo plesno dvorano, kjer se lahko naučimo izražanja skozi ples v obliki breakdance-a in hip hop-a, plezalno sobo, kjer se lahko preizkusimo v spretnosti gibanja po vertikali (in tudi večjih naklonih) in skate poligon (skatepark), kjer lahko spoznavamo nove dimenzije gibanja z rolerji, rolko, BMX kolesom ali skirojem, s katerimi premagujemo ovire in izvajamo razne trike v zraku. Izbira je vsekakor pestra, lahko pa tudi kombiniramo različne urbane športe in preizkušamo svoje telo v različnih elementih gibanja.

7 urbanih športov Urban Roof

Vhod v center urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)



Vsak od omenjenih urbanih športov je poseben izziv za telo in duha. Kot vemo, je gibanje pomembno za zdravje in tudi tu drži rek “zdrav duh v zdravem telesu”. Čeprav so to športi, ki so v prvi vrsti pisani na kožo otrokom in mladostnikom, se v njih prav tako lahko preizkusijo odrasli, če želijo. Seveda so ti športi večji izziv za odrasle kot za mlajše, saj se otroci lažje in hitreje naučijo različnih akrobatskih elementov. A vsekakor drži rek “kjer je volja, je tudi pot” in s treningom se torej da tudi v zrelejših letih marsikaj osvojiti.

Center urbanih športov je opremljen v takšnem stilu, da je takoj, ko stopimo skozi vhod, čutiti vzdušje ulice, mesta. Na stropu so rolkine deske in koleščki z rolerjev, v ploščah so plezalni vijaki. Pri pultu je razstavljena oprema za skatepark, ki si jo je mogoče tudi izposoditi (ali kupiti), majice in kape centra in še kaj. V plesni dvorani prav poseben vtis naredijo grafiti na stenah, podoba mesta na steni in nad ogledalom v dvorani ter vhodni hodnik v dvorano s črno-belim kvadratnim vzorcem. Ta vzorec je nekakšen simbol B-boying scene (pravi izraz za breakdance) iz ZDA, od koder ta urbani šport oziroma vrsta plesa tudi izvira.

Preberi več

Nizozemska, Amsterdam in izlet na nizozemsko podeželje – 4. del

Enodnevni izlet v Kinderdijk in Rotterdam

En dan (bil je torek) tedenskega bivanja v Amsterdamu je bil rezerviran za ogled Kinderdijka in Rotterdama. Vstajanje ob 5h zjutraj, zajtrk, sprehod do Amsterdam Centraal (cca. 35 minut) in vlak nekaj po 7. uri zjutraj. Vrnitev v Amsterdam nekje okrog 23h. Lep, poučen in zabaven izlet z nekaj peripetijami, ki pa so bile na koncu pozabljene.

S kolegom sva si ogledala mline na veter v Kinderdijku in nekaj znamenitosti Rotterdama. Sami mlini so bili podrobneje opisani že v drugem delu članka, zato bo tu dodano le nekaj vtisov in zanimivosti o Kinderdijku ter nekaj slik. Rotterdam bo predstavljen malce podrobneje.

Mlini na veter tipa grondzeiler v Kinderdijku

Mlini na veter tipa grondzeiler v Kinderdijku (foto: Simona Peterca

Še en primer nizozemskega podeželja in UNESCO-va svetovna dediščina

Za pot od Amsterdama do Kinderdijka je več variant. Pri varianti prek Rotterdama gre vlak s postaje Amsterdam Centraal na glavno postajo v Rotterdamu, Rotterdam Centraal. Tam prestopimo na vlak do postaje Rotterdam Lombardijen in tam na avtobus v smeri Utrechta. Izstopimo na avtobusni postaji Molenkade v Kinderdijku. Pri varianti prek Utrechta, ki je pomembno prometno vozlišče in univerzitetno središče, gre vlak s postaje Amsterdam Centraal in do postaje Utrecht Centraal potrebuje kakšnih 30 minut. Nato je treba najti pravi izhod iz Utrecht Centraal, saj je ta postaja precej večja kot običajno, ker ima znotraj polno trgovin. Znotraj stavbe se je malo težje znajti kot na primer na postajah Amsterdam Centraal, Rotterdam Centraal ali Den Haag Centraal. Na obeh straneh stavbe je avtobusna postaja. Treba je stopiti na bus številka 90, smer Rotterdam. Pot do Kinderdijka traja skoraj uro in pol, saj so na poti številne postaje. Avtobusna postaja Molenkade je zelo blizu vhoda na pot proti mlinom na veter.

Preberi več




Nizozemska, Amsterdam in izlet na nizozemsko podeželje – 3. del

Drugi obisk Nizozemske

Ob mojem drugem obisku Nizozemske (tudi z drugo ekipo) konec oktobra 2014 je nastajala ideja za nadaljevanje članka. Tokrat bo poleg novih zanimivosti Amsterdama dodano še nekaj zanimivosti z enodnevnega izleta v Kinderdijk in Rotterdam (to sledi v 4. delu članka).

V dopoldanskem času pristanemo na letališču Schiphol in se z vlakom odpeljemo do glavne železniške in avtobusne postaje v Amsterdamu, Amsterdam Centraal. Tam prestopimo na metro in se odpeljemo do postaje blizu našega stanovanja, kar je trajalo kakšnih pet minut. Za isto pot bi peš potrebovali dobrih 35-40 minut. Stanovanje je od postaje metroja oddaljeno kakšnih 5 minut peš, z začetnim iskanjem prave ulice in prtljago pa malo več.

Pogled na Amsterdam, mesto vodnih kanalov

Pogled na Amsterdam, mesto vodnih kanalov (foto: Simona Peterca)

Tokrat se je naša ekipa odločila za bivanje v najetem stanovanju, ker je cenejše od bivanja v hotelu. Za prtljago je bilo malo prostora (na tleh na koncu postelje in morda kakšna malenkost na omarici), ker je lastnik stanovanja, ki je bil sicer odsoten in v tistem času na potovanju po Kubi, pustil ostale stvari doma, tako da ničesar ni bilo mogoče dati v omaro. Ključe nam je predal njegov prijatelj. Stanovanje je bilo polno lastnikovih knjig, veliko je bilo vodičev za potovanja v različne države (tudi za Slovenijo), na voljo sta bila TV in glasbeni stolp s širokim izborom CD plošč. V kopalnici in kuhinji je bilo prostora bolj malo, stroja za pomivanje posode in pralnega stroja ni bilo dovoljeno uporabljati. Za sedenje na malem balkončku je bilo zvečer že precej hladno, ni pa bilo niti pravega prostora, saj je bil poln lastnikovih stvari. A za našo uporabo je bilo stanovanje čisto v redu.

Poleg nižjih temperatur zaradi obiska v jesenskem času se je začelo tudi mračiti že kmalu po peti uri popoldne. Čez dan in ob hoji po mestu pa hladnejši zrak ni bil problem.

Za Nizozemsko in Amsterdam je vsakdanja uporaba kolesa tradicija in del kulture, imajo jo že nekako v genih. Čez dan in zvečer je treba biti pozoren na cele gruče kolesarjev, ki brzijo mimo. Lokalni kolesarji niso zvečer nič počasnejši kot podnevi. Včasih je treba kar nekaj časa čakati, da lahko gremo čez cesto. Le v zgodnjih jutranjih urah so ulice bolj prazne (če odštejemo večje ulice z javnim prometom, ki pa so v tem času tudi bolj mirne kot čez dan), skorajda ne vidiš žive duše. V Amsterdamu ni takšnega nelagodnega občutka ob hoji v poznih večernih ali zgodnjih jutranjih urah kot v kakšnem drugem mestu. Vsaj moj subjektivni občutek je bil tak. Zanimivo pa je tudi to, da če že koga srečaš v zgodnjih jutranjih urah, te pozdravi, čeprav sta si popolna tujca. Še en dokaz o prijaznosti tamkajšnjih ljudi.

Preberi več

Ninjutsu – skrivnostna veščina?

V današnjem času imamo na voljo veliko različnih borilnih veščin, večina je azijskega porekla. Izvor vseh borilnih veščin sta Indija in Tibet, od tam so jih prenesli tudi na Kitajsko in naprej na Japonsko. Skozi čas so se razvijale. Vsaka ima svojo filozofijo, tehnike, namen in učinkovitost. Kaj kdo izbere oziroma katera komu ustreza, pa je odvisno od človeka do človeka. Oziroma od tega, kaj kdo išče v prakticiranju določene veščine. V članku bom poskušala na podlagi mojega leto in pol trajajočega prakticiranja veščine ninjutsu-ja (kar sicer ni posebno dolgo), nekajletnih izkušenj iz drugih borilnih veščin in strokovno pomočjo mojstra in učitelja ninjutsu-ja ter ustanovitelja društva za trening te veščine pri nas predstaviti nekaj malega o naravi le-teh, poudarek pa je na ninjutsu-ju.

V sodobnem času je veliko borilnih veščin preoblikovanih v borilne športe kot npr. karate, ki je ena najbolj razširjenih veščin, tajski boks in kickboks, ki je ena od mlajših veščin, nekateri borilni športi pa so tudi olimpijski (judo, taekwondo, rokoborba). S preoblikovanjem veščine v šport se na nek način izgubi celovitost, saj so iz nje izločeni nevarni elementi, ki bi lahko resneje poškodovali nasprotnika v športni borbi. Ti elementi pa so bili pomembni zato, ker so se nekoč morali boriti za življenje, kar je v skrajnem primeru pomenilo nasprotnikovo smrt. V borilnem športu pa se nasprotnika borita za točke in zmago.

Ena od tradicionalnih in posebnih veščin je ninjutsu, ki se nikoli ni preoblikoval v šport. Je japonska borilna oziroma bojevniška veščina, ki pa v bistvu ni samo to, je tudi način življenja, saj vsebuje tudi veščine in znanja, ki presegajo tehniko borbe in so lahko uporabni v različnih situacijah v življenju. Njeni začetki segajo v čas fevdalne Japonske, japonske borilne veščine pa izvirajo iz Kitajske. Japonci so jih skozi čas prilagodili svoji kulturi in načinu življenja, zato so tudi nastale razlike v opremi in načinu bojevanja. Ninjutsu se je razvijal vzporedno s samurajstvom (t.i. bujutsu-bojevniška veščina samurajev), obe veščini pa sta vplivali ena na drugo. Samuraji so bili uradna vojska fevdalne Japonske, med njimi pa so bili tudi bojevniki, ki so izvajali posebne naloge (kot danes specialne enote), imenovani shinobi-ji (novejši izraz za takšnega bojevnika je ninja, ki se uporablja morda zadnjih sto let, a pravo ime je shinobi). Sprva jih niso cenili, pravzaprav je bil ninjutsu nasproten vrednotam takratnega sistema in so jih hoteli uničiti, a ko so spoznali njihovo vrednost, so jih pogosto najeli, ali pa urili znotraj svoje vojske. Zemljiški gospodje (t.i. daimyo-ji) so imeli svoje vojske samurajev, ki so se borile med seboj za ozemlje, kar je takrat pomenilo večje možnosti za pridelavo hrane. Večina shinobi-jev je bila samurajev, a bili so tudi iz drugih družbenih slojev (trgovci, obrtniki, kmetje,…). Njihovo “drugo življenje” je bilo skrivnost, varovanje le-te pa življenjskega pomena. Ti bojevniki so potrebovali veščino, s katero so se lahko znašli v vsaki situaciji in vsaki vrsti napada. Zato se je ninjutsu razvil v takšno veščino, ki pokriva vse aspekte borbe. V osnovi pa ninjutsu ni bil namenjen bojevanju, ampak izvajanju posebnih nalog. Borbene tehnike so bile le del obsežne veščine ninjutsu-ja, shinobi pa jih je moral obvladati, saj je bil vedno lahko odkrit pri izvajanju naloge. Pomembno pa je bilo, da se je lahko vrnil k družini.

Mojster ninjutsu-ja v tradicionalni samurajski bojni opravi; del ninjutsu-ja je bilo tudi lokostrelstvo

Mojster ninjutsu-ja v tradicionalni samurajski bojni opravi; del ninjutsu-ja je bilo tudi lokostrelstvo

Zaradi svoje narave ima ninjutsu pridih skrivnostnosti, morda nekoč še bolj kot danes, saj so ga nekoč prakticirali le na Japonskem, danes pa je precej bolj razširjen.

Preberi več

Nizozemska, Amsterdam in izlet na nizozemsko podeželje – 2. del

Mlini na veter

Mlini na veter so zagotovo ena od prvih asociacij, ko pomislimo na Nizozemsko, kljub temu, da so prisotni tudi v drugih državah, na primer v Španiji, Nemčiji, Veliki Britaniji ali Skandinaviji, pa tudi drugod po svetu. Nekoč naj bi jih bilo na celotnem ozemlju Nizozemske okrog 10.000, danes pa še okrog 1000.

Mlini na veter v vasici Zaanse Schans na vzhodnem bregu reke Zaan (od leve proti desni: De Os, De Zoeker, Het Jonge Schaap, De Kat, De gekroonde Poelenburg)Mlini na veter v vasici Zaanse Schans na vzhodnem bregu reke Zaan (od leve proti desni: De Os, De Zoeker, Het Jonge Schaap, De Kat, De gekroonde Poelenburg)(foto: Simona Peterca)

Na splošno se mlini razlikujejo po namenu uporabe, velikosti, lokaciji postavitve (na tleh ali na strehi), materialu, iz katerega so izdelani (leseni ali zidani oziroma opečnati, tudi betonski), barvi in tipu. Le-ti so naslednji: grondzeiler je na tleh stoječ mlin z vetrnico, ki sega skoraj do tal (po tem je dobil ime – “talni jadralec”), stellingmolen je t.i. ploščadni mlin (okrogel ali večkotne oblike in prekrit s trstičjem, najpogosteje je šest- ali osemkotne oblike; spodnji del mlina je širši od zgornjega) z večkotno leseno ploščadjo na poševnih podpornih stebrih, katerih konci so uprti v mlin (oziroma v njegovo osnovo pod ploščadjo), ali ravnih, uprtih v streho ali tla, in vetrnico, segajočo skoraj do te ploščadi; wipmolen (mlin z votlim lesenim stebrom v notranjosti) je mlin piramidaste oblike, pri katerem je zgornji širši del z vetrnico postavljen na ožjo špico spodnjega dela, spodnji del je nekoliko večji od zgornjega, vetrnica pa prav tako sega skoraj do tal (ali do ploščadi, če stoji na strehi); beltmolen je mlin, ki je videti, kot bi stal na umetnem hribčku, a to je največkrat s travo poraslo obzidje z vrati, ki ima obliko hribčka, vetrnica pa sega skoraj do vrha obzidja; standerdmolen (mlin z masivnim lesenim stebrom v notranjosti) pa je mlin, pri katerem večji zgornji štirioglati del z vetrnico stoji na manjšem spodnjem večkotnem ali okroglem delu s streho.

Preberi več

Nizozemska, Amsterdam in izlet na nizozemsko podeželje – 1. del

Za uvod nekaj splošnih značilnosti in zanimivosti

Nizozemska je država na zahodu našega kontinenta z okrog 16 milijoni prebivalcev in je, kot pove že ime, nizka dežela z obsežnimi zelenimi površinami, vodnimi jarki in polji med mesti. To je razumljivo, saj se med drugim ukvarjajo tudi z intenzivnim kmetijstvom. Takšen je bil tudi prvi vtis s pogledom od zgoraj, torej iz letala med pristajanjem. Glede razgibanosti površja je pravo nasprotje Slovenije, a zato nič manj zanimiva. Splošno znane zanimivosti so mlini na veter, tulipani, vodni kanali, polderji (obsežne kmetijske površine, ležeče nižje od morske gladine), izdelava tradicionalnih lesenih cokel in sira, številni muzeji in zanimiva arhitektura. Nekaj od tega smo si med petdnevnim obiskom Nizozemske in predvsem Amsterdama ogledali tudi mi.

Lega in kratek oris območja

Amsterdam, prestolnica Nizozemske, ki jo zaradi vodnih kanalov imenujejo tudi Severne Benetke, je zanimivo mesto z okrog 800.000 prebivalci (v urbani regiji jih je okrog 1,4 milijona). Leži ob večjem kanalu, katerega del je tudi pristanišče, ki spada med največja pristanišča v Evropi, vzhodni del mesta pa leži ob jezeru IJ (dvoglasnik, značilen za nizozemščino in tudi nekatera narečja; izgovarja se ei). Od jezera poteka kanal proti zahodu oziroma severozahodu in doseže zahodno obalo države ob Severnem morju. Nekoč je bilo jezero IJ del nekdanjega Južnega morja (Zuiderzee), ki je proti Amsterdamu segalo v obliki zaliva Severnega morja. Preko zaliva so na nasipu zgradili dve cesti, ki sta nekdanje morje spremenili v dve sladkovodni jezeri v sredini in na jugu ter morje na severu. Do izgradnje prvega nasipa leta 1932 so imeli velike težave s poplavami. Ena cesta ločuje jezeri Marken (Markermeer; južni del le-tega je postalo jezero IJ) in IJssel (IJsselmeer), druga (ta je bila sicer zgrajena prva) pa jezero IJssel in Vatensko morje (Waddenzee), ki na severu sega do Frizijskih otokov (zahodni so nizozemski, vzhodni pripadajo Nemčiji, severni pa Danski). To območje je znano po svoji biodiverziteti in zato tudi zaščiteno, upravljanje pa poteka po dogovoru med vsemi tremi državami. Celotno območje nekdanjega Južnega morja je plitko, saj doseže globino le nekaj metrov.

Amsterdam - pogled z ladjice na vzhodni del velikega kanala, del katerega je tudi pristaniščeAmsterdam – pogled z ladjice na vzhodni del velikega kanala, del katerega je tudi pristanišče (foto: Simona Peterca)

Preberi več

Urban Roof – 7 urbanih športov pod eno streho 2. del (skatepark)
5 (100%) 2 votes