Demenca, ujetništvo brez ograje

Na moje prejšnje pisanje, ki ga najdete na www.preberite.si/demenca-2 sem dobila odziv. Pisala mi je Natalija Bečan, ki mi je dovolila uporabo njenih podatkov v zgodbi, saj je treba take informacije deliti, da se tudi drugi ljudje zavejo, da niso sami na tej poti in so izkušnje povsod podobne.

Napisala mi je, da je za demenco zbolel njen oče, ki je star 85 let in od začetka bolezni je njegova ujetnica. Naj povem, da se on tega ne zaveda. Tudi svojci, ki se odločijo, da bodo skrbeli za svoje drage, ki so zboleli za demenco, se za to odločijo sami, vendar iz različnih vzrokov. Nekateri zato, ker so domovi za ostarele predragi, ter prepolni. Poleg tega ni vsak dom za ostarele primeren za bolnike z demenco, ker taki bolniki hočejo domov in bežijo. Domov pa ni samo v zadnje domovanje, ampak v rojstno hišo. Prav zaradi tega morajo domovi biti na žalost zaprtega tipa, to pomeni, da ne more vsakdo uiti, ne pa, da je bolnik zaprt v sobi. Okoli doma je lahko tudi varovalna ograja, ki onemogoči bežanje. Poleg tega so taki bolniki posebni in dom potrebuje ljudi, ki poznajo to bolezen.

Vendar kaj pa posamezniki doma? Nihče jih ne nauči kako se morajo domači obnašati do bolnika, nihče jih ne poduči o bolezni. Domači se morajo znajti sami. Na srečo obstajajo društva za pomoč. Vendar veliko ljudi se ne odloči za taka društva, ker ne ve zanje, pa tudi sprejme vse posledice, ke tako pač je in se ukvarja iz dneva dan z bolnikom, ki potrebuje stalni nadzor. In tako kot pri ostalih ogroženih skupinah, tudi tu država onemogoča bolnikom in domačim, da bi se odpočili, da bi živeli, ter tako kto bolnik tudi domači životarijo. Bolniku ne pripada skoraj nič. Bolniki ne zaznajo osnovnih potreb, ne vedo kdaj izločajo, zato potrebujejo plenice. Vendar zdravnik lahko predpiše samo 2 plenici na dan. Kolikokrat pa greste vi na potrebo? Samo dvakrat na dan? Ne verjamem. Vendar bolniki z demenco morajo ali ne izločati, ali pa so cele dneve v mokri ali »osrani« plenici. No, lahko pa se domači odločijo za drugo možnost. Doplačilo, ki ni tako majhno. In smo spet tam.



Če imamo bolnika doma, mora biti še kdo od domačih vedno poleg. Torej ne more opravljati dela. Pri nas smo imeli srečo in smo zjutraj dobili pomoč. Prišla je oseba, ki se jo je seveda plačalo, da je zjutraj zamenjala plenico, jo umila, ter ji dala jesti. Pol ure, ko se domači lahko spočijejo. Vendar Nataša je povedala, da ko je oseba, ki jo je dobila preko občine prišla, da je samo gledala njenega očeta in ni vedela kaj naj. Cena te pomoči preko občine 5€/h, kar ni poceni. Torej tudi to ostane ponovno na plečih domačih, ki morajo biti povezani med sabo, se podpirati in dopolnjevati. Če tega ni, družina razpade in nekdo pegori, ponavadi oseba, ki se najbolj trudi za bolnika. Skrb za bolnika je služba pri kateri ni odmorov, ni bolnišk in ni dopusta. Šele smrt bolnika prinese olajšanje in tako nujno potrebne počitnice. Vendar kaj, ko bolniki lahko živijo par mesecev ali par let. Moja babica je živela 8 let. Bila je lupina. Telo, ki se je premaknilo od časa do časa, jedlo, pilo in izločalo. V njej ni bilo tistega potrebnega in željenega življenja.

In potem se človek sprašuje, ali je vredno živeti. Mami je večkrat ponovila, da sedaj ve zakaj so včasih ljudje molili za zdravo pamet. Niso hoteli biti ujetniki svojega telesa, ter niso hoteli, da bi drugi postali njihovi ujetniki, ker bi morali skrbeti za njih. Zato je najbolje, da vsak trenutek skrbimo zase, za svoj um, misli, ter delamo na tem, da ga delamo mladega, čeprav bolezen se ne ozira na leta in izobrazbo. Izkoristimo dneve, ko smo še mladi in umni, ter pomagajmo drugim, ter se učimo. Vsakdo lahko veliko naredi za svoje zdravje. Starejši zdravniki ne znajo pomagati, ker demenca včasih ni bila tako pogosta, mlajšim pa je odveč iti do bolnika, ter jih pregledati, vzeti kri. Bodimo človek človeku, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo sami potrebovali pomoč.

Preberite tudi moj prvi članek o demenci na www.preberite.si/demenca-2.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

CLOSE
CLOSE

Demenca, ujetništvo brez ograje
Oceni tole stran