»Evtanazirajte ga« so bile besede veterinarja!

Sem lastnica devet letnega nemškega bokserja (Ike) in to je najina zgodba.

Ob šestih zjutraj se odpravim od doma proti Piranu. Ike je veselo skakal in mahal z repom, kot da je vedel, da me ne bo videl cel teden. Pet ur kasneje zazvoni telefon – babica! Javim se in najprej me vpraša kako sem?

nemški bokser

 

Po glasu sem vedela, da nekaj ni v redu, zato vprašam kaj je narobe. S pol jokavim glasom mi pove, da Ike ne hodi več. Vprašam jo kako to misli in mi pove, da je enostavno nehal premikati zadnje noge. Obupana nisem vedela kaj naj naredim. Naj se vrnem domov ali naj počakam tu in končam anketiranje, ki smo ga izvajali z drugimi študenti.

Odločim se ostati, saj lahko oče pelje psa k veterinarju na pregled. Po pregledu me pokliče oče in mi pove, da ima Ike ukleščen živec na hrbtenici in da zdravljenje ni mogoče. Pretresena ob novici sem prebrala vse bloge na spletnih straneh, povprašala za mnenje lastnike drugih bokserjev, ki so imeli podobne težave in premlevala različne scenarije. Pripravila sem se tudi na to, da mojega pasjega prijatelja nikoli več ne bom videla. Misel na to me je ubijala in niti minute nisem mislila na nič drugega kot nanj in mu pošiljala pozitivne vibracije. Minil je prvi dan in takoj zjutraj sem poklicala babico ter vprašala kako je z Ikom. »Slabo, ne premika nog, ne lula, ne hodi na veliko potrebo, samo leži«. Treslo me je od skrbi kako mu naj pomagam. Poklicala sem veterinarja pri katerem je bil Ike na pregledu in ga prosila, da še enkrat pogleda slike in mi pove kaj je še možno narediti. Po pregledu slik mi pove, da ima Ike na spodnji strani zaraščeno hrbtenico (to nam je povedal že veterinar v Topolšici in stvar uredil tako, da je blokiral živec, ki bi se lahko ukleščil med vretenca) in naj bi imel nekoč celo zlomljeno. Začudila sem se in dejala, da bi za zlom hrbtenice verjetno vedela, ker po mojem laičnem znanju to nebi bila blaga bolečina. Vprašam ga kaj predlaga in odgovori mi, da je zanj najboljše, da ga evtanaziramo. O tem sem obvestila domače in jim zabičala, da naj ne ukrepajo dokler ne bom doma. Vsak dan sem klicala domov in spremljala stanje psa, vendar nič ni kazalo na bolje. Komaj sem čakala na petek, da se odpravim domov in naredim vse kar je v moji moči, da mu pomagam.



Stopim iz avtomobila, kovčke pustim kar na dovozu in tečem k Iku. Objamem ga in ga s solzami v očeh vprašam kaj bova storila. Kot bi me razumel, je začel mahati z repom in mi skušal povedati, da bo tudi on naredil vse, da ostane z mano. Noge še vedno ni premikal in bile so popolnoma iztegnjene. Stiskala sem mu blazinice in ga ščipala v stegno, da bi preverila reflekse –nič! Kot da ima mrtve zadnje noge. Sklonjena nad njim razmišljam kaj naj naredim in skozi glavo mi šine ideja – Medrol! Slabše kot je ne more biti. Sežem v kovček med svoja zdravila, vzamem 32-miligramsko tableto in mu jo potisnem v gobec. Ker je tableta izredno grenka se je Ike nakremžil in naredil še par spektakularnih grimas. Nasmejim se. Z brisačo pod njegovimi nogami ga še enkrat sprehodim po parceli v upanju, da po celem tednu le spusti kakšno kapljico urina ali blata. Brez uspeha. Nekako ga spravim v njegovo mehko posteljo in mu zaželim mirno noč. Ko se vzpenjam po stopnicah v svojo sobo, sprejmem odločitev, da počakam do ponedeljka in nato ukrepam dalje.

 

Naredilo se je sončno jutro. Vstala sem ob šestih zjutraj in preverila kako je s psom. Še vedno je ležal v svoji postelji in mahal z repom. Zagrabim brisačo, ga posedem, dvignem zadnje noge, podvežem brisačo in greva. Naredim par korakov in opazim, da Ike premika zadnje noge v smeri hoje. Popustim brisačo, Ike se ustavi in obstoji na nogah. Po parih sekundah mu zadnje noge spodnese in se v rahli krivulji z zadnjico spusti proti tlom. Noge so pokrčene! Debelo pogledam in ne morem verjeti kaj vidim. Zdaj je babica jokala od sreče, da se je njegovo stanje malo izboljšalo. Vesela kot radio sem ga spet podvezala in sprehodila po parceli. Še vedno ni spustil niti kapljice urina ali blata kar me je začelo skrbeti. Na internetu preberem vse možnosti kako psu pospešiti prebavo in dobil je super koktajl. Obožuje kislo mleko, a tokrat sem ga zalila z malo mineralne vode. Kar mlaskal je od veselja in po pol ure je bilo veselje na sredi travnika. Sila je naredila svoje, skobacal se je iz svoje postelje in kot strela hitro tekel po travniku, da naredi kupček. Da, tekel je! Tekel je tisti pes, ki mu je veterinar pred dobrim tednom dni, brez možnosti zdravljenja rekel, da ga bo potrebno evtanazirati.

Terapijo z Medrolom sva nadaljevala 14 dni in stanje se je vidno izboljševalo iz dneva v dan. Prijateljica fizioterapevtka mi je pokazala nekaj masažnih gibov in tako sem Iku dvakrat dnevno masirala noge in hrbtenico. Danes je še vedno med nami, teče in skače. Nekoliko počasneje in z večjo mero pazljivosti, vendar živi. Zdravila sem ga na pamet in uporabila zdravo pamet ter pustila, da stvari same stečejo. Če bi poslušala veterinarja bi danes verjetno iskala novega družinskega člana, a ker sem poslušala svoj razum mi bo moj pasji prijatelj zagotovo podaril še veliko lepih let.




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

»Evtanazirajte ga« so bile besede veterinarja!
5 (100%) 2 votes