Godler po moje


Godlerjev šov me vedno nasmeje. Upam, da bo tako še dolgo.

V slogu prešernosti po ogledu zadnje oddaje v letu 2016 me je prešinila ideja, parodija na že izrečene Godlerjeve ‘modrosti’. Želim jo deliti z vami, dragi bralci, čeprav se bo marsikomu morda zdela nenavadna. A gotovo bo v njej vsak lahko našel tudi delček resnice. Domišljija ponavadi vznikne na njegovih temeljih.

Godler in Artač

V minulem letu me je dvojica Artač-Golder res enkratno razveseljevala in sem za to hvaležna. Kajti smeha ni nikdar premalo. Sploh ne, še primanjkuje ga lahko. Vse dobro želim ustvarjalcema in obilo enkratnih uspehov še naprej! V duhu veselih misli, besed delim z vami svojo različico Vatikanske kolonije. Z dvema nasprotujočima si junakoma. Njun besedni boj vas že nestrpno pričakuje.

Novoletna poslanica

Sončni svečenik: »Dragi verniki, danes smo se zbrali, da proslavimo dan, ko jo najbolje vidimo. Najsvetlejšo zvezdo. Čas je, da Slovenija postane kolonija Vatikana.

Moje zlato. Je sveto. Jaz se ga rad dotikam in ga loščim. Še posebej, ko sem z njim sam. Drugače mi je kar malce nerodno. Prav tako kot vaši podaniki, ga tudi vi ne smete služiti. Je prepovedano. Kmalu bomo prepovedali tudi družine. Samo jaz se ga lahko dotikam. Najlepše se blešči v moji družbi. Še posebej, ko je v mojih rokah. Vsak njegov delček je vreden več kot vsi ostali. Je samo moje. Z njim lahko počnem kar si želim. In to vsak dan. A nikomur ga ne pokažem.«

Godler: »Kaj pa jaz, ki lahko vaše zlato podvojim? Lahko ostanem kot predstavnik zlate dežele?«

Sončni svečenik: »Potrebujem svete roke. Čiste.«

Godler: »Jaz sem vrhovni svečenik podobe vaših podanikov. Kaj pa, če vaše zlato potrojim?«



Sončni svečenik: »Ne bo šlo, številka tri ni moja srečna. Zlato je sveto.«

Godler: »Kako pa naj vam še naprej služim?«

Sončni svečenik: »Zlato lahko varujete od daleč.«

Godler: »Potem pa moje roké ne bodo več čiste.«

Sončni svečenik: »Se sprašujem, če so kdaj bile. Vsak dan se rokujete, s podložniki nazdravljate.«

Godler: »Pijem ne, a moje besede postale so zlate. Odkril sem suho zlato, pravkar, kot vojščak klanjam se. Odpotujem prècej, hvala za vse.

Sončni svečenik: »Moje je vse. Tako bo ostalo na vekov veke. Na svidenje.«

Godler pomisli: »He, he. Vaše roke so prav tako čiste kot moje. Še manj. Kajti zlate palice so vsak dan obdane s prahom. S pohlepnimi mislimi. Te mene ne napadajo.«

Zgodba je v osnovi poučna. Saj se Godler na podlagi neizprosne zavrnitve bori za delovno eksistenco in ugotovi, da že sam v sebi skriva zaklad. Sposobnost vsestranskega izražanja, ki je enakovredna zlatu. Ko to odkrije, se z lahkotnim srcem poslovi od trdosrčnega vladarja. Temu vlada le mrtva materija, ki ga navdušuje bolj kot vse drugo na svetu. Bolj kot življenje samo. Pravzaprav je sam njen ujetnik, namesto njen ključar. Medtem ko se Godler svobodno odpravi novim izzivom naproti. Kajti njegovo znanje je zlato.

Prav vsak lahko zazna, da v sebi skriva določeno lastnost, sposobnost, ki jo lahko razvije, izpopolnjuje. Da bi jo odkril morda nekdo potrebuje malce več časa, medtem ko kdo drug le nekaj minut ali ur. Kajti to je ključno za našo prihodnost. Protagonist Godler to zdravo jedro obstoja odkrije zelo hitro. In gre pogumno naprej.

Smeh je pol zdravja. Kar tedensko dokazuje ogled Godlerjevega šova. Pravzaprav ne gre za njegovo določeno vsebino. Saj sem prepričana, da bi voditelj in njegov pomočnik iz česarkoli ustvarila smešno témo. Tudi, če bi na primer uporabila Aladinovo letečo preprogo. Kajti, domišljija res nima meja. Še posebej, če je uporabljena preko Godler-Artač naveze. Kot v detektivskem romanu, pristane dvojica na pravi sledi in pogumno izlušči vse elemente uganke. Vse dokler je ne razvozlata v pahljačo smeha.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

CLOSE
CLOSE

Oceni tole stran