Grdi raček in sanje laboda – Življenjska izpoved

Že kot otroku so mi govorili, da preveč sanjarim. Da naj neham letati med zvezdami in naj pristanem na trdnih tleh. Govorili so mi, da nisem prav preveč brihtna in sposobna doseči marsikaj. Bili so mnenja, da niti štiriletne poklicne šole ne bom opravila, ne da bi ustvarila tisto, kar si resnično želim. Nisem razumela odraslih. Vem, da na svet gledam drugače kot večina. Da kljub bolečini, okrog sebe vidim ljubezen. In čeprav sem počasi odraščala iz otroka v najstnico, so sanje ostajale, le da sem jih zadržala zase. Vse sem skrivala, tudi žalost in bolečino.
Grdi raček in sanje laboda

Moje otroštvo je bilo vse prej kot normalno. Ne rečem, da nimam česa lepega, ampak je veliko več slabega, hudega. S čimer sem se bila primorana spopadati sama, saj je pri meni odpovedal celotni sistem. Nisem bila samo najstnica, ki jo je dajala puberteta. Bila sem punca, ki je zaradi spolnega nadlegovanja izgubila vse, kar kot punca lahko. Ni je večje bolečine kot to, da se nate spravi nekdo, ki bi ti moral biti v oporo. Te celo pred čem takim zaščititi, ne da ti sam to počne. Še danes se živo spominjam, kako me je vsakič stisnil v kot, da nisem mogla pobegniti in me pričel otipavati po celem telesu. Enkrat me je celo spravil na tla in se name usedel. Na bruhanje mi gre, ko se spomnim, kake zvoke je spuščal iz sebe med tem početjem. Bila sem ne močna in v strahu. Nisem smela nikomur povedati, ker bi mi trda predla. Sicer pa, kdo bi mi sploh verjel?



Počutila sem se grdo, bolno, kriva za vso lastno nesrečo. Čutila sem celo, da česar boljšega, kot so poniževanje in žaljenje, niti ne zaslužim. Mogoče sem res celo uspela skrivati pred drugimi vsa svoja čustva, ampak na telesu se pa je vse odražalo. Bila sem grdi raček, ki je bolehal in bolehal, kljub svojim rosnim štirinajstim letom. Od vseh potlačenih čustev in od vse bolečine, sem dobila bakterijo na želodcu, rane na požiralniku, izgubila dober vid, ter dobila glavobole, kateri so me spremljali vsakodnevno. Izgubljala sem živce in si občasno celo zaželela umreti, samo da se rešim. Občasno, mi niti malo ni bilo mar, kaj bi drugi prestajali zaradi izgube mene. Saj mi je več kot očitno bilo jasno, da njim ni mar, kaj prestajam. Prišel je tudi dan, ko sem dvignila roko nad sebe. V meni je sicer kričalo po življenju, ampak bila sem že tolikokrat zlomljena, da sem imela vsega dovolj. Spomnim se tega dne. Doma je bil spet tisti dan, ko si slišal kričanje, poniževanje in razbijanje. Pričela sem se tresti in sem kar šla iskat svoj olfa nož. Da si prerežem žile in zaspim od onemoglosti, ter se nikoli več ne zbudim, je v tistem trenutku bila edina in najboljša rešitev zame. Vendar pa nisem mogla dovolj globoko zarezati. V sebi sem slišala glas upanja, da bo boljše. Da še me marsikaj dobrega čaka. To je bilo prvič in zadnjič, da sem dvignila roke nad sebe.

Od takrat tudi razumem samomorilce. Kot da bi v poln kozarec želel stlačiti še nekaj vode. Ne gre, kaj ne? Stekla bo čez rob. Na lastno srečo, pa imam v sebi vseeno močnejši nagon za preživetje. Če nebi preživela, kdo bi potem hranil moje sanje? Le kdo bi bil tisti, ki bi te sanje, spravil v resničnost? Noben!

Moje sanje. Neuničljive sanje. Sanje, ki so mi bile hrana za preživetje. Sanje, ki so me držale pri zdravi pameti in mi hkrati vlivale upanje.

Od kar se spomnim, sem sanjala o družini. O otroku, ki mi bo vlival moč in ki mi bo pomenil vse na svetu. O sinu, ki ga bom ljubila in ga zaščitila z vsem svojim bitjem. Sanjala sem partnerja, kateri me bo ljubil tako kot sem in me tudi spoštoval. Mi stal ob strani tudi ob mojih najbolj norih dnevih, polnih zmede in vrtincu čustev. O domu, kjer bomo živeli skupaj v miru. Sanjala sem, da bom imela poklic, ter opravljala službo, v kateri bom uživala. Sanjala sem in verjela, da bom nekega dne, vse te sanje dobesedno zaživela.

Čeprav sem takrat bila ubogi grdi raček, sem imela sanje pogumnega, zdravega in predvsem lepega laboda.




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Grdi raček in sanje laboda – Življenjska izpoved
5 (100%) 1 vote