Istrski maraton – nov tekaški cilj

Saj ne vem točno, kdaj sem se sploh prijavila na to prireditev, ki smo jo Slovenci nujno potrebovali: 1. Istrski maraton. Vem, da niti spletna stran še ni prav dobro delovala. Novico sem prebrala na Tekaškem forumu in planila pokonci: »Ej, še en maraton imamo! Končno! In to na obali!« Pa kdo si tega ni želel? Hvala Bogomirju in bogu, hvala vsem tistim, ki ste se lotili organizacije.

Istrski maraton

Istrski maraton

Istočasno pomislim, da sem že prijavljena na veliki maraton 2014 in se tudi spomnila svoje obljube. Dala sem si besedo, da bom odtekla vse maratone doma, nato se šele lotim maratonov v tujini. Moj tekaški cilj.

Lansko pomlad sem torej odtekla še Radence po mojih najljubših Ljubljanskih maratonih in se po jesenskem Ljubljanskem maratonu, ki je bil ravno deseti po vrsti, le odločila, da grem v letu 2014 na veliki maraton ven. Pa naj bo Berlin.

Po vsakem maratonu sem dobesedno evforična in vsa navdušena nad nadaljnjimi podvigi. Takoj sem se prijavila . Žal so uvedli žreb in mene pozabili izžrebati. Mrzlično iščem jesensko alternativo in že je tu Amsterdamski maraton. Nizozemske Benetke. Takoj se prijavim, plačam startnino, da slučajno še tu ne odpadem iz igre.

In nato prileti kot strela iz jasnega informacija o Istrskem maratonu! Moj tekaški cilj se obrača na glavo.  Cel maraton! 42.195 metrov v vsej svoji lepoti, znoju, stisnjenih zobeh, bitkah s samim seboj, grizenju kilometrov, žuljev, krčev. Sami tekaški užitki, ah in oh, in sploh… Noro! In to ob slovenski obali, ob morju! Kar videla sem se, kako pretečem skozi cilj in tečem naprej na pomol in direktno v morje. Še en slovenski maraton, ki ga bom pretekla!

Kaj pa sedaj? Rdeča luč v glavi mi začne utripat, prižge se rdeči alarm: ne boš pripravljena, težka proga, sami klanci. Ojej! Pomlad res ni moj termin, že Radenci mi ne odgovarjajo, pa so maja. In predvsem premalo časa, da si reprogramiram glavo . Zato se prijavim na polovičko za 1. Istrski maraton. Grem, da preverim teren za prihodnje leto ter ta tek vključim kot nov tekaški cilj.

Termin za polmaraton je ravno pravi za sklop priprav za Tek trojk. Malce s strahom sem odtekla krstno tekmo 1. Istrskega maratona.

 

Istrski maraton 9, 21, 42 km

Istrski maraton 9, 21, 42 km

Pričakovala sem zmešnjavo, saj je bila tekma prvič organizirana. Zato sem hotela od doma čim prej. Prijavljenih je bilo veliko, bog ve kako sploh bo. Zato si v žepe nabašem še gele, najraje bi s seboj vzela še bidon z vodo, lahko da bo zmanjkovalo vode na postajah ali pa bodo preredke. No, ker ne grem na cel maraton, se na koncu le odločim, da ostane doma. Malo me je strah, da se ne bom kje izgubila. Morda ne bo dovolj dobro označeno. Se dogaja.

Pa so me tile Primorci pošteno presenetili. Vse je bilo tako dobro organizirano, da se mi je kar smejalo. Pravi tekaški praznik. Mislim, da so organizatorji resnično poslušali tekače in verjamem, da so to tudi sami.

Dvig startnih številk, čip, prevoz z avtobusom do Pirana, stranišča, informatorji. V avtobusu me skrbi, ali bom našla še kakšen WC, pa kolegica pokaže celo vrsto bleščečih prenosnih WC-jev, skoraj brez vrst! Veste, to je sanjsko! Poleg vsega nam je služilo še vreme.

Pred startom v Piranu med tekače razdelijo še modre in bele balone. V ozadju igra himna Istrski maraton in potem sledi start.

Istrski maraton - start

Istrski maraton – start

Veliko nas je, tečemo po ulicah Pirana, čez Tartinijev trg. Babica, primorska nona s košaro butaric navdušeno navija in maha! Za trenutek si zaželim, da bi imela s seboj fotoaparat ali kamero, da ujamem ta utrip, to vzdušje in da to pokažem ljudem, ki jih imam rada in ki si teka ne morejo ali nočejo udeležiti.

Zavijemo po kockastih stopnicah navzgor. Spomnim se, da smo bili nekoč tu na dopustu, ko sta bili hčerki še malčici. Z možem sva ju nosila in porivala vozičke dvakrat ali celo trikrat na dan gor in dol s celo kopico torb. Globoko zadiham in se pripravim na kalvarijo po stopnicah , ko jih kar naenkrat zmanjka.

Istrski maraton - Tartinijev trg

Istrski maraton – Tartinijev trg

Zavijemo levo, tečemo nad klifom proti Fiesi.. Kakšen zrak! Tečemo lepo v vrsti kakor račke, rega rega rega, vedno hujša je zadrega. Je precej ozko, a me ne moti. Vsaj ne bom prehitro začela. Kako pravijo: vsaka stvar je za nekaj dobra.

Klanec iz Fiese je bil strm, ampak saj je bilo rečeno, da bo. Drobim, kratki koraki, diham kot meh, ampak tečem, nekdo ob meni pa hodi z isto hitrostjo. Nazadnje se zaletim v nekoga pred menoj, malce gužve, malo hodim nato spet lahko stečemo. Tekaška proga je bila resda ponekod ozka, ampak me ni motilo. Morda bi moralo biti več razlike med conami ob startu, razmišljam. No, izgubiti se pa nismo mogli. Moj tekaški cilj na tej tekmi je informacijski.

Tečemo po ozki poti, ki me spominja na tek okoli Bohinjskega jezera. Nekateri hočejo prehitevati, vendar gre težko, saj tvegaš poškodbo. Ne sekiram se. Tečem pač kolikor lahko in kasneje pospešim. Sicer pa vem, da tu ne bo rekorda. Ne zaradi proge ampak zaradi mene, ker nisem v pravi formi. Preveč čokolade in Nutele na žlico. Opazim, da po teku navzdol ravnina izpade kot vzpon in hitrost občutno pade. Nutela res ni vredna tega, da sedaj ne morem teči na polno, ko ne tečem ampak letim, se malce jezim.



Postaj z vodo in priboljški je dovolj, praktično so povsod. Kjer niso uradne postaje so neuradne, tiste, ki so jih postavili prijazni domačini sami. Skoraj se zaletim v eno tako mizico s kozarci, ki pa niso napolnjeni s prozorno tekočino ampak s temno rumeno. »O, pivo imate? A vode pa ni?« vprašam, za kar mi je kasneje žal, saj so se takoj potrudili in mi poiskali vodo.

Istrski maraton in pivo

Istrski maraton in pivo

Še nekaj kilometrov razmišljala o treh požirkih piva, izgledalo je namreč slastno. Verjetno je bilo tisto pivo mrzlo in odličnega okusa. Mogoče bi mi pa šlo v noge in bi dobila čisto mehke in počasne, se tolažim. Še danes mi je žal za tistim pivom. Ta tekma je bila namreč tako doživljajska. Nazaj hočem! Na pivo! Mogoče bi pa bolje tekla in prišla nekaj sekundic prej v cilj. Mogoče bi mi bilo pa slabo in bi bruhala v kakšno grmovje, se prepiram sama s sabo, kilometri pa kar letijo in jaz čakam in čakam še kakšen konkreten klanec.

Tek čez tunel in nasproti pritečejo maratonci, kako se jih razveselim a hkrati mi gre na jok.  Srečujemo jih, jih pozdravljamo, jim čestitamo. Prav ganili so me. Klanci na maratonski razdalji imajo svoj večkratnik. Na poti iz Kopra do Pirana so že pretekli klance, ki jih mi ne bomo okusili. Ne danes.

 

Istrski maraton - tunel

Istrski maraton – tunel

Zaslišim rock glasbo in kmalu ob poti zagledam band, ki nažiga tempo s bas kitaro in bobni. Seveda! Istrski maraton ima celo svojo himno.

Na osemnajstem kilometru mi je končno jasno, da večjega klanca pač ne bo več, ker nima kje biti. Tek ob morju na eni strani in jadranski magistrali je posebno doživetje. Zadnji kilometri, navijači, nekateri nas slikajo, navijajo. V daljavi slutim cilj, skušam hitreje pa se mi zdi, da ne morem. Svoje moči sem kar dobro pokurila. Čeprav je bil najhujši klanec le tisti iz Fiese, so tisti daljši in manj strmi pobrali veliko moči. Nekaterim je slabo, hodijo.

Istrski maraton

Istrski maraton

Še dober kilometer do cilja, opazim, da me nekdo želi prehiteti, pospešim in tečem, to bom pa ja še zdržala. Tukaj nekje bo moj Fric. Ne morem se »privlečt kot crka«. Všeč mi je, da v cilj pritečeš, ne da se privlečeš. Čeprav si včasih tudi tega vesel, da le prideš skozi. Od nekje zaslišim svojega Frica: »Dajmo, Mojca! Bravo!« Gledam in ga ne vidim, zato zakričim:« Ja, kje pa si?« »Tukaj, snemam te!«

In ga zagledam pomaham in tečem naprej. Vesela sem, da me moj dragi čaka na cilju. Skušam čim hitreje, na vso moč. Ovinek v levo pred ciljem, tekače v cilj napovedujejo preko zvočnika in že zaslišim svoje ime: » Mojca Vesel«, šprintam, na levi teče ura za maratonce, jaz pa tečem pod uro za polmaraton.

Pomislim, da moram ugasniti Garminčka, ko bom v cilju. In sem v cilju, kjer seveda še pol ure ne ugasnem štoparice. Srečna!   Dobim medaljo od gospe v primorski narodni noši in oljčno vejo.

Ustavim se in kot uročena pogledujem v vzporedno uro, ciljno uro maratoncev pod katero bi pravzaprav rada pritekla. Drugo leto bom pritekla v cilj na tisti strani. To je moja motivacija, nov tekaški cilj  za spomladansko sezono naslednje leto.

V ciljni ravnini so nas tekače pričakale stojnice s priboljški: pomaranče, banane, piškoti, čokolada, voda in ostale dobrote. Vsega dovolj in na pretek. In kar je najpomembneje: na dosegu roke.

 

Istrski maraton - oder

Istrski maraton – oder

Zagledam prireditveni oder, glasbo, mize s tekači, ki veselo jedo svoje zaslužene bobiče s klobaso. Kmalu smo tudi mi med njimi, vsi srečni in zadovoljni. Nekateri, ker smo tekli in nekateri, ker so navijali.

Preberite še:

  1. http://www.preberite.si/tek-v-dezju-in-mrazu/
  2. http://www.preberite.si/tek-in-zled-ali-kako-izbrati-tekasko-traso-in-se-ob-tem-pravilno-drzati/
  3. http://www.preberite.si/zacetek-teka-in-motivacija/
  4. http://www.preberite.si/tek-zenske-moski-in-8-marec-dan-zena/
  5. http://www.preberite.si/tekaske-proge-in-tek-ponoci/
  6. http://www.preberite.si/razgibane-tekaske-proge/
  7. http://www.preberite.si/tekaska-proga-podutik-tosko-celo-katarina/
  8. http://www.preberite.si/tekaske-prireditve-1-istrski-maraton/



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Istrski maraton – nov tekaški cilj
Oceni tole stran