Je matura le orodje v boju za pozicijo srednjih šol?



Že dr. Rugelj je trdil, da smo za vse »krive« ženske in tako mi danes res ne preostane drugega, kot da ponižno sklonim glavo in priznam, da sem kriva in da bom očitno sinu zavozila življenje.

Naj začnem pri izvornem grehu in ta je, da nisem kaj prida znanstveno navdahnjena. Nikoli me ni zanimala kemija, biologija, še manj matematika. No, ja, z vsem tem sem čisto normalno živela vse do svoje polnoletnosti in vse skupaj dokaj znosno prigurala do mature. Takoj po maturantskem plesu in končnemu zapitku svojega zrelostnega izpita, sem naravoslovnim vedam rekla adijo in se posvetila bolj poslovnim zadevam.  Ja, ja, seveda je dobro poznati osnovna matematična načela in vedeti, da je potrebno kakšno številko DELITI z 12, da dobiš podatek za en sam mesec, ali da moraš od bruto zneska ODŠTETI določene zadeve, da dobiš informacijo o tem kar te pravzaprav zanima, a odvodi, integrali in komplicirane enačbe, so postale oddaljene kot tisti zgodovinski datumi kakšne bitke za košček zemlje na naši kugli.

Matura

In ko naša družina dobi potomca, se z njim seveda pogovarjamo o zadevah, ki so nam blizu, domače in se lahko okrog njih pred mulcem važimo, češ kako sta ati in mami pametna. Tako pri nas matematika ni bila prav pogosto tema večernih debat. Smo raje debatirali o knjigah, umetnikih, krajih, ki smo jih ali jih bomo obiskali, o navadah ljudi, seveda smo velikokrat tudi obirali in čenčali, tako da … no, ja, naš sin se je pač naučil veliko o literaturi, umetnosti, pozna osnove zdrave prehrane, na izust našteje vse dosežke najuspešnejših teniških igralcev, izredno dobro govori angleško ter dokaj dobro obvlada še 3 tuje jezike, kemijska sestava določenih sestavin in komplicirane matematične formule pa mu pač ne gredo. Ja, ja, kriva sem, priznam!

A žal se mi takrat, ko bi morala sina navduševati nad naravoslovnimi predmeti, še sanjalo ni, da bodo družboslovci prekleta in ogrožena vrsta živih bitij.

Sina smo 13 let nazaj kot vsi ostali nadebudni starši, veselo pospremili v prvi razred ene ljubljanskih osnovnih šol. Takrat je postajalo moderno, da okrog izbire osnovne šole malce kompliciraš in si ogledaš šolo, dvorišče, okolico, učitelje, hišnika, vprašaš za njihove vrednote in če si šik, potem otroka ne vpišeš v šolo v sosedstvu, ampak v kakšno od šol, ki so ravno takrat »in«.

Spet sem ga polomila in sina vpisala kar v šolo, ki je bila najbližje njegovim starim staršem. Saj veste, starši so polno zaposleni, po cele dneve v službah, otrok pa naj bi bil že od njegovega petega (hmja, še pri nepolnih šestih smo ga oddali v takrat na novo uvajajočo devetletko) leta prepuščen ulici?! Naka, bistvo je v rednih obrokih in skrbni babici, sem takrat naivno mislila… in tako smo ga pač vpisali v …. Šolo, pač. Le kdo bi takrat razmišljal ali vedel, če ima pred sabo morda novega predsednika države ali Freuda 21. stoletja, ali morda celo bodočega dobitnika Nobelove nagrade za kemijo. Le kdo bi se takrat poglabljal v učitelje in sploh pregledoval učitelje matematike?! Takrat nihče ni niti pomislil, da se ves naš svet izobraževanja in posledično tudi vse ostalo vrti predvsem okoli matematike.

In ja, sem spet kriva, da takrat nisem poglobljeno raziskala ozadje vsakega matematičnega učitelja, ki naj bi v prihodnosti našega sina popeljal v svet. Kriva sem, da takrat nisem pregledala vseh učiteljev, predvidela vse bolniške, porodniške in ostale naravne katastrofe, ki edine lahko vplivajo na spremembo v učiteljskem naboru neke šole. Saj veste zaposleni … in v to skupino so vključeni tudi (in morda ti še najbolj) vsi državni upravniki, so zaščiteni bolj kot kočevski medvedje in zaposlenega, ki si ga enkrat zaposlil, se ne moreš znebiti, četudi vsi pokazatelji (v primeru učiteljev so si vrli pametni strici izmislili celo eksterne izpite za preverjanje uspešnosti – do nedavnega sem naivno verjela, da gre tu za preverjanje šol in učiteljev) kažejo na to, da nekje hudo smrdi.

Kot sem že zapisala, zaradi moje zagamane zaplankanosti, sina nismo od malih nog spodbujali pri računanju zapletenih matematičnih formul, ampak smo raje polnili knjižne police in ga zaplankano navduševali nad domačo in tujo literaturo. In tako je v tretje obdobje osnovne šole vstopil z velikim odstopanjem in resnim zanimanjem za tuje jezike, filozofijo, psihologijo, zgodovino ter materni jezik, naravoslovje pa nekako mrcvaril in ga požiral, ker ga je kot odličnjak pač moral in se je od njega to tudi pričakovalo. In če ni, so padle slabe ocene, razočarani učitelji in še bolj razočarani starši pa smo mu žugali in ga silili, da sedi in bulji v knjige in se guli tematike, ki ga nikoli niso in ga tudi nikoli ne bodo zanimale.

Vse je še nekako šlo, le pri tej vražji matematiki se je nekje zalomilo. Veste, vse lepo in prav, res je naša država to lepo načrtovala, ko je učence začela razdeljevati v »pametnjakoviče«, »unetasrednje« in »luzerje«, a vse to se lepo sliši in piše le v teoriji, v praksi pa … ja, no, najbrž bi vse šlo, če ne bi bila spet vsega jaz kriva.

Sina so pred vstopom v 7. razred pri vseh razen enemu predmetu posortirali med »pametnjakoviče«, pri matematiki pa so ga ruknili med »unetasrednje«. Ja, seveda nobeni mami ne diši, da nima »pametnjakoviča« na vseh področjih, a jaz sem pri teženju o njegovi razvrstitvi le malce kolebala. Mislila sem si, da je len in da je potrebno le malce več učenja pa bo že prilezel tudi tam do nivoja, ki ga s tako malo dela dosega na drugih področjih. Pa še insajderska imformacija, ki sem jo kot redni član sveta staršev pridobila v preteklih letih o določeni učiteljici matematike, je botrovala temu, da sem ob informaciji, da bo razvrščen med »unetasrednje«, raje čakala še na razpored učiteljev, ki bodo dobili določeno skupino. A vraga, »unetasrednje« je dobila ravno učiteljica »Kočevski medved«, katere lastnost je bila, da so se ji kolena tresla še preden je vstopila v razred in zato celo uro pouka z glasom, ki ga najbrž ni slišala niti sama, krulečemu in z vsem živim obmetavajočem razredu oddrdrala nekaj o matematiki.

Ko sem le poskusila z menjavo in želela izkoristiti »jokerja«, ki ti ga daje zakon, da imajo starši pravico veta, sem se pred ključnim in srditim korakom, ustavila, kajti tista edina dobra učiteljica je učila »luzerje«, tretji učitelj, ki so mu dodelili »pametnjakoviče« pa je baje razlagal na tako sodoben, pametnjaški način, da ga tako ali tako nihče ni razumel. In tako sem kriva, da sem popustila, sina pustila krhki in bogaboječi matematičarki ter upala, da bo nekega dne sin sam pregledal in ugotovil, kako pomembna je matematika in sam od sebe molel nos v matematične formule in si razkrival bistvo našega obstoja. Baje je matematika sila pomembna. Tako pravijo. Jaz sicer še nisem ugotovila zakaj je 5x pomembnejša od umetnosti, 3x bolj od prvega tujega jezika, in neskončno bolj od športne vzgoje. A  bo že držalo … saj so to najbrž ugotovili kakšni pametnejši strici od mene.



No, tudi mojemu sinu ni uspelo tega (še) ugotoviti. Z matematiko je sicer v osnovni šoli opravil dovolj dobro, da so njegove točke dovoljevale vpis na edino možno naslednjo stopnjo njegovega izobraževanja, če želi v življenju početi tisto kar ga veseli in se je tudi vse bolj nesporno kazalo, da je za to tudi nadarjen.

Jah, kam naj bi se vpisal nadebudni družboslovec, ki je že pri svojih 14 bral Nitcheja, Freuda in Junga?! Na najbolj družboslovno šolo vseh šol! Tako je bilo vsaj rečeno. No, že na informativnih dnevih se je šola pohvalila, da vse več pozornosti polaga tudi naravoslovju, a to ni kaj prida vplivalo na sinov izbor, saj izbire pač ni bilo veliko. Ja, ja, gimnazij je danes tako ali tako kot listja in trave, pa vendar smo se potrudili približati se nečemu, kar naj bi še najbolj dišalo po družboslovju in sinu dalo dovolj dobro podlago za nadaljnji študij.

Ja, no, ja, kar se družboslovja tiče, je to resda ena redkih šol, kjer lahko poleg dveh tujih jezikov, vpišeš še Latinščino, v četrtem letniku pa imaš možnost znebiti se večine naravoslovnih predmetov in jih nadomestiti z ostalimi izbranimi, od katerih je lahko ponovno kak tuj jezik, a nikakor ne pozabimo, da tudi na tej šoli velja načelo, da je matematika za življenje naših potomcev pomembna kot kisik, ki ga dihamo.

Tu nisem bila jaz kriva prav nič … morda je bil žreb, naključje ali tehten razmislek ravnatelja, a naši precej družboslovno usmerjeni mladci (predvidevam, da se v klasično gimnazijo z rednim predmetom Latinščine vpiše le peščica medicincev in mnoštvo jezikoslovcev in bodočih juristov) so za podajanje pameti iz matematike, dobili precej strogo (da ne uporabim besede na zaj***) profesorico.

In tu nastopi moja krivda – saj se še spomnite moje neuporabe »jokerja«?! No, takrat in tam sem zafrknila, saj naš sine v zadnjih letih osnovne šole ni videl niti N od nalog za »pametnjakoviče«, medtem ko se je od gimnazijcev pričakovalo, da odvode in integrale razumejo že skoraj pred vstopom v srednjo šolo.

Šolsko leto se je začelo z lepimi ocenami pri družboslovju, pri matematiki pa še korakati nismo uspeli, saj smo se od prvega dne vrteli le okrog 1.

Ko je ob prvi konferenci začelo šepati tudi pri ostalih predmetih, smo doma rjuli, sina skorajda privezovali k radiatorju le s kozarcem vode in matematično knjigo, a zadeve so drčale po hribu navzdol kot lisica za pobeglo kokoško.

Šele iskrene krokodilje sinove solze in obup ob razlagi, da sploh ne ve kje začeti, kaj vaditi, kako se matematike lotiti, so me streznile in sprožile akcijo pomoči sinu.

Obiskali smo razredničarko, profesorico matematike, inštruktorico matematike (jap, že od prvega meseca obiskovanja gimnazije smo imeli redno inštruktorico), šolsko psihologinjo in iskali možnosti rešitve. Prišla je v vlogi nove inštruktorice, ki je našega matematično neukega in psihično sesutega sina, spravila spet na noge. Resda z vmesno stopnjo popravnega izpita v prvem letniku, a s sprotnim učenjem, počasnim plezanjem na zeleno vejo in počasnim vzljubljanjem (ok, morda je to pretirano …naj bo s sprejemanjem) matematike. Od tistega popravnega izpita naprej, smo (jap, tudi starši smo bili vpleteni v to matematično kalvarijo) glave vsa leta držali tik nad gladino vode. A poglavitno je to, da so se ostali predmeti popravili in sin je končno spet z veseljem obiskoval šolo in prebiral (tudi šolske) knjige.

Nasvet njegove matematične profesorice kako sedeti na zeleni veji je bil – naj redno delajo domače naloge. Hmmmm, najbrž je bila sama nadarjena za vse predmete in sama ni imela nikoli nobenih težav pri sledenju nobenemu predmetu, saj drugače bi vedela, da domače naloge pač ne moreš narediti, če si z znanjem ves čas v zaostanku in počasi capljaš 10m za ostalimi. In čeprav smo bili za inštrukcije pripravljeni zapraviti (in žal tudi smo) pravo malo premoženje, se po dodatno razlago ni mogel zapoditi ravno ob vsaki novi snovi, …kajti, … saj veste …matematika – kisik … namreč matematike je na urniku največ in mulariji jo vlivajo v možgane skorajda vsak šolski dan. In tako je naš vedno capljal in se trudil, da snov osvoji vsaj pred vsakim testom.

In je. Sedaj smo prilezli skoraj do mature. Skoraj, pravim, ker tu pridemo do najpomembnejše življenjsko matematične prelomnice.

Sin si je vtepel v glavo študij v tujini. Jah, sedaj mama ne more več delati svojih napak in pametovati kako so naše fakultete krasne in cenejše in podobne laži.

No, sam je našel opcije, ki bi si jih finančno lahko privoščili, obstajajo celo socialne univerze, kjer šolnina ni potrebna, za bivanje bomo nekaj stisnili mi, nekaj dedi in babi, ostalo pa bo poskušal zaslužiti sam. Sicer pa na že od nekdaj želeno psihologijo, pri nas tako ali tako ne prideš, če nimaš vseh možnih pik in še nekaj za povrh … kar pomeni, da briljiraš tudi pri integralih, odvodih in površini elipse, kar najbrž odločno vpliva pri uspešnosti naših bodočih psihoterapevtov. . Sin pri nas kljub odličnim ocenam pri predmetih povezanih z njegovim interesom, kljub izven šolskim dejavnostim in delu na področju njegovega interesa, na konkretno fakulteto ne more priti. Bi moral imeti 5 tudi iz kemije, biologije, fizike in podobnih predmetov, ki jih je imel v 3. Letniku. Takšen je pač sistem točkovanja pri nas in na fakultete z velikim vpisom, ne prihajajo talentirani ljudje, ampak predvsem tisti, ki se znajo »piflati«.

V tujini velja izpit iz angleščine, referenca, ki ti o napiše verodostojna starejša oseba, uspešno opravljena matura ter na koncu mislim da tudi osebni razgovor na sami šoli.

Angleščina opravljena, referenca pridobljena, vpis narejen, celo prvi pozitivni odgovor s strani šole pridobljen, ustavlja in zatika pa se pri maturi.

Zakaj, kako? Do opravljanja mature v prvem roku vodi pot preko matematike. Ja, ja, jasno, to vemo že od veke vekov, da je tudi na maturi matematika več kot kisik. Jo je pač treba opraviti. In na to je sin pripravljen. Razmišlja celo o višjem nivoju, saj je na stalni dovod kisika v njegovo telo priključen 7/7 …jap, med tednom v šoli, čez vikend pa doma ali na rednih inštrukcijah. Čeprav se bori in hlasta za zrakom in komajda ostaja na površju, je prepričan, da bo preverjanje znanja na nacionalnem nivoju pokazalo na kakšnem nivoju je znanje povprečnega učenca, ki se pri njih bori za pozitivno oceno.

A do mature je treba priti in do tja ni tako lahko, sploh, če so v igri tekmovanja za najboljšo slovensko gimnazijo. Štejejo opravljene oz. neopravljene mature in zlati maturantje in boj je neizprosen. Nihče ne preverja koliko otrok zaradi stisk med samim šolanjem, podleže stiskam, tesnobi, posledično alkoholu ali drogam, se samo poškoduje ali bognedaj celo stori samomor. Nihče ne omenja tistih, ki odpadajo že med samim procesom šolanja. Nihče ne omenja podrtih sanj, neprespanih noči, prebavnih težav, hlastanja za čim boljšimi OCENAMI, ko znanje ni več najpomembnejše, ko se mladina izgubi in pozabi na svoje talente in zanimanja. Nihče ne omeni koliko maturantov je maturo opravilo že v prvem terminu, koliko jih je maturo opravljalo iz predmetov, ki jih zanimajo ali iz tistih pri katerih bodo lažje pridobili več pik. Nihče se več ne vpraša kaj je osnovni namen šolanja, ali pač le jaz tega več ne razumem?!

Jah, saj, to bo od pomanjkanja kisika!




2 comments on “Je matura le orodje v boju za pozicijo srednjih šol?

  1. David Š. pravi:

    Živjo 🙂

    Kako le bi vedela, da bi morala takrat reagirati tako ali tako? Jaz osebno menim, da imaš fejst poba, ki obvlada stvari, ki jih veliko ljudi ne. To da govoriš jezik(e) odpira mnogo vrat, tudi pri njemu bo tako. Verjemi.

    Me pa zanima, kako bi lahko nekdo preverjal učitelje? Na podlagi česa? Na podlagi sosedovih mnenj? Prijateljevih? Na podlagi spletnih forumov? To je vse “tak tak”.

    Upam tudi, da vse te “moja krivda” dejansko ne misliš tako oziroma si ne daješ toliko k srcu. Jaz osebno ne bi nikoli menjal dobre šole za stare starše. Oni so mi bili dobra šola. In šele ko vidim pri moji dragi, ki je odraščala brez njih, koliko bi ji lahko pomagali. Vseeno dajo drugo dimenzijo, nikakor ne manj pomembno, kot starši. Dajo pa le.

    Držim pesti in verjamem, da bo zgural čez maturo po željah. Če rabite kakšno pomoč, sem na voljo.

    Lep pozdrav, David.

  2. Saša Gerčar pravi:

    Kako lepo tukaj skrbijo za mojo matematiko?! Vsakič, ko želim nekaj družboslovno zapisati, moram najprej naravoslovno izračunati 😉
    David, saj nisem mislila čisto resno! Seveda ne krivim sebe in seveda je tamal fejst poba. Jezi me predvsem šolski sistem, ki forsira matematiko bolj kot vse ostale predmete. Pa jezi me tudi, da se v gimnaziji pri marsikaterem predmetu učijo kar nečesa … do onemoglosti se piflajo neke makrobiotične izjave, za katere blage veze nimajo čemu v resnici služijo. Ali pa zapletene kemijske formule, ki jih v naslednjem momentu pozabijo. Vsaj večina njih.
    Sicer pa ja, čez maturo bo šel z lahkoto, to vem jaz in on. Računa celo na opcijo lovljenja zlatega maturanta. Ravno v tem je absurd, da bo na koncu naredil maturo odlično, med samim šolanjem je pa zabušil ogromno neke energije, časa in celo denarja za to, da je lahko šel z neko ubogo dvojko v naslednji letnik. Čemu? Za to, da bo imela potem njihova gimnazija ogromno zelo uspešnih maturantov? Meni (in njemu) je čisto prava figa, če bi tudi čez maturo zlezel z dvojko. In to bi lahko, četudi ne bi do onemoglosti težili s precej zahtevnimi nalogami. In morda na ta račun v teh 4 letih prebral še kakšno knjigo in si ogledal kakšen muzej več.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Je matura le orodje v boju za pozicijo srednjih šol?
Oceni tole stran