Je možno oditi iz nasilnega partnerskega odnosa? Je!

Resnično zgodbo svojega življenja mi je zaupala moja znanka in prosila, naj jo zapišem in objavim. Namenjena je vsem ženskam, ki trpite v nasilnem odnosu. Vsem vam, ki mislite, da si boljšega ne zaslužite, in vsem vam, ki mislite, da za vas ni rešitve. Vsem vam, ki ne verjamete, da se da oditi od partnerja, ki vas ponižuje in fizično zlorablja.

V naši družini sta bili dve stvari stalnica: alkohol in nasilje. Ali sta bila starša alkoholika ali ne, se nisem nikoli spraševala, ker je bilo čisto normalno in naravno pri nas, da se pije. Malo, veliko, preveč, ni pomembno, pije se. Na zunaj smo bili zgledna družina in raje ne govorim, kaj vse smo skrivali pod to lepo fasado! Očetovo nasilje nad mamo in nama z bratom, očetovo pretirano zanimanje zame, danes bi temu rekli zloraba, materino pretirano ukvarjanje s samo sabo in namišljenimi boleznimi, ves čas pa vse primerno »začinjeno« z alkoholom. Z bratom sva odraščala kot dva samorastnika. Nikogar ni pretirano skrbelo za naju, samo da je bila fasada brez razpok, kar pomeni, dokler so bile ocene dobre, dokler sva se obnašala v skladu s pravili, tako dolgo je bilo vse v redu. Ko je padla slabša ocena, pa tu ne mislim enke ali dvojke, ampak štirice, ali ko se je očetu zdelo, da nečesa nisva naredila, kot bi morala, naju je pretepel, da sva bila oba v modricah. Mama je vse molče spremljala. Danes vem, da je bila tudi ona preveč omamljena od alkohola in tablet za depresijo, da bi se sploh zanimala za dogajanje ali posegla vmes, ko naju je oče tepel.

Oba z bratom sva si izbrala srednjo šolo daleč od doma, zato da sva se izognila bivanju pod domačo streho, oba sva tudi doštudirala. Očitno sva naivno mislila, da naju preteklost ne bo spremljala, če se bova fizično umaknila. Veš, ko pravijo, da če imaš očeta alkoholika, boš dobila za partnerja alkoholika? No, jaz sem se temu izognila; če je kdo od tistih, ki so se zanimali zame, pretirano pil, sem ga zavrnila. Nisem si mogla predstavljati, da bi bila z nekom, ki bi smrdel po pijači, preveč sem se spomnila gnusa, ki sem ga čutila ob očetu.

In spoznala sem njega … Princa na belem konju! Kako je plesal okoli mene, kako je znal z lepimi besedami staliti led okoli mene, kako je vedno ponosno hodil ob meni! Počutila sem se kot kraljica, spoznala sem nekoga, ki me razume v dno duše, ki razume mojo bolečino, ki razume moj strah, ki pozna moje rane, ki me nikoli ne bo pustil na cedilu. Partner je dobil službo na drugem kocu Slovenije in seveda sem pustila svojo službo, čeprav je bila odlična in sem v njej uživala in dobro zaslužila, in odšla z njim. V popolnoma tuj kraj, v tuje okolje, kjer nisem poznala nikogar. A imela sem srečo, saj sem kmalu dobila dobro službo, sodelavci in sodelavke so bili odlični, kmalu sem že imela precej prijateljev in prijateljic. Partner je to sprva sprejemal, skupaj sva hodila k njim, oni k nam … Nato pa, kar naenkrat, sploh ne znam določiti, kdaj, se je v najin odnos prikradlo ljubosumje. Partner me je začel zasliševati, zakaj sem na obisku flirtala s prijateljem, zakaj sem se mu nasmejala, bolj kot se nasmehnem njemu … Naslednjič so bile opazke, da sem sedela preblizu kakega moškega … Na začetku se mi je zdelo še fino, da je ljubosumen, da me želi samo zase, a počasi mi je to začelo presedati. Zaradi ljubega miru sem se začela takim trenutkom izogibati. Nisem več upala pogledati moškim v oči, nisem se upala usesti zraven koga, da ne bom doma poslušala pripomb. Tudi z bratom se nisem pogosto slišala, saj je bil ljubosumen tudi nanj. In je bil nekaj časa mir. Nekaj časa za tem mi je začel očitati še prijateljice. Ampak tako prefinjeno, da se sploh nisem zavedala. Da zakaj grem s prijateljico na pijačo, ko pa lahko grem z njim, zakaj grem ven, ko pa sva lahko lepo doma, se crkljava in gledava televizijo ali se preprosto pogovarjava … Tako sem počasi začela zavračati vabila, nisem se več družila z njimi, zato da bi imela doma mir, zato da bi lahko bila z njim, ki mi je vendar pomenil vse, in izgubila tudi njih.

Nato sem zanosila. Bila sem presrečna. Čutila sem sicer, da nekaj v najinem odnosu ni v redu, a sem si mislila, da bo, potem ko bo prišel otrok, že vse dobro. Sploh ker je bil tudi partner presrečen. Nato pa, malo po malo, mu je začelo iti na živce, ker mi je bilo slabo, ker sem ves čas bruhala, ker se nisem počutila dobro, ker nisem imela moči, da bi skuhala kosilo, večerjo, pospravila hišo … Ko so minili prvi trije meseci, sem se začela počutiti bolje. Načrtovala sem otroško sobico, se veselila prihodnosti, se videla, kako bom hodila z vozičkom okoli, kako bomo kot družinica počeli to in ono, skratka vse, kar si lahko srečna mlada nosečnica predstavlja. Nato pa je partner napredoval v službi, začel je dobivati višjo plačo in je predlagal, da bi sama pustila službo, zato da bi se lahko bolj posvetila družini, sebi, da bi lahko mirno poskrbela za vse, preživljal nas bo pa že on. Sodelavke se me prepričevale, naj tega ne storim, naj mislim nase in na prihodnost, da kaj bom pa imela potem še od življenja, saj me že zdaj ne pusti nikamor drugam kot pa v službo. Nisem bila vesela njihovih besed, še več, zdelo se mi je, da so zavistne, ker imam tako dobrega partnerja, ki želi poskrbeti zame. Tako sem pustila službo in ostala doma.

Pekel

Na začetku je vse teklo, kot sem si predstavljala, nato pa so se začeli prvi očitki. Najprej zmerjanje, ker sem se zredila, češ da nisem več lepa, da ga ne privlačim več, da če bo šlo tako naprej, si bo moral poiskati drugo, ki ga bo zadovoljila. Bolelo me je, tako zelo, trgalo me je narazen ob njegovih besedah, začela sem jokati. Obrnil se je in odšel brez besed, nato pa mi je čez par ur prinesel šopek rož in opravičilo. Češ da je bil razburjen, da je v stresu zaradi službe, da me seveda še vedno ima rad. Odpustila sem mu, ko pa sem ga imela tako neskončno rada. Pa družinica bomo, ne bom menda zdaj težila zaradi take drobnarije. Ko bi bila takrat vedela, kak pekel me čaka, bi pobrala šila in kopita in zbežala, da bi se kadilo za mano … A žal nisem vedela, navajena sem bila namreč poniževanja od očeta in matere, navajena sem bila, da nisem nič vredna, in sem tudi od partnerja sprejela tako vedenja, kajti njegova poniževanja so se vedno pogosteje ponavljala in vedno redkeje sem slišala prijazno besedo. Vsakič znova pa me je uspel prepričati, da ni mislil nič hudega, da se samo razburi, ko pride domov ves utrujen, jaz pa mu začnem »težiti«.

Ko sem bila noseča sedem mesecev, je prišel domov pozneje, kot bi moral. Vmes sem ga večkrat klicala, ker me je skrbelo, kje je, a ni dvignil telefona. Bila sem vsa panična in v skrbeh, ko se je končno prikazal na vratih. Takoj ko je vstopil, je začel vpiti name, da kaj si mislim, da ga kličem, da mi je zjutraj povedal, da pride pozneje, da so imeli sestanek, da on je vendar pomembna oseba v službi in ga ne morem kar tako motiti … Ob mojih besedah, da me je samo skrbelo, me je udaril, zagrabil in začel stresati. Bila sem prestrašena, jokala sem na ves glas, ga rotila, naj misli na otroka, a ni odnehal. Popolnoma je podivjal. Najhuje je bilo, ker sem gledala obraz, ki ga sploh nisem prepoznala. Divji, a hkrati nadzorovan … Sploh ne znam opisati, niti se ne spomnim natančno, saj sem se stiskala skupaj, da bi obvarovala otroka. Končno je odnehal. Sopihal je in me gledal s prezirljivim nasmeškom, si obrisal roke v hlače, si uredil obleko, zasikal: »Me zanima, če boš še kdaj težila,« in odšel skozi vrata. Nisem vedela, kaj naj naredim, kam naj se obrnem po pomoč. Držala sem slušalko v rokah in premišljevala, koga naj pokličem. Prijateljice? Saj nimam nobene, saj mi je vse vzel. Sodelavke? Kako, ko sem se pa tako hvalila, kakega dobrega moškega imam. Ne morem, me je preveč sram. Brata? Ne morem, preveč sram me je. Starše? Oče bi mi dejal, kakor si si postlala … In tako nisem poklicala nikogar, samo čakala v nemi grozi, da se vrne. Ne vem, kdaj sem se pobrala s tal, ne vem, kako sem prišla do postelje, ničesar ne vem. Vem samo, da sem drhtela v grozi in paniki, kaj naj naredim, kako naj poskrbim zase in za še nerojenega otroka. Nisem našla rešitve, preveč sram me je bilo kogarkoli prositi za pomoč.



In tako sem čakala na njegovo vrnitev. Ko je prišel, se je delal, da ni bilo nič. Kot da me ni pretepel na žive in mrtve. Tudi opravičil se ni, kot da bi vedel, da se mu ni treba, kot da bi vedel, da me je dokončno zlomil. In je vedel, kar je dokazal še večkrat po tem. Rodila sem punčko, malo bitjece, in upala, da se bo vsaj po rojstvu spremenil. Prva dva meseca je bil še mir, nato pa se je začelo spet ponavljati. Spet udarci, dostikrat sem mislila, da ne bom preživela, ko je kar udarjal in udarjal po meni. Potem so sledili dnevi premirja, ko je bil bolj nežen z mano, nato me je začel najprej ignorirati, moj strah pa je rasel in rasel v pričakovanju naslednjega udarca. Ko nisem več zdržala, sem kaj rekla, naredila, samo da sem ga razjezila, da me je končno udaril in sem vedela, da bo spet en teden, morda štirinajst dni ali pa celo cel mesec miru. Ne vem, kaj se je v tistih dnevih, mesecih, letih dogajalo z mano. Vse je bolj kot ne v meglicah, ves čas strah, prava groza, skrivanje pred ljudmi, ščitenje hčerke, ves čas v strahu za svoje in njeno življenje.

Prelomnica

Prelomnica v mojem življenju se je zgodila, ko je prvič udaril hčerko, imela je štiri leta. Skočila sem pred njo in jo zaščitila in začela vpiti nanj, da mene lahko tepe, hčerke pa ne. To je zadnje, česar se spomnim. Zbudila sem se, ko so me hčerkine rokice božale po obrazu in laseh in ko me je klicala v joku, naj se zbudim. Kdo mi je takrat dal moč, da sem ukrepala, ne vem. Spomnim se samo, da sem poklicala brata in ga rotila, naj naju pride iskat. Pobrala sem najnujnejše in zbežala.

To je bilo, če zdaj pogledam nazaj, najtežja in hkrati najlažja stvar, ki sem jo naredila. Sledil je druge vrste pekel – prijava policiji, dokazovanje sodniku, kaj je res in kaj ne. Vedno znova in znova sem se počutila zlorabljeno, ko sem morala opisovati zlorabe, ki so se dogajale. Sploh ker sem imela občutek, da mi nihče ne verjame. Problem je bil v tem, da sem vedno skrivala modrice, nikomur se nisem zaupala, nikoli nasilja prijavila. Moj partner pa je znal vse prelisičiti, pred drugimi se je delal mojega odrešitelja, ničesar ni hotel priznati, še več, neštetokrat se je prikazal na bratovih vratih in se mi prilizoval, da bi prišla nazaj. Sram me je, ko to pripovedujem, ampak a veš, da me je ogromnokrat mikalo iti nazaj! Neštetokrat sem želela vse spakirati in se vrniti. Verjela sem namreč njegovim besedam, da me nihče ne bo imel tako rad, kot me ima on, da ne bom v življenju srečala več nikogar, ki bi si me zaželel, ki bi želel biti ob meni. Bila sem popolnoma brez samozavesti, prestrašena majhna miška, ki se je zdrznila ob vsakem šumu, ob vsaki povzdignjeni besedi, bila sem senca same sebe. Spraševala sem se, kje sem se izgubila, kje sem obstala, kje se je vse skupaj začelo, kje se je vse skupaj zalomilo. Bila sem besna nase, večkrat sem se spomnila na nasilje doma in kako sem si obljubila, da jaz pa tega že ne bom ponovno doživljala, pa točno v to sem padla. Kot da mi je nekdo nastavil past, v katero sem se nič hudega sluteč ujela. Začela sem brati knjige, kot nora sem jih požirala, iskala vzroke, smisel vsega, smisel svojega življenja. Brala sem, da se moram začeti imeti rada, da moram izboljšati svojo samopodobo, da moram delati vaje in izvajati tehnike, potem bom pa srečna in zadovoljna živela do koca svojih dni. Kako, ko pa sploh nisem vedela, kdo sem? Kako naj imam rada tisto grdo žensko v meni? Kako naj imam rada svoje tolikokrat pretepeno telo? Kako naj imam rada samo sebe, ko pa se še v ogledalo ne upam pogledati? Kako naj bom srečna, če pa sploh ne vem, kaj to v resnici pomeni?

Spoznala sem, da so knjige eno, življenje pa drugo. Da moram, če želim na novo zaživeti, kaj ukreniti. Našla sem skupino, kjer se srečujejo ženske, podobne meni. Sprva sem samo plaho poslušala njihove zgodbe, njihov jok, njihov smeh. Kako zelo je prijal ta njihov smeh! Niso samo zagrenjene, znajo se tudi veseliti, vau! Kako zelo sem bila začudena, ko sem poslušala skoraj identične zgodbe, ko sem spoznala, da nisem edina žrtev nasilnega moža, da so tam sotrpinke, ki so doživljale enake ali pa še hujše stvari. Mlade, stare … In končno sem spoznala, da me nima biti česa sram. Da nisem jaz kriva za njegove udarce, da tudi če bi ravnala drugače, kot sem, bi partner zagotovo našel nekaj tretjega, neki razlog za udarce. Začela sem obiskovati tudi psihoterapijo. S pomočjo terapevtke sem raziskovala svojo preteklost, vzorce, v katerih sem živela ujeta. In ja, res je, kot sem ti rekla na začetku, nisem dobila alkoholika za moža, sem pa dobila nasilneža, kot je bil moj oče. In sem trpela, kot sem trpela v otroštvu. Noro, kakšno spoznanje je bilo to! Samo ponovila sem vse, kar se mi je že enkrat zgodilo. Počasi sem prihajala k sebi, počasi sem predelovala pretekle dogodke, vzorce, v katere sem se ujela. Težko si je bilo priznati, da je oče nasilnež, da je bila mama ujetnica njegovega nasilja, da sva bila oba z bratom nemi žrtvi … Težko je bilo, ker mi je bilo laže reči, da sem jaz kriva za vse, kar se mi je zgodilo. Še zdaj težko sprejmem resnico, da sem bila žrtev, kot otrok in kot odrasla ženska. Pa vendar, kot pravijo, resnica osvobaja. Res ni bilo lahko brskati po sebi in odkrivati globoko zakopanih spominov, a sem vesela, da sem vztrajala, vesela, da sem našla te čudovite ženske, s katerimi se še vedno dobivam. Če ne zaradi česa drugega, pa zaradi tega, da ne bi pozabila, kam me je pripeljalo življenje in kako hitro se lahko znajdeš izoliran v primežu nasilja.

Pri meni se je zgodba končala srečno, veliko pa je takih žensk, ki mislijo, da so edine, ki doživljajo nasilje, da so edine, ki jih je sram, da so one tiste, ki so krive za moževo nasilje. To ne drži! Vedno je odgovoren nasilnež! Rada bi povedala vsem vam ženskam, ki trpite, tako kot sem trpela jaz ali pa še huje, ne oklevajte. Odidite takoj, ko pride do prvega znaka nasilja, do prvega udarca. Zbežite, kolikor vas noge nesejo, če nimate drugam, pa v varno hišo. Ne, moški se ne bo spremenil zaradi vas. Ne, moški se ne bo spremenil zaradi otroka. In ne, moški ne bo nehal biti nasilen, če boste ve bolj pridne, ubogljive, prijazne ali še kaj drugega. On je nasilen zaradi sebe, ne zaradi vas. Zaradi nasilja, ki ga nosi v sebi, zaradi tega, ker se samo tako počuti močnega, da poniža vas. To je moja zgodba in jaz sem se, ko slišim in berem zgodbe drugih trpinčenih žensk, relativno hitro rešila. Prav zato želim, da pride moja zgodba v javnost, da boste tudi druge videle, da se da oditi, da obstaja možnost in da ste dovolj močne, da greste stran. Nihče si ne zasluži takega življenja. Nihče.

 

Zapisala Andreja Tasič,
www.andrejatasic.si
https://www.facebook.com/TerapevtkaAndreja/

 

Hvala ker nas berete!

Če vam je naša stran všeč, vas prosimo za všeček 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

CLOSE
CLOSE

Je možno oditi iz nasilnega partnerskega odnosa? Je!
5 (100%) 2 votes