Kako prenehati piti in preživeti

Zagotovo se bo marsikdo namrdnil ob vprašanju v naslovu, češ kaj pa je tej ženski?! Saj je vendar namen prenehanja pitja ravno v tem, da človek preživi, začenja živeti boljše življenje. Drži. Ampak na poti do treznosti lahko naleti na cel kup nerazumevanja in pasti. Po mojem članku Zasvojenost z alkoholom je bilo precej vprašanj ljudi, ki imajo težave z alkoholom. Glavna vprašanja so bila: “Ali tudi jaz pijem preveč?”, “Zdi se mi, da pijem preveč, kako naj to preverim?”, “Kako naj preneham piti, prosim za nasvet”.

Kako prenehati piti

Najverjetneje so vsi zasvojeni z alkoholom že velikokrat slišali: »Kako naj si pomagaš? Ja, nehaj piti, a je to kaj težkega?!« Ali pa: »Pa nehaj piti, če ne preneseš alkohola.« Ali pa: »Jaz te res ne razumem, kako ne moreš odnehati po enem, dveh pivih, jaz pa to z lahkoto naredim.« Ali pa: »Ti pa res moraš nehati piti, a ne vidiš, da ti škodi … Poglej se, kakšen si, kdo te bo pa gledal takega …« Roko dam v ogenj, da gre vsak zasvojeni takoj v svoj kotiček še na eno pijačo, ko vse to sliši. O tem, da je zasvojenost bolezen in kako ob njej delujejo možgani, sem pisala že zadnjič, zato se ne bom ponavljala. Samo na kratko: res je, tisti, ki ni zasvojen, lahko odneha po enem pivu, lahko neha kadarkoli, zdaj, ta trenutek. Zasvojeni tega brez močne volje in odločitve in pomoči ni sposoben narediti. Če bi lahko, pač ne bi pil. Pika.

Univerzalnega recepta ni

Vsakomur izmed prej omenjenih spraševalcev sem odgovorila, da enotnega recepta, nasveta, enotne poti žal ni. Vsakdo, ki pije, namreč pije iz različnih razlogov, s pijačo teši različna občutja – bodisi osamljenost, strah, sram bodisi prikriva svojo nemoč, nesamozavest, občutek nevrednosti, neljubljenosti … Alkohol je namreč samo pokrov, samo obrambni mehanizem, ki zasvojenemu brani uvideti, kaj je tisto, kar ga izžira v njegovi notranjosti. Ker je vsak človek individuum zase, tudi vsakdo nosi s seboj različno vsebino, različno preteklost, različne travme in občutja izgube, zapuščenosti, zanemarjenosti, zavrženosti in včasih prave groze. Na terapiji iščemo ravno to, kar skrito ždi v vsakem posamezniku posebej, kar je zakopano globoko v njem, ker če ne bi bilo, mu ne bi bilo treba izbrati take rešitve, kot si jo je – pitja.

Konkretnih nasvetov, kako prenehati piti, se ravno zaradi tega žal ne da dati. Moram pa poudariti, da je prvi, odločilen in pogumen korak vseh, ki so mi pisali, že narejen – priznanje, da imam težavo, in spraševanje, kaj lahko za njeno rešitev naredim. Zdaj je treba samo še zbrati pogum za naslednji odločilni korak – poiskati pomoč.

Sram in strah – zaviralca sprememb

Tukaj po mojih izkušnjah nastopi velika ovira in težava – premagati je namreč treba dve čustvi, sram in strah. Zakaj, se sprašujete. Tistega, ki pije, je, takrat ko se strezni, neizmerno sram, ker pije, in ker ga je neizmerno sram, mora spet nekaj spiti, da ta sram potlači, ker če ne pije, se pojavi sram v nekajkratniku normalnega občutenja tega čustva. Noro, boste rekli, ampak še kako drži. Sram ga je, ker pije, a mora piti, zato ker ga je sram. Znajde pa se še pred enim (zunanjim) paradoksom: ko piješ, te obsojajo, da piješ, in te je sram. Ko nehaš piti, te obsojajo, ker si pil in si se šel zdravit, in te je sram. Hja, boste rekli, potem je pa že laže piti naprej, kot se soočati s tem sramom? Ne drži. Treba je ostati trden v svoji nameri; če si preživel sram, ko si pil, ga boš preživel tudi zdaj. Treba ga je ubesediti, govoriti o njem, sprejeti posledice svojih dejanj, potem sram počasi izzveni. Marsikdo daje opazke samo iz nevednosti – ali pa iz želje, da bi sam tudi nehal piti, pa še ni zbral poguma.



Druga stvar, ki jo mora zasvojeni premagati, je strah. Prava groza se mu lahko porodi ob vprašanju, kaj bo pa potem. Kako bom pa živel potem? V nas je vrojeno, da se bojimo vsega novega, vsega neznanega. Raje zdržimo, živimo in životarimo v tudi groznih razmerah, tudi ves čas v omami, pa naj jo že tako težko »prebavljamo«, ker je to laže, kot da bi karkoli spremenili, šli v neznano. Zasvojeni se ob misli na prenehanje pitja sprašuje, kako se bom brez opojne meglice soočal z življenjem, z realnostjo? Kako bom preživel vsa radovedna vprašanja prijateljev, znancev? Kako se bom izognil družbi, s katero sem včasih pil? Kaj naj jim rečem? Potem je pa že bolje, da pijem naprej, tega jaz nisem sposoben narediti … Ne drži. Če ste si zmogli priznati, da imate težave, če ste bili sposobni nekomu to tudi že zaupati, boste zmogli iti tudi čez ta strah. Kot sem že napisala, se čisto vsak izmed nas ob spremembah sooča s strahovi, kako mi bo šlo, ali bom zmogel, morda pa to ni zame, morda pa ne bom uspel … Postavljamo si enaka vprašanja kot vi in tudi mi dostikrat pri odgovorih nanje iščemo pomoč. Enako kot vi. Ampak ko boste poiskali pomoč, bodo tam ljudje, ki vam bodo v takih trenutkih stali ob strani in vam pomagali najti rešitve, kako se soočati s treznim življenjem.

Kako prenehati piti

Splača se vztrajati

Moj edini nasvet, ki ga po navadi dam vsem, pa je – ne skrivajte pred drugimi, da imate težave in ste nehali piti. To seveda ne pomeni, da boste hodili po ulici in vpili okoli, jaz sem pa alkoholik in sem se šel zdravit, ampak to enostavno pomeni to, da vaši najbližji, vaši prijatelji to vedo. Zakaj? Zato da vam ne bodo ponujali pijače. Zato da bodo morda toliko uvidevni ob vaših začetkih, da v vaši družbi ne bodo pili alkoholnih pijač, zato da vam bodo lahko stali ob strani. Verjemite, ljudje, ki vas imajo radi, bodo razumeli in bodo v teh trenutkih ob vas, kajti naredili bi prav vse, da bi imeli ob sebi treznega človeka.

Začetki treznega življenja so lahko težki, kajti alkohol se je zajedel v vaše telo, v vsa vaša čutila. Tako vas lahko samo vonj po alkoholu pripelje do ponovnega pitja; okolje, v katerem ste včasih pili, reklama za alkoholno pijačo …, vse to vas na začetku lahko spravi v pravo skušnjavo. Telo namreč pomni prav vse, kar smo doživeli in preživeli. Nikoli in nikdar ga ne moremo ogoljufati, zato je tako zelo pomembno imeti nekoga, ki mu zaupaš, ki ga na primer pokličeš, še preden je skušnjava prevelika in bi se znašel v trgovini s šesterčkom v rokah ali, še huje, preden bo ta šesterček že prazen. Tako zelo močno je to zapisano v telo, da se lahko sploh ne zavedaš, kdaj si kupil pijačo in kdaj si jo spil. Lahko si kot v transu.

Na zgornje se navezuje tudi to, da alkoholik nikoli ni ozdravljen, je samo zdravljen. Tudi po enem letu, desetih, dvajsetih letih ne. Redki, ampak res redki so tisti, ki lahko, potem ko so se rešili zasvojenosti, pijejo zmerno. Večina, ki to poskusi, zato ker se jim zdi, da zdaj pa že lahko nekaj spijejo, saj je pa ja minilo že eno leto, dve, tri, se po hitrem postopku vrne v obdobje pred prenehanjem pitja, vsaka vrnitev nazaj pa pušča težje posledice na telesu in zahteva še več volje in moči za ponovno prenehanje pitja. Na začetku se vam bo morda zdelo, da lahko nadzirate svoje pitje, čez čas, po navadi prepozno in ko boste zabredli že pregloboko, se boste zavedeli, da ste v še hujšem stanju. Zato, verjemite, se ne splača poskusiti zmerno piti. Možganov ne boste ogoljufali. Oni bodo ob prvem požirku vriskali in delali premete od veselja, ker so spet dobili svoje, nato pa iz dneva v dan zahtevali več in več… Dokler vas spet ne posrkajo v celoti.

Torej? Korajžo na plan in poiščite pomoč, ki vam najbolj ustreza. Pa srečno!

Andreja Tasič, specializantka relacijske družinske terapije. Najdete me na https://www.facebook.com/TerapevtkaAndreja/, pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, po vnaprejšnjem dogovoru pa me lahko obiščete na Šmartinski 106 v Ljubljani.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

CLOSE
CLOSE

Oceni tole stran