Kdo nadzira vaše življenje?

Medtem, ko pijem kavo in brskam po telefonu, se v pomivalnem stroju pomiva posoda, v kopalnici se v pralnem stroju vrti boben z goro umazanih brisač, Rubi, kot ljubkovalno kličem svoj robotski sesalnik, pa se zaganja sem in tja po prostoru in čisti prah in ostalo umazanijo s tal.  Kako priročno in kako čudovito, juhej za sodobno tehnologijo!

Na ekran telefona (pametnega, kakopak), se pripelje slikca mojih otrok izpred treh let, s točno navedbo kje in kdaj je bila fotka posneta. Joj, kako lepo. Potem me gospod Facebook vpraša, če želim to slikco deliti s svojimi prijatelji. »Seveda jo želim, moja otroka sta tako luštna. Klik. In že cel svet vidi nasmejana obraza mojih otrok, kako ponosno stojita ob najlepši jahti na Jadranu. Pozvoni. Dostava hrane. Odlično kosilo nas čaka. Majčkeno zaranžiram, pofotkam in objavim – to bo naše današnje super kosilo, ki so ga pripravile pridne roke vedno nasmejane gospodinje. Še en selfi, pa bo. Yes. Takoj dobim 27 všečkov. V sosednjem prostoru je tišina, kljub temu, da so v sobi trije otroci (naša dva in še sosedov). Res so pridni, si mislim. Tako lepo se igrajo, prav nobenih težav ni z njimi. Eden sedi za pisalno mizo, eden na postelji, drugi pa na tleh – vsak imajo svojo tablico in uživajo v svojem brezskrbnem otroštvu.  Zunaj pa čudovit dan. Sonce počasi  zahaja, ah, to moram deliti, res je lepo. Klik, share, samo še všečke počakam in potem odgovorim na vse oh in ah komentarje. Življenje je lepo.

Naslednji dan preverjam maile na telefonu že na poti v službo – sicer je vožnja čista izguba časa, je treba biti učinkovit. V dvigalu se mi ni treba z nikomer ukvarjat, ker so itak vsak na svojem telefonu, tako, da mi niti trapastih pogovorov o vremenu ni treba poslušat. Nato na računalniku preverim kamere iz poslovalnic, da vidim kaj počnejo moji podrejeni. Preverim še komercialiste kje se nahajajo. Tako mine kar precejšen del dneva, ker se verjetno strinjate, da je  res pomembno, da ugotovim, kaj je delal Jože v kraju, kjer nimamo trgovine. Obenem ves čas preverjam kje sta sinova in seveda kje je mož. Pametne aplikacije mi sproti razkrivajo vse podatke. To, da me spravlja ob živce, ker ugotovim, da je mož že sumljivo velikokrat parkiral na ulici, ki je ne poznam in da starejši sin za pot iz šole ubira neko drugo pot, kot smo dogovorjeni, verjetno ni treba posebej poudarjat. Po tako stresnem dnevu potrebujem močno pomirjevalo, saj tako težo vseh teh sumničenj ni enostavno prenašati.  Poleg tega sem se spomnila, da sem pozabila naročiti torto za sinov rojstni dan – hvala bogu za maile, ki vse to uredijo. Tudi svojo malico naročim po mailu in jo pojem kar v pisarni ob računalniku, na katerem vidim vseh 7 kamer in še elektronsko pošto lahko sproti preverjam.  Najboljše od vsega pa je, da se mi tako sploh ni treba kaj dosti ukvarjati z ljudmi …Sodobna tehnologija poskrbi za nemoteno brezžično komunikacijo, moje glasilke pa lahko počivajo.  Aha, pa vmes me še e-asistent obvešča o trenutnih ocenah mojih otrok. Mlajši je očitno začel nekaj popuščati, saj je pri matematiki spet dobil štirico. Ali pa ga ima učiteljica na piki. Poguglam njeno ime in priimek. A, seveda, mi je že jasno. Sestrična od bivše od mojega moža, kako da mi ni prej kapnilo… To bomo morali pa enkrat za vselej urediti. Tale bejba me res živcira. Najbolje, da kar mail ravnatelju pošljem, naj se potem on ubada z njo, saj je vendar zato tam. Mojega sina že ne bo imela na piki!



Seveda moram ves stres, ki sem ga doživela v tem dnevu, potem nekako stresti ven, zato  potem, ko vse družinske člane izprašam kaj so počeli in kje, za vraga, so hodili, besno obujem superge in grem ven. Vklopim aplikacijo za tek in sledim navodilom. Zdaj je čas za tek, zdaj spet malo hodite, pa 15 sekund šprinta mi drdra navodila moja telefonska asistentka. Vmes se mi odveže vezalka in medtem, ko čepim na tleh in si zavezujem superge, iz mojega žepa kriči ženski glas »Go, go, go, faster, go, go…!« Mimoidoči starejši gospe ni popolnoma nič jasno, ko ženski v mojem žepu odgovarjam, ja saj grem, noooo. Pri tem, ko zvesto sledim navodilom iz svojega žepa, ne vidim niti kje tečem niti koga srečam. Sem popolnoma zatopljena v navodila. Kot pritečem domov dobim kompletno statistiko – kje sem bila, koliko sem pretekla, koliko korakov sem naredila in koliko kalorij sem izgubila. Potem mi druga aplikacija pove, kaj naj pojem za večerjo in kje naj jo naročim… In, oh, saj res, nove čevlje potrebujem. Glej ga zlomka – na ekranu mojega najpametnejšega telefona najdem že tri oglase za čevlje. Samo pomislim in že dobim informacijo. Nekaj klikov, vpišem številko svoje kreditne kartice in voila, čevlji bodo že jutri na mojem naslovu. Čudovita tehnologija.

Zvečer zaspim s slušalkami na glavi in prijaznim glasom, ki mi govori kaj naj mislim in kakšne stavke naj si govorim, da bom dobro spala in da bo moje življenje še popolnejše.

Se vam vse skupaj zdi kot slab film? Parodija življenja, ki ga vi ne živite?  Si upate iskreno vprašati koliko je pa vaše življenje odvisno od sodobne tehnologije? Si upamo iskreno priznati kje smo in kam vodi ves silen tehnološki napredek?  Koliko je še vredno pristno človeško zaupanje in prijazna beseda? Ali smo se podredili in plavamo s tokom, ki nas nese… kam že?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

CLOSE
CLOSE

Oceni tole stran