Ljubljanski maraton – poročilo: prvi polčas

25.10.2015 sem pretekla svoj trinajsti maraton po vrsti. Navkljub številki 13 – uspešno. Nisem kapitulirala. In to je bil ravno 20. Ljubljanski maraton. Odlično! Ljubljanski maraton namreč enostavno ne more razočarati. Vsaj mene do sedaj še ni.

Ljubljanski maraton - poročilo

Ljubljanski maraton – poročilo

Dan pred tekmo

Ves dan tedna sem pazila na hidracijo in vnos ogljikovih hidratov:

  • Zajtrk: koruzni kosmiči
  • Malica: žitna ploščica, banana
  • Kosilo: makaroni s prekajenim lososom in vloženimi paradižniki, rdeča pesa
  • Malica: žitna ploščica
  • Večerja: makaroni s paradižnikovo omako, žitna ploščica
  • Rekreacija: divje pospravljanje po stanovanju, tek do smeti in nazaj, raztezne vaje

 

Večer pred maratonom

Odhod v posteljo ravno dovolj zgodaj, da sem lahko še precej časa bolščala v strop, razmišljala o lososu, ki mi pravzaprav ni preveč odgovarjal in pretekla maraton v mislih. Ampak že spet! Ni šlo! Ker je bila polovica proge  tedaj še uganka. Prvič  na “eno-krožni” Ljubljanski maraton. Lansko leto sem brusila pete v Amsterdamu.

Pomagala sem si z različnimi informacijami iz spleta, domišljijo in kar precej ata Google. Sicer pa Ljubljano  dobro poznam tudi iz tekaške perspektive.

Radovednost – ali Firbec Me Matra.  Le kaj mi bo prinesla številka 13?  Bo to najtežji maraton, najlažji… ali samo enostavno – trinajsti. Glavno, da ga pretečem brez poškodb, odstop vedno kategorično zavrnem. Že v mislih.

Jutro pred maratonom

Zajtrk ob 7:30, dve žemljici z domačo marmelado, kava, voda. Opravila vse po protokolu. Tekaško opremo sem oblekla kompletno vključno s supergami in Garminčkom, po vrhu pa še topel flis. Jutro maratona je bilo namreč precej hladno.

Po stanovanju sem seveda spet tavala, prenašala stvari in jih sproti pozabljala… Pravzaprav, klasika.

Ko sem sedla v avto, je bilo že bolje.

Pred startom

Najprej sem takoj poiskala svojo startno cono ter preverila, če je resnično prava. Bila je še skoraj prazna. Kakšne pol ure pred startom vedno pojem žitno ploščico in pijem vodo. Naredila sem nekaj vaj za ogrevanje in … nato zagledala še eno Veselo tekačico in Veselega navijača. Punci bova tekli. Fanta pa navijala. Smo v trendu – kot porast ženskih tekmovalk na Ljubljanskem maratonu.

V startnem boksu smo tekači spet veselo poskakovali. Tudi zato, ker je malce zeblo – a sotekači vedno oddajajo toploto. Bolj kot se ura približuje startu, bolj je toplo.

STROJ MACHINE!

Ogrejejo. Že ogrete – zakurijo! Lansko leto sem jih strašno pogrešala, letos so tu. Odlični kot vsako leto! Napetost narašča … ko napovedovalec napove novo himno!

strojmachine

Ljubljanski maraton – STROJ MACHINE

»Oh, jej …« sem se kar malo ustrašila.  Izraz »himna« je pospremil še z besedico “hvalnica”. Mi je kar malo odleglo.

Kakšna himna, lepo prosim, ne more biti vsaka pesmica – pa naj bo še tako prijetna – himna maratona.  Maratonska himna mora imeti moč, energijo, eksplozijo! Da te požene! Ne pa neko nedoživeto popevanje o maratonu…»tečeeem…. tečeeeeeeeem…«  Pesmica ob STROJ MACHINE in neverjetni energiji tekačev je na srečo postala…. približno pogojno užitna. Hvaležna sem, da je bilo to tudi edinkrat, kar sem jo slišala.

Start

Tokrat smo pred startom samo odštevali. Ni bilo balonov … ni bilo valovanja rok. Odštevamo.… tri, dva, ena… gremo!

STROJ MACHINE nam dajejo takt, ritem – izstrelijo nas ven na traso maratona … ampak – HOPS – ne gre hitreje, gneča je enostavno prehuda. Počasi se pomikamo proti startu, približno pet minut in potem res stečem. Pazim kam stopam in pazim na hitrost. Ne smem biti prehitra. Zadnji dve leti sem pričela maraton prehitro. In zato preveč popustila v zadnji petini maratona. Vsaj tako mislim.

Odločena, da bo letos drugače sem še enkrat na hitro preverila na roko zapisane pet-kilometrske čase.

Prvi kilometri

Sprva me sicer skrbi, da bom celo prepočasna, saj je veliko tekačev pred menoj resnično počasnih, zato se jim moram izogibati. Ne gre drugače, čeprav imam plan teči ravne linije. Lansko leto sem na tak način pretekla dodaten kilometer in pol. Pa vendar se je tudi na Ljubljanskem maratonu skoraj nemogoče držati ravnih linij. Vsaj v prvi polovici, ko so na progi tudi polmaratonci in s tem toliko večja gneča.

Na prvem kilometru opazim, da sem nekje na planirani hitrosti in se v mislih hvaležno zahvalim sotekmovalcem, ki so me malce zaustavili. Brez njih bi bila spet prehitra.

Vsaka stvar je za kaj dobra. Tudi to, da se nekateri tekači postavijo preveč spredaj in ne v skladu s svojimi sposobnostmi in pripravljenostjo. Napačna ocena ali pa enostavno premalo izkušenj.

O Ježca srečna, draga vas domača…

Tokrat sem prvič tekla Ljubljanski maraton v obratno smer – torej iz centra Ljubljane proti Ježici.

Fino je teči po Slovenski dol na Ježico. Ne gor! Navijačev je ogromno.

Na drugem in tretjem kilometru imam svoj tempo. Lepo mi gre in tudi nekako uspevam držati ravno linijo tako, da ne cikcakam preveč na levo in desno stran cestišča.

»Ej! Hej!« zagledam moje navijače. Mislim, da smo se tokrat zagledali istočasno, navadno jaz najprej opazim njih.

»Hoj, hoj!« tečem naprej.

»Bravo!« jih še slišim kričati.

Pred obvoznico se ustrašim nekakšnega brnenja, nad glavo zagledam neko frfotajočo reč in že vidim, kako se mi bo zadeva zaletela direktno v čelo. A je bilo vse pod kontrolo – to je tista »samofrčasta« kamera.

Sem že skoraj na ovinku, kjer trasa maratona zavije iz Slovenske ceste proti Slovenčevi.

Moja navijačica

Tu postavim vse svoje čute na najvišjo raven. Tu nekje mora biti moja mama! Ambasadorka družinskih tekov. Brez nje se marsikaterega teka naše družina ne bi mogla udeležiti in projekti »Ljubljanski maraton«   bi bili v preteklosti še večja zagonetka.  Saj veste otroški teki, potem rekreativni tek, pa polmaratoni, pa maratoni…

No, letos sem se res naspala. Včasih sva morala vstajati že pred šesto zjutraj, da sva vse uredila, pripravila, pospremila, dostavila, odstavila… in končno stala na startu.

Pa kje je ta moja mama, moja navijačica? Gledam levo, desno, strašna gužva. Na desni čez cesto se mi zazdi, da jo vidim. Ni prava. Nato z levim očesom nekako nazaj opazim znano postavo. Ona je! Zakričim: »Mami!!!« pa ne sliši.

Boga! Ni me slišala.

Skušam izpeljati nekakšen manever, da bi odvila levo in jo pozdravila,  a mi ne uspe.  Znašla sem se ravno v strašni gneči.

Tečem naprej in kar hudo mi je. Takoj ko bom na cilju, jo moram poklicati. Še en razlog več, da bom hitrejša!

Kasneje mi  je povedala, da je čakala čisto do konca, kdaj bom pritekla in se potem skoraj zjokala, ker me ni videla. Ja, vztrajnost imam gotovo po njej. Za drugo leto moram to zadevo izpopolniti.

Še pomnite tovariši

Od nekje se mi prikrade v ušesa melodija tiste Šifrerjeve hvalnice in jo jezno spodim iz glave.

Ne vem sicer koliko od vas se spominja tistih časov, ko smo zjutraj poslušali Radijski program Ljubljana 1  in se je velikokrat vrtela kakšna »hecna« popevka kot na primer tista: »Pred mano v avtu šiba rdečelaska…« in se ti je potem refren vrtel in podil po glavi še cel dan. Prav na silo si se moral znebiti refrena.

No, tako približno je tudi s tole “Teeečeeeeem….”

In res tečem mimo ene izmed najbolj simpatičnih in energijsko pozitivnih ulic v Ljubljani – Mucherjeve ulice. Po njej sem ponosno hodila v osnovno šolo.

Pazi: kamera !

In že sem na OMV ovinku, za katerega smo bili opozorjeni, da se moramo še prav posebej lepo držati, ker nas bodo slikali.



Hm! Potrudim se maksimalno! Kasneje je na slikah opaziti, kako vsi tekači dobesedno zijamo vsak po svoje nekam v zrak. No, fotokamera je bila čisto drugje …

Ljubljanski maraton - pazi slikamo

Ljubljanski maraton – pazi slikamo

Tekači pa veselo »šponamo« po Slovenčevi naprej gor…

Domiselni in navdihujoči navijači

Navijačev je bilo polno, ogromno! In to ne tistih nezainteresiranih, zaspanih ali kakor radi rečemo: “ob tla pribitih”. Na Ljubljanskem maratonu je vsako leto več navdihujočih, pojočih, inovativnih navijačev.  Navijači so nekaj tako krasnega in čudovitega in popolnega in fantastičnega in oh in sploh, da se res ne da ne povedati, ne napisati!

Polno je otrok, ki stojijo ob progi in ponujajo petke. Deklica približno desetih let igra na bobne! Malo naprej skupina navijačev nabijajo in razbijajo na pokrovke, piskre, bobne. Prava »pleh muska«!

»Bravo! Juhuuuu«, jim pomaham.

Zagledam jih –moje –  spet jaz prej njih kot oni meni! Onim trem iz Slovenske se pridruži še navijač z legendarnimi belimi brki!

Mi pa tečemo naprej!

Napaka! Napaka št. 1!

Zadeva se odvija tako bliskovito in zgoščeno, da uletim mimo prve vodne postaje tako nenadoma, da ostanem brez vode!

Že najmanj trinajsto leto posebej si govorim, da bom naslednjič pa res naročila, da imajo moji navijači kakšno vodo pri roki, za vsak slučaj, če bi izvisela, kot v tem primeru. Opazila sem namreč, da na Ljubljanskem maratonu ni več toliko postojank z vodo kot jih je bilo nekoč. Žal vsako leto posebej to pozabim povedati ali bolje – naročiti ter še pravilneje: prositi. Ne morem namreč težiti ljudem, naj stojijo vsako leto ob progi maratona samo zato, ker jaz tečem. Dober navijač je samo srčni navijač! In to je tisti, ki to hoče biti, ker ob tem uživa. Prav tako kot to velja za tekače. In fino je biti oboje!

Kilometri bežijo …

Smo že proti Samovi, zavijamo, kričim navijačem »Aauuuuu«,  in tečem po pločniku mimo okna preko katerega po radiu navijajo »uau uau« glasbo! Letimo!

Od nekje zaslišim znani glas: »Dejmo, Mojca!« in se na tem mestu oproščam, ker še vedno nisem prepričana komu je ta glas pripadal. Mogoče je bilo pa namenjeno kakšni drugi Mojci. Ampak sploh ni važno. Učinek je bil pravi! Isti!

Že tečemo ob progi, ko nenadoma pred seboj zagledam vedno nasmejanega Urbana s svojo foto-kamero!

Ni še vedel ali bo šel polovico ali cel maraton, se bo kasneje odločil. Zanj itak ni problema, saj bo pa v okviru polmaratona pretekel celega! Ves čas teče naprej in nazaj ter spodbuja sotekače in svoje varovance. Pa saj smo to vsi!

Tečem čez obvoznico, ko spet zagledam dva moja! Bravo, bravo!! Strašno sem ju vesela! Presenetila sta me, ker sem bila prepričana, da bosta stala na drugi strani Celovške ceste in sploh vesela, da smo se videli. Gneča je namreč še vedno precejšnja.

V želodcu že imam gel, sem ga raje vzela malo prej na račun izpuščene vode ter si na naslednji postaji privoščim dva kozarca. Veselo od-klokotam proti desetemu kilometru kjer imam do sekunde točen predviden čas.

Hura! Obvladam…

»Nikar ne bodi važna, saj še četrtince maratončka ni za tabo!« se prav na hitro zbrihtam.

Dohitim še eno Veselo, na startu sem jo takoj izgubila izpred oči. Prevelika množica tekačev. Letos sva edini predstavnici svoje vesele vrste in zadnja leta že skoraj inventar Ljubljanskih maratonov.

Sledi pozdrav in že se vsaka po svoje bori s svojim kilometrom.

Po sledeh tekaškega zidu

Smo že v Dravljah, na tistem magičnem 32. kilometru, kadar se je teklo dva kroga. Ja, spomini. Snežni maraton, na tem mestu me je malo zagrabilo – malo sem trčila v zid, ko se je oglasil neznani navijač in mi »rešil življenje« rekoč: »Zdrži! To je maraton in to so sladke maratonske muke!«

Tokrat še ni sledu o utrujenosti, saj je ta del maratonske trase v čisto drugačni vlogi kot včasih.Samo dvanajsti kilometer!

Tečemo v ovinek na Regentovo in dalje na Vodnikovo cesto. Noro! Koliko navijačev!

Draveljski navijači

Živi norci so! Res! Imajo cel žur in mi z njimi! Ali pa oni z nami! Kričijo, vpijejo, tolčejo, mahajo, skandirajo. Nekateri imajo ropotulje, klopotce, bobne, trobente, zastave… originalni!

Tečemo pod pravim pravcatim slavolokom zastav!

Bilo bi grdo, da jim ne bi zakričala:«Bravo! Spet ste super!« Tu v Dravljah so vedno PERFEKTNI!

Ampak letos so bili navijači perfektni ves čas!

Norišnica z navijači se vleče čez Koseze tja na Večno pot. Malček klančka, ki ga zmoremo brez problemov! In ko se cesta prevesi v rahel spust proti Brdu dobesedno letimo navzdol mimo mladega benda bobnarjev in spet velikanske gruče navijačev!

Hvala vam!

Kontrola hitrosti

Preverjam čas, še vedno po planu. Kot bi mi uspelo nastaviti »tekaški tempomat«.  Če bi mi to uspevalo celih 42 kilometrov bi bila skoraj genij! To namreč ne uspe vedno niti profesionalcem. Ampak, zaenkrat mi gre! Če bo tako bo moj čas odličen – pod tremi urami in pol.

Pa saj sem že tedaj vedela in sem si čisto potihoma rekla: »Ne sanjaj punca! Vključi možgane, vendar!«

Glikogenske zaloge si dopolnim z novim gelom, na postaji pijem vodo. Dobro mi gre! Opazujem navijače, malčkom poklanjam petke! Pravi sončki so tile majčkeni navijački! Nekateri stojijo ponosno z baloni v rokah!

Tek in Rock´n´Roll

Na Brdu doživim spet atrakcijo. Eno večjih, če ne največjo na celotni maratonski poti. Že od daleč slišim meni všečen tempo, ritem, ROCK ´n ´ROLL!

Skupina štirih fantov nažiga rock, da kar letiš. Kasneje izvem, da so to VestriPullum. Naredili so pravi ROCK KONCERT. Hvala vam!

Ljubljanski maraton _ VestriPullumLjubljanski maraton _ VestriPullum

Ljubljanski maraton _ VestriPullum

Odlična ideja! Mladi glasbeniki bi se ob taki priliki oz. dogodku, kot je maraton, resnično lahko brezplačno promovirali. In tem mladcem bomo tekači gotovo pomagali! Tako kot so oni navijali za nas, bomo mi za njih! Bravo fantje! Le tako naprej! To je to!

Kasneje je na spletu zaokrožil celo posnetek, kako se jim pridruži polmaratonec in skupaj odpojejo American Idiot od Green Daysov. Kako zelo primeren komad!  Za crknit dobro! Poiščite in oglejte si! Tudi to je maraton!

Proti polovici

Pritečemo na Tržaško, opazim, da sotekači pospešujejo. Seveda, polmaratonci se približujejo svojemu cilju in lovijo boljši čas.  Ohranjam svoj tempo. To je namreč trenutek, ko se maratonec lahko zafrkne. Podobno kot na začetku. Tempo naj bi bil preko celotnega maratona čimbolj enakomeren.

Na 20. kilometru imam spet sanjski čas – planirani čas. Odlično! In spet zagledam navijače, nekatere dvakrat vesele vključno z mojim srčnim! Snema me! Razveselim se, ali pa ustrašim, da bom lahko kasneje preverila svoj način ali bolje tehniko in še bolje – netehniko teka. A mi je bilo prizanešeno, saj je na posnetku le asfalt in dvoje superg, ki tečejo mimo. Človek ima stil!

Gremo mi po svoje

Tu se trasa Ljubljanskega maratona razdvoji. Skrbni redarji usmerjajo maratonce na desno in polmaratonce na levo stran cestišča, proti cilju.

To pomeni, da bo sedaj na progi več prostora in predvsem na okrepčevalnicah – mir. Zavijemo desno na Barjansko cesto. Gremo mi – maratonci – po svoje!

Polmaraton

Na 21.kilometru pogrešam slavolok s časom polmaratona. V Amsterdamu mi je bilo to nadvse všeč, saj lahko svoj čas konkretno in čisto natančno primerjaš s planiranim tempom in časom na testni tekmi.

Že vidim, kam grem.

Na Ljubljancu se bom spominjala Amsterdama prav tako kot sem se na »Amsterdamcu« spominjala Ljubljanskega maratona.

Točen čas na polovici maratona je še ena zadeva, ki jo lahko organizatorji Ljubljanskega maratona popravijo ali bolje – izboljšajo. Da bomo res vedeli, kdaj smo na polovici.

Kakorkoli, ko sem na uri videla, da sem pretekla 21.500 metrov sem bila lahko prepričana! Tako! To je to!

Sedaj se prične maraton.




8 comments on “Ljubljanski maraton – poročilo: prvi polčas

  1. arjun pravi:

    Bravo Mojca ,tako naprej

  2. Ona Nama pravi:

    Draga, Mojca. Lepo je slišat navdušenje nekoga, ki uživa v teku, vseeno pa je malo preveč orgazmičnega nakladanja v prispevku. Ne vem, kako lahko s tempom 5:10 /km tako hitro drviš mimo vode, da si ne moreš vzeti časa in popiješ nekaj, saj ni samo ena miza, pa kljub gužvi bi se dalo – kot tudi prečkati cesto med tekom, da pozdraviš navijače. Sama imam sicer boljše čase kot ti, pa se mi vedno uspe na vseh vodnih postajah ustavit in nekaj popit, če že ne pojest. Glede na to, da si odštevala in slišala Stroj machine si bila nedvomno v neustrezni coni glede na tvoj končni čas, kar je zelo nekorektno do ostalih.
    Kar se tiče organizacije pa Ljubljanski maraton presega Amsterdamskega tako z vidika samega eventa, trase kot vsega kar spada zraven.

    • Mojca Vesel pravi:

      Živjo Ona Nama,
      hvala za komentar. Kaj naj napišem – sto ljudi: sto čudi. Uživaj še naprej in oglasi se še kdaj. Srečno 🙂 !

  3. Nina Vesel pravi:

    Super clanek mami :). Ona Nama…nevem ali je bolj zalostno da se hvalis s svojimi casi pod psevdonimom ali da se udelezujes tekaskih prireditev pa ne zacutis opisanih obcutkov. Kar se tice vode, pozdravljanja navijacev in primerjanja z Amsterdamskim maratonom, pa si mogoce se enkrat preberi, ker si zgresila bistvo.

  4. Irena pravi:

    Mojca bravo, čestitam za 13. maraton!

  5. Marcela pravi:

    Čestitam Mojca :), vedno komaj čakam, da nam napišeš kakšno zabavno zgodbico in poveš kakšen nasvet, ki meni kot začetnici še kako prav pride. (vedno, ampak vedno imam s seboj vodo, pa čeprav je ponavadi, razen na startu ne rabim- ampak človek nikoli ne ve, na katerem kilometru se mu izsuši grlo 🙂 ). Se zelo strinjam s teboj, Strojmachin, navijači ob poti in otroci, ki nam dajejo petke- kar dajo ti elana in še pomisliš ne, da bi odnehal. Še veliko uspešnih maratonov ti želim

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ljubljanski maraton – poročilo: prvi polčas
Oceni tole stran