Ljubljanski maraton – poročilo



Poročilo 21. Ljubljanski maraton 30.10.2016 – MOJ 13. MARATON

Zgoditi bi se moral v Berlinu po dveh letih smole pri žrebu. A zvezde so  pokazale drugače.  Sicer pa mi leto 2016  itak ne bo ostalo v dobrem spominu in komaj čakam, da se pobere nekam v deželo brez povratka. Hudič je imel mlade. A s tekom tudi hudiču lahko daš – hudiča!

Kratek pregled

Posledično prej imenovani mladeži je bil tako obarvan tudi moj tekaški trening. Tekla sem bolj za duševno hrano, tek je bil ventil do kisika za bistrenje misli in ohranjanje psihične in fizične moči. In tako se mi je v zadnjih štirinajstih letih nabralo najmanj tekaških kilometrov v sezoni 2015/2016 – to je obdobje enega leta med obema maratonoma.  Natanko 1.047,46 km v povprečni hitrosti 10,5 km/h za kar sem porabila 99 ur 31 minut in 28 sekund in od katerih mi tudi za sekundo ni žal. Dodam lahko še nekaj kolesarskih kilometrov in izletov v hribe. Ter nekakšnih zanikrnih razteznih jutranjih vaj med katerimi se mi navadno ni uspelo niti dodobra zbuditi, tako da sem samo sebe nekajkrat zasačila dremati v kakšni čudni pozi.

Tekaški trening

Trening sem si napisala sama na podlagi osebnih izkušenj in zadnje prebrane tekaške knjige Hitri po petdesetih. Kot nalašč! Hvala Urška za krasno darilo! V njej sem namreč izvedela, da tekači po petdesetih ne potrebujemo toliko baznega treninga oz. treninga za vzdržljivost kot treninga za moč in hitrost, torej intenzivnega. To pomeni manj časa za več efekta. Fino in prikladno.

Zadnja ocena

Dan pred maratonom sem torej še zadnjič ocenila svoja realna pričakovanja. Glede na malo število kilometrov, ohlapni trening zaradi prilagajanja drugim obveznostim, višku dveh do treh kilogramov, katerih se mi nikakor ni uspelo znebiti – pričakovanja niso bila velika. Preteči maraton pod štirimi urami. Enakomerno. In ne tako kot zadnja tri leta, ko mi je hitrost drastično padla po tridesetem oz. petintridesetem kilometru. In se tako zadnje kilometre res nisem imela preveč fino in niti nisem mogla finiširati v cilj. Jaz pa rada finiširam v cilj!

Pred startom

Ker je leto 2016 takšno kot sem že pisala zgoraj se je nekako dogajalo vse naokoli mene tudi glede Ljubljanskega maratona. Na start bi nas moralo priti več, a jih je kar nekaj svojo udeležbo odpovedalo zaradi raznoraznih poškodb.

Jutro pred maratonom je nazadnje tudi mene zagrabilo v desnem kolku in če bi še malo bolj prisluhnila telesu bi gotovo našla še kaj. Pa sem raje odnehala. Ko tečeš »maraton« te itak vse boli. Zato je nekaj ur pred maratonom to konec koncev čisto vseeno. Par ur gor ali dol.

Ja. Na startu sva torej na koncu stali samo dve Veseli korenini. Jaz na 42 in moja Nina na 21. Ne bom o tem, kakšen trening je imela šele Nina, ker ona pa resnično ni tekla veliko. Je pa veliko hodila v hribe in plezala in celo  naredila nekaj hitrih in dva dolga treninga. Ni kaj!

Poročilo LM 2016

Poročilo LM 2016                                                                                                                Foto: UV

Sva pa imeli s seboj najboljšo možno podporno društvo. Cvet najljubših – nekdanjih, občasnih in »pofaulanih« tekačev. Med njimi tudi moj »manager« prepričan, da lahko ta maraton pretečem v času 3:45. Jaz dvomim. Kljub temu se postaviva v boks predviden za ta čas!

Ogrevanje… čakanje na start… kultni The Stroj !

»Meni se zdi, da so prepotiho!« pokomentiram… »Mami, ti si res že na pol gluha!« slišim odgovor. Res so bili prepotiho! Smo bili ravno na takem mestu! Drugo leto poiščem boks z največjimi zvočniki, da mi odnese glavo! Ampak The Stroj še prepotiho šponajo super! Skačemo, gor, dol, gor, dol…

Napovedovalec nas »razveseli« še s himno Ljubljanskega maratona. Tu me pa premajhna glasnost ne moti, he he.

Sicer pa že odštevamo, start, hodimo in hodimo do startne točke in počasi stečemo!

Prvi polčas

Prvi kilometri so presenetljivi. Glede na startno cono bi moralo iti hitreje. Tako pa ves čas cikcak med počasnejšimi. Še sreča, da nisva šli še bolj zadaj. Ne razumem ljudi, ki se postavijo v cono za tempo pod pet minut na kilometer in se potem dobesedno vlečejo in ovirajo druge. Že na začetku. Čisto nekaj drugega je to tam po tridesetem kilometru, ko se ti padec hitrosti upravičeno lahko zgodi.. Poškodba, dehidracija, krči … Ne pa na začetku! Tekači na Ljubljanskem maratonu so žal v veliki večini še zelo tekaško neizobraženi. Bo treba napisati tekaški bonton.

Cikcak dol po Slovenski. Nisva prehitri. Tempo je počasnejši kot lanski, kar je v redu. Prehiter tempo v prvi polovici tekme namreč lahko drago plačaš.

Vidi, vidi! Dva moja stalna navijača!

»Irena, Frenk!«

Pred Ruskim carjem imam dogovorjeno srečanje še s svojo mamo.

»Drživa se skrajno desno, pred Španom bo stala«. Stavba Špan je starejša stavba pred sedanjim Tušem, poznana staroselcem iz Ježice in Stožic.

Tečeva skrajno desno, skočim še malo na pločnik, pa nazaj. Nikjer je ni!

»Jo kje vidiš?« zakričim Nini. »Ni je! Ne vidim je!« odgovori.

Odtečeva širok lok čisto do navijačev in mahava, dvakrat jo še pokličem ampak res je ni! Navijači pa navijajo in mahajo kot nori! Ploskava in kričiva jim nazaj in tečeva naprej.

»Ko prideš v cilj takoj pokliči, da je ne bo skrbelo«.

Tečeva malce v skrbeh in že sva na Slovenski cesti. Tempo imava soliden, cikcak pa še kar naprej.  Vidim, da bo ves čas tako. Na Samovi naju preseneti Rock´n´Roll izza odprtega okna bloka, točno tam kot lansko leto. Le da čez oken ne kuka mlad par pač pa mladi očka in sinček! Pomahava jima!

Letos je tekačev ogromno. In prav tako navijačev. Tečemo v Dravlje, noro! Cela poplava zastav in navijačev! Tečem pod zastavami in se skušam dotakniti vsake od njih, ki mi zaplapola nad glavo. Koseze in vse polno navijačev in če je le mogoče, deliva petke tistim najmanjšim.

Z reko tekačev se valiva proti Brdu, kjer nas na 18. kilometru spet pričakajo VestriPullum, ki nažigajo rock. »Bravo fantje!« jim zakričiva in gremo  naprej na Tržaško cesto.

Oskrba na okrepčevalnicah postavljenih na nekje 5 kilometrov je odlična, pogrešam Enervit v tabletkah. S seboj imam namreč le en gel za rezervo. Nina mi priskrbi Isostar čokoladko, ki si jo zatlačim za pas. Človek nikoli ne ve, kdaj mu lahko pride prav.

Soliden, enakomeren tempo imava. Najin tekaški ritem je identičen, še dihava podobno. Prihajava do razkrižja, tam se bova ločili. Nina levo in jaz desno!

Poročilo Ljubljanski maraton 2016

Poročilo Ljubljanski maraton 2016                                                                            Foto: UV

»Srečno Nina!« zavpijem in se še za kratek čas primeva za roke.

»Srečno mami!« zavpije še  Nina in najini poti se ločita.



Okoli mene kričanje, navijanje, bodrenje! »Dejmo Nina!« zaslišim in istočasno zagledam mojega »managerja«! Mene spregleda. »Dejmo Mojca!« slišim za seboj iz druge strani.

Polovica je za mano. Pred mano pa novih 21 kilometrov. Zaenkrat še nedotaknjenih.

Drugi polčas

Druga polovica maratona je vedno videti kot drugi svet. Manj tekačev, manj navijačev. Nekakšna nirvana. Ko človek sklene nekakšen »mir s seboj«. Sedaj sva samo jaz in ti. Moj Jaz in tisti moj Ti.

Opazim, da v primerjavi z lanskim letom na tej točki tečem lažje. Moj tek v prvi polovici je bil gotovo pametnejši. Tak mora ostati tudi naprej. Tempo iz prve polovice mi mora nekako uspeti ohraniti. Čas bi že bil, da se »spet ujamem«.

Pomislim na Nino. Sedaj se že razteguje in objema z najinimi. Urška »škroclja« s fotoaparatom, spet bo cel kup odličnih fotk.

Malo po petindvajsetem kilometru spet opazim »lanskoletne navijače« – spet na strehi nekega bara, razgrajajo, pojejo, ne vem ali slišim harmoniko ali kitaro, vidim piksne piva, uspe mi le, da jim zakričim, če so tam še od lanskega leta. V redu se počutim, nisem utrujena.

Sledi bučno navijanje, navijačev je več kot lansko leto. V bistvu jih je še vedno veliko. Bravo in predvsem hvala vam!

Tempo imam soliden, skrbim za hidracijo na vsaki od okrepčevalnice, pojem kakšen košček banane, Ninin Isostar stiskam v roki, za pasom me je motilo, pojesti si ga pa še vedno ne upam.

Na 28. km naj bi se pričel dvokilometrski klanec. To pomeni, da lahko tam med tridesetim in enaintridesetim kilometrom trčim v zid. Ostanem brez moči.

Na 30 kilometru še vedno čakam na tiste klance od lanskega leta. Saj je bilo nekaj pa vendar nič strašnega. Dobro mi gre. Kdaj je sploh minilo teh trideset kilometrov? Sledi resnično nekaj vzpona, moj najpočasnejši kilometer. Kljub temu mi gre dobro. Če dobro pomislim, sva z Nino in sedaj tudi sama, ves čas bolj prehitevali druge kot drugi naju. Dobro. Dober občutek.

Poročilo Ljubljanski maraton 2016Poročilo Ljubljanski maraton 2016

Poročilo Ljubljanski maraton 2016                                                                Foto: UV

Opazim, da je letos veliko več žensk. Tam pred seboj opazim sotekačico. Kmalu jo dohitim, jo pogledam in pozdravim, ko grem mimo. Okoli naju ni praktično nikogar.

Pogleda me tako žalostno, da upočasnim in povprašam, če je vse v redu in če kaj potrebuje.

»Čisto sem crknila«, pravi. »Ne morem več!«

»Saj bo šlo, tule naprej je skoraj ravno in potem se čisto zravna«. Spomnim se, da se mi je ta del poti lansko leto tudi meni zdel bolj »v hrib«, letos se mi zdi bolj raven.

»Pojdi počasi, pojej tale Isostar in spij vodo na naslednji postaji«, ji predlagam in izročim Ninin »amulet«.

»Hvala, to bo pomagalo, a ne?« hvaležno vpraša in jaz ji zagotovim, da ji bo čez deset minut že gotovo bolje.

Upam, da je bilo res bolje. Jaz sem se pa počutila zelo čudno brez tiste čokoladke v rokah, kot bi mi nekaj manjkalo.

Na petintridesetem kilometru pričakujem težave, pa jih ni.

Na šestintridesetem pa se mi zazdi, da res zagledam svojo mamo.

»Mami!« pokličem. Pa ne odreagira. »Ah, saj ni!« tečem naprej. Pogledam nazaj in spet se mi zazdi, da je. Podobna frizura, barva las, jakna. Obrnem in tečem nazaj.

»Mojca,« me nekdo pokliče, »v napačno smer tečeš… » zagledam nasmejanega Urbana s svojo kamero in hkrati vidim, da tista gospa res ni moja mama.

Tečem spet naprej v pravo smer in razlagam Urbanu zgodbo o moji mami in Nini ter Urški. Urban je bil namreč včasih njun trener in vedno povpraša po njiju.

Tečem naprej in se v tistem spomnim, da se gotovo ne držim pravilno. Trudim se držati bolj pokončno, da Urban ne bi opazil, da se grdo držim ter hkrati držati tempo in hitrost.

Malo težko postaja vse skupaj ampak v tistem pomislim na svojo mantro tega maratona in takoj sem odlično. V tistem pa že 38. kilometer in meni gre spet kot po maslu.

»Nič. Očitno ne bo kaj hujšega danes. In če je tako – stopi na gas !« si rečem in sledijo  najhitrejši kilometri mojega trinajstega maratona.

V daljavi zagledam zajca za čas 3:45:00! Odlično! Dohitevam in odtečem mimo! Gasa!!!

Letelo je! Prehitevam skoraj ves čas! Ko pritečem mimo Mestne hiše čez Prešernov trg navijači huronsko navijajo.

Kako fino se mi je zdelo!

Tečem v ovinek, navijači navijajo kot nori!

Potem vidim, da ne meni!

Pa nič hudega!

Pred menoj teče sivolasi starejši tekač. Tečem ob njem in mi je kar nerodno. Vsi tako navijajo, kot nori! In meni je vedno bolj nerodno, ker ga moram prehiteti. Ker sem si to obljubila pred maratonom. Da bom na koncu dala vse od sebe. Na koncu moram odteči na moč, kolikor bo le šlo.

Miklošičeva je bila to nedeljo hudo strma ulica in hvala bogu ob zavoju pri sodišču strmina popusti. Grizem in tečem naprej. V ušesih pa: BUM BUM BUM BUM BUM !

Brez popuščanja! Moram! Vem zakaj! Za koga!

Po Slovenski se mi zdi, da divjam. Grem kot turbo lokomotiva. Vsaj meni se tako zdi. Navijači navijajo ampak jaz jih ne slišim. Slišim svojo misel v glavi in bučanje  v ušesih. Ampak sem v redu.

Pljuča mi bo sicer raztrgalo, medenico vrglo narazen, prsti na nogah me pa itak ne zanimajo, če vendar čutim vse kosti, vezi in mišice v telesu. Resnično sem odlično!

Poročilo LM 2016

Poročilo LM 2016                                                                                                      Foto: UV

V tistem pa me kakšnih 400 metrov pred ciljem skuša po levi strani prehiteti nekaj rožnatega. Ženska!

»O, pa ne boš!« in se v tistem spomnim še razočaranega izraza takrat še šoloobveznih hčerk na enem  izmed maratonov, ko sem pustila, da me je deset metrov pred ciljem prehitela sotekmovalka.

»Tokrat pa me ne bo nihče več prehitel, samo jaz lahko še koga! Pa če crknem!« Podim se v ovinek, ki vodi v ciljno ravnino, nekaj slišim o nekakšni razpoloženi tekačici in svoje ime in meter pred ciljem prehitim še enega sotekmovalca.

Končno sem odfiniširala tako kot je treba! Cilj! He, he, he !!!

Pogled na uro: 3:47:01!

V tistem me potreplja rožnata sotekmovalka, čestitava si in kar objameva! Kmalu priteče še ena zasledovalka in spet se objemamo! Vse tri smo zmagovalke! Dobimo vodo in nazdravimo kot s šampanjcem!

Vse je v najlepšem redu.

PS:

  • čez pol ure že razmišljam o tistih “usranih” dveh sekundah 😉
  • mama je doma spekla buhteljne 😀

TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE




2 comments on “Ljubljanski maraton – poročilo

  1. irena salmič pravi:

    Mojca, super napisano!

  2. edo gregoric pravi:

    Za toliko pretetecenih kilometrov zelo dober koncni rezultat. Jaz ko sem tekel prve maratone v Ljubljani sem delal kolicinsko veliko vec kilometrov. Res pa je da sem tekel skoraj vedno pod tremi urami. Hitrosti sem delal malo, sem pa vcasih sel na kaksno tekmo na deset kilometrov.Je pa ljubljanski maratom dosti bolj zanimiv ko vec ne tecemo dva kroga.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ljubljanski maraton – poročilo
5 (100%) 1 vote