Mit o NOB, 2. del

Drugi del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.  

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

S političnega vidika se »NOB« v Jugoslaviji med 2. svetovno vojno ne more opredeliti drugače kot nasilni komunistični odvzem oblasti legalni in legitimni vladi, ki je bila po vseh demokratičnih pravilih upravičena do vršenja oblasti v Jugoslaviji.

mit o NOB 2. del

Že samo osvajanje oblasti z orožjem in mimo volitev je globoko nedemokratično dejanje, če pa je izvedeno še v času tuje okupacije, pa je še posebej moralno zavrženo. Da ne omenjamo gmotne škode in desettisoče ljudi, ki so umrli zato, da so lahko komunisti sedli na oblast. »NOB« tako ne le, da ni bila narodnoobrambna, temveč je bila protinarodna dejavnost in »napad oboroženih boljševikov«.

Dogajanje med 2. svetovno vojno kaže, da sta boj proti okupatorju in boj za narodno osvoboditev lahko dve različni stvari. Stalina pri napotitvi Rdeče armade na Poljsko ni vodil plemenit motiv osvobajanja podjarmljene države, kot je bil to primer pri anglo-ameriškem osvobajanju okupiranega zahodnega dela evropske celine, marveč interes, da na Poljskem po »osvoboditvi« vzpostavi marionetni komunistični režim in onemogoči poljskemu narodu demokratično odločanje o svoji usodi.



Slovenija je imela z drugimi vzhodnoevropskimi državami skupno nesrečno usodo, da je tuji okupaciji sledila sovjetizacija, torej druga oblastna okupacija. Odločilno vlogo pri tem je, namesto sovjetske Rdeče armade, odigrala njena ideološka kopija – jugoslovanska partizanska vojska.

Dejstvo je, da je partizanska vojska nastala nezakonito, na seji politbiroja CK KPJ v Beogradu 4.7.1941, ki je na poziv Moskve, sklenil naj komunisti po vsej Jugoslaviji začnejo z oboroženim bojem za osvojitev monopolne oblasti (pod krinko »boja proti okupatorju«).

Ne samo, da legitimna oblast ni bila udeležena pri nastanku partizanske vojske, temveč je ta vojska nastala z namenom strmoglavljenja te oblasti v korist samooklicane avantgarde in v korist Sovjetske zveze. Zaradi vsega tega je partizanska vojska tipična strankarska vojska KPJ in nikakršna »narodno-osvobodilna vojska«.

Razlika med odnosom do »osvoboditeljev« pri nas in v drugih delih vzhodne Evrope pa je v tem, da večina prebivalcev okupiranih vzhodnoevropskih držav ne čuti hvaležnosti do Rdeče armade in SZ, ker jih je »osvobodila« od nemških okupatorjev in ima njen boj proti Nemcem  za nebistveno epizodno zadevo, ki ne more spremeniti splošne negativne ocene o zgodovinski vlogi Rdeče armade v njihovih deželah, medtem ko večina ljudi na Slovenskem, vrednoti partizanstvo pozitivno, zaradi epizodnega in oportunističnega odporništva.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da so bile v Sloveniji v obdobju 1945-1990 sistematično kršene človekove pravice. Skregano z zdravo pametjo je trditi, da je partizansko gibanje, zaradi propagande svoje zmage v resnični zmagi zaveznikov, lahko bilo osvobodilno in nekaj pozitivnega za slovenski narod, saj je šlo za iste ljudi, ki so bili pozneje na oblasti v obdobju 1945-1990 in torej tudi odgovorni za to sistematično kršenje človekovih pravic.




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Mit o NOB, 2. del
5 (100%) 1 vote