Moja poletna avantura po Sardiniji in Goi

Sardinija je edini kraj, kamor sem odpotovala brez cilja, a me je že med poletom prešinilo, da je dober cilj tudi to, da se do sitega najem sardin.

V hostlu smo s štirimi zakajenimi Nizozemkami, najele postelje. Po kratkem počitku sem se odločila slediti plemenitemu cilju – končno uživati ob grižljaju sardin. 

Sprehajala sem se po mestu, ko sem zagledala restavracijo Sardegna, ter v prepričanju, da si bom lahko privoščila prvo porcijo sardin, vstopila. Natakar me je debelo pogledal in v trenutku sem pod nos dobila na vpogled veliko ploščo surovih rib in morskih sadežev, na kateri pa začuda ni bilo sardin. Ponudbo sem prijazno odklonila in odšla želeno iskat dalje.

Ob restavracijah so me lovili natakarji, a ko sem vprašala po sardinah, sem dobila vedno enak odgovor, »nimamo«. Nek natakar me je, hočeš nočeš, prijel  kar za roko (če ne milom, pa silom) in me odvlekel v lokal in ker spet niso imeli sardin, sem brez besed odšla, tip pa mi je med ponavljanjem jedilnega lista sledil in sam Bog ve, kako bi se lov končal, če ne bi za prvim ovinkom smuknila v butik.

indija krava

Od takrat naprej se natakarjev bojim skoraj tako kot policistov. Strah pred policisti mi je v kosti nabila  teta Lojza, ki mi ji že v stajico prišepetavala, da me bodo vzeli policaji, če ne bom pridna in ker pridna nikoli nisem bila in še danes nisem, sem od takrat dalje na preži pred temi uniformiranci. Pot me oblije že, če jih vidim na ekranu.

Kakorkoli, na Sardiniji sardin ni, čeprav se otok ponaša tudi zaradi njihovega imena, zato sem se pri obrokih pridružila Nizozemskim cimram, ki so se prehranjevale s sadjem, zelenjavo in ribjimi konzervami iz bližnjega supermarketa.

Še isto poletje sem se potepala po Jadranu in ob cesti pri Sv. Antunu zagledala veliko tablo iz katere se je smejala rogata koza, pod njo pa napis restavracija KOZJEK. Zavila sem v lokal in se veselila kozjih dobrot. Ko sem vprašala  po njih, mi je natakar odgovoril: “Gospodjo mila, malo kasnite, to je bilo pre pet godina ali imamo frisku ribu, sardinu”. Medtem, ko sem se mastila z odličnimi sardinami, sem si v mislih prepevala Ježkov “Narobe svet.”



Kmalu po moji Sardinijski pustolovščini sem srečala NJEGA.

Pol leta mi je mešal glavo, da sem na koncu imela vsega dovolj ter kar lepo odšla na malo daljšo rehabilitacijo v Goo, Indijo.

Topli, obmorski, katoliški Goi, sem se, v zahvalo, ker sem se spretno umaknila nadaljnjim težavam v odnosu, vsak dan udeleževala  verskih obredov in meditacij. Tu so ljudje povsem drugačni: radostni in odprti, zato sem že po nekaj dneh, ko sem se znebila biharskega vonja, ki je bil zažrt v vse moje telo in dušo, dobila krila tudi sama.

Ob obali sem si najela hišico in ker je imela dve postelji, sem na obisk povabila prijateljico iz Slovenije in si tako nakopala prve težave. Ana je že naslednji dan po prihodu zahtevala, da jo peljem k dežurnemu zdravniku zaradi kulturnega šoka, ki ga je doživela prejšnji večer v pizzeriji. Zgodilo pa se je takole; ravno, ko je izstopila iz stranišča, je v lokal vstopila krava, Ana se je tako prestrašila, da se je jadrno obrnila nazaj na varno, krava pa se je ravnodušno preselila k šanku. Z veliko muko sem jo  izbezala iz zatočišča, v zameno pa sem dobila plaz očitkov, češ, da ji nisem  povedala o vseh teh indijskih norostih.

V Goi se na veliko kadi, največ trava. Tu vsi kadijo; staro in mlado, žensko in moško. In vsi tudi prodajajo. Vse. Ni da ni!

Najbolj mi je v spominu ostal »česnar«. Vsako popoldne je po plaži tovoril vrečo česna in težko kovinsko vago, nikoli pa nisem videla, da bi kaj prodal. Turisti smo se namreč hranili po restavracijah, domačini pa se redko pojavijo na plaži, malo verjetno pa je tudi bilo, da bi kdo česen tihotapil v Evropo. Občudovala sem njegovo vztrajnost, ki je sama nimam in si mislila, da je človek našel to kar sama nisem – svoje poslanstvo.

Naslednja zanimivost Goe je zdravniški turizem. Iz vse Indije so tu zbrani najboljši zdravniki in zobozdravniki, ker posel tu cvete na veliko. Storitve so bile  takrat, (leta 2011) ravno desetkrat cenejše kot v Evropi, zraven pa kakovostne in opravljene hitro, z neverjetno človečnostjo in toplino. To je bil razlog, da sem si tudi sama nemudoma dala urediti zobovje.

Kar pa se tiče plavalskih sposobnosti prebivalcev Indije pa lahko omenim, da velika večina Indijcev ne zna plavati, zato pridejo na kopanje v skupinah. Nato se v morje odpravijo kar oblečeni in ko do popka zagazijo v vodo, se tam veselo vrtijo. “Vodjo skupine” sem enkrat vprašala, kako to, da nihče ne zna plavati, pa me je na kratko odpravil z odgovorom, da človek ni riba. Kar je tudi res.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

CLOSE
CLOSE

Moja poletna avantura po Sardiniji in Goi
5 (100%) 1 vote