Nara Petrovič, bosonogi fekolog

Nara Petrovič ni človek, ki smo jih navajeni srečevati na mestnih ulicah. Čeprav ga lahko velikokrat srečaš, kako zamišljeno koraka mimo tebe sredi Ljubljane in se mu ne zdi nič čudnega, da sredi zime hodi bos. Sam pravi, da je bolj čudno, da nas večina nosi čevlje. Nara živi v Pomjanu na Krasu, kjer je ustanovil ekološko naselje. Živijo po načelih narave in je ne skušajo podrediti svojim kapricam. Pridelujejo tudi svojo zelenjavo, največkrat pa se po kosilo Nara odpravi kar na bližnji travnik ali gozd.

Nara Petrovic zivi v tesnem stiku z naravo

Nara Petrovič živi v tesnem stiku z naravo

Kako se ponavadi predstaviš nekomu, ki te ne pozna? Če te vprašajo kaj počneš v življenju?

 Fekolog – to je izraz, s katerim se najraje »poklicno« predstavljam. Sicer sem pa tudi pisatelj, raziskovalec škodljivih navad, zagovornik razkošne preprostosti in zdrave družbe, ekološki aktivist, pa še kaj bi se našlo.

Kaj počnem? Zdi se mi, da največ pišem. Da pa bi sploh lahko pisal, sem se moral naučiti opazovati in to najlažje počnem z rahle distance. Ne prevelike, ker moram čutiti družbo, v kateri živim, da lahko pišem o njej in, še bolj, za njo. Morda prav zato živim tako, kot živim. Težko bi iskreno rekel, da sem se za to zavestno odločil, prej je bil to klic. Skratka, sledim klicem, to je to.

Ja, klicosled sem, še ena beseda, ki je ni v slovarjih, a prav to sem jaz.

Živiš v ekovasi. Kaj točno pomeni ekovas? Koliko podobnih skupnosti je v Sloveniji?

Zadnje čase raje uporabljamo izraz ekološko naselje, zveni bolj resno in je skladnejše z načinom, kako se v zadnjem času lotevamo zadev. Sicer pa to, kar je v zadnjih 6 letih nastalo v bližini Pomjana, tehnično še ni ekološko naselje (ekovas pa morda res) …

Smo še precej sproščen zametek, ampak stvari so se zadnjem letu konkretno premaknile, torej bomo kmalu dobili povsem resno ekološko naselje. Pravzaprav bosta kar dve, saj so tudi kolegi iz ekipe na Kočevskem naredili velike premike. Ne bi preveč razlagal, dokler ne bomo imeli res kaj za pokazati. Saj, samo še malo …

Še nekaj skupin se na razne načine povezuje v tej smeri na več koncih Slovenije. Najbolj znana je Razazija pri Gorenji Trebuši. Nekaj mladih je dejavnih na Goriškem, Štajerskem …

Da bi se naselje skladalo z merili Globalne mreže ekoloških naselij (Global Ecovillage Network), mora zadostiti nekaterim kriterijem: obsegati mora vsaj osem odraslih oseb, med njimi mora biti jasno definirano, kako sprejemajo odločitve in kako rešujejo konflikte, poleg dvigovanja ekologije na višjo raven pa je potrebno upoštevati tudi ekonomski in socialni vidik ter svetovni nazor.

Na koncu povsod prihajamo do zaključka, da je socialni vidik najpomembnejši. Ekologija se začne v odnosih med ljudmi: če tu ne znamo biti čisti, ne bomo znali biti čisti niti na drugih področjih. Čisti, transparentni, zdravi odnosi potegnejo za seboj čist svetovni nazor, čisto okolje in čisto ekonomijo.

Ko človek ves vstopi v takšno čistost, dobi občutek, kot da se je osvobodil gore nepotrebnih bremen, raznih neumnosti, ki jih kot družba vlečemo za sabo iz generacije v generacijo. Takrat, ko to prekine, lahko postane zares odgovoren do življenja na Zemlji kot celote. Skratka, lahko bi rekli, da gre pri ekoloških naseljih za svojevrstno kolektivno duševno zdravljenje.

Ekološko naselje zato niso le idilične hobitske hiške, v katere se snobovsko zaklenemo in potem delimo krasne slikice na internetu, obenem pa ostajamo sami. Gradnja skupnosti terja veliko odrekanja, saj moramo izpustiti mnoge iluzije, a nazadnje nas neizmerno obdari.

Za konec navajam še štiri vprašanja, na katera odgovarjajo ekološkega naselja:

  1. Kako vzpostaviti povezave, ki podpirajo, hranijo in izboljšujejo žive sisteme sveta?
  2. Kje je vitalnost, zaradi katere je vredno živeti? Kako jo negovati v skupinah?
  3. Kako postaviti prožno ekonomijo za prebivalce ekološkega naselja, da bodo zadovoljene vse njihove potrebe?
  4. Kako zagotoviti politično učinkovitost – da prebivalci ekološkega naselja sodelujejo v procesu odločanja in čutijo, da so njihova mnenja in vrednote upoštevani in spoštovani?

Veliko predavaš po Sloveniji. Kakšne so teme tvojih predavanj? Zakaj se ti zdi pomembno, da to počneš?

Nedavno mi je na sestanku z jezika zletel stavek: »Tu smo zato, da vračamo besedam staro slavo!«

Svoboda, ljubezen, suverenost, ekologija, prijateljstvo, družina, zdravje, skupnost … tem in še mnogim podobnim besedam je treba vrniti pogum in lepoto, ne pa da se jih sramujemo.

Upati si moramo izmišljati tudi nove. Klicosled, na primer, ali fekolog.

Ko začutim klic, mu sledim. Zadnje čase ni težko, saj me veliko vabijo predavat v različna okolja. Ne samo predavat, vodim tudi delavnice, pomagam skupinam postavljati projekte, učim jih raznih skupinskih znanj, denimo učinkovitega sestankovanja, globoke komunikacije, raznih metod soodločanja, razumevanja sebe in svojega namena …

Rdeča nit skoraj vseh mojih predavanj je snemanje prašnih tančic s kolektivnih zablod naše družbe. Zašli smo, zašli! To mnogi vidijo, a navadno razdrobljeno. Jaz se trudim vsak dan stopiti kak korak nazaj in zajeti čim širšo sliko: od telesnosti do duhovnosti, od tehnologije do bontona, od politike do straniščnih navad. Vse to ima presenetljiv skupni imenovalec …

Imaš poseben “hobi” in sicer ukvarjaš se s fekologijo. Kaj točno to pomeni in kakšen pomen ima po tvojem mnenju ta veda za naše življenje?

Fekologija je več kot hobi. Včasih se pohecam, da jo bodo nekoč predavali na svetovnih univerzah. Malce pa, seveda, mislim tudi resno. Tu vidim pravkar omenjeni skupni imenovalec …

Kung fu pozna sloge bojevanja, poimenovane po živalih. Če bi živel leta 1500 in bil mojster borilnih veščin, bi poučeval drek fu. Ne me spraševat, kako bi to izgledalo, ker (žal) nisem mojster borilnih veščin. Ampak, če govorim v prispodobi, je fekologija nekaj takega.

Fekologija je življenjska filozofija, pri kateri vse na svetu razlagamo skozi prizmo dreka in sranja. Nalašč dreka in sranja, ne pa blata in iztrebljanja. Fekologija je namreč neposredna in brez dlake na jeziku. Če bi iskali protipomenko besedi dogma, bi v besedi dvom našli le senco tega, kar najdete v fekologiji.

Vse se je začelo, ko sem do potankosti raziskal straniščne navade ljudi po svetu in spoznal, da ne znamo normalno niti srati! Vso zgodovino so ljudje srali čepe in niso imeli težav s hemoroidi, zaprtji, vnetji slepiča, divertikulozami itd. Danes serjemo sede in smo si nakopali cel kup problemov. Da na ekološkem idiotizmu WC-ja niti ne zgubljam besed.



Glede na osebno držo, pri kateri vztrajam, ne pričakujem, da me bodo jemali resno petični malomeščani in poskusili na stranišču počepniti. Poskusili bodo morda čez dvajset let, ko bo ritka škripnila in bodo težave. Takrat pa bodo zelo verjetno premalo gibčni, da bi sploh lahko počepnili.

Ne bi šel v podrobnosti – zakaj, čemu, kako … o tem sem napisal knjigo Človek: navodila za uporabo. Pravkar sem sredi preoblikovanja knjige za četrto izdajo, saj se je v sedmih letih, odkar je izšla, nabralo mnogo novega. Morda bo nosila malce spremenjen naslov, nekoliko sem jo oklestil balasta in ji dodal nekaj novosti, v vsakem primeru pa bo še prodornejša in udarnejša kot dosedanja izdaja. Poglavja iz prejšnje izdaje so v obliki članka na voljo na internetu.

Nara hodi bos tudi po skalah, mrazu, vročini

Po svetu vedno hodiš bos. Zakaj? Kaj pa pozimi, te nič ne zebe? In razgret asfalt poleti?

Na svojem blogu sem objavil 10. resnic o bosonogi hoji, malo tudi zato, da mi ni treba vedno znova odgovarjati na takšna vprašanja.

Dovolite si malo samokritičnosti!

Ne sprašujete mene, zakaj sem vedno bos – tudi po skalah, mrazu, vročini – raje vprašajte sebe, zakaj ste vedno obuti: tudi ob idealni temperaturi, na trati, na mehki preprogi, ko bi vam bilo, garantiram!, stokrat udobneje biti bos. Čevlje imate na nogah tudi ko sedite – v razredih, pisarnah, ko delate na vrtu.

Zakaj ste vedno obuti? Odgovor boli, vem, a ga moram napisati: Izključno zato, ker so obuti vsi drugi. Če bi bili vsi bosi, bi bili tudi vi. Garantiram!

Mene gledate čudno zato, ker nisem tak kot vi. Strah vas postane, ko spoznate, da jaz živim zavestno, vi pa ne.

Morda čutite, da to pišem z držo fekologa, ki razbija debelo dogmo naše civilizacije.

Kaj se ti zdi, da je največji problem sodobnega človeka, človeštva, civilizacije?

Ravno te dni pilim sestavek o stebrih naravne družbe in v njem razgaljam prav temeljne probleme sodobnosti in preteklosti naše družbe.

Eden osnovnih problemov je, da sploh nimamo pozitivno utemeljene družbene ureditve. Kar imamo je nabor negativnih omejitev, regulativ, kazni ipd., znotraj katerih ljudje potem spontano vzpostavljajo nekakšen red. Do njega bi prišlo tudi, če ne bi bilo regulativ in omejitev.

Poglejmo, denimo, na ceste. Imamo množico predpisov in kazni, toda ljudje se na koncu ne držijo vsakega znaka, vedno pa spoštujejo pravila, ki so smotrna. Ljudje so pametnejši od omejitev in vozijo (še vedno varno) po zdravi pameti in tako, kot vozijo drugi (v koloni lepo peljejo 70 mimo znaka 50). Temperament okolja dodatno vpliva na način vožnje, zato na jugu Italije ne bo na cesti nikoli enako kot v Stockholmu.

Družbena ureditev je lahko le pozitiven red, sestavljen iz skupnih dolžnosti in odgovornosti, h katerim se ljudje zavežejo, vedoč: zakaj in čemu tako ravnajo.

Poudarjam oboje, zakaj in čemu. Zakaj sprašuje po vzroku, čemu pa po namenu.

  • Zakaj kuhaš kosilo? Ker sem lačen.
  • Čemu kuhaš kosilo? Da bom sit.
  • Znati moramo odgovoriti na obe vprašanji:
  • Zakaj živimo tako, kot živimo?
  • Čemu živimo tako, kot živimo?

Dolžnosti in odgovornosti skupnost povzame v dokumentu, navadno imenovanem Statut skupnosti (Community Charter).

Kako ga sestavi? Začne z vprašanjem: »Kaj bi pogrešali, če bi prišlo do katastrofe?«

Če bi vsi iskreno odgovorili na to vprašanje in naredili prioritetno lestvico, bi spoznali, da bi najprej pogrešali svežo pitno vodo, čist zrak, gozd, travnik, poti, ki nas povezujejo, toplino doma, okusna kosila, prijatelje, vrt, sadovnjak … daleč spodaj na seznamu bi bili: internet, mobilni telefon, avto itd. Jasno, saj to niso potrebe, to so samo sredstva. Žalostno je, da danes za sredstva tako masovno žrtvujemo svoje potrebe.

Statut skupnosti ustvari zavezo skupnosti k varovanju svojih preživetvenih temeljev, potrebe postavi pred sredstva. Ker vsi skupaj to hočemo, ne pa zato, ker nam je nekdo to zapovedal.

Tudi ta tema bo sistematično obdelana v novi izdaji Človeka.

Se ti zdi, da ljudje ne znamo več živeti? Kje smo zašli?

Kot fekolog bom citiral arhitekta Hundertwasserja, ki je napisal naslednje:

Vegetacija je potrebovala milijone let da prekrije goščo in strupene snovi s plastjo humusa, plastjo vegetacije in plastjo kisika, da lahko človek živi na zemlji, toda nehvaležni človek je potem prav to goščo in strupe, ki so bili z izjemno vesoljno skrbnostjo pokriti, spet prinesel na zemeljsko površje. Tako je grozovito dejanje neodgovornega človeka naredilo konec sveta enak začetku časa.

 Delamo samomor. Naša mesta so rakavi čiri. To lahko jasno vidite iz zraka.

/…/

Drek, svoj odpadek odplaknemo daleč, daleč stran, s čimer onesnažujemo reke, jezera in oceane, ali pa jih transportiramo po izredno kompleksnih, dragih kanalizacijskih sistemih in le redko v centralizirane pogone za razgradnjo ali pa lastne odpadke uničimo.

 Drek se nikoli ne vrača na naša polja. Niti v kraje, od koder prihaja naša hrana. Krog od hrane do dreka deluje. Krog od dreka do hrane pa je bil pretrgan.

 Gojimo zmotna prepričanja o naših iztrebkih. Vsakič, ko splaknemo stranišče, misleč, da je to higiensko dejanje, kršimo zakone vesolja. Kajti to je v resnici brezbožno dejanje, objestno dejanje smrti.

/…/

Človek, ki uporablja humusno stranišče, se ne boji smrti, kajti naš drek omogoča prihodnje življenje in ponovno rojstvo. Če ne cenimo lastnega dreka in ga ne spremenimo v humus v slavo Bogu in svetu, nismo več upravičeni bivati na Zemlji.

V imenu lažnih higienskih zakonov izgubljamo svojo vesoljno substanco, izgubljamo svoje ponovno rojstvo.

Hundertwasser povsem sproščeno uporablja besedi drek in sranje, kar tudi meni daje dodatno samozavest, da jih uporabljam enako sproščeno. Prav v sranju je stržen bolezni naše družbe.

Če bi našim bralcem želel dati en nasvet, ki mu lahko sledijo, kaj bi jim rekel?

Počepnite na stranišču! Moški, lulajte sede ali, še bolje, čepe! To lahko naredi malone vsakdo. Ni vam treba takoj razumeti, zakaj in čemu, samo poskusite.

S tem neskončno preprostim dejanjem boste odprli pretok snovi skozi telo. Šele potem bodo lahko stekla čustva, misli, energije … morda tudi denar in sreča.

Enkrat bo sledilo še kompostno stranišče … in tu spet moram, namesto pike, dodati še zadnji citat Hundertwasserja:

Homo – humus – humanitas, tri zveste besede istega izvora. Humus je črno zlato. Humus odlično diši. Vonj po humusu je svet in je bližje Bogu kot vonj kadila. Vsakdo, ki je kdaj hodil po gozdu po dežju, pozna ta vonj.

Naravno gre za kar preroški korak, če postavimo koš za odpadke v središče naših stanovanj in če namestimo humusno stranišče na najlepše mesto kot častni sedež. Toda prav to je zasuk, ki ga mora zdaj narediti naša družba, naša civilizacija, če želi preživeti.




5 comments on “Nara Petrovič, bosonogi fekolog

  1. Nastja Gartner pravi:

    Odličen članek! Takih ljudi manjka v naši ljubi deželici!

  2. Maja Horvat pravi:

    Sej jih bo vedno več, ki bodo šli nazaj k naravi.

  3. Franc kociper pravi:

    Enkratno! Nara nam kaže pot, po kateri moramo iti, pa četudi se nam sedaj zdi čudna, drekasta. Carpe diem!

  4. Tomaž Gorec pravi:

    Dokler nisem prebral tale članek, pojma nisem imel kdo je Nara Petrovič.

  5. Darja pravi:

    Poznam Naro, poleti sem bila tudi na predavanju v Ljubljani, kjer je imel Nara Petrovič predavanje o ekovaseh.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Nara Petrovič, bosonogi fekolog
5 (100%) 1 vote