Pravljica v puščavi

Česa se spomnite s potovanj pred 10, 20, 30 leti? Monumentalnih stavb? Mostov z ogromnimi razpetinami? Visokih razglednih stolpov? Zaprašenih muzejev? Čeprav nam potovalne agencije skušajo prodati predvsem take stvari, meni najbolj ostanejo v spominu zanimivi dogodki in z njimi povezani ljudje.

gospod in gospa

Lanskega maja sem si po delovnem obisku Beograda vzel nekaj prostih dni za ogled krajev v okolici. Približno 40 km zračne linije iz Beograda proti najbližjemu mejnemu prehodu z Romunijo je Deliblatska peščara in ker še nikoli nisem bil v pravi puščavi, sem želel videti vsaj to, kakšna je miniaturna puščava. Med iskanjem podatkov na internetu sem naletel na kratek zapisek o nenavadnih skulpturah v kraju Devojački bunar na robu puščave in zadeva se mi je takoj zdela zanimiva.

Ko se znajdeš tam, je pogled neverjeten, dejanskega stanja pa ne more prikazati nobena fotografija ali film – to je treba videti. In lahko vam zagotovim, da česa podobnega še niste videli. Ljudje privlečejo zanimivo vejo iz gozda in jo postavijo pred hišo, bolj ustvarjalni naredijo korak naprej in lesu vtisnejo svoj pečat. Klotilda Kolbert Milovanović (na kratko: Klodi), ki je avtorica več kot 50 skulptur na travniku pred njeno hišo, je šla pri ustvarjanju prek vseh meja: iz različnih kosov lesa in drugih delov rastlin, starih oblačil, kuhinjskega pribora, igrač in druge krame, ki običajno konča v kantah za smeti, je naredila unikatne skulpture.

Klodi



To bi lahko bilo neokusno početje, če človek nima smisla za estetiko, Klodijine stvaritve pa so nenavadno barvite in žive, kljub temu, da so bile njihove sestavine namenjene propadu. Tu srečate par nojev v škorenjcih z visokimi petami, pritlikavo žirafo v roza krilcu, gigantskega belega metulja, polža, ki na hrbtu prenaša pleteno košaro namesto hiške, miniaturnega zmaja, dedka Mraza na Elanovih smučeh, kitarista, ki igra podoknico pod Klodijino spalnico, klaviaturista, pilota v črnem suknjiču, Rdečo Kapico in še množico fantazijskih figur, za katere človek ne ve, kam bi jih dal – najbrž so zbežali iz kakšne pravljice. Verjetno se na tem travniku najbolje počutijo otroci; eden od obiskovalcev je rekel Klodi, da bi rad tja pripeljal svojo hčerko samo zato, da bi videl izraz na njenem obrazu, ko bo zagledala vse to – potem, ko otroci že ne verjamejo več v pravljice, se nenadoma znajdejo v pravem pravljičnem svetu …

Včasih Klodi nima navdiha ali materiala za novo skulpturo – in takrat se posveti slikanju. Njene slike so podobno unikatne kot njene skulpture: pot na slikah je iz pravega puščavskega peska, prav tako so rože na več slikah iz okolice njenega doma. Čipkasto obleko neke dame je naredila iz listov, ki jih je neki škodljivec tako pogrizel, da so od njih ostale samo žile. Sonce nad reko na naslednji sliki tako žari, da kar čutiš vročino. Meni se je zdela najbolj zanimiva slika ženske, ki nam kaže hrbet, njeni lasje pa štrlijo ven iz slike, saj so iz neke trave, ki posušena daje videz pravih las!

Koliko časa je potrebovala, da je naredila vse to? 10 let? 20? Ne – vse je nastalo v zadnjih petih letih. Prej je bila zaposlena kot knjigovodja in tako ji ob skrbi za dva otroka in vrt za hobije ni ostalo dosti časa. Potem sta se otroka odselila, ona se je upokojila in naenkrat je bilo ogromno časa, ki ga je bilo treba napolniti z vsebino. Verjetno so potem privrele na dan ideje, ki so bile prej več desetletij potlačene zaradi duhamornega dela v službi in rutinskih opravil doma.

Ali je možno ustvariti pravljico v puščavi, čeprav človek nima lastnega naftnega vrelca? Klodi je to uspelo.

Več o obisku pri Klodi: http://miranov.site/index.php?q=klodi/




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

CLOSE
CLOSE

Pravljica v puščavi
5 (100%) 2 votes