Pred 50 leti je legendarni Wilt Chamberlain osvojil zanj skoraj zakleti prvi naslov NBA prvaka



Wilt Chamberlain, najbolj dominantni košarkar vseh časov in zaradi tega po mojem mnenju tudi najboljši košarkar vseh časov (To mesto si po mojem mnenju najmanj deli z Billom Russellom – 11 prstanov -, saj sta oba ponesla košarko v ekstrem. Bill v ekipnem smislu in Wilt v individualnem.), je leta 1967 s Filadelfijo končno prišel do izmuzljivega naslova NBA prvaka. Mislim, da je prav, da se ob tej obletnici konkretno spomnimo njegove veličastne kariere.

 

https://commons.wikimedia.org/

Wilt dobi skok proti Natu Thurmondu. Leto 1966.

Wiltova dominacija lige

Wilt je dominiral ligo NBA bolj kot kateri koli igralec pred njim ali za njim. V svoji 14. letni karieri je postavil daleč največ individualnih rekordov, med katerimi je največji ta, da je v sezoni 1961/62 dosegel povprečje 50,4 točke na tekmo (na eni tekmi je celo postavil strelski rekord, neverjetnih 100 točk).

Wilt je v svoji karieri dosegal absurdne številke. V 14. letni karieri je bil pravi Iron Man, saj je do poškodbe v svoji 11. sezoni izpustil le 12 tekem. Ko se je po poškodbi kolena, zaradi katere je izpustil skoraj celo 11. sezono razen končnice (v kateri je zopet blestel, kljub slabši fizični pripravljenosti) vrnil, ni izpustil nobene tekme več. O počivanju, kot to danes vidimo, pri njemu sploh ni bilo govora, kljub temu, da je v karieri v času rednega dela sezone odigral rekordnih 45,8 minut na tekmo (v končnici pa neverjetnih 47,2 minute na tekmo) in je kljub temu 8-krat vodil ligo v oceni efektivnosti igralca (PER).

Po prvih 7. sezonah mu je ta ocena, zaradi tega, ker takrat še niso uradno beležili blokad (v 112 tekmah, kjer je ta podatek dosegljiv, je dosegel 8,8 blokad na tekmo), padla, ampak je bil Wilt v drugi polovici kariere še vedno dominanten, le da od takrat naprej bolj v obrambnem smislu.

Wilt je namreč v svoji 8. sezoni (to je sezoni v kateri je osvojil svoj prvi naslov prvaka) na željo trenerja (Alexa Hannuma) žrtvoval doseganje točk (do takrat je imel povprečje 39,6 točk na tekmo), postal temelj obrambe z neverjetnimi podajalskimi sposobnostmi in veliko efektivnostjo v napadu, ko je to bilo potrebno in je to ostal do konca kariere.

Rezultat spremembe Wiltove vloge v ekipi je seveda tudi dosti nižje povprečje doseženih točk v končnici kot pa v rednem delu sezone. Kar mu ljudje z neznanjem seveda očitajo. Ignorirajo pa seveda dejstvo, da se je v končnici igrala bolj počasna in obrambna igra kot v rednem delu sezone, da je Wilt veliko večino tekem igral proti Hall of Fame (Dvorana slave) centrom (največ proti legendarnemu Billu Russellu), ki so kot tudi ostali igralci tiste ere, kljub zmotnemu prepričanju večine mlajši spremeljevalcev košarke, bili približno enako visoki (Lažji so bili, ker takrat še ni bilo takšnih trening režimov, da bi na veliko dvigali uteži, pa tudi tempo igre je bil tako visok, da bi velika mišična masa negativno vplivala na potrebno vzdržljivost.), kot so danes in da je Wilt kar 108 od 160 tekem končnice odigral v obrambno naravnani vlogi, ko ni bil več v vlogi glavnega strelca ekipe. Seveda pa so mu tisti, ki Wilta enostavno ne marajo, najprej očitali, da dosega preveč točk, potem pa, da preveč podaja. V bistvu pa je Wilt vedno delal to, kar mu je nalagala njegova vloga v ekipi.

Osebni dosežki, ki pričajo o Wiltovi dominaciji lige

1.Wilt je bil vedno med najbolj efektivnimi strelci v ligi in je 3-krat celo vodil ligo v resničnem odstotku meta (TS%, ki upošteva tudi proste mete in trojke). Tudi v končnici, ko je igra postala še bolj fizična in zaprta.

2. Wilt je prvih 7 let vodil ligo v točkah na tekmo in bi to z lahkoto nadaljeval, vendar je na željo trenerja žrtvoval stvar, ki jo je opravljal tako fenomenalno, da bi se bolj posvetil obrambi rakete. Wiltova 30.1 točka na tekmo v karieri (2. mesto za Michaelom Jordanom, je kljub fantastični uvrstitvi odraz Wiltovega žrtvovanja za ekipo).

3. Wilt je 11-krat vodil ligo v skokih na tekmo. In je seveda tudi rekorder v skokih na tekmo (neverjetnih 22,9 skoka na tekmo).

4. Wilt je 9 krat vodil ligo v odstotku meta iz igre, kjer je postavil tudi rekordnih 72,9 % iz igre ob 13,2 točkah na tekmo in to v svoji zadnji sezoni.

5. 8-krat je tudi vodil ligo v deležu pri zmagah (WS-Win Share) in ima največji WS na sezono (17,66 na sezono, kljub temu, da je eno skoraj celo izpustil) vseh časov. Ta bi bil še večji, če bi se takrat uradno beležile blokade.

6. Ob takšni neverjetni dominanci in očitnem pozitivnem vplivu na ekipe, ki jih je »nosil na svojem hrbtu« pa je bil »le« 4-krat izbran za najbolj koristnega igralca lige (MVP), saj je kljub odličnem razmerju zmag njegove ekipe ta čast pripadla igralcu ekipe z boljšim razmerjem zmag in porazov. Wilt je tako razvadil košarkarsko skupnost, da niti neponovljivega leta 1962 ni bil izbran za MVP-ja lige.

7. Bil je celo 2., 3., 6. in 7. v podajah na tekmo. Noben center se ni niti približal tem uvrstitvam.

8. Daleč največ individualnih rekordov (100 točk, 55 skokov itd.) v zgodovini lige NBA.

Wiltova trnova pot do prvega naslova

Wilt pa neverjetno prvih 7 let s svojimi ekipami ni uspel osvojiti naslov prvaka lige. Kljub temu, da je v končnici proti najboljši ekipi vseh časov (Bostonu) dosegal neverjetne številke. Boston je enostavno bil predobra EKIPA. Imela je tudi legendarnega centra Billa Russella, ki je bil dovolj dober, da je toliko upočasnil Wilta, da ni sam povozil Bostona. Vendar pa so argumenti o tem, da je Bill nadigral Wilta povsem neutemeljeni in zame osebno celo izredno žaljivi ter kljub ogromni kvaliteti Russella, rezultat splošne sovražnosti do Goliata, katerega je v očeh košarkarske skupnosti takrat predstavljal Wilt.

Wilt je proti Billu Russellu, ki ga imajo mnogi za najboljšega obrambnega igralca v zgodovini lige, vseeno dosegal astronomske številke. Kriviti Wilta za neuspehe njegovih ekip je nagnusno, ne le krivično in žaljivo do Wilta, Billa Russella in njegovega Bostona. Podobno krivico danes doživlja LeBron James, le da je pri Wiltu bilo še veliko huje, čeprav Wilt ni bil »Flopper«(to pomeni, da zaigra osebne  napake), kar je edino, kar lahko upravičeno očitamo Jamesu. Mislim, da ima pri sovraštvu do obeh največjo vlogo zavist.

Wilt že kot MVP novinec pošteno namuči Boston

1960: To leto je Wilt šokiral ligo in postal prvi izmed 2. začetnikov, ki je postal MVP lige. Ligo je šokiral s sledečo statistiko: 37,6 točk na tekmo (prvo mesto v ligi), ob 46,1 % metu iz igre in 58,2 % iz prostih metov, 27 skokov na tekmo (prvo mesto v ligi), 2,3 podaje na tekmo in ogromno blokad. Ligo je vodil tudi v PER in WS.

Že prvo leto (ko je tako šokiral ligo s svojo dominanco, da so mu bili prisiljeni dodeliti naslov MVP-ja) je Wilt, ki je takrat igral za Bojevnike, v končnici pošteno namučil Russella in njegov Boston.

V 6 tekmah je Wilt dosegel povprečje 30,5 točk na tekmo (ob 50% metu iz igre-izjemno za takratni stil igre, kjer je zaradi drugačnih pravil bila raketa veliko bolj napolnjena z igralci in je bilo seveda težje zadeti- in 46,7 % iz črte za proste mete, ki je bila edina njegova slabost), 27,5 skokov na tekmo, 2 podaji na tekmo in veliko blokad, kljub temu, da je igral s poškodovano roko. Boston je kljub Wiltovim neverjetnim predstavam zmagal v 6 tekmah. Wilt je kot vedno v zadnji seriji nadigral nasprotnega centra in je bil seveda tudi najboljši posameznik serije.

Wilt jasno pokaže, da lahko dominira tudi večjega igralca

1961: Wilt je nadaljeval svojo dominacijo lige tudi drugo leto, ko je dosegel: 38,4 točk na tekmo, ob 50,9 % metu iz igre (prvo mesto v ligi) in 50,4 % iz prostih metov, 27,2 skoka na tekmo (prvo mesto v ligi), 1,9 podaj na tekmo in veliko blokad. Ligo je vodil tudi v WS in bil drugi v PER.

 Wiltove  Bojevnike pa so po 3 tekmah iz končnice vrgle Syracuse. Te so imele dober centerski par, ki sta ga sestavljala Red Kerr in Swede Halbrook. Swede je bil visok 221 cm in je bil celo večji od Wilta. Wilt je v seriji vseeno dosegel povprečje 37 točk na tekmo (ob 46,9 % metu iz igre in 55,3 % prostih metih), 23 skokov na tekmo, 2 podaji na tekmo in veliko blokad. Wilt je nadigral tudi ta centerski par in je bil tudi najboljši posameznik serije.

Tako blizu, a tako daleč, verzija 1962

1962: Do tega leta je Wilt že tako razvadil ligo, da mu kljub zelo dobrim rezultatom Bojevnikov, niso podelili naslova MVP, čeprav je imel sezono v kateri je na trenerjevo pobudo dosegel rekordne 50,4 točke (seveda 1. mesto v ligi) na tekmo, ob 50,6 % (2. najboljši v ligi) metu iz igre in zanj odličnih 61,3 % (zadel je 10,4 od 17 prostih metov na tekmo) iz prostih metov, k čemu je dodal še 25,7 skokov na tekmo (1. mesto v ligi), 2,4 podaje na tekmo in ogromno blokad (po vsej verjetnosti največ v ligi, saj je v celi njegovi karieri le Bill Russell bil na njegovem nivoju v tej kategoriji). Ligo je vodil tudi v PER in WS ter je bil na 5. mestu v TS%. Odigral je tudi rekordnih 48,5 minut na tekmo, kar glede na zelo hitri tempo lige pove ogromno o njegovi neparalelni fizični pripravljenosti. Kar se mene tiče je bil Wilt to leto najbolj očitno oropan naslova MVP.

V končnici se je tempo igre umiril. Do izraza je bolj prišla obramba in preračunljivost, a je Wilt še vedno dosegal nezemeljske številke. Svojo ekipo je pripeljal do 7. tekme proti Bostonu v kateri se je posvetil obrambi in dosegel »le« 22 točk (7/15 iz igre in 8/9 iz prostih metov-odlična efektivnost) in 22 skokov. V tej tekmi je Wilt v zadnjih sekundah dosegel 5 točk, od tega vse 3 proste mete in je pripeljal Bojevnike do neodločenega rezultata nekaj sekund do konca tekme. Tekma se je odvijala v Bostonu. Obetali so se podaljški, vendar je Sam Jones, ki je VEDNO bil natančen v ključnih trenutkih tekem, zaradi slabe obrambe nad njim preko Wiltove roke (ta je imel navado, da je poskušal blokirati, kar se je le dalo) zadel zmagovalni koš. Vendar ne brez kontroverzije. Bojevniki bi morali imeti še 3 sekunde napada, vendar je Bostončan, ki je imel preko uro, pustil, da teče do le 1 sekunde do konca tekme. Bojevniki so zaman protestirali in tako se je Wiltu za las izmuznila možnost zmage nad Bostonom in po vsej verjetnosti osvojitvi naslova prvaka.

Wilt je v tej seriji dosegel: 33,6 točk na tekmo (ob 46,8 % metu iz igre in zanj odličnim 64,1 % iz prostih metov), 26,9 skokov na tekmo, 2,7 podaj na tekmo. Njegovi soigralci so kot ponavadi v večini metali katastrofalno. Wilt je kot vedno nadigral Billa Russella, a je Russell tudi imel odlično serijo.

Wilt prvič in zadnjič v karieri ne igra v končnici

1963: Tega leta Wilt kljub še eni nezemeljski sezoni (44,8 točk na tekmo (seveda prvo mesto v ligi), ob 52,8 % metu iz igre (prvo mestov ligi) in 59,3 % iz prostih metov), 24,3 skoke na tekmo (prvo mesto v ligi), 3,4 podaje na tekmo, veliko blokad. Ligo je vodil tudi v PER in WS ter bil 5. v TS%.),  ni uspel pripeljati močno oslabljenih Bojevnikov do končnice. To je bilo edino leto, ko ni igral v končnici in največji dokaz v zgodovini lige, da en igralec ne mora sam pripeljati ekipe do zmag, ne glede na to kako dominanten je.

Wiltov prvi nastop v finalu lige NBA

1964: Tokrat se je, zaradi spremembe lokacije Bojevnikov, Wilt z Bostonom srečal v finalu lige NBA.

Wilt je Bojevnike do finala pripeljal s še eno odlično sezono:  36,9 točk na tekmo (prvo mesto v ligi), ob 52,4 % metu iz igre in 53,1 % iz prostih metov, 22,3 skoki na tekmo (drugo mesto v ligi), 5 podaj na tekmo (6. mesto v ligi), vodil je ligo v PER in WS, ter bil 7. v TS%.

Boston je zmagal v 5 tekmah. Wilt je zopet bil odličen in je proti najboljši ekipi vseh časov dosegel: 29,2 točke na tekmo (ob 51,7 % metu iz igre in 41,5 % iz prostih metov), 27,6 skokov na tekmo, 2,4 podaje na tekmo in veliko blokad. Wiltovi soigralci so iz igre zopet metali katastrofalnih 34,8 %. Billa Russella je Wilt povsem zasenčil, vendar so Russellovi soigralci zopet močno nadigrali Wiltove. Wilt pa je zopet bil najboljši igralec serije, a to žal ni bilo dovolj.

Tako blizu, a tako daleč, verzija 1965

1965: Sredi leta je Wilt zamenjal klub in sedaj je v končnici igral za 76-erse (Seventy Sixers po angleško).

To je bilo leto, ko je liga povečala raketo, da bi Wiltu otežila doseganje točk. Wilt je pa odgovoril s še eno odlično sezono: 34,7 točk na tekmo (prvo mesto v ligi), 22,9 skokov na tekmo (drugo mesto v ligi), 3,4 podaje na tekmo in veliko blokad. Ligo je zopet vodil tudi v PER.

Končnica se je za Wilta zopet končala s porazom proti Bostonu. Tudi tu je malo manjkalo, da bi Wiltova ekipa končno premagala legendarni Boston. V zadnjih sekundah 7. tekme je Wilt pripeljal svojo ekipo do le ene točke zaostanka in potem je od Billa Russella izsilil napako pri izvajanju žoge. 76-ersi so imeli žogo in možnost za zmago, ko je pri izvajanju žoge veliki John Havlicek rešil Billa Russella pred katastrofo in je ukradel podajo iz outa. Sam Jones je to žogo ujel in jo odbijal do izteka tekme. Niti Wilt niti Bill Russell nista bila blizu žoge v zaključku tekme. John Havlicek je požel vso slavo. Zasluženo.

Wilt je v tej tragični seriji bil neverjeten in je popolnoma zasenčil Billa Russella. Dosegel je namreč  30,14 točk na tekmo (ob 55,5 % metu iz igre in 57,7 % iz prostih metov), 31,43 skokov na tekmo, 3,3 podaje na tekmo in veliko blokad (na 5 tekmah v seriji, kjer je znano število blokad, je namreč imel 8,4 blokade na tekmo). V 7. tekmi je iz igre metal celo neverjetnih 12/15. To so res izjemne številke. Wilt je tako bil seveda daleč najboljši igralec serije. Mislim, da je ta serija celo največji dokaz v zgodovini, da en igralec pač ne more izločiti odlične ekipe, ne glede na to kako dominanten je.

Wilt je po dolgem času zopet izbran za MVP-ja lige

1966: Wilt je tega leta popeljal 76-erse do najboljšega razmerja v zmagah in porazih v ligi NBA in je končno spet bil izbran za MVP-ja lige. Še kako zasluženo. Bil je namreč prvi strelec, z najboljšim odstotkom iz igre, prvi skakalec, prvi v PER in WS v ligi. Imel je seveda tudi ogromno blokad in je bil med najboljšimi podajalci lige. Njegova statistika je izgledala tako: 33,5 točk na tekmo, ob 54 % metu iz igre in 51,3 % iz prostih metov, 24,6 skokov na tekmo, 5,2 podaji na tekmo in veliko blokad.

V končnici pa je 76-erse v 5 tekmah znova pokopal veliki Boston. Wilt je spet bil najboljši igralec serije, saj je dosegel: 28 točk na tekmo (ob 50,9 % metu iz igre in 41,2 % iz prostih metov), 30,2 skoka na tekmo, 3 podaje na tekmo in veliko blokad. Wiltovi soigralci so iz igre metali katastrofalnih 35,2 %.

Končno, osvojitev naslova!!!



1967: Pa smo končno 50. let nazaj. Wilt je pod novim trenerjem Alexom Hannumom (ta ga je sicer treniral že med sezono 1963/64) spremenil igro in je postal obrambno jedro ekipe, ter glavni podajalec ekipe (in kljub močno zmanjšani vlogi v napadu, zaradi neverjetne efektivnosti, še vedno prvi strelec ekipe). 76-erse je pripeljal do takrat najboljšega razmerja med zmagami in porazi v zgodovini lige in sicer: 68-13.  Wilt je bil že drugo leto zapored izbran za MVP-ja lige. V tej sezoni je namreč dosegel 24,1 točke na tekmo (ob neverjetnem 68,3 % metu iz igre (1. mesto v ligi) in 44,1 % iz prostih metov), kar je še vedno bilo dovolj, da je bil 5. strelec lige in takrat najboljši strelec lige, veliki Rick Barry je priznal, da je prvi strelec le zato, ker Wilt ni hotel strelskega naslova). S 24,2 skokoma na tekmo je bil tudi prvi skakalec lige, s 7,8 podajami na tekmo 3. podajalec lige. Imel je tudi ogromno blokad. Bil je tudi prvi v TS%, PER in WS.

Dominacija 76-ersov se je nadaljevala tudi v končnici, kjer so pod vodstvom Chamberlaina v 5 tekmah ugnali veliki Boston.

Wilt je v tej seriji najbolj nazorno pokazal individualno superiornost nad Billom Russellom, saj je tu Wilt končno imel soigralce, ki so se lahko primerjali z Russellovimi. Wilt je popolnoma zasenčil Russella in je v seriji dosegel: 21,6 točk na tekmo (ob 55,6 % metu iz igre in 50,9 iz prostih metov), 32 skokov na tekmo, 10 podaj na tekmo in ogromno blokad. S tem je dokončno in neizpodbitno dokazal, da je boljši od velikega Russella. Po košarkarski skupnosti je odmevalo: »Boston je mrtev, Boston je mrtev…«

V finalu so 76-ersi v 6 tekmah ugnali še Bojevnike, ki so imeli najboljšega strelca lige Ricka Barryja in po besedah Wilta in Jabbarja, najboljšega obrambnega centra, Nata Thurmonda.

Wilt je dominiral tudi Thurmonda in je v seriji dosegel: 17,7 točk na tekmo (ob 56 % metu iz igre in 30,6 % iz prostih metov), 28,5 skokov na tekmo, 6,8 podaj na tekmo in ogromno blokad. Mislim, da ni potrebno poudarjati, da je bil Wilt zopet najboljši igralec serije.

Končno je Wilt premagal prekletstvo in dokazal, da je sposoben popeljati svojo ekipo do konca. Potreboval je le pravega trenerja in dovolj dobre soigralce.

Še zadnji MVP naslov, a poškodbe in izdaja preprečijo nastanek dinastije

1968: Tega leta je Wilt zopet popeljal 76-erse do prvega mesta v ligi in vodil ekipo s sledečo statistiko: 24,3 točke na tekmo (4. mesto v ligi), ob 59,5 % metu iz igre (prvo mesto v ligi) in sicer najslabših v karieri 38 % iz prostih metov, 23,8 skokov na tekmo (prvo mesto v ligi), 8.6 podaj na tekmo (2. mesto v ligi. Če se niste čudili že za leto 1967, naj poudarim, da ni centra, ki bi se Wiltu približal v tej kategoriji) in ogromno blokad. Za dominacijo je bil nagrajen še z zadnjim naslovom MVP-ja lige.

Žal se ta uspeh ni mogel nadaljevati v končnici, saj so 76-erse do takrat pokosile poškodbe. Kljub temu so v 6 tekmah premagali New York, ki je imel mogočni centerski dvojec Walta Bellamyja in Willisa Reeda (ta je takrat igral 4. pozicijo in ne centra), tako da sta bila oba naenkrat na igrišču. Wilt je tudi to velikansko oviro premagal in je bil najboljši igralec serije. Dosegel je: 25,5 točk na tekmo (ob 58,4 % metu iz igre in 30,8 % iz igre), 24,2 skoka na tekmo, 6,3 podaje na tekmo in veliko blokad.

Tudi proti Bostonu so kljub poškodbam serijo začeli odlično. In sicer s 3 proti 1 v zmagah.

Wilt je prvih 5 tekem odigral fenomenalno, a žal so bili njegovi soigralci preveč poškodovani in tudi sam si je do takrat nabral večje število poškodb, ki so ga začele ovirati in tako je Boston v 7. tekmi zopet izločil 76-erse. Tudi ta 7. tekma ni bila brez tragedije, saj Wilt v drugem polčasu od soigralcev skorajda ni dobil žoge. Kar se je izkazalo za usodno taktično napako ekipe. Wilt je zopet bil deležen kritik, ampak ga je celo Bill Russell pohvalil, kako dobro je igral ob poškodbah, ki bi večino ostalih igralcev obdržale izven igrišča.

Russell je imel prav. Wilt je bil zopet najboljši igralec serije s povprečjem: 22,14 točk na tekmo (ob 48,7 % metu iz igre in 42,9 % iz prostih metov- v 6. tekmi je metal katastrofalno in to mu je pošteno znižalo povprečje, na ostalih 6 tekmah je bil veliko boljši), 25,14 skokov na tekmo, 6,8 podaj na tekmo in veliko blokad.

Po končnici je vodstvo 76-ersov prelomilo obljubo, da bo Wilt postal delni lastnik franšize, kar je Wilta močno razočaralo in tako je odšel k Lakersom, ki so že imeli velikega Elgina Baylorja in Jerryja Westa. Vsi so pričakovali, da bo s prihodom najboljšega centra vseh časov velika trojica prišla do osvojitve naslova. Izkazalo se je, da stvari še zdaleč niso tako enostavne.

Ko poškodba in vojna egov ukradeta naslov

1969: Wilt je tega leta, kljub stalni napetosti med njim in trenerjem Butchem Van Bredo Kolffom, pripeljal Lakerse do 2. najboljšega mesta v ligi in do prvega mesta v zahodni konferenci. Kljub pritoževanju trenerja nad upočasnitvijo stila igre zaradi Wilta, so tudi po priznanju Van Brede, Lakersi, po zaslugi Wiltove izjemne obrambne igre zopet prišli do finala lige NBA. Wilt je pri Lakersih, zopet žrtvoval število metov iz igre, ki so mu pripadali, saj je Van Breda hotel igrati preko Baylorja in Westa. Wilt je vseeno bil najboljši igralec lige, čeprav ne tudi MVP. Saj je imel sezono s povprečjem: 20,5 točk na tekmo (ob 58,3 % metu iz igre (1. mesto v ligi) in 44,6 % iz prostih metov), 21,1 skok na tekmo (prvo mesto v ligi), 4,5 podaje na tekmo in bil je tudi nedvomni prvi bloker lige.

Baylor pa je žal bil že pošteno izven najboljših let in to se je poznalo na njegovi slabi igri v finalni seriji končnice. Wilt je bil osredotočen na obrambo in je zato tudi dosegal najnižje povprečje točk na tekmo do tedaj. V ospredju napada Lakersov je opravičljivo bil odlični Jerry West, ki je postal prvi in edini MVP v zgodovini lige, ki je pripadal strani poražencev. Wilt je kljub vsej zmedi še vedno nadigral Billa Russella. Lakersi so imeli tudi dosti nesreče. V 4. tekmi so bili na dobri poti do vodstva v zmagah 3:1, saj so 7 sekund do konca tekme vodili za 1 in bi morali samo izvajati in voditi žogo do konca tekme. Žal so Baylorju kontroverzno dosodili, da je stopil v out (izven igrišča) in potem je Sam Jones, kot že tolikokrat prej zadel odločilni koš. Zopet preko Wiltove iztegnjene roke, ko ta je od daleč poskušal blokirati met. Tako je bilo razmerje v zmagah 2:2.

V odločilni 7. tekmi je v zadnji četrtini Boston pošteno vodil, ko je Russell dobil svojo 5. osebno napako in Sam Jones svojo 6. Wilt je tudi imel 5 osebnih, vendar je bil zaradi svoje superiornosti v napadu v prednosti pred Russelom. Lakersi so začeli hitro zmanjševati prednost Bostona, ko si je Wilt s skokom v obrambi zvil koleno. Zaradi hudih bolečin je odšel iz igre, da bi si malo odpočil. Lakersi so nadaljevali napad na Boston in so se približali na 2 točki razlike. Wilt se je 3 minute do konca tekme počutil bolje in je prosil trenerja, da ga vrne v igro. Ta tega ni storil, ker je hotel zmagati brez Wilta v ekipi.  Boston je zopet imel srečo, saj je Don Nelson zadel odločilni koš tako, da je zadel zadnji del obroča, žoga se je odbila visoko v zrak in padla skozi obroč. Bill Russell je tako dobil svoj 11. prstan. Kljub temu, da ga je Wilt zopet nadigral. Sploh v 7. tekmi, kjer je Wilt metal 7/8 iz igre in slabih 4/13 iz prostih metov za skupno 18 točk, a je imel 27 skokov, 3 podaje in vsaj 10 blokad. Russell je iz igre metal 2/7, iz prostih 2/4 za skupno 6 točk, imel je tudi 21 skokov in 6 podaj. Po vsej verjetnosti je imel tudi veliko blokad.

Ta poraz je za Wilta imel še večjo posledico kot le izgubo možnosti za še en naslov prvaka. Russell je namreč bil Wiltov dober prijatelj, a je na provokacijo medijev vseeno Wilta obtožil, da je zaigral poškodbo. Celo Van Breda, ki je preziral Wilta je zanikal te obtožbe. Wilta je ta obtožba močno prizadela in tako sta z Russellom prekinila vse odnose, dokler se mu na začetku 90-ih ponosni Russell ni opravičil. Od takrat naprej sta bila zopet zelo dobra prijatelja vse do Wiltove smrti leta 1999.

Trener Van Breda je seveda bil odpuščen, ko se je izvedelo, da Wilta ni hotel dati nazaj v igro. Jerry West in lastnik Lakersov, Jack Ken Cook sta bila še posebej besna nanj.

Wiltova poškodba in močno podcenjen povratek za čas končnice

1970: Wilt je novo sezono pod novim trenerjem začel v velikem slogu, vse dokler si v 9. tekmi ni hudo poškodoval kolena, kar ga je prisililo, da je izpustil skoraj celotni redni del sezone. Ampak kot se za »Supermana« spodobi je premagal predvideni čas okrevanja in se je vrnil za zadnje 3 tekme sezone in za čas končnice.

V končnici je Lakerse spet pripeljal do finala, kjer so se borili z novo silo, saj je Boston močno padel po upokojitvi Billa Russella in Sama Jonesa. New York je bila zelo lepo uigrana ekipa z odličnim centrom, MVP-jem Willisom Reedom.

Wilt in Reed sta imala izredne bitke v finalni seriji, dokler se Reed ni poškodoval na začetku 5 tekme. Knicksi so to tekmo vseeno dobili, saj so onemogočili Lakersom, da bi žogo sploh spravili do Wilta. V 6. tekmi je Wilt s popolno dominacijo povozil Knickse, ki so igrali brez Reeda.

V znameniti 7. tekmi se je poškodovani Reed vrnil in je močno dvignil moralo soigralcev in tudi navijačev v domači dvorani. New York je pod vodstvom Walta Frazierja in njegove najboljše tekme v karieri povozil Lakerse. Wilt je imel dobro tekmo, a so bili Knicksi ta večer enostavno nepremagljivi.

Mediji so seveda krivdo zopet dali na Wilta, češ kako, da ni bolj agresivno napadel poškodovanega  Reeda. Čeprav ga je prekosil v točkah z 21 proti 4. Wilt je v tej tekmi metal iz igre 10/16 in iz prostih groznih 1/11), vendar je to nadoknadil s 24 skoki od katerih je bilo 6 v napadu. K temu je dodal še 4 podaje, 2 blokade in le 3 izgubljene žoge.

Neverjetno izgleda, kot da so vsi pozabili, da se je Wilt ravnokar vrnil po poškodbi, ki bi mu lahko končala kariero in je vseeno bil najboljši igralec serije, kljub temu, da je bil še vedno oslabljen. Dosegel je namreč: 23,3 točke na tekmo (ob 62,5 % iz igre in 34,3 % iz prostih metov), 24,1 skok na tekmo, 4 podaje na tekmo in veliko blokad. MVP finala Willis Reed je za primerjavo imel povprečje serije: 23,3 točke na tekmo (ob 48,4 % metu iz igre in 58,8 iz prostih metov), 10,5 skokov na tekmo in 2,8 podaj na tekmo. Še en primer močno pretiranih pričakovanj glede Wilta.

Wilt nadigra MVPja Abdula-Kareema Jabbarja, a oslabljeni Lakersi vseeno izgubijo proti Milwaukeeju

1971: Tega leta je Wilt zdesetkane Lakerse (Baylor je zaradi poškodbe odigral le 2 tekmi, Jerryja Westa pa so zaradi poškodbe izgubili še pred končnico) vodil do 3. najboljšega rezultata v ligi, ki je tedaj imela že 17 moštev. Wilt je v tej sezoni dosegel povprečje: 20,7 točk na tekmo (ob 54,5 % metu iz igre in 53,8 % iz prostih metov), 18,2 skoka na tekmo (prvo mesto v ligi), 4,3 podaje na tekmo in bil je tudi najboljši bloker v ligi.

V končnici je Wilt pripeljal Lakerse brez Baylorja in Westa do finala zahodne konference, kjer je prišlo do boja med najboljšima centroma v ligi. Milwaukee je pod vodstvom legendarnega Oscarja Robertsona (ki je po besedah Kareema, močno dvignil njegovo igro s svojimi natančnimi podajami in vodstvom) in Kareema sicer v 5 tekmah izločil Lakerse, vendar je Wilt v seriji nadigral 11 let mlajšega Kareema v 3 od 5 tekem. V seriji je dosegel povprečje: 22 točk na tekmo (ob 48,9 % metu iz igre in 42,9 % iz prostih metov), 18,8 skokov na tekmo, 2 podaje na tekmo in 4,4 blokade na tekmo. Neverjetno je Wilt zopet bil najboljši igralec serije.

Milwaukee pa je potem, po eni izmed najbolj dominantnih sezon v zgodovini lige NBA, v finalu povozil Baltimore s 4:0 in postal novi prvak lige in govorilo se je celo o začetku nove dinastije.

Prihod Billa Sharmana, upokojitev Baylorja, rekordna sezona za Lakerse in še en naslov prvaka za Wilta

1972: V tej sezoni je v Los Angeles prišel bivši Kelt, veliki Bill Sharman, ki je Wilta prepričal, da se je skoraj popolnoma posvetil obrambi in dolgim podajam soigralcem, ki so hitro tekli v protinapad. Ta stil, ki je poudarjal hitri proti napad, imenovan fast break, je odlično služil noponovljivi dinastiji iz Bostona. Sharman je s sabo pripeljal tudi težavne treninge in Lakersom je predstavil jutranji lahki trening na dan tekme. Wilt, ki je bil »nočna ptica« je sprva nasprotoval tej ideji, ker je bil po njegovih besedah insomniak in se ni rad zgodaj ustajal. Bill mu je lepo razložil, da je ugotovil, da so ti jutranji treningi koristni in da jih bo uveljavil. Wilt je to odločitev sprejel pod pogojem, da bo ta način deloval.

Na začetku sezone se je izkazalo, da  je Baylor na zadnjih nogah in je postal ovira pri hitrih proti napadih. Sharman ga je hotel postaviti na klop, ker bi verjetno bolje igral, če bi igral manj. Baylor tega ni mogel sprejeti in se je raje upokojil, kot da bi igral pod svojimi standardi.

Takoj po Baylorjevi upokojitvi so Lakersi začeli niz 33 tekem brez poraza, ki je še danes rekord lige. Sezono so končali z najboljšim rezultatom v ligi in takratnim novim rekordom: 69:13 v zmagah in porazih. Wilt je imel povprečje: 14,8 točk na tekmo (ob 64,9 5 metu iz igre (prvo mesto v ligi) in 42,2 % iz prostih metov), 19,2 skoka na tekmo (prvo mesto v ligi), 4 podaje na tekmo, bil je tudi najboljši bloker lige in prvi v TS%.

Svojo dominanco so nadaljevali v končnici, ko so v 4 tekmah povozili 3. uvrščene Bullse. Malo se jim je ustavilo pri 2. uvrščenem Milwaukeeju, ki je bil tudi aktualni prvak lige. MVP Kareem je v tej seriji sicer nadigral Wilta, vendar je Wilt na zadnjih 4 tekmah serije s svojo neverjetno obrambo znižal Kareemov % meta iz igre na 41 %, kar je na koncu Lakersom prineslo zmago. Sploh, ker se je Wilt v zadnji četrtini 6. tekme odločil končati serijo, da se Milwaukee slučajno ne bi pobral in potem v 7. tekmi morda celo izločil Lakerse. V tej zadnji četrtini je popolnoma nadigral Kareema in Lakersi so izločili aktualne prvake.

V finalni seriji so v 5. tekmah premagali New York, ki je namesto poškodovanega Willisa Reeda na centerski poziciji imel odličnega Jerryja Lucasa, ki je bil izjemen ostrostrelec in je Wilta prisilil, da ga je pokrival daleč izven rakete. Wilt je z zlomnjeno dlanjo in obema zvitima zapestjima vseeno dominiral New York in je tako v 5. tekmi Los Angelesu priigral prvi naslov prvaka lige NBA.

Wilt je v seriji dosegel: 19,4 točke na tekmo (ob 60 % metu iz igre in 54,3 % prostih metih), 23,2 skoka na tekmo, 2,6 podaje na tekmo in veliko blokad (samo na zadnji tekmi jih je dosegel 10). Zopet je bil najboljši igralec serije.

Bil je tudi izbran za MVPja finala. Naslova, ki so ga začeli deliti šele leta 1969.

Zadnja sezona in zadnji finale

1973: Lakersi so zopet imeli odlično sezono in so si na koncu z Milwaukeejem delili 2. mesto v ligi.  Wilt je imel zopet odlično obrambno sezono in je dosegel: 13,2 točke na tekmo (Ob 72,9 % metu iz igre (še danes rekord lige)  in 51,1 % iz prostih metov), 18,6 skokov na tekmo (prvo mesto v ligi), 4,5 podaj na tekmo, bil je prvi v TS% in bil je tudi najboljši bloker v ligi.

V končnici so Lakersi brez zelo pomembnega a poškodovanega Happyja Hairstona vseeno prišli v finale lige NBA, a jih je tam v 5 tekmah s popolno ekipno igro porazil odlični New York. Wilt je zopet bil najboljši posameznik finala, kljub zanj skromnim, a vseeno zelo dobrim  številkam. V seriji je dosegel: 11,6 točk na tekmo (ob 52,4 % metu iz igre in 36,8 % iz prostih metov), 18,6 skokov na tekmo, 3,8 podaj na tekmo in veliko blokad.

Večino serije je bil osredotočen le na obrambo, a je na zadnji tekmi, ki je bila tudi zadnja tekma njegove veličastne kariere, vseeno napadel Knickse in dosegel: 23 točk (9/16 iz igre in 5/14 iz prostih metov), 21 skokov, 3 podaje, 2 blokadi, 3 ukradene žoge in 4 izgubljene žoge.

Konec NBA kariere

Wilt se je po tem finalu poslovil od lige NBA, čeprav je bil še vedno eden izmed najboljših igralcev v ligi. Svojo neverjetno formo je ohranjal tudi po upokojitvi, saj je še pri 43. letih dominiral Magica Johnsona in njegovo zvezdniško ekipo na prijateljski tekmi, ki ji je bil priča legendarni trener Larry Brown. Celo po 50. letu je zaradi izredne fizične pripravljenosti dobival ponudbe za povratek v NBA.

Wilt je iz spoštovanja do igralcev lige NBA te ponudbe zavrnil in je raje užival življenje kot ga je le on znal, vse do svoje smrti.

Dippy, počivaj v miru.

 




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Pred 50 leti je legendarni Wilt Chamberlain osvojil zanj skoraj zakleti prvi naslov NBA prvaka
5 (100%) 1 vote