Slovenka na Šrilanki


Življenje na solzici sredi oceana in organizacija potovanj

Mnogokrat beremo zgodbe o uspehih in neuspehih sodržavljanov, kateri so se preselili na drugi konec sveta ali pa v sosednjo državo. Nekateri jih občudujete, nekateri jim zavidate, nekateri mislite, da z njimi ni vse v redu itd., nekateri pa smo se odločili, da poskusimo tudi sami… Pa nam bo uspelo? Zakaj pa ne!

Prvi koraki na Šrilanki… Na Šrilanška tla sem prvič stopila leta 2009, ko je na otoku divjala državljanska vojna. Teroristična organizacija »Tamilski tigri« se je borila proti vladi, saj so želeli sever države zase. Z leti boja je podpora ljudi upadla in ostala je želja po miru in koncu vojne.

Šrilanka plaža

Na otok sem se opravila z ekipo prijateljic in misijo, da raziščemo socialno delo na Šrilanki in izmenjamo znanja. Lahko rečem, da je bil prvi obisk kulturni šok v pravem pomenu. Vojaške kontrole skorajda na vsakem križišču, nenormalno pekoča hrana, prometni kaos, drugačna kultura, navade običaji, počasnost in na vse zadnje tudi veliko število otrok v sirotišnicah. Mesec dni dela z otroki je minil, kot bi trenil in ob slovesu smo vse vedele, da to ni naš zadnji obisk Šrilanke.

Delo v sirotišnicah…

7 mesecev po prvem obisku smo se vrnile nazaj in nadaljevale z delom. Veliko ljudi me sprašuje, kako tu izgledajo sirotišnice in zaupati vam moram, da je fizično za otroke dobro poskrbljeno. Otroci imajo osnovne igrače, knjige, oblačila in načeloma tudi hrano (katere vseeno včasih primanjkuje). Vsi se šolajo v brezplačnih javnih šolah, kjer je kvaliteta izobraževanja zelo dobra. Glavna težava s katero se soočajo je pomanjkanje človeške topline in bližine. Otrok potrebuje nekoga, kateremu lahko zaupa, na kogar se lahko zanese in nekoga, ki mu stoji ob strani, žal pa te možnosti pogosto tu ni. Število otrok je enostavno preveliko in število zaposlenih premajhno.

Večino dni smo preživljale s predšolskimi otroki in se od njih učile o njihovem domu, dojemanju sveta, ter spoznavale njihove življenjske zgodbe. Mnogo sirot je tu zaradi vojne in cunamija, ki je opustošil dobršen del obale v letu 2004, še več pa jih ima starše, a so se ti znašli v življenjski situaciji, ko finančno ne morejo več skrbeti za svoje otroke ali pa se soočajo z izzivi, kot so alkoholizem, prostitucija, droge… Kot povsod po svetu je najbolj na udaru tudi tu najrevnejši del prebivalstva. Zaljubila sem se v delo z otroki in počasi tudi v tukajšnji način življenja in tako sem se dokaj hitro ponovno znašla na Šrilanki. Tokrat mi je bilo jasno, da to ne bo le za kratek čas. V prvih letih na otoku sem se veliko ukvarjala z dobrodelnostjo, zbirala donacije za sirotišnice in sodelovala s tukajšnjimi študenti socialnega dela… Čeprav to ni več moje primarno delo pa še vedno sodelujem z dobrodelnimi organizacijami in poskušam biti del zanimivih in naprednih projektov.

Zdaj gre pa zares…

Nikoli se nisem zavestno odločila, da se preselim na Šrilanko, ampak se mi je to nekako kar zgodilo, kar na enkrat sem večino časa preživljala tukaj, v Slovenijo pa sem se vračala samo še na obisk.

Svoja prva leta sem preživela v prestolnici Colombo, katero je zame še vedno najljubše mesto na otoku, čeprav ga večina blogerjev odsvetuje. Strinjam se, da je ogromno in kaotično, ter neobvladljivo za enodneven obisk, ampak je vredno poskusiti. Colombo skriva številne znamenitosti (recimo Trg neodvisnosti, Gangarama tempelj), čudovite in zanimive parke (Na primer močvirje »Talangama Wetland«), nore opcije za ugodno nakupovanje (House of fashions, factory outlet..), nepozabno tržnico Pettah in edinstvene restavracije (Poskusite sirni kothu rotti v Pilawos Hotel Restavraciji – to ni hotel, le imenuje se tako).

Kasneje sem se zaradi dela preselila v Kandy – aristokratko prestolnico otoka. Življenje tu je mnogo bolj umirjeno, kot v Colombu, podnebje hladnejše in veliko več narave primerne za raziskovanje. Kandy premore zanimivo lokalno tržnico, umetno jezero polno življenja, džunglo Udawatta Kele, tempelj Budinega zobu in še mnogo več… To mesto je postalo moj dom.

Belka na Šrilanki…

Če bi trdila, da je življenje tu popolno, bi se seveda zlagala. Čeprav lahko človek skrije veliko stvari, tu ne moreš skriti tega, da nisi domačin. Moj čudovit jogurtov odtenek kože me vedno znova izda, ne glede na to, da domačinom zatrjujem, da nisem turistka (In to celo v Singalščini).

Šrilanka plantaža

Vsakodnevno se kot belec soočaš z izzivi in prednostmi. Dobra stran je ta, da ti je veliko »napak« oproščenih, saj si vendar »bel« torej ne moreš vedeti. Čeprav se mi osebno to ne zdi sprejemljivo, se turisti marsikdaj izognejo kaznim, ker so turisti. Prednost imaš v restavracijah, pri zdravniku, vedno te naslavljajo kot »sir, madam«… Mnogokrat se počutim, kot, da še vedno živim v kolonialnih časih, ko se je tod potikala angleška (poprej pa portugalska in nizozemska) elita. Dejansko te včasih povabijo na pomembne dogodke samo zato, ker si bel.

Po drugi strani, pa je zelo utrujajoče, ko istemu gospodu že 5 dan zaporedoma ta teden razlagam, da res ne želim tega slona iz lesa, čeprav je čudovit, da res ne potrebujem taksija in da si ne želim na izlet jutri zjutraj…

To se dogaja seveda samo na krajih, kjer me ne poznajo, v vasici kjer živim, me obravnavajo kot del skupnosti in jim je čisto vseeno kakšne barve je moja koža.

Belci smo tu pogosto videni kot bogat narod in čeprav se jezimo, da nas vidijo kot »premikajoče se bankomate« se moramo vprašati, kako se prestavljamo navzven. Domačini nas poznajo s Hollywoodskih filmov, kampanj o uspehih, prodajamo jim ameriške in evropske sanje, premnogi turisti se tu obnašajo kot, da lahko z denarjem kupijo vse… Tako sami pomagamo temu, da se goji prepričanje v revnejšem sloju prebivalstva, da se v Evropi in ZDA cedita med in mleko. Tisti, ki so imeli možnosti izkusiti zahod in videti svet ali pa imeli priložnost, da tujce spoznajo od bližje, pa razumejo, da nikomur ni lahko.

Daleč te pripelje tudi znanje njihovega jezika. Na Šrilanki obstajata sicer 2 uradna jezika Singalščina in Tamilščina, vendar se slednjega nisem naučila, ker ga redko uporabljajo v vsakdanu. Približno 80% ljudi govori Singalsko, tako, da je bila to moja prva izbira. Domačini so navdušeni nad tem, če se nekdo nauči vsaj nekaj fraz v njihovem jeziku in te takoj vzamejo za svojega.

Osnovne fraze v Singalšini (zapis ustreza slovenski izgovorjavi)



  • Ajbowan – Pozdrav
  • Istuti – Hvala
  • Ow – Ja
  • Nee – Ne
  • Epa – Ne potrebujem, ne (recimo če vam ponudijo taksi)
  • Kane – jesti
  • Bone – piti
  • Hari Hari – OK
  • Hari D – Ali je v redu?
  • Keme Rahai – Hrana je odlična!
  • Ojage name mokade – Kako ti je ime?
  • Mage name Anja – Moje ime je Anja
  • Kjede – Koliko to stane?

Življenje na Šrilanki je skoraj zastonj…

To je popolnoma napačna trditev. Šrilanka se je v zadnjih letih močno razvila in temu so sledile tudi cene. Življenje tu je glede na povprečno plačo zelo drago. Večina stvari v trgovinah stane enako, ali pa celo več, kot v Sloveniji. Enako lahko trdimo tudi za elektriko, plin in najemnine (izven ruralnih območij) in cene zemljišč. Za popotnika so drage tudi vstopnine, saj se hitro na vhodu znebite 10€-20€ ali celo več. Mnogo popotnikov tukajšnje cene neprijetno presenetijo.

Kaj pa je tu ugodno? Poceni je javen prevoz, hrana v lokalnih restavracijah (bolj zahodnjaška hrana vas bo stala enako ali več kot doma), določena zdravila, usnjeni izdelki in tekstil. Izplača se kupiti tudi kvalitetne začimbe, ajurvedske izdelke in čaj.

Zakaj na počitnice ali pa potovanje na Šrilanko?

Sama pogosto ta otok primerjam s Slovenijo, saj je majhen zelen in zelo raznolik. Za vsakega se najde nekaj! Glavna razlika poleg seveda podnebja in kulture je v tem, da na Šrilanki potovanje od točke A do točke B lahko traja večno, če je razdalja dolga 100km, pa povprečno 4-3h. Otok se lahko pohvali s čudovito naravo, pohodniškimi in treking območji, adrenalinskimi športi, zanimivo zgodovino in antičnimi mesti, nepozabno kulturo in seveda peščenimi plažami.

 Za koga je primerno potovanje na Šrilanko?

V zadnjih letih se je infrastruktura otoka zelo razvila in čistoča zelo napredovala, tako da je idealna destinacija za začetnike, ki šele odkrivajo Azijo in si ne želijo preveč stresa ali pa za družine, ki si želijo doživeti kanček eksotike s svojimi najmlajšimi člani. To pa seveda ne pomeni, da ni zanimiva tudi za izkušene popotnike. Odpravite se lahko na enega od številnih safarijev, prehodite nacionalne rezervate, odkrivate zadnje ohranjene dele deževnega pragozda, se povzpnete na Adamov vrh po 5500 stopnicah, odkrivate starodavno zgodovino z obiskom Ahuradhapure, Polonnaruwe in Sigiriye, preverite, če je Budin zob še vedno v Kandyju in pred povratkom domov naberete nekaj najboljšega čaja na svetu, ter se za konec zleknete po eno izmed palm na čudovitih tropskih plažah.

Kdaj potovati na Šrilanko?

Načeloma kadarkoli! Šrilanka ima dva monsunska obdobja, ki se menjata maja in oktobra, tako, da je vedno  en obalni del, kateri je primeren za kopanje, notranjost pa lahko obiščemo skozi celotno leto. Zaradi menjave monsuna sta načeloma najmanj primerna meseca za obisk oktober in konec maja, ampak še takrat je možnost lepega vremena velika. Glavna sezona je med decembrom in marcem, kadar je Šrilanka tudi najbolj oblegana in pa konec julija, ter avgust, ko je obdobje Perahare. Takrat se cene nočitev v centralnem predelu občutno podražijo.

Šrilanka obala

Večna tema – komarji in ostale zdravstvene težave!

Komarji tu seveda so ampak načeloma ni velikih problemov z njimi. Malarije na Šrilanki ni, prav tako je odsoten virus Zika. Torej ni ničesar proti čemur bi se lahko cepili. Obstaja sicer Denga – tropska vročica (proti kateri ni cepiva, oz. je trenutno v fazi testiranja), ki je neprijetna ampak za odrasle načeloma ni nevarna ob prvi okužbi, možnost za okužbo z dengo zmanjšamo le z zaščitnimi ukrepi pred piki komarjev. Pomembno je, da uporabljate pršila proti komarjem in citronelino olje, katerega lahko tukaj kupite v vsaki lokalni trgovini. V času vojne je bilo priporočljivo cepljenje proti hepatitisu A in B. Zaradi porasta čistoče je primerov okužb zelo malo, je pa cepljenje še vedno priporočljivo za vsakogar, ki veliko potuje oziroma načrtuje potovanje po ruralnih območjih v Aziji. Pogosto se popotniki bojijo prebavnih težav, vendar so te na Šrilanki izjemno redke. Seveda pa nikoli ne škodi, če se v vaši »lekarni« znajde kakšen lineks oziroma živalsko oglje.

Še nekaj zanimivih informacij

Hotel, ki to ni – Pogosto boste v mestih videli lokalne restavracije na vhodu katerih bo pisalo tudi »hotel«. To dejansko ne pomeni, da je v tej stavbi hotel, ampak tukaj muslimanski del prebivalstva tako poimenuje svoje restavracije.

Drobiž – Meljenina je nekaj kar na Šrilanki ne poznajo, posledično nihče nikoli nima drobiža. Če le lahko se pri menjavi denarja potrudite, da vam izplačajo čim manjše bankovce, saj bo plačevanje tako mnogo lažje.

Sometimes je maybe – Ti dve besedi sta tu tretirani kot sopomenki. Ko torej vprašate nekoga če bo jutri deževalo, vam bo najbrž odgovoril z »včasih«, kar dejansko za njih pomeni »mogoče«.

Majanje z glavo – Šrilančani ob potrditvi nečesa ne kimajo z glavo, ko rečejo ja, ampak zmajajo z njo levo in desno. Pri mnogih popotnikih to vzbudi dvom ali pa so celo prepričani, da jih je sogovornik rekel ne, čeprav je mislil »ja«.

Kaj počnem tu sedaj?

Ko se je vojna končala, so se počasi začele odpirati tudi meje in s tem se je pričelo moje raziskovanje tega bisera sredi indijskega oceana. Že od nekdaj sem delala v turizmu in ko je tudi moj partner izrazil interes na tem področju sva se odločila, da poskusiva in odpreva tu lokalno turistično agencijo specializirano za individualna potovanja. Vsak začetek je težak in kot mnogi drugi pred nama sva se učila na napakah in izpopolnila naše storitve. Pohvaliva se lahko s tem, da popotnikom pogosto pokaževa kakšen skrit kotiček, katerega ne vidi ravno vsak in da jim skušava približati Šrilanko na individualen način, glede na interese posameznika (recimo obiski lokalnih vasi, kuharski tečaji, spanje pri domačinih…).  Seveda ne gre brez čudovite ekipe, ki nama stoji ob strani in odlično opravlja svoje delo.

Trenutno smo v polnem delovnem zagonu, saj je tu glavna sezona, sama pa se že veselim februarja, ko nas bo obiskalo veliko popotnikov s Slovenije in bom lahko klepetala malo »po domače«.

Agencija se imenuje Why not getaway-s. Tu najdete našo uradno spletno stran: http://whynot-getaways.com (tudi v slovenščini).

Seveda pa smo tudi na TripAdvisorju (Why not getaways, Kandy) in na Facebooku https://www.facebook.com/whynotgetaways/

V primeru, da imate vprašanja o Šrilanki, želite organizirano potovanje, ali pa samo potrebujete kakšno dodatno informacijo za vašo samostojno pot z nahrbtnikom, pa me lahko kontaktirate tudi na a.rhiness@gmail.com.

One comment on “Slovenka na Šrilanki

  1. Tanja K. Sekuti pravi:

    Anja, zelo lepo napisano,… Nam si veliko pomagala, tako da hvala. Se pa vsekakor še vrnemo 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

CLOSE
CLOSE

Slovenka na Šrilanki
5 (100%) 1 vote