Smučarski skoki: paradni zimski šport

Ljudje smo vedno imeli željo po preizkušanju in doseganju nemogočega. Ena izmed stvari, ki nas je vedno znova navdušila je bila letenje, češ, če lahko ptice, zakaj ne moremo mi? Mogoče ravno v tem tiči razlog nastanka in ideje smučarskih skokov. Človek tu sicer le za nekaj metrov, danes že več kot 200, poleti po zraku in na koncu elegantno pristane.

Svoje korenine imajo skoki na Norveškem, kjer so leta 1879 izvedli prvo pravo tekmovanje, ki je od leta 1892 postalo tradicionalno in je potekalo na znameniti skakalnici  Holmenkollen nad Oslom (tu so tekme še danes).

Prve skakalnice

Prve skakalnice

Prve izmerjene dolžine niso presegle 20 metrov, a razvoj se je v naslednjih letih nadaljeval z bliskovito hitrostjo. K temu je veliko pripomogla Planica, kjer so tekmovanja v smučarskih skokih in poletih začeli prirejati v tridesetih letih 20. Stoletja. Na Rožmanovi in kasneje Bloudkovi velikanki je bilo doseženih veliko svetovnih rekordov, vključno s prvič preseženo znanko 100m, katero je leta 1936 preskočil Avstrijec Sepp Bradl.

Sepp Bradl prvič preskoči 100 metrov

Sepp Bradl prvič preskoči 100 metrov

 Po Evropi so se gradile vedno večje skakalnice, oziroma letalnice, ki so dovoljevale še nekaj let nazaj nepredstavljive dolžine. 150 metrov je bilo prvič  doseženih leta 1969 na letalnici  v Oberstdorfu v Nemčiji, katera si je svetovni rekord izmenjevala s norveškim Vikersundom in avstrijskim Kulmom, saj je Bloudkova velikanka v Planici za doseganje novih rekordov postala premajhna. Stvari so se spremenile leta 1969, ko je Bjørn Wirkola s 156 metri postavil prvi svetovni rekord na Letalnici bratov Gorišek v Planici. Od takrat pa do danes je bilo izmed 43, kar 29 rekordnih dolžin izmerjeno v Planici, kjer je bila leta 1994 dosežena tudi magična meja 200m.

Planica

Planica

Danes si svetovni rekord lasti Vikersund z 246, 5 metra. Leta 2015 pa naj bi se slednji vrnil v Slovenijo, saj v Planici poteka obnova Letalnice bratov Gorišek, ki naj bi dovoljevala polete preko 250m.

Z razvojem dolžine pa se je spreminjala tudi tehnika samih skokov, saj klasična vzporedna drža z rokami pred telesom tovrstnih dolžin ni omogočala.

Klasična tehnika

Klasična tehnika

Prva sprememba je bila pomik rok ob telo, danes poznano V-tehniko pa je prvi uporabljal švedski skakalec Jan Boklöv in dosegal tudi do 10 metrov daljše skoke od tekmecev. Zaradi drugačne drže je bil slabše ocenjen, a kljub temu dosegal dobre rezultate in leta 1989 osvojil svetovni pokal, kar je postopoma povzročilo uvedbo V-sloga pri vseh skakalcih.



V-tehnika

V-tehnika

K večjim dolžinam in varnosti je pripomogla tudi oprema, katere najpomembnejša dela sta smučarski kombinezon in smuči. Kvaliteten kombinezon je pogoj za čim boljšo aerodinamičnost, ki omogoča daljše in varnejše polete, zato tekmovalci svoje najboljše primerke hranijo zgolj za tekme. Smuči so od 9 do 10 centimetrov široke in od 240 do 270 cm dolge. Pod obvezno opremo spada tudi čelada in posebni skakalni smučarski čevlji.

Skakalci nastopajo na več tekmovalnih ravneh, najpomembnejši je svetovni pokal, ki poteka od novembra, pa vse tja do konca marca, ko se tradicionalno konča v Planici na Letalnici bratov Gorišek. Tekmovanja na najvišji ravni potekajo na normalni (K90), veliki (K120) skakalnici ter na velikanki ali letalnici (K185). K pomeni kalkulacijsko točko, ki določa predviden povprečen skok skakalca in je osnova za točkovanje skoka. Za lažjo velikost skakalnice danes porabljamo parameter HS (hill size), ki določa velikost skakalnice.

Polego dolžine skoka tekmovalec dobi točke za slog. Slednje določa 5 sodnikov, tri vmesne ocene gredo v končni seštevek. Tekmovalec lahko za popolni skok dobi oceno 20, kar pomeni da mu perfekten slog lahko prinese maksimalno 60 točk. Od leta 2010 se v točkovni seštevek skakalca upošteva tudi vetrovni faktor (skakalcu ob dobrem vetru točke odbijejo, ob slabem pribijejo) in zaletno mesto. Vse to naj bi pripomoglo k uravnoteženju razmer pri vseh tekmovalcih.

Vsaka štiri leta se skakalci pomerijo  na olimpijskih igrah, na dve leti pa nastopajo na svetovnih prvenstvih. Na obeh največjih tekmovanjih nastopajo tudi na ekipni tekmi. Pomembnejši tekmi sta še svetovno prvenstvo v poletih in vsakoletna Novoletna turneja štirih skakalnic, ki se odvija v Nemčiji in Avstriji. Med poletnimi meseci pa tekmovalci nastopajo na plastičnih skakalnicah v okviru poletne velike nagrade

Skoki poleti

Skoki poleti

V zadnjih letih so svoja tekmovanja na najvišji ravni dobile tudi ženske, ki prav tako tekmujejo v svetovnem pokalu. V Sočiju pa so se prvič preizkusile tudi na olimpijskih igrah.

Za prihodnost smučarskih skokov se ni treba bati, saj je zanimanja in s tem povezanega pomladka dovolj. Oprema postaja iz leta v leto boljša, tekmovalci pa si upajo vedno več. Največji izziv pomeni lov na daljave v obliki premikanja meje svetovnega rekorda v neskončnost. Do kam lahko človek poleti, kje so njegove zmožnosti in zmožnosti opreme? To se sprašujejo številni strokovnjaki in trenerji, ki bdijo nad skakalci in razvojem skakalnic. Največji entuziasti trdijo, da je preskočenih 300 metrov le še stvar prihodnosti in vprašanje časa, medtem ko realisti tega ne pričakujejo, saj naj bi hitrosti in sile, katere bi nastale pri omenjenem skoku presegale človekove zmožnosti. A pustimo se presenetiti. V smučarskih skokih je možno vse, sploh pri nas v Planici, kjer se je vedno dogajalo nemogoče. Če je bila na tem mestu presežena 100, 200, zakaj ne 300 metrska znamka?




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Smučarski skoki: paradni zimski šport
Oceni tole stran