So alkoholiki zgube, ki se jih je treba sramovati?

So alkoholiki res ničvredna bitja, ki se jih je treba sramovati, jih kot smeti zavreči v najbližjo kanto in pozabiti nanje? So to ljudje, ki si ne zaslužijo ničesar drugega kot kazati s prstom na njih, se norčevati iz njih, kajti – “kdo jim je pa kriv, da so se znašli v takem položaju?!? Sami so si krivi! Naj požrejo, kar so si skuhali!” Sem res tako zelo neumna, nora, da se ukvarjam z njimi?

Alkoholiki

Trde besede in krute, tako zelo, da boli in peče v duši. Krute, a tako pogosto slišane… K današnjemu pisanju me je spodbudil pogovor s kolegico o mojih člankih, ki so našteti spodaj v tem prispevku, in neizogibno je sledilo njeno vprašanje, kako se mi da. Kako se mi ljubi ukvarjati (tudi) z zasvojenimi z alkoholom, saj so vendar težki kot cent.

Pa ne le to. Zakaj pišem o tej tematiki, ko pa vendar nikogar ne zanima, nihče noče govoriti o tem, se v to poglabljati. Tukaj si lahko preberete nekaj mojih prispevkov

Kaj se mi ne zdi, da dajem zasvojenim potuho, da jih opravičujem za nekaj, v kar so se sami spravili, za nekaj, za kar so sami odgovorni, krivi? Se ne bojim, da me bodo ljudje gledali, ocenjevali zgolj po tem? Dejansko sem se zamislila ob njenih besedah. Ne nad ocenjevanjem drugih, ampak nad tem, kakšno je očitno splošno prepričanje ljudi. Pa ni bil prvi pogovor na to temo in ni bilo prvo tako vprašanje. Po navadi zamahnem z roko in si mislim, hja, pač ne razumejo, ko bi razumeli, ne bi govorili tako. Tokrat me je prizadelo. Kako mora šele boleti nekoga, ki se pravkar odloča za nov korak, za to, da bo nehal piti? Kako naj išče razumevanje, kako naj prizna, da ima težave, ko pa naleti – če ne na posmeh in postrani pogled, pa vsaj na čudenje in tisto znano – no ja, ti pa res ne piješ preveč, kaj ti pa je? Spij še enega, pa nehaj govoriti neumnosti. Mimogrede – si lahko zamislite, kako se počuti nekdo v vaši družbi, ko se šalite o tem, da ste vključeni v AA, ali ponavljate naučene stavke, videne po televiziji? Ste kdaj pomislili, da je morda med vami nekdo, ki pravkar trpi peklenske muke, a vam ne upa povedati, ker se boji vašega odziva?

In ja, tudi zato se mi zdi potrebno pisati o tem, tudi zato, da morda ne bo več toliko siljenja z alkoholom v stilu, saj enega pa lahko, saj ta se ti pa res ne bo poznal; saj danes ni policije na cesti, spij še enega; kaj te žena res drži tako na kratko, da ne upaš ničesar spiti; kaj si pa danes tako slabe volje? Spij enega, bo svet takoj lepši … Ah ja … Razumevanje …

Ampak kako razumeti, če o tem nočeš ničesar slišati? Kako razumeti, ko pa je toliko laže obsojati? Druge, seveda. In si reči (in pri tem trdno stiskati pesti na skrivaj in upati, da se meni ali mojemu bližnjemu to ne bi zgodilo), saj to se mene ne tiče, pri nas tega nikoli ni bilo, ni in ne bo. Ste prepričani? Bi dali roko v ogenj?



Verjemite, sama bi bila še najbolj vesela, če mi o tem ne bi bilo treba razmišljati, brati, govoriti, pisati, raziskovati, če zasvojenost z alkoholom ne bi bila toliko razširjena in če ne bi povzročala toliko gorja. Ker pa obstaja, o tem želim govoriti, pisati in risati, če hočete (pa žal ne znam, drugače najbrž bi), samo da se nekje govori ali pa vsaj razmišlja tudi o tem, o ljudeh, ki trpijo v alkoholni omami. Ja, trpijo, ne uživajo, tudi če se nam, zunanjim opazovalcem, zdi tako.

In zakaj razumevanje ljudi s težavami pomeni potuho, opravičevanje? Od kdaj obstaja enačba sočutje = potuha?

Pisala sem že o tem, da je alkohol samo pokrov za neke boleče vsebine, ki jih posameznik ne zmore, ne zna premagati drugače. Ali morda vemo, kaj se skriva za pitjem? Je to morda zloraba v otroštvu? Je to morda pretekla neslišanost, zanemarjenost? Je to bolečina ob izgubi nekoga? Je to samo umik pred bolečimi čustvi, ki nikoli niso našla besed? Je to žalost, tako grozna, tako vseobsežna, da se ji ne zna izogniti drugače? Je to otrok, ki nikoli ni občutil starševske ljubezni? Ja, govorim o otroku, kajti vsak izmed nas, ki trpi, trpi zaradi stvari, ki se vlečejo in vlečejo, leta in desetletja, in s katerimi poskušamo živeti in preživeti. Tako ali drugače. In kaj je alkoholizem drugega kot način preživetja?

Nekdo se samopoškoduje. Ga obsojamo ali smo sočutni? Drug se prenajeda. Ga obsojamo ali smo sočutni? Nekdo beži iz odnosa, družine v delo. Ga obsojamo? Spet drug zboli za depresijo. Ga obsojamo ali začutimo sočutje do njega? Nekdo se pretirano ukvarja s športom, tako zelo, da si že škodi. Sebi zaradi zdravja, družini, ker ga nikoli ni tam. Ga obsojamo? Ali rečemo, uf, tale je pa čisti nor’c, lej ga, koliko lahko preteče/prekolesari/vstavi poljubno.

In točno to želim povedati. To, da govorim o ljudeh, ki imajo težave z alkoholom, ni nič drugega kot ozaveščanje o njihovem trpljenju, o bolečini, ki jo povzročajo, sebi in bližnjim. Želim jim dati vedeti, da niso sami, da pomoč obstaja, da smo ljudje, ki jih slišimo, vidimo, čutimo in jih ne obsojamo. In morda doseči pri drugih, da začutijo do njih vsaj malo, kanček sočutja. Sočutje in ljubezen do sočloveka. Tako preprosta in hkrati tako težka. Pa če bi vseeno poskusili? Se morda vživeli? Morda pomislili nase, kako je vam hudo, si priznali bolečino in začutili sočutje do sebe? Pa potem pomislili, kako je hudo drugemu? Se vživeli vanj in začutili njegovo bolečino? In začutili sočutje do njega?

Naj končam, kjer sem začela. Ne, nisem nora in neumna. Sem samo človek ob človeku, samo človek, ki ve, kako je živeti z občutkom, da ni nikjer sočutnega ušesa zate, da ni nikjer nikogar, ki bi ti podal roko, da ni nikjer nikogar, ki bi te razumel. In sem človek, ki ve, kakšna neizmerna hvaležnost, sreča in veselje te oblivajo, ko vse to najdeš in lahko daješ naprej. Sem samo terapevtka, ki sledi svojemu notranjemu glasu sočutja, ljubezni in empatije – tudi do zasvojenih.

In ne, zasvojeni niso zreli za odpad. So ljudje kot vi in jaz. So ljudje, ki si, tako kot vi in jaz, zaslužijo živeti polno, srečno in dostojanstveno življenje. So ljudje, ki so med nami in molče kričijo na pomoč. In so ljudje, ki so samo izgubili kompas in se trudijo, da bi ga spet našli. Komu od nas se v življenju to še ni zgodilo?

Andreja Tasič, specializantka relacijske družinske terapije. Najdete me na Facebooku, pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, po vnaprejšnjem dogovoru pa me lahko obiščete na Šmartinski 106 v Ljubljani.

Zbiram tudi že prijave za novi skupini, ki se bosta začeli marca v Ljubljani: skupino za svojce in skupino za ženske s težavami z alkoholom. Prijavite se na e-naslov: terapijatasic@gmail.com




8 comments on “So alkoholiki zgube, ki se jih je treba sramovati?

  1. Janez pravi:

    Meni se nič ne smilijo! Zaradi njih trpi zdravstvo, državna blagajna, nič ne delajo,… Financiramo jih davkoplačevalci!

    Jaz bi vsakemu dal eno možnost za zdravljenje,.. če te možnosti ne izkoristi, tako kot ste napisali, v kanto z njim!

    • G. Janez, spoštujem vaše mnenje in čutim vašo jezo nad zasvojenimi, ki po vašem mnenju izkoriščajo državo in s tem posredno tudi vas. Ampak alkoholizem je kronična bolezen in vsakemu ne uspe prvič. In spet – ne gre za potuho, ampak je bilo moje sporočilo mišljeno drugače. Vzbuditi čut za sočloveka, sočutje in empatijo.
      O večkratnih poskusih pa kot zanimivost kopiram besede dr. Maje Rus Makovec iz članka Ali je zdravljenje sindroma odvisnosti od alkohola smiselno in učinkovito (str. 62), kjer pravi: /…/ Tako lahko ocenimo, da vsako leto napravi recidiv bolezni od 40–60 % pacientov s hipertenzijo, diabetesom ali astmo. Kliniki, ki zdravijo ta tri kronična somatska stanja ter depresijo in shizofrenijo, tudi ne bodo pričakovali, da bo takoj pomagalo prvo zdravilo; tako pri alkoholizmu prve intervence morda ne bodo učinkovite, ponavljajoče se in dodatne pa morda lahko. Tako bi lahko metaforno diabetologi rekli, naj pacienti z neurejenim diabetesom ne hodijo v njihovo ambulanto, ker jim kvarijo statistiko uspešnosti, kardiologi pa bi prepovedali pacientom z nestabilno obliko hipertenzije, da jih nadlegujejo …
      Lep pozdrav.

  2. Anka pravi:

    Prispevek se me je dotaknil, ker zelo dobro vem, o čem piše avtorica. Spoštovani Janez, alkoholizem je bolezen možganov in verjemite mi, da je pravi PEKEL. Vam in podobno mislečim se niti ne sanja, koliko gorja, posmeha, ponižanja, nerazumevanja, obsojanja ,žalosti in trpljenja, da o sramoti in občutkih krivde ne izgubljam besed, sem doživela. Ker sem alkoholik. Pa še ženska povrhu. In razmeroma mlada tudi. S pitjem sem pričela pri dvajsetih in ne zato, ker bi mi bilo to “fajn”. Z zdravljenjem sem se večinoma spopadala sama, praktično brez podpore. Potrebno je tudi vedeti, da se je skoraj trideset let nazaj o odvisnosti na splošno govorilo malo (beri pometalo pod preprogo, ker se nas to ne tiče), pa tudi poznavanje bolezni je bilo zelo slabo, Žal prevladuje mnenje, da moraš samo nehat pit, pa je problem odpravljen. Pravo garanje se potem šele začne. Je pa seveda res, da je to odločitev in da si veliko alkoholikov nikoli ne prizna, da ima problem in poišče pomoč.
    Gospa Andreja želi povedati, da naj bomo sočutni do soljudi, ki so v stiski. Človeški. In prav tega danes zelo zelo manjka.Če bi vse odvisnike, bolne, lenuhe, goljufe, arestante, drugače misleče in usmerjene, skratka ljudi, ki niso po našem okusu, zmetali v kanto, bi vas ostalo bore malo.

  3. Rok pravi:

    Nihce se ni rodil alkoholik, ampak se je za to sam odlocil. Kriticne razmere doma ali kaksen drug razlog je zgolj izgovor slisan ze 100krat. Vsak se sam odloci kaksno pot bo v zivljenju izbral.

  4. Anja pravi:

    Očitno nisi živela z alkoholiki..

  5. Anka pravi:

    Prebrala sem vseh 5 člankov, ki ste jih napisali na temo odvisnosti od alkohola in resnično moram reči, da sem vesela, da se na vsake toliko le najde oseba, ki je podkovana o tej problematiki. Ki na razumljiv način napiše, kaj se z odvisnikom dogaja, ki je empatična in sočutna. Ne poznam vas, imam pa občutek, da svoje delo opravljate kot poslanstvo, predvsem pa s srcem. Brez moraliziranja in v strokovno izrazje zavitega pametnikovanja. Boljše že skoraj ne bi mogli zapisati. Prisrčna hvala za ozaveščanje ljudi. Ko sem se sama začela spopadati s tem problemom, sem padla v zame popolnoma neznano področje. Obstajalo je par težko prebavljivih Rugljevih knjig in zastarelih teorij. Kako resnična je misel v Malem princu, ko je spraševal pijanca, zakaj pije. Odgovoril mu je: zato, da pozabim. Da pozabiš, kaj? Da pijem. Kmalu mi je bilo tudi jasno, da se moški in ženski alkoholizem razlikujeta. Hvala Bogu, da se je ženska lotila ženskega alkoholizma in da je tudi ženskih terapevtk več. Vse dobro in srečno.
    Prijazen pozdrav, Anka.

    • Gospa Anka, hvala za iskrene besede o bitki, ki ste jo izbojevali, o peklu, iz katerega ste se rešili. Pred toliko leti in še ženska povrhu – verjamem, da vam je bilo grozljivo težko in da ste se morali počutiti obupno osamljeno z bremenom, ki ga niste mogli z nikomer deliti, oziroma ni bilo nikogar, ki bi vam ponudil pomoč. Žal mi je, da ste morali iti skozi vse to sami, skozi vsa silna občutja nevrednosti, ponižanja, razlovečenja in, verjamem, raztelesenja vas kot ženske.

      Danes imamo morda res več literature, več različnih oblik pomoči, več znanja in vedenja, a sram in krivda, ki ju sami opisujete, zraven pa še strah pred odkritjem ter druga občutja so še vedno enako močni. Zato pa je treba govoriti, pisati in ozaveščati o tej težki problematiki, da pride do spoznanja, da je to bolezen in da se jo da zdraviti, da je to nekaj, kar ne sme biti več stigmatizirano in vzrok za kazanje s prostom za osebo, ampak nekaj, kar zahteva našo pozornost in pomoč. In da ste lahko tisti, ki ste iz te bitke prišli kot zmagovalci, nase izjemno ponosni.

      Še enkrat hvala za vaš iskreni zapis, zagotovo pomeni veliko spodbudo tistim, ki se še niso odločili za abstinenco, da se da in zmore.

      Lep pozdrav.

  6. Tomaž Gorec pravi:

    Živjo Anka,

    zate imam eno zelo dobro poslovno ponudbo.

    O svojih težavah z alkoholom napiši knjigo. Glede na to, da te osebno poznam, vem da pišeš zelo dobro in sem prepričan, da bi ti bilo knjigo napisati ‘mala malica’.

    Vse stroške tiska in ostalega sem pripravljen plačati jaz. Zagotovo sem tudi prava oseba, ki bo znala to knjigo spraviti med ljudi. Seveda si vzamem pravico, da tole prekličem, če mi napisano ne bo všeč. Vem, da si knjigo sposobna napisati zelo dobro, če boš to hotela.

    Ne vem sicer kakšno imaš sedaj življenje, vendar vedi, da ti napisana knjiga lahko življenje čisto spremeni. Ni lepšega dela, kot hoditi na seminarje, predavanja, delavnice, kjer predstavljaš svojo knjigo. Spoznaš veliko ljudi, ki te spoštujejo,… Knjigo se izplača napisati že samo zaradi tega! Čeprav je to tudi dober posel in lahko računaš, da boš z njo kar solidno zaslužila!

    Če te zanima, mi piši na tomaz@gorec.si ali preko Facebooka (sva prijatelja).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

So alkoholiki zgube, ki se jih je treba sramovati?
5 (100%) 3 votes