Tag: čile

Peru, Bolivija, Čile – 9. del: Moray, Maras

10. dan: Inkovske ruševine Moray in soline Maras

Deseti dan je bilo precej težje vstati, saj sem posledice ponočevanja na tej nadmorski višini še bolj občutila, kot doma. Pred menoj je bil izlet na sever proti mestecu Maras, oddaljenega od Cusca 40 kilometrov oziroma uro in pol vožnje. V bližini mesteca Maras se nahajajo znane inkovske ruševine Moray, severno od mesteca pa predinkovske soline. Naše prevozno sredstvo je bil tudi tokrat avtobus in med vožnjo smo občudovali pokrajino, ki obkroža Sveto dolino Inkov. Na vmesni postojanki so nas poleg klasičnih prodajalk pisanega tekstila pričakali dve punčki v tradicionalni opravi. Seveda so za sliko zaračunavale po nekaj solov.

dolina

Sveta dolina Inkov

Male čolite na poti v Maras

Inkovske ruševine Moray ležijo na planoti visoki 3500 metrov, le pet kilometrov zahodno od mesta Maras. Pokrajina je bila dih jemajoča. Oblaki nad pokrajino so bili zaljubljeni v zemljo in se poljubljali z obdelanimi polji. Severno v daljavi pa so preko Svete doline Inkov kraljevali Andi. Okoli andskih vrhov so se gnetli temnejši oblaki, kar mi je vzbujalo slabe občutke glede jutrišnjega začetka štiridnevnega trekinga na Machu Picchu.

Pogled na andsko višavje

Sem pa hitro pozabila na vreme, saj sem ob pogledu na stranišče, ki je kraljevalo sredi travnika, postala solzna od smeha.

bano

Že deset minut kasneje me je prevevalo navdušenje nad inkovsko bistroumnostjo. Nenadoma sem namreč stala pred 150 metrov globoko luknjo, ki se je proti dnu terasasto krožno ožila. Med terasami so bile stopnice, po katerih si se spuščal v dno. Resnično ogromna zadeva, da si se na dnu počutil kot palček. Preberi več

Peru, Bolivija, Čile – 7. del

7. dan: Kanjon Colca, Cabanaconde

Jutro na dnu kanjona Colca me je pričakalo s sončnimi žarki vsepovsod. Rahlo šepajoča zaradi žuljev in bolečin v mišicah, ki so stokale po včerajšnjem celodnevnem spustu v kanjon, sem se odpravila k zajtrku, ki je bil postrežen v preprosi kolibi. Za spremembo so me pričakale palačinke z bananami, kar je bilo čudovito po enolični marmeladi in kruhu. Po zajtrku je sledila ‘operacija’. Nikoli ne vem, ali je dobro, da se žulje predre ali pusti na miru. Vendar tukaj mi ni preostalo drugega, kot da jih predrem in prelepim z obliži, saj je bil pred mano vzpon iz kanjona, žulji med prsti na nogami in petah pa tolikšni, da so mi bili čevlji premajhni. Torej rečeno storjeno. Malce stokanja in bolečin, pa je bila ‘operacija’ uspešno izvedena. Obilno sem jih namazala s kremo iz čajevca, se ulegla v visečo mrežo z Agatho Christie v naročju in uživala v prvem počitku na potovanju.

buttons12

Zgodaj popoldne smo štartali iz kanjona v dveh skupinah. Prva skupina ob enih popoldne, vanjo smo spadali vsi tisti z manj kondicije, druga pa je štartala ob dveh popoldne. Še pred mrakom smo  namreč morali priti iz kanjona na vrh in sicer z višine 2200 metrov na 3200 metrov.

P1060998

Pogled na cikcakasto neskončno pot me je kar malce plašil, močno sonce pa je vse skupaj delalo še bolj naporno. Prvo uro je šlo kar v redu, če ne štejem tega, da je pot tekel z mene v potočkih. Potem pa je zrak postal za moja pljuča izjemno težek. Višinska razlika je začela kazati svoje zobe. V trenutku me je prešinilo, da imam v žepu nahrbtnika spravljene kokine liste. Ustavila sem se in vzela vrečko z listi na plano. Vzela sem tri do štiri listke in jih posula z llycto. Lycta je alkalna substanca (soda bikarbona ali pripravek iz oglja), ki pospeši izločanje alkaloidov iz listov. Kepo teh listov sem nato dala med ličnico in dlesni. V ustih sem začutila grenak priokus, zelenkasta tekočina, ki se izloča iz listov, pa mi je omrtvičila del sluznice. Učinki koke so se pokazali čez približno petnajst, dvajset minut. Energija se je dvignila, korak je bil lažji, prav tako zrak. Odlična sprememba. Ta učinek je trajal kakšne pol ure. Ko sta mi zrak in korak spet postala težka, sem ponovila postopek žvečenja, ki mu domačini pravijo Acullico. Mati naravi sem se zahvalila za to posebno rastlinico. Preberi več

Peru, Bolivija, Čile – 6. del: kanjon Colca

Jutranja budnica ob dveh zjutraj je bila lahkotna, saj sem komaj čakala treking v drugi najgloblji kanjon na svetu. Kanjon Colca se namreč razteza 100 kilometrov počez ob reki Colca, globok pa je od 1000 do 3400 metrov. Narava. Končno bom v objemu Andov. Na hitro sem spakirala manjši ruzak za dva dni in se namestila v avtobus. Pred nami je bilo pet ur vožnje. In to kakšne vožnje! Avtobus, s katerim smo se vozili že od Lime, je bil že tako ves škripajoč in s pokvarjenimi vrati od stranišča, da je pihalo skozi njih direktno čez moj vrat. In sedaj smo se proti koncu vožnje vozili po neverjetno ovinkasti cesti. V avtobusu je bilo tako mrzlo, da sem oblekla vse kar sem imela, se zavila v spalko pa sem se še vedno tresla kot cucek. Da ne govorim o ledeno strupenem prepihu, ki je vlekel skozi straniščna vrata. Ta vrata so doživela precej agresivno brco od mene z namenom, da bi se zaprla. Ni bilo uspeha, šofer pa je le skomignil z rameni. No, pa pustimo to ledeno izkušnjo. Jutro se je namreč prebudilo v čudovito panoramo na terasaste ravnice nad kanjonom, ki jih prebivalci obdelujejo že od Inkovskih časov.

P1070054

V glavi sem čutila rahel glavobol, saj smo vmes v noči prečkali 5000 metrski prelaz. Sedaj pa smo se vozili na višini 3000-3200 nadmorske višine po kanjonu Colca. Nekaterim je bilo tudi slabo, tako da je bil aspirin zelo aktualen. To je bil naš prvi vzpon nad 3000 metrov in pravilo privajanja na visoke višine je, da se vsak dan dvigneš le za 300 metrov in prespiš. Takšen je bil tudi plan našega potovanja, saj naj bi se v naslednjih dneh postopoma dvigovali na višje nadmorske višine: Cusco z nadmorsko višino  3300 metrov,  jezero Titikaka s 3800 n.m.v., vse do bolivijskega Potosija, ki leži že na višini nad 4000 metrov. Preberi več

Peru, Bolivija, Čile – 5. del

5. dan: Arequipa

V mesto Arequipa smo prispeli ob dveh zjutraj, tako da smo šli le še spat v hotel. Hotel je bil zelo lepo urejen, nasploh so bili vsi hoteli do sedaj simpatični. Ob vsej tej revščini, ki jo vidiš okoli sebe, tega res ne bi pričakovala. Pa še cene nočitev so zelo ugodne, okoli 15 evrov.

P1060737-001

Jutranja svetloba je mesto Arequipa, ki leži na 2300 metrih nadmorske višine, okopala v vsem svojem siju. Nejeverno sem gledala na mestno goro – vulkan Misti, ki s svojimi 5822 metri gleda na mesto. Poleg njega na mesto gledata še dva vulkana Chachani (6057) in Pichu Pichu (5665). V sami okolici mesta pa leži kar sedem takšnih pet do šest tisoč ‘težkih’ vulkanov.  Večina je aktivnih, mesto pa je podvrženo močnim potresom. Zadnji močnejši je bil junija 2001. Naj še povem, da ime vulkana Misti, ki daje značilno podobo mestu, v jeziku Kečuancev pomeni ‘gospodar, ki prihaja’. Kako ironično, mar ne.

B1060851

Vulkan Misti nad mestom Arequipa

Arequipa je prestolnica regije Arequipa v Andih in je središče južnega Peruja. Naseljeno je bilo že v letih 8000 in 6000 pred našim štetjem, Inki pa so ga zavzeli v 13. stoletju ter ga obdržali do španske kolonizacije v 16. stoletju. V kolonialnem obdobju je imela Arequipa največjo koncentracijo belih prebivalcev, celo več kot Lima. Temu posledično je arhitektura tipično kolonialna in v kombinaciji evropsko-indijanskih gradbenih tehnik, indijanskih zidarjev in vulkanskega kamna preprosto čudovita.

Dopoldne smo izkoristili za ogled mesta. Prometni hrup s hupanjem tudi tukaj ni izjema, saj je mesto veliko in ima dobrih 800.000 prebivalcev. Značilnost mesta so tudi rumeni taksiji Tico, ki jih v drugih večjih mestih zmanjkuje. Ker je mesto večje in bolj moderno, tudi kave ni bilo težko najti. Še boljši je bil zajtrk, saj sadja tu ne primanjkuje in jogurt s svežim sadjem je bil božanski po enolični marmeladi.

buttons5

 

buttons6

Ker mi je zmanjkalo solov (denarna valuta v Peruju), sem šla v banko, zamenjati dolarje za njih. Tu pa se je zakompliciralo. Že na agenciji so me opozorili, da so v Latinski Ameriki zelo občutljivi na izgled dolarskih bankovcev. Torej, da ne vzamejo pretrganih, popisanih in drugače poškodovanih bankovcev. Meni so moji dolarski bankovci delovali povsem lepi. Niso bili ravno novi, ampak lepi. A uslužbenki na šalterju še zdaleč to ni bilo dovolj. Par je bilo popisanih z majhno čačko, par pa malce prepognjenih. Vse je gladko zavrnila. Tako sem uspela zamenjati le del dolarskih bankovcev. Še dobro, da nisem imela vsega denarja v gotovini. Priporočam, da denar dvigujete na bankomatih. Par grših bankovcev sem potem tekom potovanja zamenjala v lokalnih prodajalnah, seveda v slabšem razmerju.

P1060814

Pred banko

Preden smo šli na ogled kulturnih znamenitosti, smo se odpravili še na tržnico. Sedaj smo bili v višje ležečih Andih in se je na tržnici že dalo dobiti kokine liste. Ti pa, kot je znano, blažijo posledice višinske razlike in preprečujejo višinsko slabost. Ker me je drug dan čakal treking v bližnji kanjon Colca, ki je eden najglobljih kanjonov na svetu, sem si seveda kupila to zdravilno rastlinico.

P1060759

Kokini listi na tržnici

Na trgu Plaza de Armas se bohoti katedrala, ki so jo gradili kar dvesto let. Domačini na trgu preživljajo proste urice, nekateri pa opravljajo notarske storitve.

buttons7

Plaza de Armas

 

P1060764

Notariat

Načeloma nisem velik ljubitelj muzejev, vendar muzej Santuarios Andinos skriva v sebi zanimivo zgodbo o najdbi mumije deklice Juanite. Mumijo so našli leta 1995 na bližnjem vulkanu Ampato. Mumija je zelo skrbno ohranjena in je zamrznjena v zatemnjeni stekleni vitrini. Zgodba dekličine usode je žalostna, saj so jo Inki žrtvovali mogočni gori, da bi pomirila mati Zemljo. Najdeni predmeti nakazujejo, da jo je obdaroval sam Inka. Poleg muzeja je zanimiv še samostan Santa Catalina, ki je pravo malo mestece za obzidji znotraj mesta, veliko kar 20.426 kvadratnih metrov. V njem je v kolonialnem obdobju prebivalo do 150 nun. Samostan je zelo dobro ohranjen, saj imaš občutek, da si se vrnil 500 let nazaj v preteklost.

buttons8

Samostan Santa Catalina

Večer smo si popestrili z večerjo v restavraciji s predinkovsko kuhinjo. Sestavine jedi so le iz hrane, ki so jo poznali Inki in kulture pred njimi. Torej manjkal ni niti znameniti cuy – morski prašiček in meso alpake.

buttons4

Moram še omeniti, da je bil sam razgled z restavracije fenomenalen, saj nas je šef spustil na vrh zgradbe in katedrala z vulkanom Misti v ozadju se je kopala v sončnem zahodu. Pa še mačko sem srečala tu gori. Prvo na tem kontinentu. Zakaj jih je tako malo ob tej množici potepuških psov, ni treba dvakrat ugibati. Po večerji sem hitro nakupila zalogo za dvodnevni treking v kanjon Colca ter odšla v posteljo, saj se je čas odhoda avtobusa ob dveh zjutraj, hitro bližal.

P1060850

Naslednjič: 6. dan: Kanjon Colca

Prejšnjič: 4. dan: Nazca, Cauachi, Arequipa

Peru, Bolivija, Čile – 4. del

Pred vami je četrti del oziroma četrta zgodba mojega popotovanja po državah Latinske Amerike.

4. dan: Nazca, Cauachi, Arequipa

Strah je premagal razum. Prigovori sopotnikov češ, če je prejšnji dan letalo padlo na tla, sigurno ne bo še danes, so pri meni naleteli na gluha ušesa. Že tako se bojim letenja, tole pa je bila pika na i mojemu strahu pred letenjem. Torej sem imela pred seboj vsaj tri ure samostojnega raziskovanja mesta Nazca. Vendar naj vam vseeno napišem nekaj najbolj zanimivih značilnosti linij Nazce.

Črte Nazca se raztezajo na tisoče kilometrov naokrog, obsegajo pa geometrijske like, risbe in neverjetno ravne in kilometre dolge črte. Risbe so bile omenjene že leta 1547, leta 1920 pa so razsežnost umetnin opazili z letali, s katerimi so preleteli perujsko puščavo. Večino likov se da razbrati z večje višine, torej tudi iz sosednjih hribov. Risbe naj bi bile v tla ‘vpraskane’ med 2. stoletjem pr. n. št. in  7. stoletjem n. štetja, medtem ko naj bi bile kilometrske črte starejšega izvora. Glavno vprašanje je, kako so lahko s takšno natančnostjo s tal vpraskali tako ogromne linije in to zelo natančno. Nekatere slike imajo premer tudi do 200 metrov, ravnim črtam pa dolžino merimo v kilometrih.  Nastale naj bi z odstranjevanjem rdečih kamenčkov, pod katerimi je plast z apnencem, ki je sčasoma otrdela in preprečila erozijo. Tako so se črte ohranile do danes.

Teorij o vzroku nastanka črt je veliko, najpogostejše so naslednje:

  • ustvarilo naj bi jih ljudstvo Nazca in sicer pri verskih obredih povezanih s klicanjem vode
  • Marie Reiche je zagovarjala tezo, da je ljudstvo uporabljalo črte kot koledar in opazovalnico astronomskih pojavov
  • Erich von Daeniken v svoji knjigi zagovarja tezo, da so črte ustvarili vesoljci s praskanjem rudnine za svoje potrebe, risbe pa so nastale kasneje pod rokami ljudstva Nazca z namenom čaščenja le teh ‘bogov’ in si želeli njihove vrnitve

Dejstvo je, da uganka do danes še ni razvozlana.

Nazca linije

Nazca linije

Toliko, torej o Nazca linijah. Pred mano pa je bilo raziskovanje mesta Nazca. Jutranji pogled s terase v hotelu mi je mesto razkrilo v dnevni svetlobi, za priokus pa se je slišalo petelinje kikirikanje. Moj prvi cilj je bilo najti internet. Ko sem stopila na ulico in naredila par korakov, pa sem takoj začutila nemir. Vsi so gledali vame in žvižgali za mano. Kako sem hitela po glavni ulici in se pretvarjala, da je hoditi po tem mestu nekaj najbolj običajnega. Saj niti nisem vedela, kam naj se obrnem. Vse je izgledalo drugače, od ljudi do zgradb. Preberi več

Peru, Bolivija, Čile – 3. del

Pred vami je tretji del oziroma tretja zgodba mojega popotovanja po državah Latinske Amerike.

3. dan: Oaza Huacachina, piscoteka, Nazca

Takšne adrenalinske budnice, kot sem jo doživela tretji dan na južnoameriškem kontinentu, še nisem doživela. Takoj zjutraj smo se šli voziti z džipi oziroma ‘boogiji’ po sipinah. Prava adrenalinska vožnja čez sipine gor, dol, levo in desno. Pesek povsod naokoli in v meni, sonce pa je neusmiljeno pripekalo v puščavski neskončnosti. Parkirali smo se na najvišji sipini in se preizkusili še v deskanju po mivki. Toliko mivke, kot jo je padlo iz mene pod tušem, še nisem imela na sebi.

Oaza Huacachina

Oaza Huacachina

Z džipi po sipinah (levo zgoraj džip)

Z džipi po sipinah (levo zgoraj džip)

Po tej adrenalinski budnici smo nadaljevali pot do Nazce. Pot nas je vodila skozi puščavo. Bolj kot ne le sušna krajina naokoli nas. Komaj sem čakala višje ležeče kraje, kjer je več zelenja. Vsake toliko časa so ob cesti ležala naselja oziroma skupek kolib nametanih kot na šahovnici. In to sredi ničesar. Šofer je razložil, da naj bi bile te kolibe last siromakov, katerim država ponudi zemljo. Če se jih potem dovolj naseli tam, jim napeljejo vodovod in elektriko. Vendar ne razumem kako sploh živijo tam. Še grmovja ni.

Kolibe sredi ničesar na levi

Kolibe sredi ničesar na levi

Med vožnjo do Nazce smo naredili dve postojanki. Eno v vinoteki, drugo pa piscoteki. Kaj je vino vemo, pisco pa je žganje iz belega grozdja. Je glavna sestavina znamenitega latinskega koktajla Pisco sour (skupaj z limeto in jajčnim beljakom). V piscoteki so nam prikazali naraven postopek izdelave te pijače. Zanimivo je, da nimajo lesenih sodov, ampak glinene, saj lesa ni ravno v izobilju v teh puščavah. Seveda sem pridno ‘degustirala’ pisco v kombinaciji z olivami in sirom. Rahlo omotični od pijače smo potem večinoma odspali pot do Nazce. Preberi več

Peru, Bolivija, Čile – 2. del

2. dan: Lima, Paracas, otoki Ballestas, Ica in oaza Huacachina

Meni zajtrka s kruhom, marmelado, jajci in pomarančnim sokom, ki sem ga dobila v Limi prvi dan, me je spremljal še cel mesec na južnem kontinentu. Z izjemo kokinega čaja, ki so ga namesto filtrirane kave dodatno ponujali v višje ležečih predelih Peruja.

Jutro v Limi je bilo zavito v meglo, kar je popolnoma naraven vsakodnevni pojav. Mesto je namreč zaradi pojava ‘garua’ od maja pa do novembra celo dopoldne v megli. Do tega pride zaradi kondenzacije vodne pare nad mrzlim Pacifikom, katerega hlad povzroča Humboldtov tok. Vožnja v dnevni svetlobi skozi mesto je razkrila pogled še na ostale predele Lime, tudi na barakarska naselja imenovana pueblos jovenes. Iz Lime nas je pot peljala na Panamericana cesto, ki povezuje severno in južno ameriško celino. Pred nami je bilo štiri ure vožnje do mesta Paracas. Paracas je ribiško mesto od koder turistom nudijo izlete na otoke Ballestas. Otoki spadajo pod narodni park Paracas, ki obsega istoimenski polotok in obalna območja ter tropsko puščavo. Namen parka je ohranjanje morskega ekosistema in ohranjanje kulturne dediščine avtohtonih prebivalcev kulture Paracas.

Prva postojanka po odplutju s pomola v čolnih za okoli petnajst oseb je bil skrivnostni geoglif, imenovan El Candelabro (lestenec), vklesan v skalo na strmi obali. Visok je 120 metrov.

Nekateri pravijo, da geoglif upodablja kaktus San Pedro, ki je močno halucinogen in je bil pripomoček vračev oziroma duhovnikov pri sporazumevanju z višjimi silami duhovnega sveta. Skrivnost geoglifa je v tem, da nihče ne ve, kako je nastal. Okoli kroži več teorij o tem čigavo je to delo:

  • delo kulture Chavin (900 let p.n.š.),
  • delo kulture Paracas (500 let p.n.š.),
  • delo osvoboditelja Peruja San Martina iz 19. stoletja
  • delo vesoljcev

Preberi več

Peru, Bolivija, Čile – 1. del

Da sem sploh začela to potovanje, sta bili krivi dve stvari. Prva je bila Machu Picchu – Peru. Kadarkoli in kjerkoli sem videla sliko tega inkovskega svetega mesta, me je stisnilo pri srcu. Vendar do pred petimi leti, nikoli nisem zares verjela, da bi lahko stopila na ta kraj. Zdelo se mi je oddaljeno tako po daljavi, kot po finančni plati. Drugi krivec je bila knjiga, v kateri sem zasledila naslednjo misel: Pravijo, da v življenju moraš sanjati, saj v sanjah vidiš cilje, h katerim potem stremiš in tako na poti do njih zapolniš svojo življenjsko pot. Ugotovila sem, da sem dovolj dolgo sanjala. Tako se je pričela akcija najprej v glavi in posledično zatem reakcija v realnosti. Nenadoma nisem videla več ovir, ampak le poti. Ko sem leto kasneje pakirala stvari nahrbtnik, sem se smejala sama sebi. Le zakaj sem pred tem mislila, da je to neuresničljivo? S tem, ko ne verjameš, si sam zapiraš pot . Vsak rabi čas, da pride do tega spoznanja.

Torej naj začnem s samim potovanjem. Izziv se je začel že s pakiranjem nahrbtnika. Kako v 60 litrov globok nahrbtnik spraviti prtljago za en mesec? Rešitev se je glasila: spakiraj vsa oblačila za tri dni, vmes pereš, kjer pač lahko. Obvezna oprema je bila še naglavna svetilka, pohodniški čevlji, topla spalna vreča in seveda torbica z zdravili, ki vključuje obvezen liter šnopca. Šnopc učinkovito pobija bakterije in preprečuje diarejo, če ga narediš požirek po vsaki hrani. Pri meni preverjeno deluje. Seveda so me vsi zbadali, kaj da se ga nalivam. A po prvih napadih diareje v skupini v tednu dni, so me že vsi prosili za požirek po jedači oziroma so si kupili viski.

1.dan Lima

Enomesečno potovanje se je začelo z nočnim odhodom izpred Tivolija v Ljubljani. Tam se nas je nabrala skupina 16 avanturistov. Vodič naj bi nas čakal šele v Limi. Z avtobusom smo se peljali do Benetk od tam pa po zraku do Madrida in iz Madrida direktno v Limo. Let čez Atlantik je trajal celih trinajst ur. Moj načrt krajšanja časa na letalu je bil zaplesti se v pogovor s sosedoma in naročati pivo dokler ne zaspim. Vendar sem se malce uštela. Končalo se je tako, da sem zaspala že po kakšnih dveh urah, kar niti ni čudno, saj sem bila pokonci že od dveh zjutraj. Zbudila sem se po treh urah. Tako je bilo pred mano še vedno osem ur leta in to v družbi z mačkom. Groza. Vendar vse mine in je tudi to. Mimogrede, pijača je na med oceanskih letih zastonj, kar je prav priročno za pivoljubca s tanko denarnico, kot sem jaz. Ob sedmih zvečer po perujskem času (pri nas je bila ena zjutraj) smo tako pristali v Limi.

Zrak na letališču je bil soparen in toplejši, saj sem iz slovenske jeseni prispela na perujsko subtropsko pomlad. Da sem prišla v drugo deželo, je bilo vidno že na letališču. Uniformirano osebje je bilo indijanskega porekla. Nikjer belcev. Vendar me to še ni predramilo iz letalske otopelosti. Prihod iz letališkega kompleksa na plano pa me je resnično prebudil. Ves vozni park je bil namreč popolnoma drugačen od našega. Avtomobili veliki, ameriški z obvezno potolčenimi odbijači ali razbitimi lučmi, ogromno mini busov, tuk tukov ter motorjev. To je že dalo slutiti, da sem daleč od doma.

Kako resnično daleč sem od doma, pa sem šokirana ugotovila, ko smo se vključili v promet mesta Lime. Ogromno prometa in eno samo hupanje. Turki in Grki se lahko skrijejo pred južnoameriškim hupanjem. Tu pritiskajo na hupo že samo, da se vključijo na cesto. Kot opozorilo: »Glej me, izsiljujem te!« In naš šofer ni bil izjema. Semaforjev ali sploh ni ali pa jih ignorirajo. Še danes mi je neznanka, kako to vse skupaj funkcionira, brez da bi prihajalo do množičnih nesreč. Vendar jim očitno znese. Sem spoznala Slovenko, ki živi v Limi že dve leti, in še ni šla za volan v mestu. Si ne upa v ves ta kaos.

Čez slabo uro smo iz letališča prispeli v hostel, ki je bil poln južnoameriškega kiča v kombinaciji s kolonialnim slogom Špancev. Nahrbtnike smo vrgli z ramen in se odpravili po delu Lime, ki se imenuje Huallaga. Za ta predel je značilna zgodnja kolonialna arhitektura, ki lepo sovpada s palmami, ki rastejo v parkih.

Lima ima 8 milijonov prebivalcev, leži pa ob reki Rimac ob vznožju Andov na eni strani in pacifiškim oceanom na drugi strani. Ko sem hodila po ulicah okoli Plaze de Armas sem se počutila nezemeljsko. Vpliv časovne razlike je delal svoje, pogled na vse te Indijance okoli mene pa je vse še bolj stopnjeval. Gledala sem v Indijance, kot v sedmo čudo, oni pa mene. Belcev je namreč zelo malo, jaz pa sem tudi pričakovala bolj Špance kot Indijance. Saj ne vem zakaj. Da, v kombinaciji s časovnim zamikom sem doživela kulturni šok. Tako mi je pivo v 0,66 litra veliki steklenici v indijanski beznici prijalo, kot še nobeno do sedaj.

Naslednjič: 2. dan: Lima, Paracas, otoki Ballestas, Ica in oaza Huacachina

CLOSE
CLOSE

Oceni tole stran