Tag: LJUBLJANSKI MARATON

Ljubljanski maraton – poročilo

Poročilo 21. Ljubljanski maraton 30.10.2016 – MOJ 13. MARATON

Zgoditi bi se moral v Berlinu po dveh letih smole pri žrebu. A zvezde so  pokazale drugače.  Sicer pa mi leto 2016  itak ne bo ostalo v dobrem spominu in komaj čakam, da se pobere nekam v deželo brez povratka. Hudič je imel mlade. A s tekom tudi hudiču lahko daš – hudiča!

Kratek pregled

Posledično prej imenovani mladeži je bil tako obarvan tudi moj tekaški trening. Tekla sem bolj za duševno hrano, tek je bil ventil do kisika za bistrenje misli in ohranjanje psihične in fizične moči. In tako se mi je v zadnjih štirinajstih letih nabralo najmanj tekaških kilometrov v sezoni 2015/2016 – to je obdobje enega leta med obema maratonoma.  Natanko 1.047,46 km v povprečni hitrosti 10,5 km/h za kar sem porabila 99 ur 31 minut in 28 sekund in od katerih mi tudi za sekundo ni žal. Dodam lahko še nekaj kolesarskih kilometrov in izletov v hribe. Ter nekakšnih zanikrnih razteznih jutranjih vaj med katerimi se mi navadno ni uspelo niti dodobra zbuditi, tako da sem samo sebe nekajkrat zasačila dremati v kakšni čudni pozi.

Tekaški trening

Trening sem si napisala sama na podlagi osebnih izkušenj in zadnje prebrane tekaške knjige Hitri po petdesetih. Kot nalašč! Hvala Urška za krasno darilo! V njej sem namreč izvedela, da tekači po petdesetih ne potrebujemo toliko baznega treninga oz. treninga za vzdržljivost kot treninga za moč in hitrost, torej intenzivnega. To pomeni manj časa za več efekta. Fino in prikladno.

Preberi več

Ljubljanski maraton – poročilo: do cilja

Iz prejšnjega dela … nekje na 30. kilometru:

»Pozabi!« sem se hitro oštela. Saj se je maraton pravzaprav šele dobro začel.

Hitrost mi je padla povsem pričakovano in delno tudi zaradi klancev na tem delu proge. Ko pomislim: »Sedaj bom pa lahko spet ujela svoj tempo«, se pojavi nov klanec. Tam na Litijski.

Ne morem si kaj, da ne zabrundam sama pri sebi: »Ma pejt u rt!« Mislila sem na klanec, da ne bo kakšnega nesporazuma. No, klanec ni šel nikamor, jaz sem ga pa začela »gristi«. Tiste klance od prej sem uspela bolj ali manj uspešno »zignorirati«, kot da jih ni, čeprav mi je hitrost kljub temu padla.

Ta je pa zoprn. Tudi asfalt je bolj črn. In manjček manj navijačev je ampak so ti, ki so, zelo pridni in vzpodbujajo.

»Dajmo, punca! Dobro ti gre!«

Sem takoj boljše volje, malce pomaham in še naprej zavzeto gledam v tla, kaj pa vem zakaj. Tako se mi nekako zdi lažje. Čeprav naj bi gledala gor, naprej, v daljavo.

LJUBLJANSKI MARATON V LERULJUBLJANSKI MARATON V LERU

Malce redkejši navijači spodbujajo, ploskajo, vzklikajo.

»Dajmo, pupa!« mi vzpodbudno reče sivolasa gospa.

Prav pomlajuje takle tek, ker spet postaneš punca, dekle, pupa!

Klanec mi nekako mine v premlevanju »EMŠO« zadev.  To se ti prične dogajati potem, ko jih nabereš približno pol od stotke. Let mislim. Hočeš nočeš pričneš verjeti tistim »nakladancijam« o letih. Bo potrebno malo manj teči, malo manj naporno trenirati, telo ne zmore, ne moreš biti vsako leto boljši, hitrejši.  Kolena trpijo, sklepi trpijo, srce se preveč matra! Apajade! Pah! Po pameti, to že. Ampak po pameti je treba vedno.

Zadnja tri leta mi res ne gre vedno bolje. Mi gre pa dobro. Sicer nisem vsako leto hitrejša in mi tako res ne uspe zavreči, ovreči, dokazati, da to ni res! Da si lahko tudi v zrelejših letih vedno hitrejši. Res mi ne gre! In? Ni rečeno, da so za to kriva ravno leta!

Ljubljanski maraton

Zakaj je potrebno odgovornost vedno prevračati na nekoga, na nekaj drugega? Kaj leta – sama sem kriva. Če ne bi nikoli tekla hitreje, ampak po pameti, vsako leto samo minuto ali dve hitreje, bi bilo pa vse krasno in super in bi bila v odlični telesni kondiciji tja do svojega vsaj 85 leta kolikor znaša razlika do mojega OR (osebni rekord) pa do povprečnega časa vseh mojih maratonov.

Bi bila potem  medicinski tekaški čudež, ker sem vsako leto hitrejša? Malo morgen, fantje in punce vseh let in oblik in ras ter pričesk! Ne drži! Enostavno se ne izide vedno. Leta gor ali dol.

»Lahko bi bila le pametnejša«! Ja, to pa vedno. Ne le jaz, vsi.

Preberi več

Ljubljanski maraton – poročilo

Druga polovica maratona se prične razmeroma – ugodno.

20. Ljubljanski maraton - v drugi polčas Foto: BL

20. Ljubljanski maraton – v drugi polčas                  Foto: Bostile

Rahel klanček navzdol po Barjanski ulici in nato krožen tek po Viču in Murglah.

V glavi naredim kratek pregled stanja in kmalu ugotovim, da bo v drugem delu glavnino odigrala glava.

Razporeditev moči na tako dolgi razdalji ni enostavna. Prva polovica je bila sicer odtečena po planu, vendar so pogoji v drugi vedno povsem drugačni.

Zakaj?

Enaindvajset kilometrov teka pusti na telesu določene fiziološke posledice. Precejšnja poraba glikokenskih zalog, zmanjšana hidriranost telesa, razrahljanost sklepov in utrujenost v mišicah. S tem je  zmanjšana zmogljivost telesa in telo bolj podvrženo starim in/ali novim poškodbam.

In kako je zadeva izgledala v praksi, na terenu?

V desnem copatu čutim rahel kamenček, o katerem razmišljam že kakšen kilometer. Ali je resnično kamenček ali ne – ne vem. Če se ustavim, izgubim čas in precej moči ob ponovnem zagonu. Če se ne ustavim, tvegam nastanek žulja. Kaj narediti?

Sicer ne čutim nikjer nobene bolečine, tudi na mojih »kritičnih« točkah ne.

Malce sem zadihana, zato sapo skušam umiriti.

Po »diagnozi« se tisti kamenček nekam izgubi in problem je rešen. Torej hujše »okvare« (še) ni.

Preberi več

Ljubljanski maraton – poročilo: prvi polčas

25.10.2015 sem pretekla svoj trinajsti maraton po vrsti. Navkljub številki 13 – uspešno. Nisem kapitulirala. In to je bil ravno 20. Ljubljanski maraton. Odlično! Ljubljanski maraton namreč enostavno ne more razočarati. Vsaj mene do sedaj še ni.

Ljubljanski maraton - poročilo

Ljubljanski maraton – poročilo

Dan pred tekmo

Ves dan tedna sem pazila na hidracijo in vnos ogljikovih hidratov:

  • Zajtrk: koruzni kosmiči
  • Malica: žitna ploščica, banana
  • Kosilo: makaroni s prekajenim lososom in vloženimi paradižniki, rdeča pesa
  • Malica: žitna ploščica
  • Večerja: makaroni s paradižnikovo omako, žitna ploščica
  • Rekreacija: divje pospravljanje po stanovanju, tek do smeti in nazaj, raztezne vaje

 

Večer pred maratonom

Odhod v posteljo ravno dovolj zgodaj, da sem lahko še precej časa bolščala v strop, razmišljala o lososu, ki mi pravzaprav ni preveč odgovarjal in pretekla maraton v mislih. Ampak že spet! Ni šlo! Ker je bila polovica proge  tedaj še uganka. Prvič  na “eno-krožni” Ljubljanski maraton. Lansko leto sem brusila pete v Amsterdamu.

Pomagala sem si z različnimi informacijami iz spleta, domišljijo in kar precej ata Google. Sicer pa Ljubljano  dobro poznam tudi iz tekaške perspektive.

Radovednost – ali Firbec Me Matra.  Le kaj mi bo prinesla številka 13?  Bo to najtežji maraton, najlažji… ali samo enostavno – trinajsti. Glavno, da ga pretečem brez poškodb, odstop vedno kategorično zavrnem. Že v mislih.

Jutro pred maratonom

Zajtrk ob 7:30, dve žemljici z domačo marmelado, kava, voda. Opravila vse po protokolu. Tekaško opremo sem oblekla kompletno vključno s supergami in Garminčkom, po vrhu pa še topel flis. Jutro maratona je bilo namreč precej hladno.

Po stanovanju sem seveda spet tavala, prenašala stvari in jih sproti pozabljala… Pravzaprav, klasika.

Ko sem sedla v avto, je bilo že bolje.

Preberi več

Pred maratonom

Peljem se po Slovenski cesti nad katero je napeljan transparent, ki naznanja 20. Ljubljanski maraton.

Pred maratonom

Pred maratonom

Ni se me dotaknil.

Grozno!

Zadnjih 13 let mi sicer ob pogledu na belo-zelen transparent  začne srce divje razbijati. Pa je lahko le reklama za kakšno »zeleno« zadevo, le na videz  podobna transparentu za Ljubljanski maraton. Ali ljubljanske trojke.

Tokrat pa nič.

Počutim se, kot bi bilo do maratona še neskončno dolgo časa.

Čeprav je ob cestah in poteh opaziti precej tekačev, se mi letos dozdeva, kot da nas teče le peščica. Glede na število prijavljenih na jubilejni 20. Ljubljanski maraton, to gotovo ne drži.

Morda le jaz tečem ob »tekaško-prometno neobremenjenih«  urah.

Nekako brezbrižna sem.  Ne vem zakaj.

Naveličana? Je vsakoleten maraton postal rutina?

Ne.

Sicer pa me je po prvem pretečenem maratonu skrbelo, če bom vztrajala. Postavljala sem si cilje: preteči maraton pri 42-ih, preteči pri 50-ih…  Torej – na nek način je postal maraton obvezen dogodek vsaj enkrat letno. Kot novo leto, Božič ali rojstni dan.

Preberi več

Tekaški cilji

Vsak tekač potrebuje svoj tekaški cilj pa naj bo začetnik ali profesionalec. Brez cilja bo vztrajanje na tekaški poti težje in manj zanimivo. Pravi tekaški cilji šele naredijo tek resnično zanimiv. Razburljiv. Avanturističen. Privlačen. Nepogrešljiv. Nor!

Tekaški cilji so tisti, ki vlečejo naprej! Ki motivirajo!

Verjetno nisem edina, ki  še pred ciljem  ključnega maratona sanjari in planira nadaljnje tekaške podvige v prihodnje, za naslednje sezone. Nekako takole gre to: Istrski maraton – nov tekaški cilj.

Navdušenje  v cilju in v naslednjih dneh se stopnjuje. Najraje bi se kar takoj prijavila na kakšno zanimivo tekmo. Pa kaj na eno, na deset in še več,  kar tako, brezglavo!

A maraton je dolga razdalja in količino le-teh na leto je pametno omejiti. Osebno mi več kot dva maratona letno prineseta več škode kot koristi. Ni namreč vse v maratonu, v tekmi, glavnina je v pripravah in treningih, v poti do maratona. Ne le napor, tudi  čas. Tega ljudje pač nimamo v izobilju.

Tekaški cilji in motivacija

Tekaški cilji in motivacija

 

Preberi več

Amsterdamski maraton in tekaški zid

Polovica Amsterdamskega maratona je za menoj. Na Ljubljanskem maratonu se je do leta 2013  polovica maratona pričela z drugim krogom. Letos se je teklo po novi trasi prvič v enem krogu in v tem trenutku pomislim, da na Ljubljanskem maratonu 2014, ne bo mojega rezultata. Včasih pač ne moreš biti povsod.

Na “Ljubljancu” si od trenutka, ko so polmaratonci zavili v svoj cilj,  ostal skoraj sam. Iz leta v leto se je sicer število maratoncev povečevalo, vendar si drugo polovico še vedno tekel precej osamljen.​ Je pa bil to vedno prav poseben občutek, ko sem si rekla: “No, sedaj gre pa zares!”

Amsterdamski maraton - tekaški zid

Amsterdamski maraton – tekaški zid

Tudi število navijačev je v drugem krogu drastično padlo. Zato sem še posebej hvaležna tistim najvztrajnejšim navijačem, ki so počakali še en krog in nas spodbujali. Čeprav morda na videz ni opaziti hvaležnost tekačev, utrujenost pač naredi svoje, je resnica povsem drugačna. Hvaležnost skušam pokazati z mahanjem, pozdravljanjem ali vsaj z očesnim stikom in nasmehom. Odvisno, koliko moči mi še ostane.

Pravijo, da je bilo letos v Ljubljani polno navijačev ob celotni progi maratona. Bom preverila drugo leto.

Tečem svoj maraton v Amsterdamu! Tu se število sotekačev na polovici maratona ne spremeni, navijačev pa prav tako ne. Poleg tega ne poznam proge, kar me zabava in kratkočasi.

Tečemo naprej mimo športnega parka Overamstel…

Na reki so pripravili pravi spektakel. Ob bučni glasbi nas spodbujajo virtuozi na »flysurfih«. Nekaj metrov nad vodo nam mahajo, pojejo in izvajajo različne figure. Noro!

Preberi več

Trening za maraton – tekaške napake 2

Iz prejšnje tekaške epizode:

……………..35 km……………… noč …………………..roza superge……….

 …  tečem …

Veter na obrazu in drobne kapljice. Vonj noči. Odlično se počutim  a mrak z meglico moti moj ritem. Tečem po PST. Poslušam lastne korake in pazim, da se ne spotaknem. Padec res ne bi bil dobrodošel tri tedne pred maratonom. Ni več časa za tekaške napake.

Tekačev skorajda ni videti. Še tiste redke zagledam šele, ko jih imam praktično pred nosom.  Oktober je in precej hladno.

Osušim si roke in odpešačim iz pokopališča, prižgem lučko- tisto tekaško, na mojem čelu. Štoparica steče in jaz z njo.

Železniški podhod – poln vode. Ne morem skozi, vsaj 30 cm. Ne bo šlo. Iščem prehod med goščo čez železniško progo, vse je zaraščeno, konkretno se opraskam na grmičevju. Vrnem se še malo nazaj po stezi in končno najdem dovolj široko vrzel preko katere švignem po pobočju na vrh tirov in preverim, če je kje v daljavi vlak. Ni ga, ničesar ni, le daleč nekje naprej sveti rdeča luč.

Kako bi bilo teči po tirih? Iz preklade na preklado? Do konca in še dlje… tja do Kopra ali Gorice…

Prečkam tire in se spustim na drugo stran na znano pot. Skušam si zapomniti mesto, kjer se bom lahko vrnila in že spet tečem, čez Tržaško na PST Vič in naprej mimo manjše skupine ljudi.

Nekdo se zakadi proti meni, srce se mi od groze skoraj ustavi.  Odskočim in skušam neprizadeto teči naprej. Za seboj slišim smeh… Za trenutek oklevam, da jim povem “par poučnih” pa se zadržim. Vse je v redu,  le nedolžna igra, ampak vseeno imam slab občutek in komaj čakam, da se mi pridruži “spremljevalna ekipa”.

Trening za maraton - tekaške zmote in superge:  zvezdice ali tekaške lučke?

Trening za maraton – tekaške napake

Palec na desni nogi čutim vedno bolj.

Mogoče bi bilo pametno zamenjati superge“, pomislim.  Menda ne bom spet ponovila tekaške napake? A tečem naprej, uživam v teku in kontroliram hitrost. Ne sme pasti pod 12,1 km na uro. Prehitevam osamljene tekače in uživam v svežem vonju večera s pršečim dežjem. Dobro za kožo, se smehljam.  Naravni pomladitveni tretma, vrhunska naravna hidracija kože…

Sem že na Rudniku. S pogledom iščem vietnamskega pujsa. Ko sva tekla še skupaj z mojo “spremljevalno ekipo”, zgodaj zjutraj ob nedeljah najine nepozabne dolge teke,  je bil še mali pujsek. Ni ga videti.

Zadiham, pogledam okoli sebe, počutje bi bilo odlično, če ne bi bilo presnetega palca in novih superg…. Le kje je “spremljevalna ekipa”?  Sedaj bi se pa že lahko prikazala… pol ure je davno minilo, več kot ura.

“Včasih leti čas kot ptica, včasih se plazi kot polž.”

Tečem in odmislim bolečino na palcu pod pretvezo, naj se noga in superg navadita na maratonsko razdaljo… hočem namreč teči v teh peresno lahkih supergah. Prvič bi imela na tekmi “tekmovalne superge!”

Nekje sem prebrala, da zaradi lažjih superg, maratonec z nogami dvigne na razdalji enega maratona cca 400 kg manj. To pa je nekaj.

V daljavi vidim migljajočo se lučko, upam, da je to  moja ekipa na kolesu… pa ni. Lučka se sicer približuje, vendar preveč poskakuje: še en nočni tekač, tale je kar konkreten dirkač. Sledi tekaški pozdrav in že ga več ni.

Še ena lučka se približuje, bolj stabilna, kolesarska, ta pa je prava.

»Kako ti gre?« sem neznansko vesela. To me vpraša edini član spremljevalne ekipe, jaz mu pa povem, da super.

»Kako superge?« sprašuje.

»Še kar », rečem in si mislim: »Njim je bolje kot meni«.

Zagrabila me je  »ta trmasta«, nočem se preobuti. Bom še malo tekla v novih… sedaj jih imam za seboj že približno 20 kilometrov, samo še 15 jih moram preteči. Manj kot polovico.

Odmislim boleči prst in preusmerim misli na bližajoči se Ljubljanski maraton. Bliže kot je datum prireditve,  več je tekačev. Skoraj povsod so ali bolje, smo. Po cestah, poljih, potkah, zjutraj, ponoči, podnevi… le ob slabem vremenu jih je manj. In ponoči. Ko bi vedeli, da je tudi tek ponoči velik užitek.

Trening za maraton - tekaške napake in superge

Trening za maraton – Tekaške napake

Odpadejo tisti morda še malo manj resni, manj izkušeni in bolj previdni, boječ se prehlada zaradi dežja in malce nižje temperature. Kot jaz včasih. A to glede prehlada sploh ne drži.  Samo dovolj pripravljen moraš biti, da se ne ustaviš in podhladiš. Če se dovolj ne poznaš je v slabem vremenu resnično bolje, da ostaneš doma. In delaš sklece, trebušnjake… ter vaje za hrbet. In bereš tekaško literaturo, kot je na primer tale članek, ha ha.

Spremljevalna ekipa je neznansko začudena, kako so uredili okolico Koseškega bajerja.

»Ja, počakaj da vidiš pipo z vodo. Tukaj vedno pijem, veš«,  razlagam in se spominjam, kako dober tekaški tandem sva bila včasih.

Tečem ob Večni poti proti Tivoliju. Dež vedno bolj prši, goste, drobne kapljice. V temi veliko težje ohranjam hitrost, popuščam, ker se bojim, da se ne spotaknem, padem, si zvijem gleženj.

»Se boš preobula?« me sprašuje.

Zakaj sem tako trmasta? Dobro vem, da bi se morala. A nočem izgubiti dveh minut, ker potem časovno ne bom v planu pa še samo 10 km je do konca.

»Ne, saj je ok«, zatrjujem čeprav vem, da ni. Zdrava trma je že v redu, ampak sedaj tečem po robu zavedajoč se tekaške napake.

»Preobuj se, budalo!« si v mislih kriče dopovedujem. »Bi si rada pridelala krvav žulj pod noht, bi bila rada ob noht tri tedne pred maratonom?« se jezim nase.

»Saj ni nič, saj ne boli tako zelo«, se še naprej kregam sama s seboj. »Še 45 minut, pa bom doma in se sezujem«.

Tečem, enakomerno, ne popuščam, še 3 kilometre. Po Vodnikovi ni prijetno, bojim se za spremljevalca  na kolesu, kolesari po napačni strani za menoj.

Pogledujem nazaj, nikjer ga ne vidim. Panika! Obrnem se in tečem nazaj, ko ga zagledam mi že maha in kriči: “Teci, teci naprej, kaj se obračaš!”

Tečem in tečem čez avtocesto: »Zavij levo«, vpije, jaz pa nazaj: »Bo premalo kilometrov, moram mimo Kluba 300!«

»Zavij vendar levo, dovolj bo«.

Prepričana sem, da ne bo dovolj, a vseeno zavijem. Hranim moči. Vsak glasen stavek mi je preveč pobere. Bom pa še okoli hiše malo tekla, te razdalje tu okoli imam v malem mezincu.

Trening za maraton - tekaške napake in superge

Trening za maraton – tekaške napake

Tečem po klancu in preverjam pretečeno razdaljo na uri. Kot sem rekla, pred hišo mi manjka še točno 600 metrov.

Spremljevalna ekipa  se ustavi, jaz pa tečem naprej in vpijem »Še 600 metrov, takoj pridem!«  še ravno toliko, da slišim godrnjanje «baba zmešana«.

Pa kaj, sem pač zmešana! Ne bom si uničila trening in dober občutek zaradi kilometrine in relativno dobrega časa zaradi ubogih 600-ih metrov in dežja. To rabim na maratonu v primeru krize. Tekaško samozavest!  Obračam in se vračam, ustavim sebe in uro, zadovoljna.

S trdimi koraki kot Gagarin po luni grem na teraso in se raztegujem. Zadovoljno naredim še pet moški sklec, kar zunaj na dežju in si še enkrat prislužim »baba zmešana«, ampak tako, zadovoljno in odobravajoče, kot se za spremljevalno ekipo spodobi. Vsaj tako se mi zdi.

Sezujem superge …….. sezujem tekaške nogavice …… debelo gledam….. nekaj dolgih trenutkov…. saj veste: “Včasih leti čas kot ptica, včasih se plazi kot polž,”…. zajamem sapo:

“Niti ni tako hudo!” ugotovim.

 Spremljevalna ekipa pa:«Grozno!”

Mnenja so pač različna.

Prst me je bolel še dva dni, nič ni bilo s tekom. Zvečer drugega dne sem se morala odločiti:

–          ali pustiti zadevo in skoraj sigurno »adijo maraton«, ker ga bo potrebno kirurško odstraniti (NE!!!)

–          ali tvegati in rešiti noht s samooperacijo, po napotkih različnih tekačev. Eden od njih je povedal:«Vzemi mašinco in si zvrtaj luknjo v sredino nohta, ampak pazi, da ne zadeneš prst« (UPS!)

Vzamem iglo in jo steriliziram, prav tako očistim prst z alkoholom. Imam srečo. Nabrekla bunka je vidna že na vrhu ob robu nohta in ni potrebno vrtati. Dvomim, da bi si to upala saj peklensko boli. Zajamem sapo, stisnem zobe in jo predrem z iglo: kakšno olajšanje!

In tako postane življenje s predrtim žuljem spet lepo!

Zadevo z občutkom popivnam, razkužim in čez dva dni že tečem, v starih dobrih pošvedranih šest let starih supergah. Teh nikoli ne bom vrgla v smeti!

Tokrat sem imela srečo in uspelo mi je “preleteti” maraton!

Prihodnjič boste z menoj pretekli testno tekmo za maraton na 2. Konjiškem malem maratonu.

Še več nasvetov za tekače in tekaške  simpatizerje pa na preberite  TEČEM-LETIM-ŽIVIM!

Preberi več

Trening za maraton – tekaške napake

Zadnji dolgi tek je priporočljivo preteči nekje tri tedne pred maratonom.  
S tem ste tudi zaključili glavnino priprav oz. trening za maraton, čudeži niso več mogoči. Od tega treninga naprej se količina tekaških kilometrov počasi zmanjšuje, prav tako tudi intenziteta. V svoji trening pa ne vnašajte kakšnih novosti.
Če ste se oz. se boste udeležili kakšne testne tekme na polovični razdalji, vam je oz. vam bo okvirno znana vaša pripravljenost ter približen čas, ki ga lahko pričakujete na maratonski tekmi. Glede na čas, ki ga na testni tekmi dosežem sama, prilagodim hitrost na zadnjem dolgem teku in sicer skušam teči v počasnejšem tempu za približno 10-15%.
Za udeležence Ljubljanskega maratona konec oktobra priporočam testni tek na Konjiškem malem maratonu konec meseca septembra. Testno tekmo vedno vključim v svoj trening za maraton.
Trening za maraton - tekaške napake

Trening za maraton – tekaške napake

Nastop na izbrani prireditvi pa si lahko ogrozite s kakšno tekaško napako. Zato pazljivo preberite prejšnji članek in spodnje vrstice.

Naj vas na teh ključnih tekih navdušenje ne zanese. Tecite v planirani hitrosti in v preizkušeni opremi. Na tekmo v novih supergah je “strogo prepovedano” kar odsvetujem tudi za zadnji dolgi trening za maratonom. Nikar si svojega nastopa ne ogrozite sami z nepremišljenostjo in zaletavostjo ter ponovitvijo kakšne moje tekaške napake.

Preberi več

Zadnji napotki za dolgi tek pred maratonom

Zadnji dolgi tek naj bi maratonci pretekli nekje tri tedne pred tekmo.

Včasih sem dolgih tekov delala več in najdaljši tek  tri tedne pred tekmo je meril 46 kilometrov. Do takšne kilometrine sem prišla postopoma in sicer sem dolžino dolgega teka od doseženih 20 kilometrov naprej, podaljševala za 1,5 do 2 km na vsakih štirinajst dni. Postopnost je ključna, sicer vas lahko doletijo poškodbe. Glavni namen dolgih tekov je postopna priprava telesa na dolgotrajnejše obremenitve in vzdržljivost.

Trening za maraton - zadnji napotki

Trening za maraton – zadnji napotki

Število dolgih tekov po zgornjem treningu za maraton je bilo tako kar precejšnje. Kmalu sem ugotovila, da s treningom z zelo dolgimi “daljinci”, ki je zajemal tudi dokaj naporne treninge hitrosti, na start ne pridem optimalna pač pa utrujena in pretrenirana. 

Zadnja leta ne delam daljših tekov od 35 kilometrov, trening pa sem dopolnila tudi s kolesarjenjem. Priprave za maraton so tako veliko prijetnejše in tudi svoj maratonski čas sem občutno popravila. Sicer pa naj bi redni rekreativni tekač dosegel svojo najboljšo pripravljenost v nekje sedmih letih rednega treninga, preko celega leta.

Tekaški trening in kolesarjenje

Trening za maraton – zadnji napotki

Z leti teka sem pridobila precej izkušenj in svoje priprave na maraton prilagodila predvsem svojim sposobnostim in pričakovanjem. Moje izkušnje naj vam bodo le v pomoč, razmislek, idejo.

Preberi več

Trening za maraton

Poletje se počasi poslavlja. Nobene prave vročine a veliko dežja in hudih neurij.  Tekači smo gotovo imeli boljše pogoje za trening za maraton, dolgi tek in naša pripravljenost mora biti dobra. September pa je mesec dolgih tekov. Mojih najljubših.

Nedelja. Ura me zbudi ob šestih. Odprem oči in se spomnim: danes tečem dolgi tek, 30 km. Obožujem nedeljske jutranje dolge teke. Nekaj posebnega so.

Trening za maraton - dolgi tek

Trening za maraton – dolgi tek

Še v postelji se pretegnem in previdno naredim nekaj razteznih vaj, da ne zbudim zaspanca poleg sebe.

Skočim pokonci, spijem kozarec vode in pojem banano. Lahek zajtrk je obvezen. Skok v kopalnico in  v tekaško opremo. Štoparica, pulz meter, šilt in gremo. Za vsak slučaj vzamem še MP3. Vode ne bom jemala s seboj. Pijem lahko ob Koseškem bajerju, saj so naredili pipo prav za tekače. Druga vodna postaja se nahaja na viškem pokopališču. Kilometre bom nabirala s cikcakanjem po PST.

Trening za maraton - dolgi tek

Trening za maraton – dolgi tek

Stopim ven in globoko zadiham! Svež zrak! Svoboda! Globoko zadiham.

Nekaj običajnih krožnih vaj, nadenem si slušalke, vklopim MP3 in Garminčka in že tečem. Ura je 6:30. Zaradi svetovnega prvenstva v košarki zamujam celo uro! Sveže je in megleno. Tečem… a nekaj ni v redu. Ne slišim jutra!

Snamem slušalke, ugasnem MP3 in tečem.

To je to! Sedaj je v redu. Tečem svoj dolgi tek.  Slišim lastne korake, oglašanje ptic, oddaljene zvoke… poslušam jutro. Tako mirno in spokojno je. Tečem mimo sadovnjaka, ko opazim, da me nekdo opazuje iz drevesa. Veverica s prav posebej košatim repom. »O!« se oglasim. Veverica pa, hop, navzgor v vejevje.

Preberi več

CLOSE
CLOSE

Ljubljanski maraton – poročilo
5 (100%) 1 vote