Tag: maraton

Zgodba o uspehu – Mario Ponjavič: Od kome do maratona

Kaj je vaš največji dosežek v življenju?

Moj največji življenjski dosežek je ta, da sem s pomočjo staršev in zdravnikov uspel vstati iz vozička in s svojo jekleno voljo sem shodil. Danes lahko zaradi tega tudi tečem. Tek je moje zdravilo. Najdaljša pretečena razdalja do sedaj je bila 100 km.

1



Kako se je vse skupaj pričelo?

Dan 18.4.1997 mi je zaznamoval življenje. Na poti iz službe sem doživel hudo prometno nesrečo. Moje življenje je viselo na nitki; 40 dni sem preživel v komi. Ko sem se prebudil iz kome, se spominjam le-tega, da mi je medicinska sestra menjala plenico. Nisem vedel kje sem, kaj se je dogajalo; bil sem zmeden in nemočen. Nekaj časa sem preživel v bolnici, nato so me odpustili domov. Pri svojih 21. letih sem bil na vozičku, brez moči in volje do življenja. V domači oskrbi sem čakal na mesto v Rehabilitacijskem centru Soča.

Preberi več

Na poti do maratona – tek in partnerstvo

V dvoje je lepše. In ne samo lepše – tudi lažje. Pa naj bo to karkoli. Enako velja za projekt “Moj prvi maratron”.

PRIPRAVE NA PRVI MARATON, TEK IN PARTNERSTVO

Najlepše je, če sta življenjska partnerja kompatibilna do te mere, da se podpirata tudi na področjih, na katerih morda ne delujeta skupaj. Tu imam v mislih službeno področje in prosti čas. Da človek lahko resnično uživa v življenju in tudi v svojem morebitnem hobiju ali rekreaciji, potrebuje razumevanje in podporo partnerja. 

Tek je oblika rekreacije, katere se lahko loti praktično vsak zdrav človek. Če vaš partner nad tekom še ni navdušen, ga boste morda nad njim navdušili prav vi.

Tek poglablja partnerstvo. Neskončno. Najbolje tekača lahko razume samo tekač. Če vaš partner teče, poskusite še sami. Saj ste z njim zato, ker ga imate radi? Naredite to zanj. Vztrajajte vsaj mesec dni. Kmalu boste vedeli, zakaj mu je tek tako zelo všeč. Istočasno boste tudi sebi naredili velikansko uslugo. 

Tek in partnerstvo - posebna avanturaTek in partnerstvo - posebna avantura

Tek in partnerstvo – v dvoje je lepše         Foto: Pixabay

Potem se vam bo lahko zgodilo to, kar se je dogajalo meni. Ko sem postajala nevzdržno sitna, me je mož s supergami vred zaklenil pred vhodna vrata rekoč: “Čez pol ure se vidiva!” Takrat je bilo resnično prijetno odteči tisti “najin” krog. Sama. Vrnila sem se kot prerojena. In mu bila seveda neskončno hvaležna. Točno je namreč vedel, kaj potrebujem po napornem dnevu ali celo dnevih. Počitek s tekom.

Preberi več




Tek in otroci

Odločili ste se, da pretečete svoj prvi maraton. V kolikor imate otroke je to lahko še en velik plus za lažje doseganje cilja. Prvega maratona. Zavedati se morate, da trening tekača, ki ima družino z malimi otroki ne more biti identičen treningu nekoga, ki družine in/ali otrok nima. Kar pa ni nujno, da predstavlja večji problem. Lahko postane prednost.

Na poti do maratona - tek in otroci

Na poti do maratona – tek in otroci

Tek je dejavnost preko katere otroci lahko spoznajo, da je trud vedno poplačan. Zato morajo biti tudi otroci vključeni v projekt “Prvi maraton”. Morda bodo nad vašo idejo in odločitvijo še bolj navdušeni kot vi sami. Vključite jih aktivno v oblikovanje svojega treninga.

Preberi več

Maraton in družina

Priporočam, da imate za seboj nekaj tekaške zgodovine, predno se lotite maratona. Sama sem pred maratonom trenirala »na polno« dve leti s tem, da sem že prej veliko tekla in sanjarila o dolgih razdaljah. S sanjarjenjem sem praktično vizualizirala svoje nadaljnje maratone, nekje v še ne točno določeni prihodnosti.

Po pravem tekaškem planu sem tekla leto dni, kar me je pripeljalo do mojega prvega polmaratona.

V tem letu sem izvedela o teku ogromno. In predvsem dobila potrditev, da zmorem ter da lahko  pretečem maraton brez bojazni, da bi ogrozila svoje zdravje. Kaj pa družina?

Tek, maraton in družina

Najdragocenejša  je  ugotovitev, da kljub temu, da imamo doma družino z morda še ne šoloobveznimi otroci, lahko še vedno najdemo čas za tek in to na tak način, da otroci ne bodo prikrajšani za vašo družbo. Ter da zaradi  teka ne obremenjujete drugih.

Že davno sem ugotovila, da s tekom zmorem neskončno več! Več in bolje!

  • Tek je dober za celo družino!
  • Projekt MARATON je odličen za celo družino!
  • MOJ tek je fantastičen za celo družino!

Tek in slaba vest

Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?

Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki manjši.  Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tisti nezlikani kup in cela gora moških srajc. Neodnešenih smeteh. O mojih srčicah doma! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, omarice. Spet kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama!

Preberi več

Priprave na prvi maraton

Veliko ljudi me je že vprašalo, koliko časa naj bi človek treniral, da bi lahko odtekel svoj prvi maraton. Preprosto vprašanje in tak bi moral biti tudi odgovor. Pa ni.

Vsak prvi maraton je drugačen. Čisto vsak maraton je drugačen. In prav vsak človek ima drugačne sposobnosti in vsakdo od nas doživlja življenje drugače. Prav nobenemu od nas pa ne odgovarjajo povsem iste stvari, isti treningi.

In priprave na maraton nikakor niso samo tekaško določeni dnevi v katerih naj bi se tekač natreniral, da bi odtekel svoj prvi maraton. Priprava na maraton ni samo tekaški plan, število treningov, število kilometrov in ur.

Tukaj ni čudežnega recepta.

Priprave na prvi maraton lahko trajajo leta. Podzavestno. Ko se zadeva ozavesti imate tretjino priprav praktično že za seboj.

Seveda obstajajo izjeme. Marsikdo je odtekel svoj prvi maraton »na suho«. Ne da bi se posebej nanj pripravljal.  Vsekakor pa je moral biti v dobri fizični kondiciji. In če je imel glavo na mestu ali drugače rečeno – če je  tekač dovolj psihično trden – je maraton vsekakor mogoče odteči tudi tako.

Sicer pa – naš najboljši in dvakrat najdaljši dolgoprogaš Dušan Mravlje – je najprej odtekel okroglo stotko v švicarskem Bielu. Šele nato se je lotil maratona.

Ampak Mravljetov Dušan je le eden. Lahko sicer poskusite tudi sami, zakaj pa ne.

Vendar se meni osebno to zdi nekako škoda.  To je podobno, kot bi pogoltnil čokolado skupaj z ovitkom. Brez veze! Ni pravega okusa in užitka ter povrhu vsega se vam zadeva lahko še zatakne v grlu. Da o kasnejših prebavnih motnjah niti ne govorimo.

Veste, v resnici maraton ni prav noben bav-bav. Le živeti ga morate.

Preberi več

1. Poletova tekaška ekipa

Trening  za maraton se praktično prične takrat, ko se odločite, da ga boste pretekli.  Jaz sem se odločila nekega januarskega četrtka 2002. Tistega četrtka, ko mi je v roke prišla 1. številka Poleta.

Poletova tekaška ekipa

na poti do maratona - 1. Poletova tekaška ekipa -na poti do maratona - 1. Poletova tekaška ekipa -na poti do maratona - 1. Poletova tekaška ekipa -

na poti do maratona – 1. Poletova tekaška ekipa – na poti do maratona –

Priprava na maraton je  enostavnejša, če treniraš kot član tekaške ekipe  pod okriljem  izkušenih maratoncev, trenerjev, motivatorjev in zdravnikov.

Z žrebom v 1. Poletovo tekaško ekipo smo vsi izžrebanci imeli velikansko srečo. V tistem letu sem dobila potrditev, da zmorem marsikaj. Naučila sem se veliko o zmogljivosti lastnega telesa, upravljanja s časom in osnov tekaškega treninga.

Prvo pravilo je , da morajo biti treningi redni. In bili so. Saj veste: čas za tek se vedno najde, če le hočete. Res pa je, da potrebujete več časa za trening maratona, saj proti koncu – ko podaljšujete razdalje in delate dolge teke – porabite zanj več časa, tudi štiri ure in več. Ne vsak dan – gotovo pa vsaj enkrat na dva do tri tedne.

Tek s 1. Poletovo tekaško ekipo je dobil še neko drugo dimenzijo. S pripadnostjo ekipi sem sprejela tudi nekakšno moralno odgovornost, da bom tekla redno in resno ter s tem upravičila svoj žreb.

Morala sem stopiti iz svojih okvirjev. Tek v okviru ene ure se je raztegnil. Kilometri so se daljšali. Prvič pretečenih petnajst kilometrov, dvajset, dvaindvajset… petindvajset …. Srečna!

Preberi več

Ljubljanski maraton – poročilo

Poročilo 21. Ljubljanski maraton 30.10.2016 – MOJ 13. MARATON

Zgoditi bi se moral v Berlinu po dveh letih smole pri žrebu. A zvezde so  pokazale drugače.  Sicer pa mi leto 2016  itak ne bo ostalo v dobrem spominu in komaj čakam, da se pobere nekam v deželo brez povratka. Hudič je imel mlade. A s tekom tudi hudiču lahko daš – hudiča!

Kratek pregled

Posledično prej imenovani mladeži je bil tako obarvan tudi moj tekaški trening. Tekla sem bolj za duševno hrano, tek je bil ventil do kisika za bistrenje misli in ohranjanje psihične in fizične moči. In tako se mi je v zadnjih štirinajstih letih nabralo najmanj tekaških kilometrov v sezoni 2015/2016 – to je obdobje enega leta med obema maratonoma.  Natanko 1.047,46 km v povprečni hitrosti 10,5 km/h za kar sem porabila 99 ur 31 minut in 28 sekund in od katerih mi tudi za sekundo ni žal. Dodam lahko še nekaj kolesarskih kilometrov in izletov v hribe. Ter nekakšnih zanikrnih razteznih jutranjih vaj med katerimi se mi navadno ni uspelo niti dodobra zbuditi, tako da sem samo sebe nekajkrat zasačila dremati v kakšni čudni pozi.

Tekaški trening

Trening sem si napisala sama na podlagi osebnih izkušenj in zadnje prebrane tekaške knjige Hitri po petdesetih. Kot nalašč! Hvala Urška za krasno darilo! V njej sem namreč izvedela, da tekači po petdesetih ne potrebujemo toliko baznega treninga oz. treninga za vzdržljivost kot treninga za moč in hitrost, torej intenzivnega. To pomeni manj časa za več efekta. Fino in prikladno.

Preberi več

Maraton in Polet

Namesto uvoda: VIRUS MARATON – CURCUS

Nikoli ne planirajte predaleč v prihodnost. Včasih se stvari obrnejo na glavo. Včasih se zgodi “nekaj drugega”.

Teči dlje …

Vsakega dolgoprogaša očitno nekoč tozadevno ” nekaj zadene”. Mene osebno je ideja o daljšem teku  dobesedno zadela na moji “šverc tekmi” -na teku trojk. Če sem čisto iskrena je botrovalo celo malo … zavisti.

“Zakaj nekateri lahko in zakaj drugi ne moremo. Ali celo ne smemo. Zakaj mislimo, da ne smemo? Zakaj mislimo, da ne moremo, če sploh nismo poskusili?!”

Sanjarjenje ali bolj po tekaško: nekakšna pred vizualizacija,  kako (tudi) jaz pretečem 28. kilometrov  in si dokažem, da zmorem! Tudi jaz.  Da zmorem morda še več, še dlje od 28. km!

“Kaj pa maraton? Jaz na maratonu ?”

Misel o maratonu se je zasidrala vame! Z vsakim letom in  z vsakim  nadaljnjim Ljubljanskim maratonom je postajal “virus Curcus” v meni močnejši, agresivnejši.

“Če bi bila prepričana, da je varno tudi za ženske.  Če bi imela nek tekaški program. Čas za trening.”

Potrebovala sem samo malo spodbude, potrditve, da lahko. Polet.

Preberi več

Virus: MARATON – CURCUS

Namesto uvod preberite: ZAKAJ?

Prvi maraton za katerega sem slišala v Sloveniji je bil Maraton treh src, v času Trefaltovih Kaveljcev in Korenin.

Takrat se se mi je zdelo nezemeljsko preteči tako dolgo razdaljo, sama sem tedaj  tekala nekaj kilometrske razdalje. Ravno pred kratkim sem premerila svojo omiljeno tekaško traso za Savo, za katero sem bila prepričana, da je zeeeelo dolga, pa nisem naštela več kot osem kilometrov.

Dvainštirideset kilometrov teka! Tekače, ki so sposobni preteči takšno razdaljo sem takrat dojemala kot – nadljudi.

Okužena

Tudi pomisliti si nisem upala, da bi bila jaz sposobna preteči kaj takega. Vendar človek že s tem, ko pomisli, da naj bi nekaj ne bil sposoben narediti, v resnici že naredi prvi korak. S to bežno mislijo, sem  torej maraton že spustila bliže k sebi oz. mu stopila korak bližje.

Ljubljanski maraton

Lj. maraton / J.Galloway

Z vsako novo informacijo, vestjo o teku, ob vsaki omembi besedice »maraton«, mi je bil maraton bližje, bolj domač in že se je zasidral v mojo podzavest. Svoj prvi maraton sem praktično sanjala. Z odprtimi očmi. S pogledom skozi okno avtomobila sem opazovala okolico, polja, poti, gozdove, ki so leteli mimo jaz pa sem v mislih tekla čez vso to pokrajino in skušala teči vzporedno z avtomobilom.

Sledil je Ljubljanski maraton. Leta  1996. Skupaj je teklo 673 tekačev, od tega 153 maratoncev:  145 moških in 8 žensk. Zmagovalca sta bila naša odlična atleta Roman Kejžar in Helena Javornik. Maraton je bil omenjen pri Dnevniku.

Preberi več

Tekaška oprema ali navlaka

Dobro se počutim. Na nogah imam nove superge. Prijetne, kot da jih ni. Očitno bodo v redu. Še bolj so mi všeč, ker sem jih uspela kupiti z visokim popustom. Tokrat sem izbrala malce robustnejše, namenoma, da se mi ne strgajo v pol leta. Tiste super lahke so za v koš že v nekaj mesecih. Očitno se proizvajalcem izplača delati superge, ki ne zdržijo niti ene sezone. Preveč povpraševanja dela svoje in kapitalisti služijo na veliko. No, moram priznati, da se maksimalno trudim, da  imajo od mene čimmanj dobička.

Obvezna tekaška oprema

Obvezna tekaška oprema           Foto: MV

V današnjih dneh se s pretiravanjem dejansko srečuješ na vsakem koraku. Še malo, pa tek brez super dragih superg sploh več ne bo mogoč. Da o ostali »tekaški navlaki« niti ne govorimo.

V čem naj tečem?

Lahko se teče v čevljih, če hočeš. Ne samo, če moraš , da ti ne uide avtobus.

Lahko tečeš v čemerkoli, le da je malce bolj udobno. Udobne hlače, trenirka, razvlečen pulover ali majica in gremo!

Tekač si, ker tečeš, ne ker imaš na sebi tekaško majico, tekaške hlače, tekaški modrc in tekaške spodnjice, tekaške nogavičke, tekaški trak, tekaško uro, tekaški bidon in tekaški nahrbtnik s tekaško super hrano in pijačo. Pa še sem na kaj pozabila. Itak. Sama super tekaška oprema.

Fensači

Pred kratkim sem naletela na polemiko, kdo je pravi tekač! Poudarek je bil na pridevniku. Pravi. Torej imamo tudi ponarejene tekače, tako kot bankovce? Pravi tekač naj bi bil tisti, ki teče zaradi teka, tisti “ponarejeni” pa zaradi mode. Ker je tek “in” ! Baje se  jih loči  že na daleč po najnovejši fensi tekaški opremi usklajeni tako barvno kot znamkovno, linijsko, stilsko… še kako?  Tekači Fensači, torej.

Moram priznati, da mene ne motijo ne eni in ne drugi, ker pravzaprav niti ne opazim dobro, kakšna vrsta tekača je stekla mimo mene. Deloma zaradi moje dioptrije in deloma zaradi moje “tekaške zamaknjenosti”, ki me večkrat odnese v deželo Ni-Je.

 

 

Preberi več

Tek in bolečine v hrbtenici

Jutro. Letošnji prvi tek na morju. Vem, kje bom tekla. Nekakšen turistično informativni krog, mimo ribarnice in potem naprej gor preko Poti Valov do Kačjega zaliva in nazaj.

Obvezne jutranje vaje narejene z muko, na silo in površno, da jih le oddelam tako za boljši občutek, popijem še nekaj vode in stečem.

Ni prevroče, tek je prijeten. Najprej lahen vzpon, nato spust. Za ribarnico sem kakšno uro prezgodnja. Zelenjavar pa je že na svojem mestu.

Tečem spet rahlo navzgor, srečam dva tekača, pozdravimo se.

Uživam v prelepem pogledu na morje in istočasno pogledujem, če bom kje uzrla kakšno potko do obale. Včasih take poti vodijo do najlepših skritih plaž.

TEK in ZDRAVJE - Foto: MV

TEK in ZDRAVJE – Foto: MV

Na vrhu se prisilim in ustavim. Želim se razgledati. Pogled je čudovit. Spodaj sinje modro morje ter kvarnersko otočje. Na nebu je nekaj posameznih oblakov. Večina je popolnoma belih, opazim pa še dva, temnejša. Ponoči je deževalo. Tudi zato je vidljivost tega jutra tako dobra in zrak odličen.

Pomislim, da bi naredila nekaj razteznih vaj, pa se mi ne ljubi! Odženem še nadležno misel, saj sem vendar na dopustu. Res. Prava počitniška lenoba!

Preberi več

Zgodba o uspehu – Mario Ponjavič: Od kome do maratona
5 (100%) 1 vote