Tag: navijači

Ljubljanski maraton – poročilo: do cilja



Iz prejšnjega dela … nekje na 30. kilometru:

»Pozabi!« sem se hitro oštela. Saj se je maraton pravzaprav šele dobro začel.

Hitrost mi je padla povsem pričakovano in delno tudi zaradi klancev na tem delu proge. Ko pomislim: »Sedaj bom pa lahko spet ujela svoj tempo«, se pojavi nov klanec. Tam na Litijski.

Ne morem si kaj, da ne zabrundam sama pri sebi: »Ma pejt u rt!« Mislila sem na klanec, da ne bo kakšnega nesporazuma. No, klanec ni šel nikamor, jaz sem ga pa začela »gristi«. Tiste klance od prej sem uspela bolj ali manj uspešno »zignorirati«, kot da jih ni, čeprav mi je hitrost kljub temu padla.

Ta je pa zoprn. Tudi asfalt je bolj črn. In manjček manj navijačev je ampak so ti, ki so, zelo pridni in vzpodbujajo.

»Dajmo, punca! Dobro ti gre!«

Sem takoj boljše volje, malce pomaham in še naprej zavzeto gledam v tla, kaj pa vem zakaj. Tako se mi nekako zdi lažje. Čeprav naj bi gledala gor, naprej, v daljavo.

LJUBLJANSKI MARATON V LERULJUBLJANSKI MARATON V LERU

Malce redkejši navijači spodbujajo, ploskajo, vzklikajo.

»Dajmo, pupa!« mi vzpodbudno reče sivolasa gospa.

Prav pomlajuje takle tek, ker spet postaneš punca, dekle, pupa!

Klanec mi nekako mine v premlevanju »EMŠO« zadev.  To se ti prične dogajati potem, ko jih nabereš približno pol od stotke. Let mislim. Hočeš nočeš pričneš verjeti tistim »nakladancijam« o letih. Bo potrebno malo manj teči, malo manj naporno trenirati, telo ne zmore, ne moreš biti vsako leto boljši, hitrejši.  Kolena trpijo, sklepi trpijo, srce se preveč matra! Apajade! Pah! Po pameti, to že. Ampak po pameti je treba vedno.

Zadnja tri leta mi res ne gre vedno bolje. Mi gre pa dobro. Sicer nisem vsako leto hitrejša in mi tako res ne uspe zavreči, ovreči, dokazati, da to ni res! Da si lahko tudi v zrelejših letih vedno hitrejši. Res mi ne gre! In? Ni rečeno, da so za to kriva ravno leta!

Ljubljanski maraton

Zakaj je potrebno odgovornost vedno prevračati na nekoga, na nekaj drugega? Kaj leta – sama sem kriva. Če ne bi nikoli tekla hitreje, ampak po pameti, vsako leto samo minuto ali dve hitreje, bi bilo pa vse krasno in super in bi bila v odlični telesni kondiciji tja do svojega vsaj 85 leta kolikor znaša razlika do mojega OR (osebni rekord) pa do povprečnega časa vseh mojih maratonov.

Bi bila potem  medicinski tekaški čudež, ker sem vsako leto hitrejša? Malo morgen, fantje in punce vseh let in oblik in ras ter pričesk! Ne drži! Enostavno se ne izide vedno. Leta gor ali dol.

»Lahko bi bila le pametnejša«! Ja, to pa vedno. Ne le jaz, vsi.

Preberi več

Amsterdamski maraton in tekaški zid

Polovica Amsterdamskega maratona je za menoj. Na Ljubljanskem maratonu se je do leta 2013  polovica maratona pričela z drugim krogom. Letos se je teklo po novi trasi prvič v enem krogu in v tem trenutku pomislim, da na Ljubljanskem maratonu 2014, ne bo mojega rezultata. Včasih pač ne moreš biti povsod.

Na “Ljubljancu” si od trenutka, ko so polmaratonci zavili v svoj cilj,  ostal skoraj sam. Iz leta v leto se je sicer število maratoncev povečevalo, vendar si drugo polovico še vedno tekel precej osamljen.​ Je pa bil to vedno prav poseben občutek, ko sem si rekla: “No, sedaj gre pa zares!”

Amsterdamski maraton - tekaški zid

Amsterdamski maraton – tekaški zid

Tudi število navijačev je v drugem krogu drastično padlo. Zato sem še posebej hvaležna tistim najvztrajnejšim navijačem, ki so počakali še en krog in nas spodbujali. Čeprav morda na videz ni opaziti hvaležnost tekačev, utrujenost pač naredi svoje, je resnica povsem drugačna. Hvaležnost skušam pokazati z mahanjem, pozdravljanjem ali vsaj z očesnim stikom in nasmehom. Odvisno, koliko moči mi še ostane.



Pravijo, da je bilo letos v Ljubljani polno navijačev ob celotni progi maratona. Bom preverila drugo leto.

Tečem svoj maraton v Amsterdamu! Tu se število sotekačev na polovici maratona ne spremeni, navijačev pa prav tako ne. Poleg tega ne poznam proge, kar me zabava in kratkočasi.

Tečemo naprej mimo športnega parka Overamstel…

Na reki so pripravili pravi spektakel. Ob bučni glasbi nas spodbujajo virtuozi na »flysurfih«. Nekaj metrov nad vodo nam mahajo, pojejo in izvajajo različne figure. Noro!

Preberi več

Amsterdamski maraton – polovička

Za menoj je deset prijetnih kilometrov Amsterdamskega maratona. Vreme je čudovito, petnajst stopinj. Nebo je praktično brez oblačka. Kar malo me skrbi tale vročina. Pogrešam šilt,  kot že veste, saj se mi grdo blešči, sicer sem pa odlično.

Nizozemski tekači so krasni! Med tekom se obnašajo kot bi bili na kolesu. Takšno kolesarsko-tekaško kulturo bi potrebovali vsi, vključno s sprehajalci. Iz čisto varnostnih razlogov bi včasih bila že kar prepotrebna na Poti spominov in tovarištva (imenovana tudi Pot ob žici okupirane Ljubljane, v nadaljevanju PST).

Amsterdamski maraton - kolesarsko tekaška kultura

Amsterdamski maraton – kolesarsko tekaška kultura

Spremembo smeri nakažejo z roko, ustavljanje prav tako po kolesarsko, iztegnjeno roko premikajo gor in dol.

Navijači tulijo v svojem meni hudo zabavnem jeziku. Kot bi imeli polna usta cmokov in istočasno skušali izgovoriti »gremo v Groningen«, kar se potem sliši kot »hgrghhhhremo vh Hhhgrrrroninhhhhgnnn«.

Preberi več




Amsterdamski maraton – končno na trasi

To je moj prvi »stadionski start«. Počutim se kot kakšen profesionalen maratonec…

Navijači glasno navijajo, pravzaprav tulijo!

Če pred samim startom nisem občutila prave tekaške energije ali vznesenosti me je zadela ob navijačih tik pred izhodom iz stadiona.

Pritečem po rahlem klančku navzdol, ven, na traso. Zavem se, da bo ta isti klanček v nasprotni smeri, čez dobre tri ure in pol, strm klanec in hkrati potencialna nevarnost za moje stegenske in mečne mišice.

Olimpijski stadion Amsterdam - start maratona

Olimpijski stadion – start Amsterdamskega maratona

Tečem Amsterdamski maraton. Maratonska trasa je zagrajena z varnostnimi ograjami, varovana s številnimi redarji, za katerimi stojijo preštevilni navijači. No, nikoli jih ni preveč. Nas maratonce glasno vzpodbujajo, kot da smo sami bodoči zmagovalci. Pa saj smo res. Kdorkoli bo zmogel maraton je zmagovalec…

Tečem svoj prvi kilometer in kar takoj se poslovim od namena, kako si bom lahko ogledala Amsterdam iz perspektive tekača. Že, že: vendar je ta perspektiva povsem drugačna, kot bi si je turist želel.

Če hočem ostati cela, nepoškodovana in v enem kosu, si lahko dodobra ogledujem predvsem tla pod nogami in  v radiju vidnega polja enega metra pred seboj in ob straneh. Gneča je namreč precejšnja zato moram biti skrajno pazljiva.

Preberi več

Ljubljanski maraton – poročilo: do cilja
5 (100%) 1 vote