Tag: otroci

Ko ti lastni otrok pove, da te sovraži

Sovražim te! Predvidevam, da ste verjetno že kdaj, če že ne prav pogosto, slišali ta stavek od svojega otroka. V kolikor ga še niste, pa ste verjetno začutili vsaj kakšne sovražne občutke v odnosu do vas, oziroma uzrli poglede, iz katerih je bilo videti, kot bi švigale strele. Če vam je to poznano, pomeni, da ima otrok ob vas varen prostor, kjer se lahko pristno izraža, tako kot čuti in se ne potrebuje pretvarjati. Včasih pa otrok iz različnih razlogov poskuša svoje občutke vsaj na videz prikriti, takrat so znaki jeze manj nazorni in se jih kot take lažje spregleda. In potem se lahko zgodi, da otrok postreže z močnejšimi znaki ali dejanji, da opozori nase…

Ko ti lastni otrok pove, da te sovraži

Ko sem v določenem obdobju pri sinu, ki je vstopil v obdobje pubertete, zaznala precej sovražnosti v odnosu, sem se zavedla, da je skrajni čas za poglobljeni pogovor. Kdor ima otroka pubertetnika, verjetno ve, da je do tega zelo težko priti, saj so po večini odklonilni do vsega, kar predlagaš in je vse brez veze… skratka, na (pogoste) trenutke se obnašajo tako, kot da so sami sebi v napoto. In potem se pred njim postavi mama, ki bi se rada pogovarjala…

Preberi več

Odtujeni otroci

To ni zgodba o med vojno ukradenih otrocih in njihovih tragičnih življenjih. Niti ni to zgodba o skrajnih primerih, ko je v družini nasilje, pomanjkanje, alkohol… ta zgodba govori o povsem povprečnih družinah, ki pa so imele to smolo, da se je v njih ljubezen spremenila v sovraštvo. Talci tega sovraštva postanejo najbolj ranljivi člani družine, najbolj zaščite potrebni – otroci. Tisti od staršev, ki je imel to priložnost (saj prilika dela tatu, ne pozabimo na to), pa, zaslepljen od sovraštva in želje po maščevanju, ni bil sposoben zaustaviti se, in je zato zastrupil mlado srce.

Odtujeni otroci

Velikokrat staršu, ki je po ločitvi tega sposoben in želi živeti naprej, njegov bivši sodrug tega ne privošči. Ne more pozabiti. Zamrzne in ostane v preteklosti. Žrtev postanejo otroci; kot da so otroci krivi za ločitev… a s takšnim vedenjem jim točno to sporočamo. Sporočamo jim, kar jih že tako ali tako najbolj boli, česar jih je že tako ali tako najbolj strah in o čemer vsak otrok, pa bodi na glas ali nemo, z dejanji, sprašuje svojo ločeno mamo ali očeta: »Ali sta se ločila zato, ker nisem bil dovolj priden?« 

Preberi več

Kaj nam šolske ocene povedo o našem otroku?

Nič… Moj sin zaključuje osnovnošolsko izobraževanje, še zadnja konferenca v osnovni šoli. V družbi se rada pohvalim, kako je uspešen. In prvo vprašanje, ki sledi je: »Ali ima same petice?« Ne, v glavnem trojke in štirice. Pa tudi ostale tri ocene plešejo po redovalnici.

Kaj nam ocene povedo o otroku

In zakaj je potem uspešen? Tu se začne njegova kalvarija osnovnošolskega izobraževanja. Že kot majhen fantič je bil izredno živahen, po drugi strani pa mevža. Bil je kot voda, nikoli pri miru. Tudi noči ni skoraj nobene popolnoma prespal. Ko je moral zjutraj v varstvo, je jokal. Če sem ga kje pustila samega, je jokal. V vrtcu je jokal in bil izredno hiperaktiven. Ko je prestopil prvi šolski prag, pa so se začele težave. Nihče ga ni mogel ukrotiti. Na šoli so ostali nemočni. Ne dela nalog, moti pouk, nagaja sošolcem. Takrat sem se zamislila, kakšen kader je na tej šoli sploh zaposlen?

Preberi več

Kaj nam otroci sporočajo

Pred časom sem brala prispevek mamice, ki je na hudomušen način opisala izkušnjo, ki jo je doživela s svojo dojenčico. Na enem od družinskih srečanj je le ta neutolažljivo jokala in se vedla, kot da je nekaj hudo narobe. Po neuspešnih poskusih pomiritve, se je kot skrbna mama odrekla družinskemu praznovanju in v strahu z njo odhitela domov. Bila je v pripravljenosti, če bo morda potrebno poiskati celo zdravniško pomoč. Doma pa je doživela pravo presenečenje! Skrb vzbujajoče vedenje dojenčice se je v trenutku spremenilo. Zaznati ni bilo nobenega znaka več o tem, da bi morda imela kakšne hude bolečine ali kakršnekoli druge stiske. Celo smehljala se je…

Kaj nam otroci sporočajo

Ob tem prispevku sem se spomnila, kolikokrat sem tudi sama, ob svojih otrocih, ugotavljala podobno in se spraševala, čemu pripisati vzrok. Na poti odraščanja res ni bilo malo takih primerov… Otroka sta se, še posebej ob prisotnosti drugih ljudi, ko smo imeli obiske ali pa smo bili sami na kakšnem obisku, vedla precej drugače kot običajno. Včasih pretirano zadržano, drugič razposajeno in nagajivo, včasih celo zelo neobvladljivo. In v stiski, ko lastnih otrok nisem prepoznala, sem se takoj ali kasneje na njiju jezila in ju kregala. Nisem razumela, zakaj taka sprememba obnašanja. In ravno takrat, ko bi radi naredili kakšen vtis!

Preberi več

Tretješolec s trojkami je čista izguba!

Pa ne samo on, tudi njegovi starši. Takole mi je zadnjič rekla znanka (s pedagoško izobrazbo): »Če ima otrok v tretjem razredu dvojke in trojke, to pomeni, da se njegovim staršem ne da ukvarjat z njim.« Aha. Tako torej.

Tretješolec

Potem sem malo raziskovala naprej. Fino je, da se otroci že v vrtcu učijo vsaj en tuj jezik, sicer ne bodo prišli na eminentno ljubljansko gimnazijo, mi je razložila svojo teorijo mama štiriletnika. »Zakaj bi pa moral na to gimnazijo?«, me zanima. »Ker je najboljša priprava na medicinsko fakulteto.« Aha, no na to pa res nisem pomislila. Verjetno bo najsrečnejši na medicini.

Preberi več

Tek in otroci

Odločili ste se, da pretečete svoj prvi maraton. V kolikor imate otroke je to lahko še en velik plus za lažje doseganje cilja. Prvega maratona. Zavedati se morate, da trening tekača, ki ima družino z malimi otroki ne more biti identičen treningu nekoga, ki družine in/ali otrok nima. Kar pa ni nujno, da predstavlja večji problem. Lahko postane prednost.

Na poti do maratona - tek in otroci

Na poti do maratona – tek in otroci

Tek je dejavnost preko katere otroci lahko spoznajo, da je trud vedno poplačan. Zato morajo biti tudi otroci vključeni v projekt “Prvi maraton”. Morda bodo nad vašo idejo in odločitvijo še bolj navdušeni kot vi sami. Vključite jih aktivno v oblikovanje svojega treninga.

Preberi več

Kako doseči, da bo vaš otrok šel spat in bo v postelji miren, ko vi to hočete?

V naši družini smo pri spanju smo vedno imeli red. Absolutno enaka večerna rutina in nujno vedno ob istem času, je bila osnova za to, da sta bila otroka na to navajena in nista niti pomislila, da bi lahko bilo kako drugače. Pri nas je bila vedno najprej večerja, nato umivanje in zatem pravljica. Nato sem ju pokrila, še poljubček za lahko noč, pa je bil mir.

Če se starš rutine, ki jo mora seveda sam določiti, drži kot pijanec plota, ne bo imel nobenih težav ob večerih. Napočil bo mir in nekaj prostega časa, ko si bo lahko končno tudi starš malce oddahnil in zadihal sam brez otrok.

Mnogo staršev, ki nimajo urejene večerne rutine, zelo pogreša to urco ali dve večerne svobode. Taki starši čakajo, kdaj bo otrok blagovolil postati utrujen in bo želel sam v posteljo. Pogosto celo starše zmanjka pred otroci. Rešitev te težave je zagotovo večerna rutina. Zavedati pa se je treba, da je vzpostaviti novo rutino, za starše pogosto izjemno težko.
Preberi več

Maraton in družina

Priporočam, da imate za seboj nekaj tekaške zgodovine, predno se lotite maratona. Sama sem pred maratonom trenirala »na polno« dve leti s tem, da sem že prej veliko tekla in sanjarila o dolgih razdaljah. S sanjarjenjem sem praktično vizualizirala svoje nadaljnje maratone, nekje v še ne točno določeni prihodnosti.

Po pravem tekaškem planu sem tekla leto dni, kar me je pripeljalo do mojega prvega polmaratona.

V tem letu sem izvedela o teku ogromno. In predvsem dobila potrditev, da zmorem ter da lahko  pretečem maraton brez bojazni, da bi ogrozila svoje zdravje. Kaj pa družina?

Tek, maraton in družina

Najdragocenejša  je  ugotovitev, da kljub temu, da imamo doma družino z morda še ne šoloobveznimi otroci, lahko še vedno najdemo čas za tek in to na tak način, da otroci ne bodo prikrajšani za vašo družbo. Ter da zaradi  teka ne obremenjujete drugih.

Že davno sem ugotovila, da s tekom zmorem neskončno več! Več in bolje!

  • Tek je dober za celo družino!
  • Projekt MARATON je odličen za celo družino!
  • MOJ tek je fantastičen za celo družino!

Tek in slaba vest

Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?

Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki manjši.  Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tisti nezlikani kup in cela gora moških srajc. Neodnešenih smeteh. O mojih srčicah doma! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, omarice. Spet kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama!

Preberi več

Plašni, bolj občutljivi, razmišljajoči otroci

Pri mojem delu v vrtcu sem srečevala različne otroke. Nekateri so bili živahni drugi pa mirni. Tako kot so različni otroci, je tudi vzgoja pri živahnih in pri mirnih otrocih različna. Najpogosteje me starši sprašujejo, kako se odzvati pri bolj živahnih otrocih. Tudi članki, ki jih lahko prebiramo, govorijo predvsem o otrocih, ki so živahni in povzročajo več težav.

Le redko pa se vprašamo, kako je z otroki, ki so mirni. Kako doživljajo druge otroke, dogodke. To so običajno plašni otroci. Njihovo plašnost sem doživljala v vrtcu. Takrat sem se zavedala, da ti otroci bolj potrebujejo mojo podporo in sodelovanje z njimi kot tisti navihani fantiček, ki vsem po vrsti povzroča težave. Pri mirnih otrocih opazimo, da so v poznanem okolju lahko tudi zelo živahni, klepetavi. Med neznanimi ljudmi pa se zaprejo vase. Pogosto doživljamo, da jih ljudje nagovarjajo k pozdravljanju, pogovoru. Ko se tak otrok pred tujcem zapre, pogosto slišimo: »Ali ti je miška jezik pojedla?« Ali pa druge pripombe, ki otroka prizadenejo. Včasih tudi straši želijo od mirnih otrok, da se pogovarjajo s tujci, saj se ne zavedajo, da ne morejo drugače, kot naredijo. Primer sem opisala v knjigi Vzgoja kot drevo v zdravi rasti pod naslovom Pozdravljanje in sem ga objavila v spletnem dnevniku:  https://zinkaruc.wordpress.com/2015/06/20/pozdravljanje/. Pogosto se dogaja, da tudi starši od svojih otrok pričakujejo, da pozdravijo soseda, ki ga srečajo na poti v stanovanje. Ta človek je za otroka nekdo, ki ga ne pozna toliko, da bi ga pozdravil. Če se z njim pogosteje srečuje in ga bodo oni pozdravljali, ga bo začel tudi otrok. Z zahtevo po pozdravu pa otrok še bolj otrpne. Če želijo od njega, da pozdravlja, mu s tem sporočajo, da on ni v redu. Povejte otroku, da sosede pozdravljamo. Pri tem je zelo pomemben vaš vzgled. Ko bo otrok soseda pogosteje srečal, ga bo sčasoma tudi pozdravil.

Preberi več

Zakaj so učitelji vse bolj nemočni, učenci pa vse bolj nedisciplinirani?

Letos je tudi mlajši sin pričel hoditi v 1. razred in s tem so se pričele težave. Bolje rečeno moj sin je povzročal težave drugim. Tepel je druge otroke, jim nagajal, potisnil punčko iz pitnika, itd.

 Vsakodnevno so mi učiteljice poročale o novih lumparijah, ki jih je moj sine izvajal v šoli. Pripeljati in odpeljati otroka v šolo, je povzročilo težo v želodcu. “Le kaj bom danes spet slišala, ko ga bom prevzela?”, sem se spraševala. Vem, da je moj otrok težaven, saj ima sum na avtizem. Stvari vidi iz svojega zornega kota, ima velik primanjkljaj empatije. Po treh mesecih od vstopa v šolo je dobil tudi odločbo kot otrok s posebnimi potrebami.

avtizem

Ko sem ga vprašala, zakaj je punčko potisnil iz pitnika, mi je odgovoril: “Ker sem bil žejen.”

“Ona je bila tudi žejna.”, sem mu na to odvrnila.

“Ampak jaz sem bil najbolj žejen.”

Preberi več

Disleksija doma in v šoli

Disleksija oziroma starejše legastenija ni le motnja sposobnosti branja in pisanja ter razumevanje le-tega, ampak gre tudi za čisto drugačen način razmišljanja, kar pa ni nujno slabo. Kasneje bomo videli koliko slavnih in uspešnih dislektikov poznamo. Za osebe s to motnjo je značilno, da razmišljajo z desno polovico možganov. Med otroci je od 5 do 10 odstotkov dislektikov, med nami vsemi pa je približno 30 odstotkov vse svetovne populacije. Zadnje študije kažejo, da naj bi bila disleksija dedno pogojena, torej da je velika verjetnost, da ima disleksijo tudi kdo od staršev dislektika. Disleksije se ne da popolnoma odpraviti, vendar lahko z ustreznim pravimi vajami in strokovno pomočjo omogočimo ljudem s to motnjo, da se lažje z njo spopadejo.

Disleksija doma in v šoli

Kako prepoznati dislektika?

Za dislektika je značilno, da zelo težko bere, še posebno naglas, zamenjuje črke, besede, vrstice, zamenjuje dneve med seboj (zelo nerodno postane, če se odpravi v šolo ali službo v nedeljo, ker misli da je petek), ima neurejene zapiske, je neorganiziran, ima slabo orientacijo, ne more šteti po nazaj (na primer od 10 do 1), ne gre mu poštevanka, težko loči med levo in desno stranjo unnamed (5)(kar zna biti na primer pri vožnji z avtomobilom še posebno nevarno), zamenjuje datume, njihove zapise (mesec postane dan in obratno), zamenjuje med seboj podobne črke kot so na primer d in b, n in m, n in u ipd., na primer piše črko j na drugo stran od pravilne, zamenjuje sičnike (c, s in z) s šumniki (č, š in ž) ter obratno, zapisuje anagrame besed (na primer roba namesto goba, mama je lama, namesto pice naroči pilo ipd.), piše nečitljivo, zaradi slabe orientacije težko piše v ravni črti, si težje zapomne zaporedja, za učenje potrebuje več časa, sploh ne mara brati, zelo težko se uči na pamet, ker ne poveže besed in stavkom med seboj, pri matematiki recimo, ko rešuje ulomke zapiše števec v imenovalec in obratno, zamenjuje + in x, zamenja vrstni red števil (14 postane 41), ne zna povedati koliko je ura ipd. Preberi več

CLOSE
CLOSE

Ko ti lastni otrok pove, da te sovraži
5 (100%) 2 votes