Tag: otroci

Otroci in zgodba o izgubljenem otroštvu

Otroštva ni več! Izgubili so se dnevi brezskrbnega igranja na ulicah in okoliških gozdovih, kjer si sem ter tja staknil kakšno modrico, se občasno (namerno) izgubil in v kakšnem skrivnem kotičku koval načrte za svojo prihodnost. Ostali so le še nostalgični spomini v glavah sedaj že odraslih posameznikov, ki se še vedno nasmehnejo ob kakšnem spominu, preden jih znova potegne hipertok sodobnega časa.

child

Dejstvo je, da praktično ne vidimo več otrok, ki se igrajo na ulicah. Igrišča povečini samevajo in vse manj je pravih in iskrenih odnosov, ki se jih naučimo ravno na ulici, med sovrstniki. Sedaj klasični izgovor je seveda, da je mladina samo še za računalniki. Kar je do neke mere tudi res. Vendar težava leži predvsem v starših in njihovih pričakovanjih do svojih otrok.

Preberi več

Moji otroci so scrkljani…

Niso pa razvajeni. Mati sem prvič postala pri štiriindvajsetih letih, kar je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja že zelo pozno. Znanka je rodila tisto leto že svojega tretjega otroka. Enako stara kot jaz. In večina mamic je bila takrat že drugič ali tretjič v porodnišnici. Tudi v materinsko knjižico so mi zapisali »Starejša prvorodka«. Pa ne, da bi se kaj pretirano obremenjevala s tem. Otroka sem imela pač takrat, ko sem začutila, da sem pripravljena nanj.

otrok

Partnerja sem spoznala povsem naključno. Neke nedelje sem se odpravila na obisk k sestrični. Ker je bilo bolj malo avtobusov do nje, sem preprosto odšla na »avtoštop«. Sredi Ljubljane mi je ustavil gospod v rdeči Stoenki. Povedala sem mu, kam sem namenjena. Tudi on je imel podobno pot. Šel je po sodelavčevo ženo v Kraljevico. Tako sva po poti klepetala. Odložil me je pri sestrični in nadaljeval svojo pot. Čez nekaj dni me je poiskal v službi in tako se je začela najina zveza.

Preberi več

Ko ti lastni otrok pove, da te sovraži

Sovražim te! Predvidevam, da ste verjetno že kdaj, če že ne prav pogosto, slišali ta stavek od svojega otroka. V kolikor ga še niste, pa ste verjetno začutili vsaj kakšne sovražne občutke v odnosu do vas, oziroma uzrli poglede, iz katerih je bilo videti, kot bi švigale strele. Če vam je to poznano, pomeni, da ima otrok ob vas varen prostor, kjer se lahko pristno izraža, tako kot čuti in se ne potrebuje pretvarjati. Včasih pa otrok iz različnih razlogov poskuša svoje občutke vsaj na videz prikriti, takrat so znaki jeze manj nazorni in se jih kot take lažje spregleda. In potem se lahko zgodi, da otrok postreže z močnejšimi znaki ali dejanji, da opozori nase…

Ko ti lastni otrok pove, da te sovraži

Ko sem v določenem obdobju pri sinu, ki je vstopil v obdobje pubertete, zaznala precej sovražnosti v odnosu, sem se zavedla, da je skrajni čas za poglobljeni pogovor. Kdor ima otroka pubertetnika, verjetno ve, da je do tega zelo težko priti, saj so po večini odklonilni do vsega, kar predlagaš in je vse brez veze… skratka, na (pogoste) trenutke se obnašajo tako, kot da so sami sebi v napoto. In potem se pred njim postavi mama, ki bi se rada pogovarjala…

Preberi več

Odtujeni otroci

To ni zgodba o med vojno ukradenih otrocih in njihovih tragičnih življenjih. Niti ni to zgodba o skrajnih primerih, ko je v družini nasilje, pomanjkanje, alkohol… ta zgodba govori o povsem povprečnih družinah, ki pa so imele to smolo, da se je v njih ljubezen spremenila v sovraštvo. Talci tega sovraštva postanejo najbolj ranljivi člani družine, najbolj zaščite potrebni – otroci. Tisti od staršev, ki je imel to priložnost (saj prilika dela tatu, ne pozabimo na to), pa, zaslepljen od sovraštva in želje po maščevanju, ni bil sposoben zaustaviti se, in je zato zastrupil mlado srce.

Odtujeni otroci

Velikokrat staršu, ki je po ločitvi tega sposoben in želi živeti naprej, njegov bivši sodrug tega ne privošči. Ne more pozabiti. Zamrzne in ostane v preteklosti. Žrtev postanejo otroci; kot da so otroci krivi za ločitev… a s takšnim vedenjem jim točno to sporočamo. Sporočamo jim, kar jih že tako ali tako najbolj boli, česar jih je že tako ali tako najbolj strah in o čemer vsak otrok, pa bodi na glas ali nemo, z dejanji, sprašuje svojo ločeno mamo ali očeta: »Ali sta se ločila zato, ker nisem bil dovolj priden?« 

Preberi več

Kaj nam šolske ocene povedo o našem otroku?

Nič… Moj sin zaključuje osnovnošolsko izobraževanje, še zadnja konferenca v osnovni šoli. V družbi se rada pohvalim, kako je uspešen. In prvo vprašanje, ki sledi je: »Ali ima same petice?« Ne, v glavnem trojke in štirice. Pa tudi ostale tri ocene plešejo po redovalnici.

Kaj nam ocene povedo o otroku

In zakaj je potem uspešen? Tu se začne njegova kalvarija osnovnošolskega izobraževanja. Že kot majhen fantič je bil izredno živahen, po drugi strani pa mevža. Bil je kot voda, nikoli pri miru. Tudi noči ni skoraj nobene popolnoma prespal. Ko je moral zjutraj v varstvo, je jokal. Če sem ga kje pustila samega, je jokal. V vrtcu je jokal in bil izredno hiperaktiven. Ko je prestopil prvi šolski prag, pa so se začele težave. Nihče ga ni mogel ukrotiti. Na šoli so ostali nemočni. Ne dela nalog, moti pouk, nagaja sošolcem. Takrat sem se zamislila, kakšen kader je na tej šoli sploh zaposlen?

Preberi več

Kaj nam otroci sporočajo

Pred časom sem brala prispevek mamice, ki je na hudomušen način opisala izkušnjo, ki jo je doživela s svojo dojenčico. Na enem od družinskih srečanj je le ta neutolažljivo jokala in se vedla, kot da je nekaj hudo narobe. Po neuspešnih poskusih pomiritve, se je kot skrbna mama odrekla družinskemu praznovanju in v strahu z njo odhitela domov. Bila je v pripravljenosti, če bo morda potrebno poiskati celo zdravniško pomoč. Doma pa je doživela pravo presenečenje! Skrb vzbujajoče vedenje dojenčice se je v trenutku spremenilo. Zaznati ni bilo nobenega znaka več o tem, da bi morda imela kakšne hude bolečine ali kakršnekoli druge stiske. Celo smehljala se je…

Kaj nam otroci sporočajo

Ob tem prispevku sem se spomnila, kolikokrat sem tudi sama, ob svojih otrocih, ugotavljala podobno in se spraševala, čemu pripisati vzrok. Na poti odraščanja res ni bilo malo takih primerov… Otroka sta se, še posebej ob prisotnosti drugih ljudi, ko smo imeli obiske ali pa smo bili sami na kakšnem obisku, vedla precej drugače kot običajno. Včasih pretirano zadržano, drugič razposajeno in nagajivo, včasih celo zelo neobvladljivo. In v stiski, ko lastnih otrok nisem prepoznala, sem se takoj ali kasneje na njiju jezila in ju kregala. Nisem razumela, zakaj taka sprememba obnašanja. In ravno takrat, ko bi radi naredili kakšen vtis!

Preberi več

Tretješolec s trojkami je čista izguba!

Pa ne samo on, tudi njegovi starši. Takole mi je zadnjič rekla znanka (s pedagoško izobrazbo): »Če ima otrok v tretjem razredu dvojke in trojke, to pomeni, da se njegovim staršem ne da ukvarjat z njim.« Aha. Tako torej.

Tretješolec

Potem sem malo raziskovala naprej. Fino je, da se otroci že v vrtcu učijo vsaj en tuj jezik, sicer ne bodo prišli na eminentno ljubljansko gimnazijo, mi je razložila svojo teorijo mama štiriletnika. »Zakaj bi pa moral na to gimnazijo?«, me zanima. »Ker je najboljša priprava na medicinsko fakulteto.« Aha, no na to pa res nisem pomislila. Verjetno bo najsrečnejši na medicini.

Preberi več

Tek in otroci

Odločili ste se, da pretečete svoj prvi maraton. V kolikor imate otroke je to lahko še en velik plus za lažje doseganje cilja. Prvega maratona. Zavedati se morate, da trening tekača, ki ima družino z malimi otroki ne more biti identičen treningu nekoga, ki družine in/ali otrok nima. Kar pa ni nujno, da predstavlja večji problem. Lahko postane prednost.

Na poti do maratona - tek in otroci

Na poti do maratona – tek in otroci

Tek je dejavnost preko katere otroci lahko spoznajo, da je trud vedno poplačan. Zato morajo biti tudi otroci vključeni v projekt “Prvi maraton”. Morda bodo nad vašo idejo in odločitvijo še bolj navdušeni kot vi sami. Vključite jih aktivno v oblikovanje svojega treninga.

Preberi več

Kako doseči, da bo vaš otrok šel spat in bo v postelji miren, ko vi to hočete?

V naši družini smo pri spanju smo vedno imeli red. Absolutno enaka večerna rutina in nujno vedno ob istem času, je bila osnova za to, da sta bila otroka na to navajena in nista niti pomislila, da bi lahko bilo kako drugače. Pri nas je bila vedno najprej večerja, nato umivanje in zatem pravljica. Nato sem ju pokrila, še poljubček za lahko noč, pa je bil mir.

Če se starš rutine, ki jo mora seveda sam določiti, drži kot pijanec plota, ne bo imel nobenih težav ob večerih. Napočil bo mir in nekaj prostega časa, ko si bo lahko končno tudi starš malce oddahnil in zadihal sam brez otrok.

Mnogo staršev, ki nimajo urejene večerne rutine, zelo pogreša to urco ali dve večerne svobode. Taki starši čakajo, kdaj bo otrok blagovolil postati utrujen in bo želel sam v posteljo. Pogosto celo starše zmanjka pred otroci. Rešitev te težave je zagotovo večerna rutina. Zavedati pa se je treba, da je vzpostaviti novo rutino, za starše pogosto izjemno težko.
Preberi več

Maraton in družina

Priporočam, da imate za seboj nekaj tekaške zgodovine, predno se lotite maratona. Sama sem pred maratonom trenirala »na polno« dve leti s tem, da sem že prej veliko tekla in sanjarila o dolgih razdaljah. S sanjarjenjem sem praktično vizualizirala svoje nadaljnje maratone, nekje v še ne točno določeni prihodnosti.

Po pravem tekaškem planu sem tekla leto dni, kar me je pripeljalo do mojega prvega polmaratona.

V tem letu sem izvedela o teku ogromno. In predvsem dobila potrditev, da zmorem ter da lahko  pretečem maraton brez bojazni, da bi ogrozila svoje zdravje. Kaj pa družina?

Tek, maraton in družina

Najdragocenejša  je  ugotovitev, da kljub temu, da imamo doma družino z morda še ne šoloobveznimi otroci, lahko še vedno najdemo čas za tek in to na tak način, da otroci ne bodo prikrajšani za vašo družbo. Ter da zaradi  teka ne obremenjujete drugih.

Že davno sem ugotovila, da s tekom zmorem neskončno več! Več in bolje!

  • Tek je dober za celo družino!
  • Projekt MARATON je odličen za celo družino!
  • MOJ tek je fantastičen za celo družino!

Tek in slaba vest

Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?

Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki manjši.  Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tisti nezlikani kup in cela gora moških srajc. Neodnešenih smeteh. O mojih srčicah doma! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, omarice. Spet kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama!

Preberi več

Plašni, bolj občutljivi, razmišljajoči otroci

Pri mojem delu v vrtcu sem srečevala različne otroke. Nekateri so bili živahni drugi pa mirni. Tako kot so različni otroci, je tudi vzgoja pri živahnih in pri mirnih otrocih različna. Najpogosteje me starši sprašujejo, kako se odzvati pri bolj živahnih otrocih. Tudi članki, ki jih lahko prebiramo, govorijo predvsem o otrocih, ki so živahni in povzročajo več težav.

Le redko pa se vprašamo, kako je z otroki, ki so mirni. Kako doživljajo druge otroke, dogodke. To so običajno plašni otroci. Njihovo plašnost sem doživljala v vrtcu. Takrat sem se zavedala, da ti otroci bolj potrebujejo mojo podporo in sodelovanje z njimi kot tisti navihani fantiček, ki vsem po vrsti povzroča težave. Pri mirnih otrocih opazimo, da so v poznanem okolju lahko tudi zelo živahni, klepetavi. Med neznanimi ljudmi pa se zaprejo vase. Pogosto doživljamo, da jih ljudje nagovarjajo k pozdravljanju, pogovoru. Ko se tak otrok pred tujcem zapre, pogosto slišimo: »Ali ti je miška jezik pojedla?« Ali pa druge pripombe, ki otroka prizadenejo. Včasih tudi straši želijo od mirnih otrok, da se pogovarjajo s tujci, saj se ne zavedajo, da ne morejo drugače, kot naredijo. Primer sem opisala v knjigi Vzgoja kot drevo v zdravi rasti pod naslovom Pozdravljanje in sem ga objavila v spletnem dnevniku:  https://zinkaruc.wordpress.com/2015/06/20/pozdravljanje/. Pogosto se dogaja, da tudi starši od svojih otrok pričakujejo, da pozdravijo soseda, ki ga srečajo na poti v stanovanje. Ta človek je za otroka nekdo, ki ga ne pozna toliko, da bi ga pozdravil. Če se z njim pogosteje srečuje in ga bodo oni pozdravljali, ga bo začel tudi otrok. Z zahtevo po pozdravu pa otrok še bolj otrpne. Če želijo od njega, da pozdravlja, mu s tem sporočajo, da on ni v redu. Povejte otroku, da sosede pozdravljamo. Pri tem je zelo pomemben vaš vzgled. Ko bo otrok soseda pogosteje srečal, ga bo sčasoma tudi pozdravil.

Preberi več

CLOSE
CLOSE

Otroci in zgodba o izgubljenem otroštvu
5 (100%) 1 vote