Tag: poročilo

Ljubljanski maraton – poročilo

Poročilo 21. Ljubljanski maraton 30.10.2016 – MOJ 13. MARATON

Zgoditi bi se moral v Berlinu po dveh letih smole pri žrebu. A zvezde so  pokazale drugače.  Sicer pa mi leto 2016  itak ne bo ostalo v dobrem spominu in komaj čakam, da se pobere nekam v deželo brez povratka. Hudič je imel mlade. A s tekom tudi hudiču lahko daš – hudiča!

Kratek pregled

Posledično prej imenovani mladeži je bil tako obarvan tudi moj tekaški trening. Tekla sem bolj za duševno hrano, tek je bil ventil do kisika za bistrenje misli in ohranjanje psihične in fizične moči. In tako se mi je v zadnjih štirinajstih letih nabralo najmanj tekaških kilometrov v sezoni 2015/2016 – to je obdobje enega leta med obema maratonoma.  Natanko 1.047,46 km v povprečni hitrosti 10,5 km/h za kar sem porabila 99 ur 31 minut in 28 sekund in od katerih mi tudi za sekundo ni žal. Dodam lahko še nekaj kolesarskih kilometrov in izletov v hribe. Ter nekakšnih zanikrnih razteznih jutranjih vaj med katerimi se mi navadno ni uspelo niti dodobra zbuditi, tako da sem samo sebe nekajkrat zasačila dremati v kakšni čudni pozi.



Tekaški trening

Trening sem si napisala sama na podlagi osebnih izkušenj in zadnje prebrane tekaške knjige Hitri po petdesetih. Kot nalašč! Hvala Urška za krasno darilo! V njej sem namreč izvedela, da tekači po petdesetih ne potrebujemo toliko baznega treninga oz. treninga za vzdržljivost kot treninga za moč in hitrost, torej intenzivnega. To pomeni manj časa za več efekta. Fino in prikladno.

Preberi več

Ljubljanski maraton – poročilo: do cilja

Iz prejšnjega dela … nekje na 30. kilometru:

»Pozabi!« sem se hitro oštela. Saj se je maraton pravzaprav šele dobro začel.

Hitrost mi je padla povsem pričakovano in delno tudi zaradi klancev na tem delu proge. Ko pomislim: »Sedaj bom pa lahko spet ujela svoj tempo«, se pojavi nov klanec. Tam na Litijski.

Ne morem si kaj, da ne zabrundam sama pri sebi: »Ma pejt u rt!« Mislila sem na klanec, da ne bo kakšnega nesporazuma. No, klanec ni šel nikamor, jaz sem ga pa začela »gristi«. Tiste klance od prej sem uspela bolj ali manj uspešno »zignorirati«, kot da jih ni, čeprav mi je hitrost kljub temu padla.

Ta je pa zoprn. Tudi asfalt je bolj črn. In manjček manj navijačev je ampak so ti, ki so, zelo pridni in vzpodbujajo.

»Dajmo, punca! Dobro ti gre!«

Sem takoj boljše volje, malce pomaham in še naprej zavzeto gledam v tla, kaj pa vem zakaj. Tako se mi nekako zdi lažje. Čeprav naj bi gledala gor, naprej, v daljavo.

LJUBLJANSKI MARATON V LERULJUBLJANSKI MARATON V LERU

Malce redkejši navijači spodbujajo, ploskajo, vzklikajo.

»Dajmo, pupa!« mi vzpodbudno reče sivolasa gospa.

Prav pomlajuje takle tek, ker spet postaneš punca, dekle, pupa!

Klanec mi nekako mine v premlevanju »EMŠO« zadev.  To se ti prične dogajati potem, ko jih nabereš približno pol od stotke. Let mislim. Hočeš nočeš pričneš verjeti tistim »nakladancijam« o letih. Bo potrebno malo manj teči, malo manj naporno trenirati, telo ne zmore, ne moreš biti vsako leto boljši, hitrejši.  Kolena trpijo, sklepi trpijo, srce se preveč matra! Apajade! Pah! Po pameti, to že. Ampak po pameti je treba vedno.

Zadnja tri leta mi res ne gre vedno bolje. Mi gre pa dobro. Sicer nisem vsako leto hitrejša in mi tako res ne uspe zavreči, ovreči, dokazati, da to ni res! Da si lahko tudi v zrelejših letih vedno hitrejši. Res mi ne gre! In? Ni rečeno, da so za to kriva ravno leta!

Ljubljanski maraton

Zakaj je potrebno odgovornost vedno prevračati na nekoga, na nekaj drugega? Kaj leta – sama sem kriva. Če ne bi nikoli tekla hitreje, ampak po pameti, vsako leto samo minuto ali dve hitreje, bi bilo pa vse krasno in super in bi bila v odlični telesni kondiciji tja do svojega vsaj 85 leta kolikor znaša razlika do mojega OR (osebni rekord) pa do povprečnega časa vseh mojih maratonov.

Bi bila potem  medicinski tekaški čudež, ker sem vsako leto hitrejša? Malo morgen, fantje in punce vseh let in oblik in ras ter pričesk! Ne drži! Enostavno se ne izide vedno. Leta gor ali dol.

»Lahko bi bila le pametnejša«! Ja, to pa vedno. Ne le jaz, vsi.

Preberi več




Ljubljanski maraton – poročilo

Druga polovica maratona se prične razmeroma – ugodno.

20. Ljubljanski maraton - v drugi polčas Foto: BL

20. Ljubljanski maraton – v drugi polčas                  Foto: Bostile

Rahel klanček navzdol po Barjanski ulici in nato krožen tek po Viču in Murglah.

V glavi naredim kratek pregled stanja in kmalu ugotovim, da bo v drugem delu glavnino odigrala glava.

Razporeditev moči na tako dolgi razdalji ni enostavna. Prva polovica je bila sicer odtečena po planu, vendar so pogoji v drugi vedno povsem drugačni.

Zakaj?

Enaindvajset kilometrov teka pusti na telesu določene fiziološke posledice. Precejšnja poraba glikokenskih zalog, zmanjšana hidriranost telesa, razrahljanost sklepov in utrujenost v mišicah. S tem je  zmanjšana zmogljivost telesa in telo bolj podvrženo starim in/ali novim poškodbam.

In kako je zadeva izgledala v praksi, na terenu?

V desnem copatu čutim rahel kamenček, o katerem razmišljam že kakšen kilometer. Ali je resnično kamenček ali ne – ne vem. Če se ustavim, izgubim čas in precej moči ob ponovnem zagonu. Če se ne ustavim, tvegam nastanek žulja. Kaj narediti?

Sicer ne čutim nikjer nobene bolečine, tudi na mojih »kritičnih« točkah ne.

Malce sem zadihana, zato sapo skušam umiriti.

Po »diagnozi« se tisti kamenček nekam izgubi in problem je rešen. Torej hujše »okvare« (še) ni.

Preberi več

Ljubljanski maraton – poročilo: prvi polčas

25.10.2015 sem pretekla svoj trinajsti maraton po vrsti. Navkljub številki 13 – uspešno. Nisem kapitulirala. In to je bil ravno 20. Ljubljanski maraton. Odlično! Ljubljanski maraton namreč enostavno ne more razočarati. Vsaj mene do sedaj še ni.

Ljubljanski maraton - poročilo

Ljubljanski maraton – poročilo

Dan pred tekmo

Ves dan tedna sem pazila na hidracijo in vnos ogljikovih hidratov:

  • Zajtrk: koruzni kosmiči
  • Malica: žitna ploščica, banana
  • Kosilo: makaroni s prekajenim lososom in vloženimi paradižniki, rdeča pesa
  • Malica: žitna ploščica
  • Večerja: makaroni s paradižnikovo omako, žitna ploščica
  • Rekreacija: divje pospravljanje po stanovanju, tek do smeti in nazaj, raztezne vaje

 

Večer pred maratonom

Odhod v posteljo ravno dovolj zgodaj, da sem lahko še precej časa bolščala v strop, razmišljala o lososu, ki mi pravzaprav ni preveč odgovarjal in pretekla maraton v mislih. Ampak že spet! Ni šlo! Ker je bila polovica proge  tedaj še uganka. Prvič  na “eno-krožni” Ljubljanski maraton. Lansko leto sem brusila pete v Amsterdamu.

Pomagala sem si z različnimi informacijami iz spleta, domišljijo in kar precej ata Google. Sicer pa Ljubljano  dobro poznam tudi iz tekaške perspektive.

Radovednost – ali Firbec Me Matra.  Le kaj mi bo prinesla številka 13?  Bo to najtežji maraton, najlažji… ali samo enostavno – trinajsti. Glavno, da ga pretečem brez poškodb, odstop vedno kategorično zavrnem. Že v mislih.

Jutro pred maratonom

Zajtrk ob 7:30, dve žemljici z domačo marmelado, kava, voda. Opravila vse po protokolu. Tekaško opremo sem oblekla kompletno vključno s supergami in Garminčkom, po vrhu pa še topel flis. Jutro maratona je bilo namreč precej hladno.

Po stanovanju sem seveda spet tavala, prenašala stvari in jih sproti pozabljala… Pravzaprav, klasika.

Ko sem sedla v avto, je bilo že bolje.

Preberi več

Ljubljanski maraton – poročilo
5 (100%) 1 vote