Tag: šamanizem

Kdo so šamani in kaj je šamanizem?

Tako šamani kot šamanizem obstajata že tisočletja. Izvor besede šaman  izhaja iz daljne Sibirije in v tunguškem jeziku opisuje človeka, ki ima sposobnost »potovanja« v duhovni svet.  Šamani so starodavni terapevti tako za dušo kot telo. Pri tem uporabljajo intuicijo ter um v sodelovanju z naravo in energijami, ki se pretakajo po njej. Šamanizem je bil  kot oblika zdravljenja prisoten tako v Afriki, Indoneziji, Indiji, Koreji, Tibetu, Mongoliji, Kitajski, Rusiji, Južni in Severni Ameriki, le, da ga je vsako ljudstvo poimenovalo po svoje. Tako bi lahko šamana opisali kot čarovnika, vrača, zdravilca, ki je že od nekdaj bil del različnih plemenskih ljudstev. Šaman je človek, ki ima določene sposobnosti in znanja, ki drugim niso dane. Te sposobnosti so ponavadi že prirojene, lahko pa jih  pridobi kasneje in so posledica smrti, hude bolezni, itd. Seveda pa je vedno prisotna neka predispozicija. Šaman omogoča ljudem stik z duhovi in dušami, potovanje v druge sfere, značilno za šamane je tudi izredno dobro poznavanje narave in ugodnih vplivov, ki jih ima narava na človeško telo.

Šaman z različnimi tehnikami pomaga odpravljati blokade

Šaman z različnimi tehnikami pomaga odpravljati blokade

Šamanizem pa je način zdravljenja skozi duhovnost, največkrat s pomočjo halucinogenov, transa ali z različnimi zvoki ter instrumenti. Na tak način pripelje človeka do spremenjene zavesti, zaradi  katere lahko določi, kaj je vzrok bolezni in tako lahko sproži samozdravljenje. Šamanizem nas uči, da je v naravi vse živo in med seboj povezano. Šaman nikoli ne zdravi simptomov, s procesom samozdravljenja pa pomaga pri spreminjanju mišljenja in verovanja. Na tak način odpravljajo duševne bolezni, kateri so največkrat vzrok bodisi za čustveno bodisi za telesno zdravje. Današnji šamanizem povezuje sodobno zdravljenje s tradicionalnimi metodami. Imajo svoje klinike, kjer zdravijo, svetujejo, odpravljajo razne energijske blokade. V zahodnem svetu se poslužujejo različnih šamanskih tehnik, predvsem pri alternativni psihoterapiji in to imenujemo urbani  ali moderni šamanizem. Dandanes se poslužujejo le določenih tehnik, pravi šamanski rituali se le še redko izvajajo.

Preberi več

Šamanizem je najstarejša psihologija

Trojstvo telo, duša in duh je v arhaičnih kulturah nesporna osnova življenja in verovanja. Šamanistične tehnike zdravljenja upoštevajo medsebojno odvisnost in delovanje duha, duše in telesa v tem zaporedju, medtem ko današnje materialistično mišljenje sledi obratnemu zaporedju. Tako šaman s pomočjo duhov deluje na dušo, ta pa deluje na telo. Duša je področje psihologije, zdi pa se, da se sodobna psihologija bolj kot z dušo samo ukvarja s človekovim obnašanjem, vedenjem in t.i. socializacijo duše. Današnje družbene sisteme bolj kot dogajanje v človekovi duši zanima princip pokorščine duše, (nikakor ne svobode duše), ki omogoča obstoj vseh družbenih sistemov. Svoboda duše in s tem sreča, zdravje in blagostanje, pomenijo vsakemu družbenemu sistemu grožnjo integritete, zato se institucionalne znanstvene discipline tem kategorijam izmikajo. Proces manipulacija zavesti poteka – nenavadno – po istem principu kot šamansko zdravljenje: duh – duša – telo. Bistvena pa je razlika v namenu. Medtem ko šaman vedno deluje z namenom zagotavljati izključno pozitivne aspekte življenja v svoji skupnosti, ima manipulacija zavesti popolnoma nasproten namen in pomen.

Šamanizem je najstarejša psihologija

Ko šaman bobna, preide v stanje spremenjene zavesti, kar omogoči šamansko potovanje, ki je pravzaprav prestop v področje nezavednega. Kot psihoterapevt šaman v področju nezavednega prepozna arhetipe in razdrobljene dele duše znova sestavi v popravljeno celoto.

Če izhajamo iz dejstva, da je osrednji aspekt šamanskega delovanja duša in sledimo etimološkemu izvoru beseda psihologija, je nesporno, da je šamanizem najstarejša psihologija. Grška beseda psyhke pomeni namreč življenjska sila, življenje, dih, duša, kar je izpeljano iz besede psykho – diham in živim. Verjetno ni naključje, da je ljubici boga ljubezni Amorja, ime prav Psyha.

Beseda duša v starocerkvenoslovanščini pomeni dih, sapa. Sorodna beseda v praslovanščini je duh, kar pomeni dihati. Prvotni pomen besede je dihanje, pomenski prehod v pojem duša pa temelji na dejstvu, da je dihanje najočitnejši znak življenja in prisotnosti duše v telesu. Podobno je tudi latinska beseda anima (duša) izpeljanka iz indoevropske besede hahn, ki pomeni dihati. Duša je priznanje božanske narave človeka. Največja zabloda človeštva je v tem, da čeprav priznava, da je telo domovanje duše, duši ne priznava glavne vloge v misteriju, ki mu pravimo življenje.

Preberi več

Šamanizem kot način življenja in življenjska filozofija

Čas, v katerem živimo, je čas neskončnih možnosti, obenem pa čas neskončnih tveganj in nevarnosti. Imamo možnost, da ustvarimo nebesa na zemlji, pa tudi možnost, da na zemlji ustvarimo pekel. Zdi se, da – kot je rekel William Shakespeare – stopamo po stopnicah v nebesa, ki vodijo v pekel.

Svet, življenje in stanje zavesti, kakršnega smo si v svoji evoluciji ustvarili, kaže na dejstvo, da gre dejansko za devolucijo: populacija na Zemlji se vsakih 40 let podvoji. Smog, kisel dež, ozonska luknja, CO2 in toksini uničujejo zemljo. Gozdovi umirajo, puščave se širijo, za posledicami lakote vsako leto umre 20 milijonov prebivalstva. Nakopičen svetovni oborožitveni arzenal presega 20 milijard ton TNT, s čimer bi lahko okrog zemlje ovili 160 pasov ali pa 8-krat povezali zemljo in luno. Tudi če orožje ni uporabljeno, povzroča nepopisno trpljenje in smrt. Vsako leto je oborožitvi namenjen 1 bilijon USD, za odpravo lakote po vsem svetu pa bi zadoščalo 6 milijard USD, kar je tridnevni strošek oborožitve! Zato je popolnoma na mestu izjava papeža Janeza Pavla VI: »Svetovna oborožitev ubija – ne glede nato ali je koriščena ali ne!«

Znašli smo se na zgodovinskem razpotju, kjer so sicer neomejene možnosti, pa tudi neomejene nevarnosti in trpljenje. Zdi se, da še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo večjih možnosti napredka in obenem večjih možnosti nevarnosti samouničenja. Paradoksalno je, da smo to stanje ustvarili sami. Problemi, kot so lakota, onesnaženje okolja, jedrsko orožje, vojne in naravne katastrofe so nastali kot posledica človekovega delovanja – iz upanj in strahov, fobij in fantazij, želja in predstav. Stanje na svetu je odraz stanja v nas samih, v naši duši. Konflikti zunaj nas zrcalijo konflikte v nas samih, zunanja blaznost je zvesta podoba naše lastne notranje blaznosti. Navidezna zunanja ogroženost našega življenja je v resnici simptom našega notranjega razdiralnega stanja.

Če želimo razumeti svetovno stanje in ga izboljšati, moramo razumeti vzrok nastalega stanja, vzrok težav in njihovo rešitev – razumeti moramo samega sebe! Psihologija človeka tako postaja psihologija človekovega preživetja, kar je vsebina šamanizma.

Človek si je naravo podredil v skladu s sporočilom Geneze:«In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo je ustvaril. In blagoslovil ju je Bog in rekel: Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji!«

Človek se ima zato za vzvišenega nad vsem ostalim živim svetom in v imenu te svoje superiornosti opravičuje uničevanje in izkoriščanje vsega (njemu podrejenega), ne zaveda pa se, da v bistvu uničuje in izkorišča samega sebe. Vzvišenost nad ostalim stvarstvom je človeka pripeljala do odtujitve naravi, sočloveku in samemu sebi. Ljudje komaj še komunicirajo med seboj in le poredko sklepajo prijateljske ali celo ljubezenske vezi – lahko bi celo rekli, da živimo in umiramo osamljeni in sami. Ustvarili smo si svoj lasten »apartheid«, ločenost od vsega, postali smo neodvisni, kar pomeni nepovezani in ločeni. Takšna perspektiva človeštva pa je bila v zgodovini vedno temelj agresije. Občutek medsebojne ločenosti in odtujenosti je bil vedno izvor strahov in trpljenja.

V Upanišadah beremo: »Kjer je drugo, je strah«. Tudi Jean Paul Sartre je zapisal: «Pekel so drugi.« Povsod, kjer je prišlo do razslojevanja družbe, so se ustvarili idealni pogoji za sporočilo iz Geneze: podreditev, nadvlada in gospodovanje v imenu Boga in njegovih substitutov na zemlji. Tako so se rodila človekova nagnjenja, ki so človeku spodkopala temeljni kamen harmonije z vsem stvarstvom: pohlep, nevoščljivost, bes, sovraštvo, strah…

Svetovni nazor šamanizma je popolnoma drugačen. Za šamana je vse sveto in živo, vse je povezano in odvisno, vsako bitje je del holograma življenja, ki ga spaja harmonija bivanja. To je izvor moči.

Preberi več

Šamansko zdravljenje kot najstarejša medicina

Arhaična ljudstva niso poznala medicine v današnjem tehnološkem smislu, zato so z magičnimi sposobnostmi svojega uma razvila  metodološki sistem zdravljenja duha, duše in posledično telesa. Pri tem so izhajali iz dveh temeljnih ugotovitev, ki jih danes potrjuje tudi sodobna znanost: da občutki in misli povzročijo organske reakcije in da na občutke in misli lahko vplivajo polja, ki so zunaj telesa. Če lahko s pomočjo možganskih valov pošiljamo informacijo v nogo, da naredi korak, potem lahko te iste valove uporabimo kot prenosnik informacije, ki jo lahko pošiljamo drugemu človeku. Gre torej za prenos misli na daljavo. Zato Descartesovo ugotovitev Mislim, torej sem, lahko nadgradimo s šamanskim presežnikom: Mislim, torej vplivam!

Neizpodbitno je, da si realnost, v kateri živimo, kreiramo sami: z mislimi, ki jih mislimo, z občutki, ki jih občutimo in s čustvi, ki jih čutimo – to je naša osebna mana, nekaj, kar je močnejše od nas.

Šamansko zdravljenje

Vidimo tisto, v kar verjamemo in ne nasprotno! Da spremenimo to, kar vidimo, moramo spremeniti svoja prepričanja. S tem se spremenijo tudi naša dejanja. Vsako dejanje pa pušča za seboj sledi. Pa ne le dejanje, tudi misli in čustva, le da so sledi dejanj v materialnem svetu bolj prepoznavne in navidezno trajne – na primer hiša, ki smo jo zgradili. Druge sledi, kot na primer nasmešek ob prijetni misli, so manj prepoznavne. Človek kot fizično bitje biva v materialnem svetu, kjer imajo naša dejanja in misli cilj ustvariti kar najboljše okolje in pogoje za bivanje. Naša duša pa biva v drugem svetu, ki je nad materialnim, v svetu, kjer sledi človekovih dejanj, misli in čustev niso prepoznavne v materialnem smislu, niti niso minljive – te sledi imajo popolnoma drugo kvaliteto in ustvarjajo domovanje naše duše. Tako kot si v svetu čutov in razuma ustvarimo svoj dom, si v svetu duše ustvarimo domovanje svoje duše. Domovanje duše je lahko otok sredi oceana ali pa neprijazno stanovanje v neki anonimni stolpnici. V domovanju svoje duše lahko zasadimo rože in drevesa in med njimi naredimo stezice do sreče. Nekateri ljudje domovanja svoje duše sploh ne poznajo. Verjetno zato, ker v sam obstoj duše sploh ne verjamejo. Vsaka živa stvar ima svojo dušo. Eskimi celo verjamejo, da ima vsak telesni organ svojo dušo. Duša pa ne le, da obstaja, potrebuje tudi svoje domovanje in potrebuje tudi krila, da lahko poleti.

Šamansko zdravljenje ni ne psihoterapija ne psihoanaliza, ampak izključno spiritualno delo. Zdravljenje zato ne poteka le na ravni telesa, ampak na ravni duše in duha, ki segata čez Jaz in nezavedno. Duše ne moremo razumeti in razložiti z racionalnim razmišljanjem. Duša govori jezik, ki ga naš razum ne razume. Razume pa ga naš zaščitnik, žival moči ali naš notranji vodnik, ki ima sposobnost komunikacije z dušo.

Šamansko zdravljenje ni isto kot zdravilstvo. Zdravilci imajo sicer različne metode – zdravljenje z zdravilnimi zelišči, homeopatija, hipnoza, masažne tehnike, akupresura, delo s čakrami in meridiani, bioenergetsko zdravljenje,… – ki pa so usmerjene na zdravljenje telesa in uravnavanju energijskega pretoka.

Šaman ne uporablja zdravil. V medicini in zdravilstvu je zdravilo  substanca, ki v organizmu sproži določeno reakcijo. Zdravilci, ki izhajajo iz fitomedicine, na primer zdravijo kašelj z žajbljem, srčne težave z glogom, nervozo z baldrijanom… Šaman bi lahko pri zdravljenju različnih boleznih uporabil le eno rastlino, katere farmakološke vsebnosti nimajo nobene veze z boleznijo. Gre za to, da si šaman rastlino, ki mu pomaga pri zdravljenju (kot čaj, mazilo ali kadilo) izbere po drugem ključu: v rastlini najde duha pomočnika in zdravi z duhom rastline, ne z njenimi kemijskimi substancami.

Preberi več

Najstarejša religija – šamanizem

Mircea Eliade (1907-1986), profesor zgodovine religij v Chicagu in urednik revije Zgodovina religij, je religiozni fenomen šamanizma raziskoval po vsem svetu ter njegove korenine odkril pri ljudstvih Centralne Azije in Sibirije. V svoji knjigi Šamanizem in arhaične tehnike ekstaze je zapisal: «Šamanizem stricto sensu je par excellence sibirski in centralno-azijski fenomen.« Kot zgodovinar in raziskovalec postavlja šamanizem v perspektivo zgodovine religij ter s tem presega sociološke, psihološke in etnološke razlage šamanizma. Šamansko potovanje imenuje prafenomen, šamanizem pa definira kot tehniko ekstaze, analizira njegov izvor, ideologijo, praktike, simboliko in mitologijo. Kot zgodovinar je postavil teorijo, da religije arktičnih, osrednjeazijskih in sibirskih prostranstev izhajajo iz šamanizma.

Indijanski šaman

Eliade religijo povezuje z bistvom človeka in pravi, da je vsak človek v naravi religiozen, torej Homo religiosus. Poudarja, da vsak mit, vsak obred, vsako božanstvo in vsako verovanje odseva izkustvo svetega: »Zavest o tem, da je svet nekaj realnega in da nekaj pomeni, je najtesneje povezana z odkritjem svetega. Z izkušnjo svetega se je človeškemu duhu pokazala razlika med bivajočim, ki se razodeva kot realno, mogočno, bogato, pomenljivo, ter tistim, kar je brez teh lastnosti, se pravi kaotičnim in nevarnim tokom stvari, njihovih naključnih in brezsmiselnih pojavljanj in izginevanj.« Eliade torej poudarja, da je sveto element strukture zavesti. Ugotovitve neuropsihologije pa to možnost osmišljajo z ugotovitvijo, da v možganih obstaja predel v senčnih režnjih, ki je neposredno odgovoren za doživljanje svetega. Nevrobiologi so predel senčnih režnjev poimenovali »božji predel« ali »božji modul«. Izza snovnega materialnega sveta se namreč nahaja skrivnostna prisotnost svetega ali numinoznega, ki na skrivnosten način med seboj povezuje vse stvari.

Arhaični človek je bil Homo religiosus in se je neposredno sporazumeval s svojim bogom ali bogovi in z duhovi – dobrimi in zlimi. Religija je verovanje v nadnaravno silo, ki je močnejša od človeka in je izvor vsega. Beseda religija izvira iz latinskega glagola religare, kar pomeni povezovati. Religija je v resnici sila, ki povezuje svetove, torej tudi ljudi in bogove. Ljudje naj bi pričeli verovati v duhove in bogove zaradi potrebe po razlagi naravnih dogodkov ter fenomenov. Prepričanja, rituali in miti okrepijo ideje o avtoriteti, ne poskušajo pa odgovoriti na vprašanje zakaj je avtoriteta sploh potrebna. Arhaični človek je svojo religiozno zavest razvil iz kozmologije, s katero je razlagal svoj položaj v Kozmosu in si obenem razlagal sile, ki Kozmos ustvarjajo in ga generirajo. Te sile se izražajo kot vpliv nezemeljskih bitij in kozmičnih procesov, ki jih ta bitja predstavljajo.

Preberi več

Šamanizem za vsak dan

Vsi poznamo skrivnostne šamane amazonskega pragozda ali ponosne severno ameriške indijance, ki kadijo pipe in napovedujejo prerokbe.

Vendar pa le redko kdo izmed nas ve, da korenine šamanizma segajo daleč v mrzlo sibirsko tajgo med tamkaj živeča ljudstva, katerih usoda nam do sedaj ni bila niti malo znana. Ne le severnoameriški indijanci, tudi sibirska ljudstva so bila mnogokrat prisiljena spreminjati svoj način življenja, ker jih je v to prisilil sistem. O njihovem trpljenju vemo dejansko zelo malo. Vendar pa smo lahko prepričani, da se njihova dediščina o šamanizmu ni izgubila in da jo še vedno prakticirajo praktično v vseh živečih domorodnih ljudstvih po različnih koncih sveta, prehaja pa tudi v sodobno družbo, saj vedno več ljudi čuti, da smo izgubili povezavo z materjo Zemljo.

Kdo je šaman?

V starodavnem izročilu je šaman ponavadi starešina v plemenu, ki s pomočjo naravnih snovi rastlinskega izvora dosega različna stanja zavesti in se tako poveže z materjo Zemljo ter na tuzemeljsko življenje prinaša koristne nasvete, vedenja in uvide. V različnih plemenih se šamani poslužujejo različnih rastlin, ki rasejo v njihovem lokalnem okolju. Vsak šaman natančno pozna učinkovine posamezne rastline, njene slabe in zdravilne lastnosti ter z njimi ravna odgovorno in se jih ne poslužuje zgolj za zabavo.

Šamanizem

Šaman je tisti, ki se poveže z Zemljo, da bi tukajšnjim ljudem predal sporočila. Vendar pa šamanizem ni verska praksa. Šaman je sicer spoštovan član vsake skupnosti, vendar ima v sebi hkrati neko igrivo zlobo, ki človeka vedno pušča prepuščenega samega sebi in svojim razmišljanjem. Šamani ne dajejo navodil kako živeti, šamani izzovejo posameznika, da se sooči sam s seboj, z vsemi svojimi platmi. Tako temnimi kot svetlimi in jih sprejme ter se z njimi poistoveti. Kot zdravilec lahko ozdravi marsikatero bolezen, vendar pa človeka zraven vedno vpraša: Kdaj si prenehal plesati, kdaj si prenehal peti, kdaj si prenehal biti očaran nad zgodbami ter kdaj si prenehal uživati zatočišče umika v tišino?

Preberi več

CLOSE
CLOSE

Oceni tole stran