Tag: trma

Zdrava trma ali vztrajnost

Lepa reč. O vztrajnosti je bilo že ogromno napisanega. Odtipkajte v Google pa boste videli.

Kaj pa trma? Zadetek v Googlu bo precej skromnejši. In še tistih nekaj linkov se bo navezovalo na … otroško  in seveda – žensko trmo.

Pa smo tam! Zakaj želim na vsak način nekaj o tej temi napisati tudi sama!

Ampak preden nadaljujem poglejmo, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ v nadaljevanju):

Definiciji sta različni. Cel kup podobnih besed, katere različni ljudje razumemo – različno. Vsak po svoje.

Kot zadnje referendumsko vprašanje.

Prav rada bi se pogovorila z avtorjem. Pravzaprav – obema!

Pa vendar sta si ti dve lastnosti, trma in vztrajnost, tako zelo sorodni. Prepričana sem, da bi bil dovolj že pridevnik. Ampak potem bi slovenski jezik bil za eno besedico manj bogat. Očitno tega nočemo.

Trma in vztrajnost - zid Foto: MV

Trma in vztrajnost – zid                         Foto: MV

Vrnite se  v otroštvo. Vi v vašega, jaz v mojega. Pa nič hudega, če nismo ista generacija. Otroci in starši smo globoko v sebi  vsi enaki ali pa smo si vsaj zelo podobni.

Gotovo smo v otroški dobi neštetokrat slišali tisto: »Ne bodi tako trmast! Poglej kako je trmasta!« Ali celo kaj hujšega: »Izbij mu / ji to trmo iz riti!« In v odrasli dobi izrekli.

Ter slišali ali celo izrekli, ko je bila za podobno ali celo isto dejanje odrasla oseba nagrajena s stavkom: »Ta pa je vztrajen!«

In na določeni stopnji razvoja spoznali: »Halo! Če sem trmast sem torej vztrajen!« To je torej nekaj dobrega. Pozitivnega. Trma ni vedno nekaj slabega.

Zdrava trma in vztrajnost – kje je tu razlika? Obe lastnosti nam lahko pomagata v življenju. In to – zelo! In vedno se bodo našli ljudje, ki bodo eno ali drugo lastnost želeli izničiti, preoblikovati, izkoristiti sebi v prid.

Ampak jaz pišem o teku. In res je, da je tek življenje. Če tako hočemo. Če smo dovolj vztrajni in če smo dovolj trmasti.

In, da! Maratonci rabimo oboje. Saj veste – včasih je treba tudi z glavo skozi zid. Še posebej tam okoli tridesetega kilometra.

Lahko smo vztrajni in se držimo tekaškega ali kakšnega drugega načrta pa vendar brez tiste tekaške trme ne bomo nikamor prišli. Včasih ne gre vse le na lepo, brez problema – včasih je treba stisniti zobe in velikokrat pridemo na cilj samo  s tisto vrst trme, ki so jo nam v otroštvu očitali odrasli. Ali pa smo jo morda prevečkrat sami očitali svojim otrokom.



Grem – in pika! Hočem do tja! Želim in bom to dosegel.

Kdo  in kje je tisti, ki bo nekomu sugeriral kaj je dobro zanj ali za neko skupino ljudi? Kdo in kje je tisti, ki si mi dovoli oziroma upa ukazati kako naj treniram ali kako naj živim? Nihče ne more nikogar dovolj dobro presoditi, oceniti, poznati. Kje je ta brihtnež? Kdo je ta brihta?

Kar je dobro zate morda ni dobro zame. Konec koncev vse izhaja iz naših želja. Praželja.

Vsi imamo v svojih prsih svoje, edinstveno srce.  V srcu je skrita duša. Naša. Edinstvena. Nihče je ne pozna. Še sami  včasih ne. Ker si to ne dovolimo. Morda si ne upamo. Smo že preveč zavedeni, uokvirjeni, zaslepljeni?

Ja, res je. Jaz pišem o teku. In tek je življenje. In res je. Včasih malo preveč filozofiram. Ampak v življenju je tudi to včasih potrebno. Sicer pa nekateri od tega celo živijo. In zakaj ne bi? Na ta način nam včasih zapletene stvari postanejo čez noč kristalno jasne. Ali pa vsaj malo jasnejše. Ali pa ravno obratno.

Trma in vztrajnost

Trma in vztrajnost

Nisem psiholog.  Sem preprosta ženska. Mama dveh odraslih otrok.  Družina mi pomeni največ na svetu. Trenutno zaposlena. Ne vem kako dolgo še … sicer pa, kdo to danes sploh lahko ve?  In, da. Rada tečem. Tek bistri misli. Zato vem. Vem, da se tista lastnost, ki jo SSKJ opisuje kot “vztrajnost” rodi iz otroške trme! Zato je ne smemo zatreti. Nikoli!

Ne ubijte TRME v otroku! Ker jo bo v življenju še kako potreboval.

To seveda ne pomeni, da svojemu otroku dovolimo vse. Uporabljati je potrebno samo zdravo pamet! Nič ne bomo naredili, če svojemu otroku ne postavimo meja in ga vzgojimo v razvajenega “pamža”. Le ubiti ne smemo njegove kreativnosti in radovednosti!

Le tako bo namreč lahko kot odrasel človek ostal zvedav in kreativen. In kot takšen srečnejši in vedrejši v življenju.

Pravzaprav smo lahko takšni vsi!

Samo ozrimo se vase. Še več! Poiščimo v sebi tisto svojo otroško trmo! Prisluhnimo ji! Vodila nas bo do naših skritih, zakritih in morda že pozabljenih želja. Saj veste! Kjer je želja – tam je pot! Če je želja pristna in dovolj velika, bo postala naš cilj in motivacija. In  svojo željo bomo dosegli z vztrajnostjo. Trmo. Je težko. A vredno. In nikoli ni prepozno!

Poiščimo otroka v sebi. Spomnimo se naših otroških želja. Še veste zanje?

Včasih se je treba prebiti skozi zid. Skozi navidezno resničnost! Tako, da te to ne ubije. Da preživiš. Drugače! Kajti zidovi so. Visoki. Trdni. Predvsem v naših glavah. In v glavah večine okoli nas! Kar ne sme biti problem.

In ne! Ni samo tekaški zid. Včasih mora biti tudi kakšna buška. Čeprav jaz v resnici samo pišem o teku.

TEČEM-LETIM-ŽIVIM

Trening za maraton – tekaške napake 2

Iz prejšnje tekaške epizode:

……………..35 km……………… noč …………………..roza superge……….

 …  tečem …

Veter na obrazu in drobne kapljice. Vonj noči. Odlično se počutim  a mrak z meglico moti moj ritem. Tečem po PST. Poslušam lastne korake in pazim, da se ne spotaknem. Padec res ne bi bil dobrodošel tri tedne pred maratonom. Ni več časa za tekaške napake.

Tekačev skorajda ni videti. Še tiste redke zagledam šele, ko jih imam praktično pred nosom.  Oktober je in precej hladno.

Osušim si roke in odpešačim iz pokopališča, prižgem lučko- tisto tekaško, na mojem čelu. Štoparica steče in jaz z njo.

Železniški podhod – poln vode. Ne morem skozi, vsaj 30 cm. Ne bo šlo. Iščem prehod med goščo čez železniško progo, vse je zaraščeno, konkretno se opraskam na grmičevju. Vrnem se še malo nazaj po stezi in končno najdem dovolj široko vrzel preko katere švignem po pobočju na vrh tirov in preverim, če je kje v daljavi vlak. Ni ga, ničesar ni, le daleč nekje naprej sveti rdeča luč.

Kako bi bilo teči po tirih? Iz preklade na preklado? Do konca in še dlje… tja do Kopra ali Gorice…

Prečkam tire in se spustim na drugo stran na znano pot. Skušam si zapomniti mesto, kjer se bom lahko vrnila in že spet tečem, čez Tržaško na PST Vič in naprej mimo manjše skupine ljudi.

Nekdo se zakadi proti meni, srce se mi od groze skoraj ustavi.  Odskočim in skušam neprizadeto teči naprej. Za seboj slišim smeh… Za trenutek oklevam, da jim povem “par poučnih” pa se zadržim. Vse je v redu,  le nedolžna igra, ampak vseeno imam slab občutek in komaj čakam, da se mi pridruži “spremljevalna ekipa”.

Trening za maraton - tekaške zmote in superge:  zvezdice ali tekaške lučke?

Trening za maraton – tekaške napake

Palec na desni nogi čutim vedno bolj.

Mogoče bi bilo pametno zamenjati superge“, pomislim.  Menda ne bom spet ponovila tekaške napake? A tečem naprej, uživam v teku in kontroliram hitrost. Ne sme pasti pod 12,1 km na uro. Prehitevam osamljene tekače in uživam v svežem vonju večera s pršečim dežjem. Dobro za kožo, se smehljam.  Naravni pomladitveni tretma, vrhunska naravna hidracija kože…

Sem že na Rudniku. S pogledom iščem vietnamskega pujsa. Ko sva tekla še skupaj z mojo “spremljevalno ekipo”, zgodaj zjutraj ob nedeljah najine nepozabne dolge teke,  je bil še mali pujsek. Ni ga videti.

Zadiham, pogledam okoli sebe, počutje bi bilo odlično, če ne bi bilo presnetega palca in novih superg…. Le kje je “spremljevalna ekipa”?  Sedaj bi se pa že lahko prikazala… pol ure je davno minilo, več kot ura.

“Včasih leti čas kot ptica, včasih se plazi kot polž.”

Tečem in odmislim bolečino na palcu pod pretvezo, naj se noga in superg navadita na maratonsko razdaljo… hočem namreč teči v teh peresno lahkih supergah. Prvič bi imela na tekmi “tekmovalne superge!”

Nekje sem prebrala, da zaradi lažjih superg, maratonec z nogami dvigne na razdalji enega maratona cca 400 kg manj. To pa je nekaj.

V daljavi vidim migljajočo se lučko, upam, da je to  moja ekipa na kolesu… pa ni. Lučka se sicer približuje, vendar preveč poskakuje: še en nočni tekač, tale je kar konkreten dirkač. Sledi tekaški pozdrav in že ga več ni.

Še ena lučka se približuje, bolj stabilna, kolesarska, ta pa je prava.

»Kako ti gre?« sem neznansko vesela. To me vpraša edini član spremljevalne ekipe, jaz mu pa povem, da super.

»Kako superge?« sprašuje.

»Še kar », rečem in si mislim: »Njim je bolje kot meni«.

Zagrabila me je  »ta trmasta«, nočem se preobuti. Bom še malo tekla v novih… sedaj jih imam za seboj že približno 20 kilometrov, samo še 15 jih moram preteči. Manj kot polovico.

Odmislim boleči prst in preusmerim misli na bližajoči se Ljubljanski maraton. Bliže kot je datum prireditve,  več je tekačev. Skoraj povsod so ali bolje, smo. Po cestah, poljih, potkah, zjutraj, ponoči, podnevi… le ob slabem vremenu jih je manj. In ponoči. Ko bi vedeli, da je tudi tek ponoči velik užitek.

Trening za maraton - tekaške napake in superge

Trening za maraton – Tekaške napake

Odpadejo tisti morda še malo manj resni, manj izkušeni in bolj previdni, boječ se prehlada zaradi dežja in malce nižje temperature. Kot jaz včasih. A to glede prehlada sploh ne drži.  Samo dovolj pripravljen moraš biti, da se ne ustaviš in podhladiš. Če se dovolj ne poznaš je v slabem vremenu resnično bolje, da ostaneš doma. In delaš sklece, trebušnjake… ter vaje za hrbet. In bereš tekaško literaturo, kot je na primer tale članek, ha ha.

Spremljevalna ekipa je neznansko začudena, kako so uredili okolico Koseškega bajerja.

»Ja, počakaj da vidiš pipo z vodo. Tukaj vedno pijem, veš«,  razlagam in se spominjam, kako dober tekaški tandem sva bila včasih.

Tečem ob Večni poti proti Tivoliju. Dež vedno bolj prši, goste, drobne kapljice. V temi veliko težje ohranjam hitrost, popuščam, ker se bojim, da se ne spotaknem, padem, si zvijem gleženj.

»Se boš preobula?« me sprašuje.

Zakaj sem tako trmasta? Dobro vem, da bi se morala. A nočem izgubiti dveh minut, ker potem časovno ne bom v planu pa še samo 10 km je do konca.

»Ne, saj je ok«, zatrjujem čeprav vem, da ni. Zdrava trma je že v redu, ampak sedaj tečem po robu zavedajoč se tekaške napake.

»Preobuj se, budalo!« si v mislih kriče dopovedujem. »Bi si rada pridelala krvav žulj pod noht, bi bila rada ob noht tri tedne pred maratonom?« se jezim nase.

»Saj ni nič, saj ne boli tako zelo«, se še naprej kregam sama s seboj. »Še 45 minut, pa bom doma in se sezujem«.

Tečem, enakomerno, ne popuščam, še 3 kilometre. Po Vodnikovi ni prijetno, bojim se za spremljevalca  na kolesu, kolesari po napačni strani za menoj.

Pogledujem nazaj, nikjer ga ne vidim. Panika! Obrnem se in tečem nazaj, ko ga zagledam mi že maha in kriči: “Teci, teci naprej, kaj se obračaš!”

Tečem in tečem čez avtocesto: »Zavij levo«, vpije, jaz pa nazaj: »Bo premalo kilometrov, moram mimo Kluba 300!«

»Zavij vendar levo, dovolj bo«.

Prepričana sem, da ne bo dovolj, a vseeno zavijem. Hranim moči. Vsak glasen stavek mi je preveč pobere. Bom pa še okoli hiše malo tekla, te razdalje tu okoli imam v malem mezincu.

Trening za maraton - tekaške napake in superge

Trening za maraton – tekaške napake

Tečem po klancu in preverjam pretečeno razdaljo na uri. Kot sem rekla, pred hišo mi manjka še točno 600 metrov.

Spremljevalna ekipa  se ustavi, jaz pa tečem naprej in vpijem »Še 600 metrov, takoj pridem!«  še ravno toliko, da slišim godrnjanje «baba zmešana«.

Pa kaj, sem pač zmešana! Ne bom si uničila trening in dober občutek zaradi kilometrine in relativno dobrega časa zaradi ubogih 600-ih metrov in dežja. To rabim na maratonu v primeru krize. Tekaško samozavest!  Obračam in se vračam, ustavim sebe in uro, zadovoljna.

S trdimi koraki kot Gagarin po luni grem na teraso in se raztegujem. Zadovoljno naredim še pet moški sklec, kar zunaj na dežju in si še enkrat prislužim »baba zmešana«, ampak tako, zadovoljno in odobravajoče, kot se za spremljevalno ekipo spodobi. Vsaj tako se mi zdi.

Sezujem superge …….. sezujem tekaške nogavice …… debelo gledam….. nekaj dolgih trenutkov…. saj veste: “Včasih leti čas kot ptica, včasih se plazi kot polž,”…. zajamem sapo:

“Niti ni tako hudo!” ugotovim.

 Spremljevalna ekipa pa:«Grozno!”

Mnenja so pač različna.

Prst me je bolel še dva dni, nič ni bilo s tekom. Zvečer drugega dne sem se morala odločiti:

–          ali pustiti zadevo in skoraj sigurno »adijo maraton«, ker ga bo potrebno kirurško odstraniti (NE!!!)

–          ali tvegati in rešiti noht s samooperacijo, po napotkih različnih tekačev. Eden od njih je povedal:«Vzemi mašinco in si zvrtaj luknjo v sredino nohta, ampak pazi, da ne zadeneš prst« (UPS!)

Vzamem iglo in jo steriliziram, prav tako očistim prst z alkoholom. Imam srečo. Nabrekla bunka je vidna že na vrhu ob robu nohta in ni potrebno vrtati. Dvomim, da bi si to upala saj peklensko boli. Zajamem sapo, stisnem zobe in jo predrem z iglo: kakšno olajšanje!

In tako postane življenje s predrtim žuljem spet lepo!

Zadevo z občutkom popivnam, razkužim in čez dva dni že tečem, v starih dobrih pošvedranih šest let starih supergah. Teh nikoli ne bom vrgla v smeti!

Tokrat sem imela srečo in uspelo mi je “preleteti” maraton!

Prihodnjič boste z menoj pretekli testno tekmo za maraton na 2. Konjiškem malem maratonu.

Še več nasvetov za tekače in tekaške  simpatizerje pa na preberite  TEČEM-LETIM-ŽIVIM!

Preberi več




Zdrava trma ali vztrajnost
Oceni tole stran