Urban Roof – 7 urbanih športov pod eno streho 1. del



V Ljubljani je prav poseben športni objekt, ki združuje kar 7 urbanih športov pod eno streho. Je prvi in za zdaj tudi edini takšen objekt v Sloveniji. Center urbanih športov je ekipa z veliko entuziazma in prostovoljnega dela leta 2010 zgradila v samo štirih mesecih. Pod eno streho najdemo plesno dvorano, kjer se lahko naučimo izražanja skozi ples v obliki breakdance-a in hip hop-a, plezalno sobo, kjer se lahko preizkusimo v spretnosti gibanja po vertikali (in tudi večjih naklonih) in skate poligon (skatepark), kjer lahko spoznavamo nove dimenzije gibanja z rolerji, rolko, BMX kolesom ali skirojem, s katerimi premagujemo ovire in izvajamo razne trike v zraku. Izbira je vsekakor pestra, lahko pa tudi kombiniramo različne urbane športe in preizkušamo svoje telo v različnih elementih gibanja.

7 urbanih športov Urban Roof

Vhod v center urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Vsak od omenjenih urbanih športov je poseben izziv za telo in duha. Kot vemo, je gibanje pomembno za zdravje in tudi tu drži rek “zdrav duh v zdravem telesu”. Čeprav so to športi, ki so v prvi vrsti pisani na kožo otrokom in mladostnikom, se v njih prav tako lahko preizkusijo odrasli, če želijo. Seveda so ti športi večji izziv za odrasle kot za mlajše, saj se otroci lažje in hitreje naučijo različnih akrobatskih elementov. A vsekakor drži rek “kjer je volja, je tudi pot” in s treningom se torej da tudi v zrelejših letih marsikaj osvojiti.

Center urbanih športov je opremljen v takšnem stilu, da je takoj, ko stopimo skozi vhod, čutiti vzdušje ulice, mesta. Na stropu so rolkine deske in koleščki z rolerjev, v ploščah so plezalni vijaki. Pri pultu je razstavljena oprema za skatepark, ki si jo je mogoče tudi izposoditi (ali kupiti), majice in kape centra in še kaj. V plesni dvorani prav poseben vtis naredijo grafiti na stenah, podoba mesta na steni in nad ogledalom v dvorani ter vhodni hodnik v dvorano s črno-belim kvadratnim vzorcem. Ta vzorec je nekakšen simbol B-boying scene (pravi izraz za breakdance) iz ZDA, od koder ta urbani šport oziroma vrsta plesa tudi izvira.

Plesna dvorana v centru urbanih športov Urban Roof

Plesna dvorana v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Ambient plezalne sobe v centru urbanih športov inspirira s raznobarvnimi oprimki različnih oblik in velikosti na stenah z različnimi nakloni. Od vertikale do previsov in stropa oziroma t.i. strehe. Na stenah sobe ob vhodu in klopcah so bile tudi koledarske slike plezalcev v različnih atraktivnih položajih med plezanjem tako na umetni steni kot v naravi. Blizu vhoda sta pritrjena dva drogova, ki ju lahko uporabimo za trening moči rok. Eden je fiksen, drugi gibljiv in zato nekoliko večji izziv. Na previsni steni desno od vhoda v plezalno sobo in blizu vhoda pri obeh drogovih sta vrsti posebnih oprimkov, namenjeni treningu moči prstov na rokah.

Mala plezalna soba zgoraj je namenjena najmlajšim, v njej je ena plezalna stena vertikalna, druga pa ima naklon kot precej strm klanec. V mali plezalni sobi ni previsnih plezalnih sten, v veliki pa ne položnejših od vertikale. V mali plezalni sobici najdemo tudi velik in manjši plezalni pripomoček, oba lesena, v obliki ukrivljene lestve.

Pogled v notranji del plezalne sobe v centru urbanih športov Urban Roof

Pogled v notranji del plezalne sobe v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca) 

Pogled iz notranjega dela plezalne sobe v centru urbanih športov Urban Roof proti vhodu

Pogled iz notranjega dela plezalne sobe v centru urbanih športov Urban Roof proti vhodu (foto: Simona Peterca)

 

Mala plezalna soba v centru urbanih športov Urban Roof

Mala plezalna soba v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Skate poligon ali skatepark omogoča atraktivno, že kar akrobatsko gibanje preko ovir in različnih naklonov z rolerji, BMX kolesom, rolko ali skirojem. Morda manj znana aktivnost v centru urbanih športov je tudi t.i. fingerskate, ki je v bistvu manjša maketa elementov ulice in zunanjega skateparka (na primer stopnišče z ograjo in konkavna klančina). Na njem se izvajajo akrobacije z mini rolko, ki jo premikamo ročno in samo z dvema prstoma. Morda je na prvi pogled videti enostavno, a tudi za to spretnost je potrebno vložiti nekaj truda. Vsaka od naštetih aktivnosti pa je seveda tudi zabavna.

 Pogled z levega dela skateparka v centru urbanih športov Urban Roof

Pogled z levega dela skateparka v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Pogled z desnega dela skateparka v centru urbanih športov Urban Roof

Pogled z desnega dela skateparka v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Fingerskate poligon v centru urbanih športov Urban Roof

Fingerskate poligon v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Pred centrom je do približno dve leti nazaj stal zunanji skate poligon v obliki črke U, t.i. half pipe (podarili so ga v Slovenj Gradec), od takrat pa je zunaj plezalno igralo, ki prav tako predstavlja izziv za gibanje telesa. Namenjen je predvsem otrokom, na predstavitvi pa so ga več kot uspešno preizkusili tudi odrasli. Tudi znani akrobatsko-gimnastični duo, finalista oddaje Slovenija ima talent leta 2014. Preverjeno se lahko tudi odrasli lotimo gibanja po igralu. Kombinacij in možnosti je precej, če si ne izberemo najlažje možne poti. Street ambient dopolnjujejo zunanji grafiti na stenah stavb, blizu katerih stoji plezalno igralo.

Zunanji ambient centra urbanih športov Urban Roof

Zunanji ambient centra urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Center urbanih športov Urban Roof je torej pravi (k)raj za dušo urbanega športnika. Tečaji potekajo pod nadzorom usposobljenih učiteljev posameznih športov. V okviru Urban Roof-a se organizirajo tudi tekmovanja, tečajniki pa se lahko udeležijo tudi tekmovanj v tujini.

V nadaljevanju bodo predstavljeni posamezni športi centra urbanih športov, nekaj iz lastnih vtisov in izkušenj in nekaj iz izkušenj in znanja učiteljev, ki sem ga dobila preko tečajev ali priložnostnih pogovorov, nekaj podatkov pa je s spleta. Več lastnih izkušenj je pri plezanju (cca. 7 let, zunaj in znotraj, od tega na Urban Roof-u približno 8 mesecev), breakdance-u (cca. 2 leti, od tega na Urban Roof-u približno eno leto) in rolanju (“cestno” od 12. leta, v skateparku na Roof-u 15 mesecev), pri ostalih športih pa so opisani predvsem vtisi s štirih treningov (hip hop, BMX, rolkanje) in enega treninga skiroja.

Gibanje po vertikali in onkraj (v plezalni sobi)

Razvoj športnega plezanja in umetnih plezalnih sten je pomenil pomembno točko v razvoju plezanja. Plezanje se je približalo večim ljudem in ni bilo več rezervirano samo za alpiniste. Se je pa plezanje hkrati odvrnilo od svojega prvotnega namena, to je preizkušanje lastnih zmožnosti v drugačnem svetu od običajnega, in odvzelo se mu je nevarnost. Na srečo pa alpinizem še obstaja in je z razvojem opreme in znanja varnejši kot je bil nekoč. Alpinizmu so nekoč rekli raziskovanje nekoristnega sveta, ki pa ima kljub temu svoj čar. Ob ustreznem znanju alpinizem omogoča pristno doživljanje narave z drugačnega zornega kota.

Športno plezanje je šport, ki je že kar dobro znan, saj se z njim tudi rekreativno ukvarja že veliko ljudi. Omogoča premagovanje izzivov in zabavo v varnem okolju. Plezanje na umetni plezalni steni vsekakor sodi v urbano oziroma mestno okolje, zato ga upravičeno uvrščamo med urbane športe. Prvo umetno plezalno steno (iz skal) naj bi zgradili leta 1940 v ZDA, takšne umetne stene, kot jih poznamo danes, pa so začeli graditi v osemdesetih letih 20. stoletja. V Evropi prej kot v ZDA, v Seattlu so jo odprli leta 1987. V Sloveniji so prvo takšno steno postavili leta 1988.

Ker se je plezanje začelo v naravi oziroma v gorah (alpinizem je obstajal davno pred začetki športnega plezanja), ima ta šport dvojno naravo. Je dvoranski šport, hkrati pa je tudi šport v naravi. Veliko je plezališč oziroma t.i. plezalnih vrtcev, kjer plezanje poteka v opremljenih smereh naravnih sten, kjer so razmere bistveno varnejše kot v gorah. Ker pa je to članek o centru urbanih športov, bo tu poudarek na plezanju po umetnih stenah.

Plezanje

Bistvo tega športa je predvsem v tem, kako čim bolj efektivno (torej z uporabo pravilne tehnike) splezati določeno smer. Pri tekmovalnem športu je poleg splezane višine pomemben tudi čas. Za rekreacijo pa je bolj važno napredovati za lastno zadovoljstvo in dobro počutje in se seveda poleg tega še zabavati v dobri družbi.

Prednost vodene vadbe je v tem, da si ne izbiramo najlažje možne poti proti vrhu, ampak poskušamo splezati smeri določene težavnosti, ki jo določijo učitelji športnega plezanja. Učitelji imajo ustrezno izobrazbo in tudi tekmovalne izkušnje. Težavnost je prilagojena stopnji znanja in sposobnosti posameznika. Nasveti učiteljev ali ideje soplezalcev med plezanjem pridejo še kako prav. Lahko plezamo tudi smeri, označene z barvnimi trakovi. Začnemo z lažjimi smermi, s premagovanjem izzivov sčasoma napredujemo. Z vse boljšo tehniko, ki ustvarja motorične zapise v možganih, postajamo močnejši, hitrejši, vzdržljivejši in učinkovitejši pri plezanju smeri. Z vadbo tehnike se izboljša tudi koordinacija.



Osnovni tehniki plezanja sta položaj žabe oziroma frontalni položaj in bočni položaj, položaj telesa pa prilagajamo glede na potek smeri ter obliko in velikost oprimkov in stopov. Zato se lahko znajdemo tudi v drugačnih položajih od osnovnih dveh. Včasih je treba kakšen oprimek doseči z nihajem ali celo s skokom, se z roko opreti v steno zraven, če se nahajamo v kotu, stopiti v razkorak, da razbremenimo roke in malo “počivamo”, ali pa si pomagamo s peto, da lahko z roko primemo naslednji oprimek. Poskušamo plezati tako, da čim manj izgubljamo energijo. To dosežemo z boljšo tehniko in plezanjem z iztegnjenimi rokami, če je le mogoče. Učimo se vztrajnosti, a ne za vsako ceno, saj ni dobro tvegati poškodbe. Da se izognemo večjemu tveganju za poškodbe, se je nujno treba dobro ogreti pred začetkom plezanja. To je pomembno pri vsakem športu.

Če je smer dolga ali težka, plezalce “navije”. To pomeni, da mišice podlahti postanejo trde, saj se zmanjša pretok krvi v kapilarah v tem delu telesa. To je pač treba vzeti v zakup vsaj na začetku, ko še nismo toliko natrenirani. Ko se malo spočijemo, je že vse v redu. In ko že dlje časa treniramo, je čas do “navijanja” daljši, regeneracija po tem pa hitrejša. Poleg tehnike sta pri plezanju posebno pomembni moč rok in prstov ter vzdržljivost.

Plezanje na t.i.”boulder” steni (kakršna je tudi ta v Urban Roof-u), je dobra osnova za plezanje v naravnih stenah. V boulder steni se ne uporablja vrvi za varovanje, saj je dovolj nizka, da zadostujejo blazine pod njo. V naravni steni je treba prilagoditi tehniko plezanja, saj oprimki in stopi niso tako očitno vidni kot na umetni steni. Treba je slediti naravnim razčlembam v steni. V naravnih stenah v plezališčih tudi redko skačemo do naslednjega oprimka. V gorah pa nikoli, saj ne vemo, ali je dovolj trden. Na plezalnih izletih v okviru Urban Roof-a se lahko preizkusimo tudi v skalnem plezanju v plezališčih in se zabavamo ob zanimivih plezalnih izzivih pod vodstvom inštruktorjev športnega plezanja.

urbani šport

Plezanje v vertikalni plošči v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Osnovna oprema za boulder stene so plezalni copati in vrečka z magnezijem v prahu ali kocki, ki omogoča lažji oprijem rok. Za visoke stene potrebujemo še vrv, varovalne komplete in pripomoček za varovanje. V nekaterih plezališčih moramo imeti še kakšno vponko, da se lahko na vrhu smeri prevežemo, če je zgoraj samo obroček in ne vponka. Sicer pa potrebujemo le udobna športna oblačila.

V centru urbanih športov potekajo tečaji za odrasle in tečaji za otroke v ločenih terminih. Tako se lažje oblikujejo skupine glede na znanje in temu se prilagodi tudi težavnost plezalnih smeri. Skozi sezono v Urban Roof-u potekajo plezalni izzivi oziroma t.i. session-i. V internem tekmovanju se preizkusijo rekreativni in tudi športni plezalci v večih kategorijah. Ker pri plezanju uporabljamo celo telo in kar največ skupin mišic, je trening kar naporen. A na koncu imamo občutek prijetne utrujenosti in da smo res naredili nekaj koristnega zase.

Občutek ulice in mesta v plesni dvorani  

Z urbanimi, uličnimi oziroma street plesi ujamemo vzdušje ulice. Poseben čar imajo filmi iz obdobja začetkov breakdance-a, na primer Breakin’ 1 in 2. Tam lahko vidimo, kakšno veselje do plesa in glasbe imajo tisti, ki se s tem ukvarjajo, čeprav so za nekatere (za plesno šolo) nekakšni outsider-ji z nenavadnim plesnim izražanjem. A treba je verjeti v tisto, kar rad počneš. Glavni junaki dokažejo, da je drugačna stvar morda bolj pristna kot tista, ki jo počne večina in da ples ni samo zato, da predstava lepo izgleda, ampak ima globljo moč izražanja, to pa je tudi pravi namen.

Breakdance

Začetki tega atraktivnega urbanega športa segajo na ulice New Yorka v sedemdesetih letih 20. stoletja. Prvi tečaji breakdance-a v Sloveniji pa so se začeli leta 1983. Breakdance je v bistvu mešanica plesa in akrobatike, tudi ta šport pa ni tako neznan, morda je predvsem nekoliko specifičen. Kot je bilo omenjeno že zgoraj, je pravi izraz za ta ples B-boying, breakdance je bolj popularno ime plesa. V začetku je bil del hip hop scene, zdaj pa je bolj samostojen. Plesati so začeli na podaljšane breakbeat odlomke v glasbenih komadih, ki so jih vrteli DJ-ji. Sčasoma se je repertoar elementov breakdance-a večal, prav tako tudi različni načini izvajanja.

Obstaja osnovna teoretična osnova elementov, njihova tehnika izvajanja pa se prilagodi vsakemu posamezniku, saj nimamo vsi enakih značilnosti telesa. Zato ima vsak posameznik lahko tudi svoj stil izvajanja breakdance-a. S pravilno vadbo tehnike dobivamo občutek za položaj telesa. Obvezne pa so tudi vaje za moč, ki je nujna za izvajanje elementov tega urbanega športa. V plesni dvorani Urban Roof-a sta tudi dva prečna drogova, ki ju lahko uporabljamo za trening moči rok. Z vadbo hkrati pridobivamo splošno kondicijo, ki nam omogoča daljši in raznovrstnejši nastop. Za trening je to t.i. cypher, kjer vsak plesalec v krogu nastopi zase in pokaže, kaj zna, battle pa je nastop skupin plesalcev, ki je bolj tekmovalne narave.

Breakdance je sestavljen iz naslednjih elementov: top rock (ples), go downs (prehodi iz plesa na tla), footwork (izvajanje plesnih korakov na tleh, z oporo na rokah in nogah), freezes (vsi položaji, kjer se gibanje “zamrzne” in je treba obdržati telo v ravnotežju) in power moves (elementi, kjer je pomembna moč rok in občutek za rotacijo in koordinacijo telesa, roke in noge morajo delovati usklajeno in treba je dobiti občutek za pravočasnost gibov). Ti zadnji so ponavadi najtežji, saj je treba ohranjati ravnotežje v gibanju in upoštevati težišče telesa v različnih položajih. Za maksimalni učinek pa je treba pri vsem skupaj zadeti ritem. Običajno se pleše na hip hop, rap, funk ali podobno glasbo. Vse elemente se lahko izvaja z variacijami in v obe smeri, tako da je repertoar še večji.

Ker je skupina tečajnikov manjša kot v kakšni bolj znani plesni šoli, je način treninga blizu individualnemu in zato tudi kvalitetnejši. V sproščenem vzdušju pa je tudi prijetno trenirati. Učitelj zelo uspešno prenaša svoje več kot desetletne izkušnje na mlajše generacije. Tečajnikom razloži potek posameznega elementa po fazah in zakaj je kakšna stvar pomembna. Pove tudi, kakšen je za začetek lažji način izvajanja kakšnega elementa, a sčasoma je treba poskusiti tudi pravilno izvedbo. Uspešna izvedba prinese velik občutek zadovoljstva. In čeprav breakdance velja za bolj “fantovski” ples oziroma šport, sta v nadaljevalni skupini dve dekleti, ki s svojim znanjem in sposobnostmi dokazujeta, da lahko tudi predstavnice nežnejšega spola uspešno osvojijo elemente tega atraktivnega plesa, če imajo dovolj zanimanja in volje do treninga. Z voljo in motivacijo pa se da v breakdance-u tudi v zrelejših letih marsikaj doseči.

Učiteljev prikaz elementa v breakdance-u v centru urbanih športov Urban Roof

Učiteljev prikaz elementa v breakdance-u v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Baby freeze v izvedbi otroka v centru urbanih športov Urban Roof

Baby freeze v izvedbi otroka v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Za breakdance potrebujemo le primerne športne copate (priljubljene so all stars superge), udobne dolge ali kratke hlače in majico. Če se dogaja zunaj, potrebujemo še podlago iz kartona ali linoleja, saj je na takšni podlagi lažje plesati kot na asfaltu ali betonu. Seveda ne sme manjkati ustrezna glasba, saj je učinek izražanja veliko večji kot brez nje.

Breakdance je v prvi vrsti namenjen otrokom in najstnikom, a v njem se lahko preizkusijo tudi starejši, čeprav je lažje osvojiti prvine v mlajših letih. Je kreativen in dinamičen ples, ki je izziv za telo, a čeprav je trening naporen, je tudi zabaven.

Hip Hop

Hip hop kot subkultura se je začel razvijati v Bronxu v sedemdestih letih, v Sloveniji pa v osemdesetih letih 20. stoletja. Sestavlja jo več elementov: vrtenje plošč (DJ-ing), rapanje (MC-ing), risanje grafitov, breakdance (B-boying) in beatbox. Sega pa tudi na področji mode in produciranja glasbe. V sodobnem času pa hip hop kot ples večinoma vsebuje drugačen način izražanja kot breakdance, manj je akrobatskih elementov, bolj pa so v ospredju plesni gibi.

Moj prvi vtis o hip hop-u je bil, da je to fancy moderen ples, ki se ga pleše v videospotih slavnih. Zato mi nikoli ni vzbudil posebnega zanimanja. A to je le posledica premalo znanja o tem plesu. Ko sem spoznala, da nekatere stvari, za katere sem mislila, da sodijo k breakdance-u, v resnici spadajo v hip hop, se je moje zanimanje precej okrepilo. Ko sem v Roof-u prvič od blizu videla ta ples in se udeležila nekaj treningov, se je moja percepcija hip hop-a povsem spremenila. Gibi so precej težji kot je morda videti. Treba dobiti izjemne občutke za finese, drobne gibe in popolno občutenje in obvladovanje telesa.

Na začetku je ogrevanje nekoliko drugačno kot pri drugih športih. Izvajamo razgibalno-raztezno-vzdržljivostne vaje in vaje za moč, ki pri breakdance-u pridejo v poštev na koncu. S temi vajami okrepimo mišice trupa oziroma jedra, kar je pomembno za pravilno in natančno izvajanje gibov. Poleg tega je treba imeti izjemen občutek za ritem. Ko ni beat-ov v glasbeni podlagi, pa je treba imeti razvit občutek za groove. Če imamo to, ne pademo iz ritma, ko ni beat-ov.

Izolacije, diagonalci, “val” skozi roke in telo, popping, locking… Vse to so fascinantmi elementi hip hop-a, ki se jih naučimo z veliko vaje. Po eni strani je hip hop morda težji izziv kot breakdance, pri katerem sicer potrebujemo poleg tehnike kar nekaj moči. A samo razumevanje gibov pri breakdance-u je meni osebno lažje kot pri hip hop-u. Vsi učitelji na Roof-u so predani svojemu izbranemu športu, še posebej fascinantno pa je, kako učitelj hip hop-a čuti vsak beat in zna to tudi izraziti. Pomembno je tudi, da zna učitelj razložiti, kako je sestavljen določen gib in predstaviti njegov pomen.

Začetni del treninga napredne skupine hip-hopa v centru urbanih športov Urban Roof

Začetni del treninga napredne skupine hip-hopa v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Footwork v hip hop-u v centru urbanih športov Urban Roof

Footwork v hip hop-u v centru urbanih športov Urban Roof (foto: Simona Peterca)

Za hip hop potrebujemo le superge in udobna oblačila, pleše pa se predvsem na hip hop in rap glasbo. Brez glasbene podlage je moč izražanja skozi hip hop še bistveno manjša kot pri breakdance-u.

Tečaj je namenjen predvsem otrokom in najstnikom (ti imajo ponavadi že predznanje), a hip hop-a se je mogoče učiti tudi kasneje. Tečajniki v nadaljevalni skupini že zelo dobro obvladajo ta ples. Trening je lahko tudi zelo intenziven, ima pa veliko umetniško moč izražanja.

V drugem delu članka bodo predstavljeni vsi štirje športi v skateparku.

Preberite si še drugi del članka na http://www.preberite.si/urban-roof-7-urbanih-sportov-pod-eno-streho-2-del-skatepark/.




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Urban Roof – 7 urbanih športov pod eno streho 1. del
5 (100%) 1 vote