Zakaj živimo…



Ves čas se po medijih vlačijo razne politične vsebine in razburjajo ljudi. Prav tako v naši družbi sploh ne slišiš več normalnih pogovorov. Sicer pa, kaj sploh je normalno? Ta materialistični pogled na svet nas je povsem zaslepil. Širokopasovni dostop do medijev pa nam je scvrl še tiste tri procente delujočih možganov in sedaj funkcioniramo samo še z ritkami. In to tako, da ves čas samo kakamo. Da ne uporabim kakšnega bolj sočnega izraza.

zakaj živimo

Vrnimo se nazaj v preteklost. V lepo, čisto naravo, svežo vodo in dobre ljudi. Kaj nam je več treba? Živimo v prelepi deželi. Polni naravnih lepot in čistih virov energije. Naša lepa dežela je zelo vodnata. Spada med vodno bogate države. Pa se tega zavedamo? Verjetno ne. V večini države lahko še vedno pijemo vodo iz pipe ali vodnih zajetij. Za mene je bil zelo zanimiv podatek,da ima Slovenija več kot tristo slapov in vsaj deset višjih od sto metrov. To sem zasledila šele danes, ko sem brskala po spletu za podatki za članek. Slapovi Savica, Rinka in Peričnik so le trije od njih. Najvišji je skoraj 200 – metrov visoki slap v Soteski pri Bohinjski Beli. Mi pa svoje zdravje uničujemo z mrtvo vodo iz plastenke. Da ne bo pomote, so tudi kraji v Sloveniji, kjer o pitni vodi lahko le še sanjajo, pa niso za to popolnoma nič krivi. Mislim, da oni to cenijo. Tudi stroški uživanja tekoče vode so minimalni.

Tudi narava okoli nas nam daje obilo svojih sadov. Sedaj, ko to pišem, so mediji polni gobarskih podvigov. Spomladi se zelo veliko piše o napakah pri nabiranju čemaža. Vse ostale naravne danosti v obliki hrane pa so nekako prikrajšane. Naši dedje in pradedje pa so edino tako preživeli. Med obema vojnama se je večina prebivalstva Slovenije preživljalo s hrano iz narave. Mi pa zaradi svoje naglice in gonje za materialnimi dobrinami nimamo časa obdelati niti kvadratnega metra zemlje.

Seveda se je lažje odpeljati v trgovino in hrano kupiti. Za to pa je potreben denar. In zaslužiti ga je potrebno. Ta ne raste v gozdu. Za to je potrebno vstajanje v zgodnjih jutranjih urah ob zvoku zoprne budilke. Prevoz na delo in stres na cesti. Delo čez ves dan. Blagor tistim, ki jih vsaj veseli. Vsakdanja utrujenost od dela in hitenje do domačih opravil. Zvečer pa pred TV, kot da ni druge izbire. Stres na stres. Potem pride bolezen. Ta materialni svet nas je uničil. Mediji ohromili.



Medčloveške bližine sploh ne poznamo več. Vesela sem, ko se odpravljam na sprehode v naravo. Tam je tak mir in red. Vsi sprehajalci se pozdravljamo med sabo. Neredko spregovorimo kako besedo. Pa ne o tegobah in politiki. Temveč o poti, lepi naravi, včasih o vremenu in kako smo srečni. Zakaj ne znamo tega prenesti v vsakdan? V našem podjetju imamo novega nadrejenega. Velikokrat me vpraša po počutju. »Super sem, hvala,« je moj pogost odgovor. Ne vem, če me razume. Vprašal pa ni nikoli.

zakaj živimo

Res sem super. Zdrava sem. Zdravje je moje največje bogastvo. Ponoči še vedno spim dobro in ne potrebujem več kot šest ur spanja. Ves ostali čas lahko koristno uporabim. Rada kuham, pečem. Se izobražujem. Če imam priložnost, skočim na vrt in istočasno obiščem starše. Ki sta, k sreči, še oba živa. Če imam dela prost dan, se odpravim na izlet, ali preprosto uživam doma na terasi. »Kdo ti pa pospravlja, pomiva, pere, lika….?« in podobne neumnosti. To naredim mimogrede. Mož mi pri tem pomaga. Otroci pa so odšli po svetu. Dobro jim gre in so srečni. Vsaj pravijo tako.

Še vedno hodim v službo. Pri svojem delu uživam. Imam krasen kolektiv. S sodelavci se razumem iz enega preprostega razloga. Vsakega sprejemam takšnega kot je. Nadrejeni pa so tako, do mene kot jaz do njih, dobri. Življenje me je naučilo, da uživam v majhnih stvareh. Materializem in politika pa so zame nepomembne teme. Če bi vsi tako uživali, jih sploh ne bi potrebovali. Nisem lačna, žejna in imam streho nad glavo. Več ne potrebujem. Obkrožajo pa me sami dobri ljudje, ker se slabih izogibam. Ne potrebujem slabih ljudi. V mojem življenju nimajo kaj iskati.

Seveda imam tudi TV, sodobni pametni telefon, prenosnik, avto in nekaj, ne ravno poceni, pripomočkov, ki mi lajšajo življenje. Lahko si jih privoščim. S svojim vestnim delom sem si jih prislužila. Vendar bi lahko živela tudi brez njih. Po TV- eju si pogledam kakšen lep film. Telefon mi služi za komunikacijo in nekaj tudi za svoje delo. Prav tako prenosnik. Avto je zame sredstvo, ki me varno prepelje iz točke A do točke B. Sodobni aparati pa mi lajšajo življenje in mi je lepo.

Tudi moje poslanstvo na tem svetu je, biti luč ljudem. Upam, da uspevam. O tem sodijo drugi.




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zakaj živimo…
5 (100%) 1 vote