Zasvojenost z alkoholom


Ob besedi alkoholik vidimo pred seboj klišejsko sliko nekoga, ki se neurejen opoteka po cesti, sliko neurejenih moških, ki zjutraj v bifeju tresočih se rok čakajo na prvo šilce žganega, sliko neurejene ženske, ki se prodaja za alkohol … Naše slike seveda ne lažejo, ampak realnost je malo drugačna, kajti alkohol ne izbira. Težave z alkoholom imajo tako zdravniki kot pacienti, tako duhovniki kot verniki, tako višje kot nižje izobraženi, tako revni kot bogati in tako moški kot ženske. Razlika je le v tem, da so eni (še) precej funkcionalni, drugi pa že malo manj ali sploh ne več. Alkohol torej ne dela razlik in nima nobenih prioritet, kdo je tisti, ki mu bo podlegel.

Zakaj se mi zdi pomembno osveščati o zasvojenosti z alkoholom? Ker je Slovenija »mokra družba«, ki je po registriranem popitem alkoholu v Evropi na visokem petem mestu, in ker je pri nas 250.000 zasvojenih z alkoholom. Osmina naroda! Kje so še svojci, ki trpijo z njimi oziroma zaradi njihovih težav! Prepričana sem, da ob taki številki vsak med vami pozna vsaj enega, ki pije preveč, pa najsi bo bližnji ali daljni sorodnik ali prijatelj.

Zasvojenost z alkoholom

Zasvojenost z alkoholom

In kaj sploh je zasvojenost z alkoholom? Včasih so govorili, da je to (moralna) izbira vsakega posameznika. Lahko se svobodno odloči, ali bo še naprej pil ali ne. Torej ali bo še naprej šibek ali bo izkazal svojo moč in odložil kozarec. Če ga ne bo? Bo pač počasi propadel, je pač izbral počasno smrt, in samo še bog mu lahko pomaga …

Vsekakor še vedno drži, da je svobodna izbira posameznika, ali bo še pil ali ne, ampak ali je to tudi tako lahko narediti, kot se bere? V današnjem času, ko je veliko več znanega o delovanju možganov, da (vsaj približno) vemo, kaj se v njih dogaja, vemo, kako pride do zasvojenosti, in vemo, da je iz nje priti dosti težje kot zdrsniti vanjo. Danes namreč o zasvojenosti govorimo kot o bolezni, in sicer bolezni možganov.

V možganih obstaja sistem nagrajevanja, pri katerem ima pomembno vlogo hormon dopamin, poimenovan tudi hormon sreče. Nivo dopamina se zviša, vsakič ko naredimo nekaj dobrega (ali pa to kot tako prepoznajo naši možgani). Po telovadbi, spolnem odnosu, pitju, ali ko pojemo nekaj sladkega, slastnega …, se nivo dopamina v možganih poveča, zato se nam zdi določeno vedenje privlačno, ob zvišanem dopaminu namreč začutimo, da je nekaj bolje, kot pa smo pričakovali. Bolj smo motivirani, bolje razpoloženi, imamo več energije, smo veseli, razigrani … Povečanje količine dopamina v možganih sproži prijeten občutek, ki ga dojemamo kot nagrado, in to vedenje želimo ponavljati.

Ob majhnih količinah alkohola je učinek na možgane enak, kot če na primer pojemo čokolado. Bistvena razlika pri nastanku zasvojenosti je v vprašanju, zakaj pijemo alkohol. Če smo nekaj spili, da bi se potolažili, umirili, zbežali iz nekega čustveno napetega dogajanja, naslednjič, ko smo spet razburjeni, žalostni, veseli, nemirni, nam nekaj ne gre od rok, nas je nekdo razjezil, spet spijemo kozarček, dva. Dopamin se zviša, zadovoljni smo, razigrani, dobre volje … Ob enako težkih trenutkih, ki jih doživimo naslednjič, se možgani spomnijo, kaj jim je zadnjikrat pomagalo. In spet nekaj spijemo. In tako nekaj časa ponavljamo, dokler nam ista količina popitega alkohola ni več dovolj. Zato da se nivo dopamina zviša na enak nivo, potrebujemo več alkohola. Zakaj? Zvišala se je toleranca količine popitega alkohola in prišlo je do okvare sistema nagrajevanja in nadzora nad količino popitega alkohola. Če je bil na začetku za pomiritev določenega stanja dovolj kozarček vina, ga čez čas potrebuješ dva, tri, liter … Telo potrebuje vedno več in več, zato da doseže isti nivo »ugodja«. Tako posameznik ne pije več, ker mu je pitje v užitek, ampak pije, ker čuti, da brez tega ne bo več preživel, ne gre več za hrepenenje po alkoholu, ampak za pravo hlepenje. Možgani prepoznajo alkohol kot nekaj, brez česar ne zmorejo več niti funkcionirati, kaj šele preživeti, torej je dobil preživitveno funkcijo. Zato je tako težko zlesti iz zasvojenosti, zato toliko neizpolnjenih obljub po prenehanju pitja. Vsakdo, ki zvečer na veliko obljublja, samemu sebi ali drugim, da naslednji dan ne bo več pil, to misli resno. Težava je v tem, da tudi če še tako resno misli, telo slej ko prej zahteva svoje, zahteva določeno količino alkohola, ker drugače ima zasvojeni občutek, da bo kar umrl.



Relacijski družinski terapevti na zasvojenost gledamo tudi z vidika odnosov. Ljudje smo odvisni od odnosov, brez njih naše preživetje ni mogoče. Vsi hrepenimo po njih, zasvojeni pa še prav posebej. A ker ga je strah bližine, ker se ne počuti vrednega ljubezni, se pristnim odnosom izogiba oziroma jih niti ni sposoben ustvariti. Zanj so preveč nevarni, zato si ustvari »varne« nadomestke, bodisi je to alkohol, droga, zasvojenost s spolnostjo, igrami na srečo ali čim drugim. Vsaka zasvojenost je odsev praznine, strahu, sramu, nesamozavesti, pomanjkanja samospoštovanja, negotovosti, groze.

Alkohol postane zasvojenčev partner v polnem pomenu besede. Pozabi na vse človeške odnose, kajti ti mu ne nudijo tega, kar potrebuje, išče in si želi – brezpogojnega sprejemanja, brezpogojne ljubezni in zaupanja. Vidi, čuti, išče, pričakuje samo še pijačo. Ker je v odnosu z njo, ne potrebuje ničesar drugega, nobenega drugega odnosa. Steklenica je njegova ljubica, njegova spremljevalka v dobrem in slabem, njej se zaveže, njej se zaupa, ko mu je hudo in ko mu je lepo, njej zaupa vsa svoja boleča čustva in ona mu jih pomaga prikriti, njej zaupa vse svoje krivice in ona mu jih pomaga pozabiti, njej hlipa, kadar čuti, da ga nihče okoli njega ne mara, njej pove vse svoje grenke misli, ona mu pomaga ohranjati lažen vtis lastne pomembnosti in lažen vtis, da je za vse, kar se mu dogaja, kriv nekdo drug. Vse, kar bi moral dati v odnos s človekom, da na razpolago svoji ljubici – pijači. Tako postane omama, ki mu je na začetku vabeče nudila odrešitev, človekov rabelj, človek pa njegov suženj.

Napisala sem, da je alkoholizem bolezen in bolezen se lahko zdravi, in če ne želiš več biti, nisi prisiljen v ta alkoholni odnos. Možgani so plastični, kar pomeni, da se lahko človek vedno znova nauči nečesa novega ali oduči nečesa starega. Tako se lahko tudi nauči, kako prevzorčiti možgane, da ne bodo več hlepeli po alkoholu. In to dosežemo v procesu zdravljenja, v novih, drugačnih odnosih, ki jih zasvojeni vzpostavlja, kajti odnos zdravi.

Redki so tisti, ki se zdravijo sami, več je tistih, ki poiščejo pomoč. Pri nas je možnih precej različnih načinov zdravljenja, od bolnišnice do samopomočnih skupin. Sama priporočam vključitev v terapevtsko vodeno skupino in (partnersko) terapijo. V skupini med sebi enakimi, v odnosu z drugimi zasvojenimi bo spoznal, da ni sam, da to ni nekaj, kar se je zgodilo izključno njemu. S pogovori, pripovedovanjem svoje zgodbe bo čistil zasvojenost iz svojega življenja, v odnosu in s pomočjo terapevta in drugih ljudi bo spoznaval, kaj sploh pomeni stopiti v in biti v pristnem odnosu, kako v odnosu s človekom razreševati stvari. Partnersko terapijo pa priporočam zaradi tega, ker mora tudi partner zasvojenega začeti prepoznavati svoje bolečine, ponovno poiskati svoje življenje, oba pa lahko iščeta in najdeta dostojanstvo, ki sta ga med življenjem z alkoholom izgubila.

Nikoli ni prepozno za nov začetek in spremembo. Moja mantra je, da upanje vedno obstaja. V to verjamem s celim srcem in bitjo.

 

Andreja Tasič, specializantka relacijske družinske terapije. Najdete me na https://www.facebook.com/TerapevtkaAndreja/, pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, po vnaprejšnjem dogovoru pa me lahko poiščete na Šmartinski 106 v Ljubljani.

Če kdo želi izvedeti še kaj več o zasvojenosti z alkoholom, vabljen v sredo, 11. januarja 2017, ob 19.30 v Knjižnico Fužine, kjer imava s kolegico terapevtko Dragico Erpič predavanje na to temo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

CLOSE
CLOSE

Zasvojenost z alkoholom
5 (100%) 1 vote