Ob vstopu v dolino ugotoviš, da je do San Francisca 10088 km, od Ria de Janeira si oddaljen 9584 km, Tokio je 9750 km daleč. Tako se je nekdo poigral s podatki, ki jih je vnesel na visok in vitek smerokaz, postavljen na začetku ravninskega dela doline.
Vas in dolina obenem
Zaradi lažje predstave naj povem, da je do trdnjave Kluže 3 km, do Bovca pa 6 km. Smo v Bavšici, stranski dolini Koritnice, z eno samo, istoimensko vasjo, ki ima 24 hišnih številk in le enega prebivalca.
Še leta 1953 je bilo tu 23 gospodinjstev in 74 prebivalcev. Zadnje rojstvo so zabeležili pred 58 leti. Včasih je vas premogla tudi šolo. Največ prebivalcev so našteli davnega leta 1931.
Danes sodi v ožje zavarovano območje Triglavskega narodnega parka. Ko je bila dolina še živa, do nje ni bila speljana infrastruktura, preden je nekoč ozka in neprevozna cesta postala primerna za sodobna vozila in preden so v njej zazvonili telefoni, so se njeni prebivalci večinoma že odselili.
Dolina, skrita med pogorji Krnice, Črnega vrha, Bavškega Grintavca in Svinjaka, se odpira le proti jugozahodu. Na severozahodu lahko z drugega zornega kota, kot smo ga vajeni, opazimo Rombon. Če ne upoštevamo dveh stranskih dolin, ki se odcepita v njenem zatrepu, je dolga 4 km. V svoja nedrja ljubeče vabi tišino, ki se je, kot kaže, tu že dodobra udomačila. Ne zmoti je niti šumenje vode.
Šunik ali Šumnik
Dobro vidna struga te zavede, da boš naletel na potok. Razmeroma široko prodišče in pragovi dokazujejo, da voda ob obilnem dežju najde pot tudi po površju. Sicer pa potok srečamo niže, ob vznožju doline, kjer se mu mudi proti Koritnici. Ima bolj znanega soimenjaka, ki nas vabi v svoj gaj na drugi strani visokih vrhov. Oba sta Šunika ali pa Šumnika, oboje je pravilno.
Peš, s kolesom ali z avtom
Živahen potok, o katerem je tukaj govora, si utira pot med bujno vegetacijo. Ob njegovi strugi je speljana razgibana in slikovita pešpot, na katero lahko vstopimo pri zaselku Kukč. Do njega pridemo po makadamski poti, ki se odcepi od ceste Bovec – Predel kmalu za križiščem Bovec – Predel – Vršič. Prečimo prvi most čez Koritnico in nato nadaljujemo levo po lepo vidni stezi. Drugo možno izhodišče je pod trdnjavo Kluže, kamor dospemo, če gremo po omenjeni makadamski poti mimo mostu na dobro uhojeno stezo in od tu čez brv preko Koritnice. Lahko pa se na to točko odpravimo kar po stezi, ki se prične malo pred trdnjavo Kluže, če gledamo iz smeri Bovca. Na ta kraj se splača odpraviti tudi brez obiska Bavšice. Reka Koritnica ima tu skoraj vse tisto, s čemer se ponaša Soča, pa še mogočna trdnjava je tik nad nami.
Ob igrivem potoku, ki čez čas sicer utihne in se skrije pod zemljo, se nahajata zaselka Zabrajda in Podčelce. Čez slabo uro se pred nami odpre ozka ledeniška dolina, z asfaltno cesto po sredini. Ljubitelji kolesarjenja se bodo odločili za obisk doline na dveh kolesih in bodo vanjo zavili pri trdnjavi Kluže, od koder vodi asfaltirana cesta, ki izkušenim kolesarjem kljub vzponu, ne bo delala velikih težav. Vseeno ne bo odveč informacija, da gre za srednje zahtevno kolesarsko pot. Po isti poti se, jasno, lahko zapeljemo tudi z avtomobilom.
Dolina miru
Na redko posejane hiše samevajo. Nekoč trdnim kmečkim poslopjem vdahnejo v poletnih dneh nekaj življenja vikendaši in potomci nekdanjih stalnih naseljencev. Ko se ti tu v mislih z velikimi črkami izpiše beseda MIR, ko se pogled ustavi na mogočnih vršacih, ko zeleno postane “zeleno, ki te ljubim zeleno,” razumeš, zakaj se radi vračajo v domove svojih staršev in starih staršev.
Številni pomožni objekti ob nekdanjih domovanjih dajo slutiti, kako pomembno je bilo včasih to, čemur danes pravimo samooskrba. Odsotnost gospodarjev jih je zaznamovala bolj kot hiše, saj se je marsikateri spremenil v ruševino.
Kamnite ograde pričajo, da so naši predniki skrbno očistili vsako ped zemlje. Dolina ni nudila dovolj krme za živino, zato so jo v poletnih mesecih gnali na pašo na planini Bala in Bukovec, postavljeni v podaljšku doline, vsaka v svojem kraku doline.
V zatrepu si je Planinska zveza Slovenije izbrala prostor za Planinsko učno središče, namenjeno usposabljanju planinskih vodnikov Planinske zveze Slovenije.
Matijev čebelnjak
Bavšica ima svojo znamenitost: Matijev čebelnjak, postavljen je v obliki hiške z glavnim in dvema stranskima poslopjema. V današnji podobi je nastal pred dobrimi šestdesetimi leti, prva postavitev pa sega 170 let nazaj. Krasijo ga pisane panjske končnice, delo njegovega gospodarja, Matije Komaca. Ob njem nas poučna tabla seznani z izvorom čebelarstva v tej odmaknjeni dolini, pa tudi o dolini sami.
Ni tako daleč od ponorelega sveta, pa vseeno je ta idilična dolinica prava oaza miru. Primat ji daje lepota in mir, pa ob hoji po tej dolini nekako začutiš vonj, ali pa je nekaj v zraku, po njenih prednikih. Ko zasopljen prideš do Logja, ostaneš brez besed in misli tavajo tja v davnino in vprašanj o tem, kako je lahko tukaj skromno preživelo več generacij. Odgovora ne najdem, za njih je pa bil. Matijev čebelnjak sem odkrila šele letos. Prepozno. Zanimivo in lepo. Na info tabli preberem, kako je Pepa pra pra babica Matija Komaca, hodila peš na Koroško in nazaj tovorila sadike (tepke ipd) ter v to dolino prinesla tudi čebele, sem pa ostala brez besed. Danes pa nekateri posamezniki brez avta komaj zmorejo peš le par korakov do kioska po cigarete.