Maja Desy Vahen: Belgija je lahko zgled Sloveniji



Z današnjimi prvimi polfinalnimi tekmami končnice tekmovanje v prvi slovenski ženski odbojkarski ligi vstopa v svoje predzadnje dejanje. V polfinalu so se uvrstile ekipe, ki so bile med prvimi štirimi že v Modri skupini, najtežje delo na poti do polfinala pa so imele odbojkarice Formisa. Rogožanke so svojo prvo tekmo na domačem igrišču izgubile, nato pa so v Puconcih in na tretji odločilni tekmi v Hočah le potrdile svojo večjo kakovost v primerjavi s prekmurskimi odbojkaricami. S tem so že izenačile svoj največji uspeh v zgodovini kluba, ko so v sezoni 2001/2 državno prvenstvo končale na četrtem mestu. Veliko zaslug za najmanj ponovitev tega uspeha ima tudi Maja Desy Vahen, nekoč ena najboljših slovenskih odbojkaric, ki je pri svojih 34-letih še vedno vrhunska igralka.

Maja Desy Vahen ima za sabo blestečo kariero. Z Novo KBM Branikom je v v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega tisočletja in na začetku tega tisočletja kraljevala v slovenskem odbojkarskem prostoru, v sezoni 2002/3 pa se je prvič odpravila v tujino. Z izjemo treh mesecev leta 2004, ko se je vrnila v matični klub, je ves čas igrala v tujini. Po Turčiji, kjer je začela svojo mednarodno kariero, je igrala še v Italiji, Španiji, Švici in v Belgiji, kjer je ves čas in to kar pet sezon, igrala za Dauphines Charleroi. Pred šestimi leti je, zaradi rojstva sina Dejana, eno leto počivala, predlani pa je že mislila, da se je dokončno poslovila od športa, ki ga ima najraje. Toda ob koncu lanske sezone je, ko se je vrnila domov, pomagala Ptujčankam v drugi ligi, pred letošnjo pa se je odzvala vabilu Formisa in z njim spisala eno najlepših zgodb v štiridesetletni zgodovini kluba.

»Mislim, da bom odbojko še dolgo igrala. Če ne aktivno, pa zagotovo rekreacijsko. Odbojka je bila in je del mojega življenja, moja strast, dolgo je bila tudi moja služba. Zdaj me na tekmah spremlja tudi sin Dejan z možem Davidom, kar je zame nekaj najlepšega. Še vedno uživam v odbojki. Brez nje preprosto ne morem,« je ob začetku najinega pogovora dejala Maja Vahen Desy, ki je poročena z nekoč odličnim belgijskim košarkarjem Davidom Desyjem, s katerim zdaj živita v Mariboru. Razlog najinega razgovora pa sta današnji polfinalni tekmi končnice državnega prvenstva.

Glede na dobre igre Formisa v prvem delu sezone, ko so premočno osvojile prvo mesto in potem po četrtem mestu v Modri skupini, je bila njegova uvrstitev v polfinale pravzaprav pričakovana. Zanjo so sicer morale igrati tri tekme, saj so na prvi četrtfinalni v svoji dvorani izgubile proti Kemi iz Puconcev, ki so jo nato dvakrat zapored premagale brez izgubljenega niza.

»Morda je bila naša uvrstitev v polfinale res pričakovana, vendar si na začetku sezone ni nihče niti upal napovedati, da se lahko zgodi kaj takšnega. Še lani se je ta ekipa borila za obstanek v ligi, v letošnji se je prebila med najboljše štiri ekipe v državi. Sama se našemu uspehu ne čudim, kajti igralke se med sabo zelo dobro razumemo. Zelo pomembno je, da je v ekipi pozitivna energija in šele nato pride vse drugo, od tega, kako treniramo do drugih stvari. Nekaj sem s svojimi izkušnjami pomagala tudi sama in rezultat vsega tega je, da bomo jutri igrale s Calcitom v polfinalu končnice.«

Na neki način bodo Rogožanke jutri proti Calcitu imele lahko delo, saj bodo lahko igrale popolnoma neobremenjeno. Že vsak osvojeni niz bi zanje pomenil uspeh, vendar pa …

»Dejstvo je, da bomo lahko igrale neobremenjeno, ampak vseeno se je treba tudi za to tekmo motivirati in igrati na polno. Osebno me ne zanima, kdo igra na drugi strani in ali je na papirju močnejši, zanima me naša igra in to, ali lahko s to ekipo igramo enakovredno. O tem, da so tako Kamničanke kot Mariborčanke močnejše od nas, ni nobenega dvoma, toda, če smoi že prišle tako daleč, bomo skušale narediti še korak naprej. Druga stvar je, ali bomo v tem uspešne, vendar moramo tako razmišljati. Tudi, če nam ne uspe, ne bo nobena tragedija. Še vedno nam ostane boj za tretje mesto, kar bi bil največji uspeh Formisa v zgodovini kluba,« pravilno razmišlja igralka, ki po desetih letih spet igra v slovenski ligi. V tem desetletju so se razmere v slovenski odbojki precej spremenile. Nova KBM Branik je sicer še vedno v samem vrhu, ne pa tudi Sladki greh Ljubljana, ki je prav v zadnji sezoni Maje Vahen osvojil naslov državnih prvakinj in danes ne obstaja več, ne Nove Gorice, Novega mesta …. Pojavil se je nov rod mladih igralk, ki veliko obetajo, vendar so še neizkušene in tudi to se pozna na kakovosti lige.

»Nikakor ne želim biti kritična do kakovosti lige, vendar je dejstvo, da je bila pred desetimi leti na višji ravni. Pozna se, da so zdaj ekipe veliko mlajše in da v njih, z izjemo Calcita in Branika ni več tujk. Prav tako primanjkuje bolj izkušenih igralk. Iz svojih izkušenj lahko govorim, da je bilo dobro, da smo takrat, ko sem jaz začela igrati v prvi ligi, imele ob sebi tudi izkušene igralke kot recimo Sergejo Lorber. Ob takšnih igralkah in kakovostih tujkah je potem lažje tudi mlajšim igralkam, ki se od njih lahko veliko naučijo. Druga težava, s katero se slovenska liga sooča pa je, da mnoge igralke prehitro zaključijo z igranjem odbojke. Žal se vse suče okoli denarja, kajti, če ga ni, se igralke raje odločajo za študij in službo. Ni se ravno preprosto odločiti samo za igranje za odbojko, toda če igralke vidijo, da ni napredka, če za svoje vloženo delo niso nagrajene, preprosto nehajo igrati. To pa za razvoj odbojke ni dobro,« razmišlja igralka, ki je bila tudi dolgoletna slovenska reprezentantka, a se ji iz takšnih in drugačnih razlogov z njeno generacijo nikoli ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. To zdaj v mlajših selekcijah postaja običajna praksa in ne samo to, lani so kadetinje celo zaigrale na svetovnem prvenstvu.

»Ker sem bila dolgo odsotna iz slovenske odbojke, teh mlajših igralk ne poznam še dovolj dobro oziroma sem jih spoznavala med samo ligo. Vsekakor so ti rezultati v mlajših selekcijah odlični, vendar ne bodo pomenili prav veliko, če se z njim ne bo nadaljevalo v članski konkurenci. In to običajno nastaja največja težava, saj te igralke potrebujejo odlične trenerje in odlične pogoje za trening. Preko noči se tega preskoka ne da narediti. Dober primer je Belgija, kjer v času, ko sem jaz prišla tja, praktično v prvi ligi sploh niso imeli svojih igralk, nato pa so začeli načrtno vlagati v žensko odbojko, najbolj nadarjene igralke povabili v odbojkarski center, kjer so ob treniranju dvakrat na dan hodile v šolo in rezultat tega je, da se zdaj redno uvrščajo na velika tekmovanja in imajo celo vrsto odličnih igralk, ki vse po vrsti igrajo v najmočnejših klubih. Na primeru Belgije vidimo, da je možno z načrtnim delom poseči v sam evropski vrh. V zadnjem času se v Sloveniji pojavlja vse več mladih trenerjev, ki sledijo modernim trendom odbojke in to je tisto, kar vliva upanje, toda, če ne bodo urejene tudi druge stvari … Zagotovo pa prihodnost slovenske ženske odbojke ni črna, le prepričati je treba te mlade igralke, da vztrajajo v odbojki. To je tisto, kar nam manjka. Je pa res, da recimo moje generacije ni bilo treba v nič siliti. Za nas je bilo samoumevno, da vztrajamo v odbojki in da treniramo. Nobena od nas se ni spraševala, zakaj ji je to treba in nikoga ni bilo, ki bi nas v to prepričeval.«

Para prvih polfinalnih tekem končnice 1. DOL ženske

Danes: Calcit Volleyball – Formis (ŠD Kamnik, 20:00), Nova KBM Branik – Braslovče (ŠD Lukna, 19:00).

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*