V prvem članku na temo borilnih veščin in notranje moči je bilo govora o tem, kaj dela velike mojstre borilnih veščin posebne in kako se to kaže v njihovi praksi. Pojavilo se je vprašanje samega pristopa posameznika do borilne veščine in tega, kaj si želimo od borilne veščine. Je to zgolj treniranje kondicije, moči in tehnike ali obstaja tudi želja po borilni veščini kot duhovni praksi.
Na to vprašanje si lahko odgovorimo, če podrobneje razčlenimo nekatere vidike posameznih borilnih veščin. Razlikujemo jih lahko na podlagi več kriterijev: namen, z orožjem ali brez, tehnični cilji (udarci, odrivi, premeti, onemogočenje nasprotnika s pritiskom na določene točke..), način uporabe moči (notranja, zunanja), regionalni izvor veščine, čas nastanka.
Posameznik lahko že kaj kmalu po začetku treningov ugotovi ali mu borilna veščina, ki si jo je izbral, ustreza ali ne. Seveda je veliko odvisno tudi od učitelja. Kako učitelj predstavi veščino je odvisno od same percepcije učitelja in se lahko tudi znotraj iste borilne veščine razlikuje od šole do šole. Učiteljevo podajanje znanja ima velik vpliv na učenca, ampak o tem bomo pisali v drugem članku saj je tema preveč obširna za en odstavek.
Kako se borilne veščine razlikujejo med seboj?
Različne borilne veščine nudijo različne prakse. Nekatere dajejo več poudarka na fizično moč kot sta to na primer boks ali muay thai, druge tako imenovane nenasilne borilne veščine kot so aikido pa težijo k temu, da se nasprotnika povežeta preko energije in postaneta eno in cilj borbe ni poraziti nasprotnika temveč, da oba udeleženca postaneta zmagovalca. Pri Tai chi quanu, ki je ena izmed bolj skrivnostnih borilnih veščin lahko stopimo še korak naprej in se naučimo obvladovati svojo notranjo življenjsko energijo, ki ji pravijo či in s pomočjo le te začutimo ter prakticiramo to čudovito veščino. Tai chi quan je mnogokrat podcenjen, če ga ljudje ocenjujejo le na podlagi vizualnega vtisa in mnogi ga niti ne uvrščajo med borilne veščine ampak bolj v spiritualno prakso. Seveda so tukaj v veliki zmoti, saj so znani primeri, ko so veliki mojstri Tai chi quana z enim samim gibom premaknili svojega nasprotnika tudi par metrov po dvorani brez kakršnegakoli fizičnega napora.
Potem so tu še borilne veščine pri katerih se kot del veščine uporabljajo razni pripomočki v obliki orožja itd.Pri takšnih borilnih veščinah gre za obvladovanje določenega predmeta in ne toliko za tehniko telesa samega. Seveda morajo biti tudi praktikanti teh borilnih veščin dobro telesno izurjeni in jim orožje na nek način služi kot podaljšek telesa. Pri veščinah z orožjem izstopajo predvsem japonske borilne veščine kot so kendo, kobudo, bojutsu, poznali pa so jih tudi že v historični Evropi, to je vsem dobro znana veščina sabljanja ter morda malo manj znana Canne de Combat, ki izhaja iz Francije zgodnjega 19. stoletja in pri kateri se kot borilni pripomoček uporablja lesena palica. Ne gre pozabiti tudi na tako imenovane indijske borilne veščine, ki uporabljajo predvsem rezila in loke, ime pa je skupno zaradi domnevnega skupnega izvora ne glede na to, da se raztezajo vse od Indije, Bangladeša, Pakistana ter vse do Šrilanke. Njihova imena se razlikujejo glede na vsebino veščine. Śastra-vidyā pomeni znanost o rezilih, viravidyā – znanost o vojskovanju, ayudha-vidyā – znanost o orožju ter dhanurveda – znanost o loku.
Še en pomemben aspekt delitve je namen same borilne veščine. Tukaj se razlikujejo glede na to ali gre za borbeno borilno veščino ali je njen namen samoobramba. Veliko borilnih veščin je hkrati tudi močno povezanih z religijo, nekatere pa celo z medicino kot na primer tiste iz Azije, kjer jih poleg treninga učijo tudi osnove tradicionalne indijske medicine znane tudi kot ayurveda.
Vzhodne kulture v mnogih samostanih prakticirajo poleg verskih obredov tudi učenje borilnih veščin, med njimi so morda najbolj svetovno znani shaolini katerih sposobnosti se včasih zares zdijo kot supermoči, ki jih navadni smrtniki ne premorejo. Medtem, ko so bili na primer ninja bojevniki ali po japonsko shinobi izurjeni strogo za namen nekonvencionalnega vojskovanja, gverilskih akcij in vohunjenja za sovražnikom. Prav tako japonskega izvora je tudi samurajsko izročilo. Samuraji naj bi bili bojevniki najvišjega in spoštovanega ranga in direktni prevod besede pomeni »tisti, ki služi v tesni povezavi s plemenitostjo«.
Pri nas še ne tako znana borilna veščina capoeira pa je nastala v Braziliji, ko so se afriški sužnji hoteli rešiti okov izpod suženjstva svojih belih gospodarjev in so tekom stoletij kot sintezo vseh afriških korenin in običajev razvili tako imenovano plesno borilno veščino. Njen namen pa je brez direktnih udarcev in pretiranega nasilja uporabiti igrivost in pravi trenutek, da nasprotnika spravimo iz ravnotežja. Seveda se po primerjavi moči in sile udarcev ne razlikuje od ostalih borilnih veščin, še več nekatere celo prekaša, a njen prefinjen estetski stil marsikoga zavede o njeni nedolžnosti.
Kaj imajo borilne veščine skupnega?
Čeprav je zgoraj naštetih veliko razlik po katerih razvrščamo borilne veščine pa se konec koncev vse znajdejo pod skupnim imenom borilne veščine. Vsem je skupno to, da od človeka zahtevajo disciplino. Disciplina je morda najtežje sprejemljiva značilnost borilnih veščin. Za nekatere posameznike je to težje sprejemljivo kot za druge, saj vsi niso navajeni stroge vzgoje in postavljanja omejitev in ciljev. Takoj za njo pa je vztrajnost. Veliki mojstri vedo, da brez vztrajnosti ni uspeha, saj obstajajo le redki nadarjeni posamezniki, ki v veščini hitreje napredujejo od ostalih in je njihov napor in vložek veliko manjši. Povprečen učenec pa potrebuje nekaj let, da resnično dojame vse aspekte posamezne borilne veščine. Kdor misli, da bo po nekaj treningih že postal profesor se krepko moti. Napredek je seveda odvisen tudi od učitelja samega ter dinamike skupine.
Borilne veščine lahko treniramo sami ali pa v skupini. Mnogim daje energija skupine motivacijo, da lažje trenirajo, nekateri pa se lažje koncentrirajo na individualnih urah. Ker pa že sam koncept borilne veščine ni solo šport, mora učenec konec koncev vedno svoje znanje preizkusiti v interakciji z nekom drugim. Vsem borilnim veščinam je torej skupna tudi komunikacija z nasprotnikom. S tem ni mišljen pogovor ampak predvsem komunikacija na drugem nivoju, telesnem, umskem. Šele, ko borilno veščino izvajaš tudi s svojim umom ali srcem lahko resnično zaobjameš celotno širino in smisel le te. Če nasprotnika začutiš na neverbalnem nivoju, je tvoja tehnika, tvoja telesna pripravljenost in moč le dodatek temu, da nasprotnika dejansko razumeš in z njim komuniciraš brez besed.
