Mineva pol meseca, odkar sem zapustila domače ugodje in odšla na Filipine. Pot do otoške države, ki jo sestavlja arhipelag 7.107 otokov je skupno trajala 35 ur s pristankom v Manili! Ne morem opisati občutkov, ko sem na letališču videla napis “Filipini”!
Iz izkušenj opažam, kako zelo je pomembno neposredno beležiti vsako potovanje. S časom namreč nekatere malenkosti nehote pozabimo, zato letošnji Filipini, spomini ostajajo skrbno zapisani… kar vem, da bom čez nekaj časa z veseljem prebirala.
Potovanje lahko podrobneje spremljate na: www.tomazgorec.si in na spletni strani I Love Jouneys: www.ilovejourneys.com.
10. – 11. marec : LUZON, Manila
V Manili sva se zadržala kratek čas, v neposredni bližini letališča. Tukaj sva se prvič srečala s t.i. “tricikli”, katerih raba je ob premikih na Filipinih nepogrešljiva! Vožnja s katerim koli prevoznim sredstvom na Filipinih je vselej adrenalinskega značaja, na kar bodite ob obisku pripravljeni. Po prvih vtisih mi prestolnica ne diši preveč (dobesedno), niti nimam težnje, da bi jo temeljiteje raziskala, vendar nikoli ne veš, kaj neznano skriva.
Filipini so najbolj ugodni za potovanje v obdobju od meseca decembra do maja, pred nastopom deževnega obdobja.
Več na: Po dobrih 35-ih urah sem prispel v Manilo
11. – 13. marec: PALAWAN, Puerto Princesa
Tudi v Puerto Princesi je bil kratek postanek, koder sem s preverjanjem in primerjanjem cen dobila malo občutka glede na evropski trg in poskusila prve tipične – filipinske jedi in sladice. Spoznala sva Žigo Puha (restavracija in bar Rusticana), z Jako Mohorjem (Eco Discovery Travel and Tours) se žal nismo ujeli, zato sem se odločila za kratek izlet do “Butterfly Garden”. Tamkaj sem videla več drugih živali, kot metuljev, med drugim tudi znamenitega Binturonga. Filipini skrivajo tudi “Tribal village”, kjer so mi avtohtoni prebivalci okoli vratu ovili pitona, učili igrati na dvostrunski tradicionalni instrument in piščal iz bambusa ter ciljati v tarčo s pihalnikom. Na poti nazaj sem se ustavila v naključno odkriti vasi, koder sem z otroci metala na koš, preplezala visok zid za fenomenalen razgled onkraj, spletla delček travnate preproge in še kaj bi se našlo!
Filipini slovijo po tem, da so domačini eni izmed petih najbolj srečnih narodov sveta
Več na: Ou, sem na Filipinih!
13. – 19. marec: PALAWAN, El Nido
Zdi se, kot da bi se potovanje začelo v El Nidu, kjer sva po sopotnikovih besedah malo “umirila konje”. Preko raznih odprav sva odkrivala rajske plaže El Nida in druge znamenitosti, okušala lokalne specialitete, se srečala še s štirimi Slovenci, itd. Tako so Filipini dobili pridih “slovenskega” in teden dni smo zaključili z druženjem ob suhi salami.
Več na: Rajske plaže El Nida!
18. – 22. marec: PALAWAN, Port Barton
Postanek v Port Bartonu je prinesel izkušnjo, ki je do sedaj še nisem doživela. Mesto je namreč časovno omejeno z dovodom električne energije, tako se je bilo potrebno organizirati glede napajanja raznih naprav in nekako znajti v temi. S sprehodom skozi vas, da v objektiv ujamem delčke utripa, sem bila deležna toplega sprejema s strani domačinov, ki so mi celo ponudili hrano. Z naključnim motoristom, ki je imel na hrbtu tetovažo karte sveta, sva se odpeljala do še ene izmed sanjskih plaž in opazovala sončni zahod. Ob celodnevni turi na bližnje otoke za zgolj 10.28 EUR/osebo, ki je vključevala tudi kosilo, smo “snorklali” nad osupljivimi koralnimi grebeni in se veselili prihajajočih dni.
Filipini ponujajo številne lokacije za vse ljubitelje podvodnih aktivnosti in se s tem uvrščajo v sam vrh potapljaških destinacij!
Več na: Port Barton – mesto, zavito v temo
22. – 23. marec: PALAWAN, Puerto Princesa
Zgolj nočitev v Puerto Princesa naju je po utrujajoči, dolgi vožnji z lokalnim avtobusom po nastanitvi vodila do najbližje restavracije Inasal, kjer sva jedla Pansit Bihol in kot vedno, dodatno kepico riža. Na splošno so glavne jedi znatno skromnejše od “evropejskih porcij”, saj so Filipinci vajeni, da jedo večkrat na dan po malo. Zaradi tega si navadno po obroku privoščiva svež kokos, ki ga pod pričakovanji ni mogoče najti na vsakem vogalu, gotovo pa pred vsako hišo! Filipini niti ne premorejo veliko bančnih avtomatov, npr. v El Nidu ni niti enega, zato je bilo potrebno poskrbeti za zadosten dvig denarja za nadaljnje potovanje.
23. – 24. marec: CEBU, Cebu City
Potovanje po otoku Cebu, naju je vodilo iz glavnega mesta proti severu, do Osloba. Letalska karta za relacijo Puerto Princesa (Palawan) – Cebu je bila okoli 25EUR/osebo. Ko sva pristala, je bilo potrebno iti na drugo stran ceste in desno navzgor po stopnicah, koder so čakali taksiji do centra mesta. Za približno 13km do hotela, koder sva bila nastanjena sva odštela 6.10EUR/2 osebi. Ker je v Cebuju veliko žeparjev, sva se odločila za nočitev v dobro varovanem “Skypark Pensionne Inc.” hotelu, za kar sva plačala 8EUR/osebo/nočitev. Zvečer sem ob iskanju večerje odkrivala četrt, ki je spominjala na Manilo. Veliko je bilo uličnih prodajalcev hrane (zlasti mesa) in z oddaljenostjo od hotela sem čutila “ogroženost”, zato sem se po nakupu na tržnici vrnila v hotel.
Filipini so na splošno znani kot varna država za potovanje, stopnja kriminala je nizka, previdnost pa zlasti v večjih mestih, ni nikoli odveč.
24. – 25. marec: CEBU, Oslob
Oslob je znan po izjemnih koralnih grebenih na bližnjem otoku Sumilion in predvsem kitovcih ali t.i. “Whale Sharks”. Slednje hranijo lokalni ribiči v zalivu Tanawan – a in je zaradi visokega zanimanja po ogledih preraslo v turistično atrakcijo. Od centra mesta do Tanawana je 10km, zato je potrebno poskrbeti za prevoz, v kolikor niste nastanjeni v bližini, za kar je potrebno plačati bistveno več. Na samem kraju so omogočeni vodeni ogledi s čolna (10.11EUR), “snorklanje” (20.34EUR) in potapljanje (30.51EUR), brez turistične takse. V ceno paketa “snorklanja” je všteta osnovna oprema (potapljaška maska in dihalka) kot tudi omarica, kamor spravite osebne stvari in je varovana. Nato vas v majhnem lesenem čolnu (na “ročni pogon”, saj hrup motorjev moti kitovce) odpeljejo do informativnega centra in seznanijo s pravili o potopu. Teh je kar nekaj, naj omenim dva osnovna: kitovcem se lahko približate na razdaljo do 4m in v primeru, da ste uporabili kakršnokoli zaščitno kremo se morate pred potopom stuširati. Kljub temu, da sva se na ogled odpravila zgodaj zjutraj, okoli 6. ure, je bilo že kar nekaj turistov. V vodi ste s kitovci 30min in nadzorovani s strani strokovnih delavcev, tako da “NO PANIC!”. Kitovec je zelo počasno plavajoča, največja živeča riba in nima burne reakcije na bližino človeka. Osupljiv prizor na velikane, ki zrastejo v dolžino do 12m je vsekakor vreden, da doživite to nepozabno izkušnjo!
Filipini so le ena od destinacij, kjer se lahko odločimo za opazovanje kitovcev. Vidimo jih lahko tudi v Mehiki, Avstraliji, na Tajskem …
Potovanje se lahko nadaljuje do bližnjega slapa “Tumalog” (vstopnina je 0.41 EUR), vendar potrebujete voznika z zmogljivim motorjem, za kar boste odšteli več denarja. Voznik naju je prišel iskati direktno do hotela, odpeljal na ogled kitovcev, do slapa in nazaj. Za celoten prevoz sva plačala 5.09 EUR/osebo s postankom na tržnici, koder sem si privoščila 2dl svežega “smoothieja” za 0.20EUR.
25. – 28. marec: NEGROS, Apo
Potovanje naju je vodilo na želvji otok Apo. Vožnja do otoka Apo je trajala okoli 45 minut in na poti nas je neusmiljeno močilo skozi prebijanje med valovi. Filipini radi presenetijo s turističnimi taksami, tako sva ob prihodu plačala 2.06 EUR/osebo. Po namestitvi v idilični kolibi pri veliki laguni, sva si privoščila svež kokosov sok ali “Buko juice” ob obali.
Otok predstavlja podvodni raj potapljačem in nudi zavetišče številnim želvam, s katerimi se lahko potapljate pod določenimi pogoji zavoljo njihovega varstva. Lahko se odločite tudi za kratek treking – “Amihan Eco Trail”, katere del poti vodi čez številne stopnice na drugo stran otoka. Potovanje na otok Apo je idealno za počitek, odklop, uživanje v preprostih stvareh, skromni arhitekturi in čudoviti naravni dediščini. Filipini slovijo po prijaznih otočanih in tudi Apo ni izjema. S tamkajšnjimi otroci sem celo izvedla “Rayher – jevo ustvarjalno delavnico” in z njimi preživela nepozaben dopoldan!
Več o delavnici si lahko preberete tukaj, kjer najdete tudi video posnetek.
28. – 31. marec: BOHOL
Ob prihodu na Bohol sva se namestila v “Hope Homes”, kjer sva se udobno nastanila za 15.60 EUR/noč (vključno z dnevnim najemom motornega vozila!). Naslednji dan sva se odzvala vabilu upokojenca Vita, Slovenca, ki se je pred več kot letom dni preselil na Filipine. Z njim sva se sestala na “pravi” kavi v italijanski Gelateriji Milan v BQ centru, kjer smo preživeli sproščen dopoldan.
Filipini so znani po ponudbi instantnih kav z mlekom v prahu ali mešanici obojega in če želimo uživati v skodelici kave, kot jo poznamo v Evropi, je potrebno nekoliko več napora. Je zadišalo in je delo, s prijetnim poslovom in vodnikom po Boholu, ki sva ga prejela za nadaljnjo rabo.
Nikakor se nisva mogla načuditi minimalni porabi goriva in zmogljivosti motorja, ki je često prevažal več kot 150 kg, medtem ko sva raziskovala novo okolje in se ustavljala ob cesti na svežih kokosih. Na Boholu sva skupno prevozila več kot 500 km, za gorivo pa odštela okoli 7 EUR.
31. marec, BOHOL: Tarsier – ji, reka Loboc in Čokoladni griči
Filipini so znani po Tarsierjih, najmanjših primatih na svetu, ki jih najdemo v raziskovalno – razvojnem centru “Tarsier Senctuary” na Boholu. Nemogoče je ostati ravnodušen ob prizoru na majhne Tarsiere, ki se s členki oprijemajo vej in kdaj namenijo pogled z velikimi zvedavimi očmi, ki presegajo velikost njihovih možganov. Pot v notranjost otoka vodi mimo številnih cerkva in reke Loboc, kjer si lahko privoščite vožnjo z ladjico in kosilo ali ob mraku uživate v čarobnih prizorih tisočerih kresnic.
Naslednja atrakcija, ki sva si jo ogledala, so bili t.i. Chocolate Hills ali Čokoladni griči. Slednji se razprostirajo na več kot 50 kvadratnih kilometrih z 1776-imi vrhovi. Apnenčasta osnova gričev je pokrita s travo, ki v sušnem obdobju porjavi in od tod izvira tudi ime gričev, ki naj bi iz zračne perspektive delovali kot čokoladna tablica. Območje je zaščiteno kot naraven geološki spomenik državnega pomena, zato je na enega izmed najvišjih gričev skrbno urejen dovoz. Lahko se odločimo za kratek vzpon, ki šteje 214 stopnic do vrha ali uživamo v razgledu nad številnimi griči že s parkirišča.
2. april, BOHOL: Anda, Lamanoc Island
Na prvi april sva si bolj zares, kot za šalo zadala izlet z motorjem do Ande, kar pomeni, da sva naslednji dan naredila več kot 300km. Na poti ob morju sva drvela mimo Baclayona, Bilarja, Lile, Valencie, Garcie Hernandez, Jagna vse do Ande. Na eni izmed rajskih plaž, sva imela prvi daljši počitek in srkala svež kokos ter opazovala družine, ki so si na plažo prinesle že pripravljeno hrano ter obedovale vsaka pri svojem drevesu v senci.
Filipini so kraj, kjer lahko vidimo veliko tesno povezanih družin, ki se zbirajo na različnih krajih in srečni uživajo v preprostih stvareh.
Dalje sva se se čez eksotično pokrajino pripeljala do vhoda v skrivni svet Lamanoc Island-a. V tem dnevu sva bila do tedaj edina obiskovalca in turistična vodnica naju je prijazno vodila čez bambusovo stezico do kolibe, kjer sva se vkrcala vsak na svoj čoln in odpravila raziskovati skrivnostni svet Lamanoc-a. Ob vračanju na drugo stran otoka, me je tik po tem, ko sem pohvalila varno Tomaževo vožnjo, skoraj prevrnil med bananovce!
3. april, BOHOL: “Good Friday” ali Veliki petek
Na veliki petek ali “Good Friday”, sva se odpravila iskati plažo, kjer bi se lahko malo ohladila v vročini, nakar sva naključno prestregla veliko versko procesijo v bližini. Okoli cerkve Sv. Avguština je bilo nekaj sto Filipincev, ki so zapirali vhod v cerkev, kjer je potekal obred. Po obredu je sledil sprevod s kipci svetnikov na nosilih in verniki, ki so s svečami korakali ob le – teh in molili. Vse skupaj se je zaključilo s poljubljanjem in dotikanjem relikvij.
Filipini so z 90% religiozno pripadni krščanstvu, kar so posledice španske kolonizacije, ki je imela močan kulturni vpliv na prebivalstvo.
4. april, BOHOL: Alona Beach, “Dolphin Watching”, Island Hopping Balicasag in Virgin Island
Slovita Alona Beach obljublja predstavo vsem, ki radi pokažejo svoja telesa ali zgolj uživajo v opazovanju drugih. To je mesto, kjer se drenjajo turisti in “domači” ponudniki raznih storitev, številni mednarodno obarvani lokali, restavracije, trgovine, ipd. Hkrati je mesto odhoda, v kolikor bi se radi udeležili nehumanega opazovanja delfinov in odpravili do otokov Island Hopping Balicasag in Virgin Island. Kljub kristalni vodi in recimo, neokrnjenim plažam Island Hopping Balicasag-a, je tovrstno izkušnjo v večji meri zaznamovalo agresivno “trgovanje” domačinov in enourna zamuda z odhodom do Virgin Islands. Tukaj smo hodili po peščenem nasipu daleč proti odprtem morju, videli najmanj 50 odtenkov turkizne vode in uživali v danostih naravnega okolja. Slednje je vsaj malo ublažilo nezadovoljstvo predhodnih ogledov.
5. april, BOHOL: Uživanje v filipinski kulinariki
Na Veliki petek, sva v neposredni bližini cerkve Sv. Avguština odkrila restavracijo La Familia s tipično filipinsko hrano in ugodnimi cenami. Preden sva se ponovno srečala in poslovila od Vita v mestnem jedru, sem si privoščila nekaj sveže filipinske hrane.
Filipini ponujajo razne kulinarične specialitete, ki kažejo vpliv španske, ameriške in kitajske kuhinje. Če se ne odločimo za hitro postrežbo “junk food-a”, je hrana na splošno “lahka”. Navadno je sestavljena iz glavne jedi (meso, riba), riža kot priloge in svežega sadja, zelenjave. Zaužita količina hrane/obrok je v primerjavi z Evropo bistveno manjši, vendar je v velikih primerih na voljo neomejena zaloga riža. Filipinska alkoholna industrija je znana po dobrih rumih (Tanduay in Don Papa) ter pivu San Miguel v različnih variacijah.
Odločila sem se, da poskusim “Kinilaw” – surovo ribo z zelenjavo in raznimi zelišči, sladico “Halo Halo” – sveže sezonsko sadje s sladoledom v kokosovi lupini ter “Calamansi juice” – filipinsko limonado. Vse je bilo zelo okusno in skrbno pripravljeno, prijazno osebje pa mi je celo oskrbelo rano, ki sem jo staknila po poti.
6. april, BOHOL: Dumaluan in pot v Manilo
V letovišču mi je mnogo popotnikov svetovalo, da grem na bližnjo plažo Dumaluan. Tako sem na dan odhoda, tik pred zdajci in sončnim vzhodom zaplavala v topli vodi, za kar bi morala sicer odšteti dober evro (0.53 EUR za vstopnino in 0.53 EUR za parkirno mesto motorja). Ker vstopnine navsezgodaj zjutraj res nisem pričakovala, denarja nisem imela s seboj. Na srečo pa so verjeli moji (resnični) zgodbi, ob odhodu pa so mi še zaželeli srečno vrnitev nazaj domov.
Ob uspešnem dogovoru z voznikom “tricikla”, sva dobila prevoz do letališča za dobrih 5 EUR. Po oddani prtljagi sva se tudi sama stehtala in ugotovila, da sva izgubila nekaj kilogramov. S tega vzgiba se je Tomaž odločil, da napiše tudi prispevek o hujšanju. To me je pošteno nasmejalo, ko mi je pojasnil, da ima na telefonu opomnik z vsebino “Si debel kot prasec!”.
V Manili sva prenočila v neposredni bližini letališča in se odpravila do enega največjih nakupovalnih središč v Aziji – SM Mall of Asia. Tukaj sva kupila še zadnje malenkosti in se zgrozila ob skupnem izračunu kosila v italijanski restavraciji.
7. april: Manila – Singapur – Milano
Ob prihodu na letališče sva ugotovila, da ima let do Savdske Arabije zamudo, zato so naju premestili k drugi letalski družbi – “Singapore Airlines”. V Singapurju sem lovila Tomaža, ki je panično tekel proti vratom za let do Milana in pri tem nerodno klecnila. Da se malo pošalim, verjetno bo tudi to zajeto v članku kot ena od shujševalnih metod. 12-urni let je minil brez večjih zapletov in v Milanu sva se srečala z še enim Slovencem – Slavcem, ki je bil prav tako na Filipinih. Skupaj smo počakali na prevoz, si izmenjali izkušnje in se srečno vrnili v ljubo Slovenijo.
