Na testiranjih gibalnih sposobnostih osnovnošolskih otrok, se že leta kaže upad motoričnih sposobnosti naših otrok. V primerjavi s sposobnostmi osnovnošolskih otrok, ki so se šolali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile motorične sposobnosti na vrhuncu, se iz leta v leto kaže slabše stanje.
Ali lahko starši kako pripomoremo k temu, da bi se motorične sposobnosti naših otrok izboljšale? Da bomo razumeli, zakaj je danes situacija kakršna je, se je potrebno najprej vprašati, kaj so otroci delali in kako so živeli, ko so motorični testi še kazali neko pozitivno sliko?
Spomnimo se, kako je odraščala generacija staršev današnjih osnovnošolcev. Tudi sama sem iz te generacije. Naše je bilo vsako drevo, precej smo pešačili, tekali, bili vsako prosto sekundo zunaj s prijatelji. Doma smo imeli tudi zadolžitve in hiteli, da jih čim prej opravimo, da smo se lahko potem igrali zunaj na prostem. Za prvi maj sva z bratom tekmovala s sosedovimi otroki, kdo bo zakuril čim večji kres, torej sva zbirala veje, hmm pa tudi gume (ja, v bivši jugi je v ognju zgorelo marsikaj neprimernega), da je gorelo dlje. Brat je s svojimi vrstniki igral igro fantov »polaganje rok« v kateri sta se dva preizkusila, kdo je močnejši. Zmagal je tisti, ki je uspel spraviti roko nasprotnika proti tlom. Deklice smo precej časa preživele skakajoč gumitvist. Koliko ur je minilo v tem zabavnem poskakovanju. Z večino aktivnosti, ki smo jih počeli, smo si krepili gibalne sposobnosti.
Televizijo smo gledali redko, ker ni bilo kaj posebej zanimivega na tistih nekaj kanalih, ki smo jih imeli. Jaz sem jo gledala povprečno pet minut na dan, kolikor so pač trajale risanke ob sedmih. Računalnikov, video igric pa moja generacija še ni imela. Mi smo bili cele dneve v gibanju, kar je naravno stanje otrok.
Kaj pa danes? Otroke vozimo, avtobusne postaje so se v moji otroški vasi razpasle vsakih 50 metrov. Vse za ceno varnosti. Mi smo se pač sprehodili tisti kilometer do avtobusne postaje. Vedeli smo kje in kako se sme hoditi po vaški cesti, ki je bila seveda tudi brez pločnika. Danes se otroci cel dan ne gibajo, nato pa jih damo popoldne na telovadbo, da se razmigajo. Testiranja za športno vzgojni karton, ki ga opravljajo na osnovnih šolah kažejo, da je problematična predvsem fizična vzdržljivost otrok. Da bi postali bolj vzdržljivi, bi morali več hoditi in tudi doma opraviti kakšno delo. Na nas starših je, da pričnemo ukrepati. Če želimo svojim otrokom dobro zdravje tudi v prihodnosti, jim omogočimo, da se do šole sprehodijo, če je le mogoče. Če bo otrok do šole hodil in se vmes še nadihal svežega zraka, bo v šoli vsekakor bolj umsko učinkovit in se tudi več naučil. Pa še mi starši, ki se nam danes vedno mudi, bomo prihranili čas. Ste se kdaj vprašali, zakaj smo današnji odrasli vedno v stiski s časom? Verjetno bi nam omenjena razbremenitev pomagala. Dobro bi dela tako otrokom kot staršem.
Naši osnovnošolci in žal tudi predšolski otroci preživijo za ekrani večinoma veliko preveč časa, pa ni važno ali gre za TV ali računalnik, tablico ali pametni telefon. Vsekakor preveč v primerjavi s tem, koliko se gibajo.
Seveda je dober zgled staršev za otroka bistvenega pomena. Če se starš po tem, ko je končal službo, dvignil otroke v šoli, samo še zavali na kavč in trenira gibe prstov na rokah na daljincu za TV, ni ravno hud zgled športnega duha. Ko pa se odpravi na sprehod ali tek in vzame sabo še otroke, ali telovadi doma pred njimi ali ima kako drugo gibalno aktivnost, bo dal otrokom pomembno sporočilo, da je gibanje pomembno. Običajno se otroci staršem radi pridružijo. Ko aerobično poskakujem ob posnetku aerobne vadbe na youtube, se mi moj sin rad pridruži in se razgibava kar oba. Prav tako sta se mi otroka pogosto pridružila tudi pri teku. Starejši, ki z navdušenjem trenira košarko, me je poleti, ko zaradi počitnic treninga košarke ni bilo, pogosto prosil, da greva skupaj metat na koš. Priznam pa, ko me je 9-letnik z lahkoto preigraval na igrišču, sem zgubila voljo, ko ga mu nikakor nisem uspela prevzeti žoge, ker je tako hitro menjaval smer na igrišču. Samo nemočno sem tekala za njim. Sem pa bila vesela, da je tako spreten.
Za to mladino me je strah. Če se ne bo nekaj čudežno spremenilo, me skrbi za njihovo zdravje v zrelih letih. Pri svojem delu imam priložnost mnogokrat videti z kakšnimi zdravstvenimi težavami se soočajo današnji starostniki. Pa so to ljudje, ki so se gibali mnogo v mladih letih. Kaj bo potem z generacijo, ki se giba malo že od zibke dalje?
Kaj lahko naredimo, da se stanje izboljša?
Poglejmo, kaj vse je možno, že od rojstva dalje.
Kot prvo novorojenček ne potrebuje vseh mogočih predmetov in raznih pripomočkov, ki mu odvračajo pozornost od gibanja. Če bo dojenček imel nad svojo posteljico vrteče se mobile, ga bo to odvračalo od tega, da bi raziskoval in se ukvarjal s svojim telesom. Da bi se igral s svojimi prstki, da bi odkrival lastno motivacijo, ki izhaja iz njega samega. Navadil se bo, da ga zabavajo stvari od zunaj, da ga vedno nekaj animira in ko tega kasneje kdaj ne bo, vam bo rekel, da mu je dolgčas. Ali se spomnite, da bi vam bilo kdaj dolgčas? Ne, mi teh igrač nismo imeli in smo se vedno znali zaposliti sami in bili pri tem zelo aktivni. Gibali smo se na tisoč in en način.
Naslednja stvar, ki zelo ovira gibalni razvoj dojenčka, je pretirana uporaba jajčke. Seveda je nujna za prevoz majhnega dojenčka, a ko je vožnje konec, ga le vzemimo ven, da bo lahko treniral svoje mišice. Poskušal se bo obračati in postajal pri tem vedno bolj spreten. V jajčki je v svojem gibanju zelo omejen.
Dojenčka spodbujamo v gibalnem razvoju tudi tako, da mu ne serviramo vseh igrač na doseg roke. Vprašajte se ali se vam ljubi vstati in menjati TV kanal, če imate daljinca v roki? Se bo dojenček trudil premikati, obračati, poskušal plaziti, če boste vse, kar samo pogleda z očmi, takoj prinesli k njemu? Slej ko prej bo že vse osvojil, toda s pretiranim serviranjem mu odvzamemo tisti občutek: «Zmorem.« Naj se malo potrudi. Ko mu bo nekaj uspelo z lastnim trudom, se mu bo izgrajevala samozavest. Ne odvzemite mu tega. Kdaj bi bili vi bolj ponosni nase: če bi vas nekdo s helikopterjem pripeljal na vrh Triglava ali če bi vam na vrh uspelo priti po urah naporne hoje?
Vsak je ponosen, ko nekaj doseže sam. Seveda si zraven še dobro okrepi svoje telo. Spomnite se, če so v preteklosti dojenčkom tudi vse tako servirali kot danes? V tem se mi kot starši resnično precej razlikujemo od svojih staršev. A kaj s tem naredimo? Želimo jih dati vse, a jim nehote odvzamemo nekaj gibalnih spretnosti, malce samozavesti, nekaj samoiniciativnosti ter samostojnosti.
Več o tem, kako postopati z dojenčki si preberite na mojem blogu: http://www.alenkavindis.si/spodbujanje-gibalnega-razvoja-otroka-po-emmi-pikler/
Kaj se dogaja dalje?
Naši dojenčki zrastejo v malčke in nas je strah, da se jim ne bi kaj zgodilo, pa jih zato čuvamo na vsakem koraku. Samo da ne bi padli in se poškodovali, si mislimo. Vprašajmo se, kateri otrok je bolj spreten: Tisti, ki se bo naučil hoje sam, tisočkrat vstal in ponovno padel, se spet pobral in na koncu sam shodil ali tisti, ki ga bomo ves čas držali za rokico in ne bomo dovolili, da kdaj pade? Seveda je za varnost potrebno poskrbeti, zaščititi ostre robove, vroče kamine in postaviti ograje pred stopnice po katerih bi lahko malček padel, a ne pretiravajmo z zaščito tam, kjer je celo škodljiva za gibalni razvoj otroka. Tisti otroci, ki jih starši pretirano varujejo, so v mnogih primerih še bolj podvrženi poškodbam kot tisti, ki lahko svobodno raziskujejo okolico in se sami urijo v spretnostih.
Ko otroci potem še malo zrastejo in postanejo osnovnošolci, starši še vedno naredimo namesto njih vse preveč stvari in jih ne spodbujamo k postopoma vse večjem osamosvajanju. Bremena jim poskušamo odvzemati, da bi jim bilo lepo in se v življenju ne bi mučili, jim nosimo šolske torbe, jih vozimo na aktivnosti, ko bi to že zdavnaj zmogli sami. Namesto njih naredimo tisoč in eno stvar, ki bi jih lahko okrepila in posledično bi bili tudi bolj močni, spretni in vzdržljivi, tako notranje kot tudi na meritvah gibalnih sposobnosti.
Dragi starši, precej je torej na nas starših. Zavedajmo se, da moramo najprej mi spremeniti miselnost in s tem omogočiti otrokom spremembo na bolje. Se še spomnite, kako so nas v šoli učili, da ptiči enostavno dovolijo, da njihovi mladički odletijo iz gnezda? Pa tudi potisnejo jih v to, če sami ne želijo. Dajmo tudi mi naše otroke obravnavati v skladu z naravo.
Omogočimo jim, da bodo lahko leteli sami in za to nam bodo nekega dne zelo hvaležni kot sem sama danes svojim staršem!
Če vas zanima, kako je pri nas doma in kako vzgajam svoja otroka, pa me obišči na mojem blogu http://www.alenkavindis.si/blog/
