V tem članku boste izvedeli, kako lahko dosežete, da se bo vaš otrok pri opravljanju domače naloge potrudil kolikor le zmore, brez da bi mu morali sitnariti in bo pri tem celo srečen in zadovoljen.
Doma imam prvošolčka, ki se šele uči pisati in brati. Trenutno pogosto dobijo za domačo nalogo pisanje črk in enostavnih besed. Naloga zahteva, da morajo črko napisati čim lepše in od spodnje do zgornje črte.
Glede svojega učenja pisanja se spominjam, da sem pri ocenjevanju v osnovni šoli za obliko ponavadi dobila trojko ali štirko, vsebina pa je bila vedno ocenjena bolje. Torej nisem ravno tip človeka, ki bi pisal lepo in priznam, da mi to niti ni preveč bistveno danes v življenju. A kljub temu sem ob pogledu na zvezek svojega prvošolčka in črke, ki so poplesavale na listu papirja na razne zanimive načine, vsekakor pa niti približno niso delovale podobno tehnični pisavi, začela razmišljati, kako naj ga spodbudim, da se malce bolj potrudi.
Klasično starševsko sitnarjenje v stilu: “No, daj se malo bolj potrudi.” ali “Piši od črte do črte kot je naročila učiteljica!”, ni delovalo.
Nato pa mi je po naključju na spletu zašla pred oči zanimiva metoda, ki pravi, da ob komentiranju domače naloge svojega otroka izpostaviš tisto najbolje, kar je naredil. Otrok ima potem voljo in veselje delati še bolje.
Zadevo sem nedavno preizkusila v praksi. Moj prvošolček je moral v zvezek napisati tri vrstice velike črke K in nekaj besed. Videlo se je, da se mu najbolj ne da, a kar se mora, se pač mora. Tako je sicer napisal tisto prvo vrstico, a črke so zgledale…bog pomagaj.
Ko sem videla njegovo prvo vrstico, me nenadoma spreleti spomin na tisti članek, ki sem ga prebrala in sinu rečem:
“Daj, da vidim, katera črka se meni zdi najlepša?”
Izberem sebi najbolj simpatično in nadaljujem: “Me pa res zanima, katera bo najlepša v drugi vrstici?”
Nenadoma vidim čudež. Malemu so se zasvetile očke in veselje je spreletelo njegov obraz. Volja se je čudežno prikradla v njegovo pisanje in hitro je bila popisana druga vrstica.
Ko sem pogledala v zvezek, je bila prva misel, ki se mi je porodila v glavi: “ Wow, ta metoda pa res deluje.”
Črke so bile neprimerno lepše napisane, z bolj ravnimi črtami, pa tudi neprimerno bolje napisane od spodnje do zgornje črte. Otrok pa nasmejan in s pričakujočim pogledom.
“Mami, katera pa ti je sedaj najbolj všeč?” je vprašal.
Po pregledu mu pokažem na eno in mu priznam, da je mnogo tako lepih, da se kar težko odločim. Tudi on mi pove, katera se njemu zdi najboljša.
Lotil se je še tretje vrstice. Ko je bila napisana še ta, sem ugotovila, da je zadnja najlepše spisana in spet sem mu pokazala meni najlepšo črko. Lepo je bilo videti radost na obrazu mojega sina in zagnanost do pisanja naloge.
Skratka bila sem navdušena nad učinkom. To je tudi razlog, da želim to izkušnjo podeliti z drugimi starši. Sploh, ker sem opazila, da klasični pristop, popravljanja črk, ki jih je napisal moj sin, s strani učiteljice, ni bil pretirano spodbuden zanj. Ni mi delovalo, da bi ga popravljanje njegove pisave, stimuliralo, da se bolj potrudi. Lepa črka, ki jo je učiteljica z barvnim pisalom napisala preko črke, ki jo je nakracal v zvezek moj sin, je sicer otroku pokazala, kako bi naj napisal pravilno, a mojega sina opozarjanje na napake zamori in potem se sploh ne potrudi. Ko ga pa pohvališ, dobi krila kot se lepo vidi iz zgornjega primera. Metoda iskanja najlepšega in najboljšega, je bila kot bi izstrelil raketo uspeha.
Še več: ne samo, da se je bolj potrudil pri vrstici dva in tri, nato si je sam popolnoma samoiniciativno še enkrat ogledal, kako je napisal vrstico ena in se sam odločil (brez, da bi mu jaz karkoli rekla glede tega), da je eno črko poradira in jo napiše lepše.
Vsekakor priporočam preizkus te metode v praksi, vesela pa bom, če boste v komentar zapisali svoje izkušnje pri vašem otroku, ki bodo pomagale tudi ostalim.
Za več prispevkov, kako je pri nas doma, me obišči na mojem blogu:
