Maraton in Polet



Namesto uvoda: VIRUS MARATON – CURCUS

Nikoli ne planirajte predaleč v prihodnost. Včasih se stvari obrnejo na glavo. Včasih se zgodi “nekaj drugega”.

Teči dlje …

Vsakega dolgoprogaša očitno nekoč tozadevno ” nekaj zadene”. Mene osebno je ideja o daljšem teku  dobesedno zadela na moji “šverc tekmi” -na teku trojk. Če sem čisto iskrena je botrovalo celo malo … zavisti.

“Zakaj nekateri lahko in zakaj drugi ne moremo. Ali celo ne smemo. Zakaj mislimo, da ne smemo? Zakaj mislimo, da ne moremo, če sploh nismo poskusili?!”

Sanjarjenje ali bolj po tekaško: nekakšna pred vizualizacija,  kako (tudi) jaz pretečem 28. kilometrov  in si dokažem, da zmorem! Tudi jaz.  Da zmorem morda še več, še dlje od 28. km!

“Kaj pa maraton? Jaz na maratonu ?”

Misel o maratonu se je zasidrala vame! Z vsakim letom in  z vsakim  nadaljnjim Ljubljanskim maratonom je postajal “virus Curcus” v meni močnejši, agresivnejši.

“Če bi bila prepričana, da je varno tudi za ženske.  Če bi imela nek tekaški program. Čas za trening.”

Potrebovala sem samo malo spodbude, potrditve, da lahko. Polet.

Potem se je zgodilo

Četrtkovo jutro. Usodno srečanje ob ključnem trenutku. 3. januar 2002. Stopim na tehtnico. Oblečem kavbojke in jih…. komaj zaprem!

Istočasno opazim na omarici Polet. Novo prilogo časopisa Delo. Pritegne me naslovnica!  Prelistam in se ustavim na strani z velikim v oči padajočim  naslovom:

Kult 42.195

Uf! Uf! Uf! Pritisk naraste, srčni utrip  pospeši, v ušesih zašumi in v glavi zavrti! Seveda sem vedela, kaj pomenijo te številke!

Berem podnaslov: »Ste kdaj pomislili, da bi enkrat v življenju pretekli maraton? …

»Ja!!!! Sem!!!! Ne me spraševat neumnosti!!!!!«

…  Če ne – prav. Ne boste ga …

»Ne!!!! Ni prav!!!! Jaz bi ga!!!!«

Če ja – s Poletom vam to lahko uspe.«

»Ja! Prosim!«

Kakšen naslov! Kakšen udarec! Kakšen … direkt!

Tisti članek sem požrla

Dobesedno požrla. Ja! No, ne ravno dobesedno. Izvod imam še vedno spravljen. Ampak – vse kar je pisalo je držalo. Kot bi mi gledali v glavo. Direktno v možgane!

“Kako vedo, da potrebujem ravno to!?”

Ja.

»Maraton je čarobna beseda. Marsikomu spremeni življenje, …«

In potem je pisalo v Poletu – tam v kvadratku: “Iščemo Poletove maratonce!”

Takoj sem se prijavila. Ime priimek, naslov, telefon, starost, višina, teža, če že tečem, morebitne bolezni , poškodbe. In komaj čakala naslednji četrtek.

Poletomanija

Naslednjih nekaj let je vsako četrtkovo jutro zgledalo tako, da sem še v pižami tekla ven v nabiralnik po novo številko Poleta. Za Delo mi je bilo čisto vseeno. Če je ali pa če ga ni. Samo da je POLET! In da je v Poletu del namenjen samo tekačem, ki se mu je reklo: Maratonec! To je bilo – najboljše! Tisto!

S to prvo številko so se nam prvič predstavili tekaški strokovnjaki, navdušenci, maratonci, aktivni športniki, katerih zapise, članke in misli prebiram in požiram že celo vrsto let: Primož Kališnik, Beno Piškur in Nada Rotovnik Kozjek v prvih bojnih vrstah. Ter ostali.

Vsak po svoje je na svoj način vtkal v to kultno revijo odlično tekaško energijo. Revolucionarji teka! Rešitelji tekaških duš! In tekaških teles. In krivci strašne gneče na PST po vseh teh letih! Ne le na PST! Na startu Ljubljanskega maratona in ostalih tekaških tekem po  vsej Sloveniji.

Polet je Slovenijo dobesedno obnorel!

V teh dneh, po ogledu kultnega švicarsko-francosko-belgijskega dokumentarnega filma o teku: “Free to run” , oz. naslovljeno v Slovenščini “Maraton!” lahko napišem, da je Polet nekakšna slovenska različica švicarske mednarodne tekaške revije Spiridon, ki je začela izhajati leta 1972! In kljub temu, da imamo danes na razpolago celo vrsto različnih tekaško obarvanih revij in časopisov – Poletu iz tistih let enostavno ne more priti niti približno blizu prav nobeden! Tisti Polet je imel karizmo. S to zadevo pa je tako, da jo imaš ali pa je nimaš.

Kar poglejte okoli sebe kaj je povzročil

Vse teče, nori…. in tudi živi od teka. Zaradi Poleta je gotovo manjša brezposelnost. Toliko kot je danes tekaških trgovin, klubov, trenerjev, svetovalcev in ostalih bolj in manj potrebnih “spremljevalcev teka”, jih ni bilo še nikoli. Prav gotovo manj bolezni. Tek JE zdravilo! Za dušo in telo.

Polet si gotovo zasluži državno odlikovanje ter zlato zvezdo na pločniku pred Delovo stolpnico. Mislim, da ni težko ugotoviti ZAKAJ.

Polet  mi je polepšal življenje …

Sledil je teden in še en teden pričakovanja. Ali bom izžrebana? Bom med srečno dvajseterico?

Prepričana, da bom izžrebana, mrzlično listam revijo in končno najdem: Polet za 20 maratoncev. Prebiram imena. Še enkrat preberem seznam. Pa še enkrat, čisto počasi. Ni me med njimi.

Med srečneži se nisem našla a odločitev, da treniram po Poletovem programu je padla. Vsak stavek v Poletu sem pazljivo prebirala še naprej.

“Tekla bom po tem programu in pretekla vsaj polmaraton! In če ne letos pa naslednje leto – cel maraton! Vsaj enkrat v življenju bom pretekla cel maraton”, sem se trdno odločila.

In sem tekla strogo po programu.

1. Poletova tekaška ekipa

Maraton in Polet
Maraton in Polet

Po štirinajstih dneh prebiram v Poletu, da se bo ekipa prvič sestala. Imena preletim čisto bežno. Nekaj me zmoti in še enkrat natančneje pogledam.

Naj me vrag!

Piše Mojca Vesel! Res! Pravilno vidim. Mojca Vesel je članica 1. Poletove tekaške ekipe.

Na tisto prvo srečanje sem šla s strahom. Ves čas sem se bala, da mi bodo povedali, da je prišlo do napake in me poslali domov. No, pa me niso. Vse je bilo v redu. Res  sem postala članica tekaške ekipe. Srečna!

Sledile so meritve in testiranja. Spoznavanje ostalih članov 1. Poletove tekaške ekipe. Meseci treningov po pravem tekaškem planu s pomočjo strokovnjakov, ki so nam z veseljem svetovali in pomagali.

In noge so tekle po asfaltu, stadionu, gozdu. Na treningih in pravih tekmah.

Moje znanje o teku pa je postajalo vedno bolj obširno, bogatejše. Izkušnje pestrejše. In življenje nekako intenzivnejših barv.

In potem naj bi se zgodilo …

TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*