Marilleva 1400 – smučarske počitnice



Začetek enih počitnic me vedno spomni na naslednje ali celo ponaslednje dopustovanje in kot zdravstveno diagnosticirana (res, prisežem pri vseh svojih kocinah … tisti, ki me poznate veste o čem govorim) kontrol frikerka, sem tudi o letošnjih zimskih začela razmišljati že v tistih krompirjevo kostanjevih – šole in tudi službe prostih dnevih.

»Sine, a gresta vidva s tvojo tudi letos z nama v Marillevo?«, sem grulila že v začetku novembra. In tisti najstniško zdolgočaseni »ne vem še« se je vlekel tja do božično novoletnih, ko me je res že začela  grabiti panika (ja, ja, tudi ta je klinično potrjena), da bodo vsa lepa in cenovno ugodna (kot da kaj podobnega sploh obstaja) mesta že razprodana in mi bomo namesto smučanja po smučinah naše Marilleve, ostali doma in kidali sneg, ki se bo nabiral na dovozu v našo sosesko.

V decembru je sine končno povedal, da ja, da se onadva pravzaprav ne bi branila dopustovanja, kjer je za hrano, spanje, sneg, nabrušene smučke, karto in ostale nepotrebne neumnosti, poskrbljeno s strani tastarih. In ja, točno tako kot sem predvidela v svojih najbolj morečih – kontrolo izgubljajočih kontrol frikovskih sanjah – namestitve v moji ljubi Marillevi za nas ni bilo več.

Jap, treba je namreč zadovoljiti potrebe vsakega posameznika iz naše po novem rahlo razširjene familije:

  • Moje skromne želje glede dopustniške lokacije so, da bi imela kuhinjo, kjer medtem ko kuham, lahko stojim na tleh z obema nogama hkrati … in to po možnosti s celima podplatoma, … da ne boste mislili, da se šalim, doživeli smo tudi takšne apartmaje, kjer si moral skorajda klečati na postelji, če si želel do večera pripraviti kak obrok za sestradane smučarje. Pa kopalnico bi imela, … takšno, kjer so dojeli, da ženske med tuširanjem in umivanjem svojih intimnih delov, ne postavljamo stoje na rokah, zato so od tega fenomenalnega izuma naprej, tisti vojaški tuš nadomestili s takšnim, ki se ga vzame v roke.
  • Sine bi rad, da imata s svojim dekletom mir, svoja vrata v najsi bo še tako zadušljiv majhen kevder, ki je po možnosti vsaj 7 sob oddaljen od najinega stanovanjca (na takšni razdalji se menda nič več ne sliši iz njunih prostorov?!).
  • Njegovo dekle …no, ja, glede nje še nisem vsega skužila, a zagotovo ima svoj pogled na dopustovanje in je kakšne svoje želje dodala na spisek, ki ga je posredovala našemu prestolonasledniku.
  • Moj pa … no, mojemu pa je pomembno predvsem to, da stane čim manj, oz. če prav dobro razmislim, si želi, da bi nam za dopustovanje plačali oni.
  • In če pomislim, da si vsi po malem želimo še kraj, kjer je sneg, čim več smučišč ter čim manj gužve, smo naše opcije za tisti pravi smučarski kraj res precej zožili.

Marilleva, jap, edino Marilleva je do sedaj zadovoljila vse naše zahteve in ravno ta Marilleva je bila tokrat polno zasedena.

sasaKo smo že resno odkimavali z glavo, je naš sine začel moledovati, prositi in ko je na koncu uporabil tisti pogled žalostnega kužka, sva z možem opcijo ponudb, ki sem jih dobila v svoj nabiralnik po mojem zelo podrobno opisanem povpraševanju po sanjskem apartmaju, ponovno pregledala. Popustila sva pri nekaterih najinih željah, no, predvsem moj je popustil pri pričakovanem honorarju za njegovo trpljenje ob intenzivnem prepogibanju v kolenih ob pogostih in hitrih spustih po hribu navzdol ter bolečinah v rokah ob dvigovanju šalic polnih dišeče italijanske kavice in na koncu pristal, da poleg smučarskih kart, primakne kak evro tudi za našo nastanitev. In tako smo našli… pardon, sva našla … idealno namestitev v mestu, ki ga obiskujemo že zadnjih 8 let – v tej naši Marillevi.

Ja, ja, kar precej dobro poznamo ta del Dolomitov! No, poznamo tudi kaj drugega, saj imam pod kapo že 40 in nekaj let (zanemarimo dejstvo, da se pri 49-ih bolj spodobi reči »pri skoraj 50-ih«) in ker smučam že od malih nog, sem nekoč z očetom, nato s prijatelji, zadnjih 30 let pa z možem, prehribarila, žurala, prekartala in presmučala že nekaj različnih smučarskih krajev od naše lepe in popoldne tako zasenčene in mrzle Kranjske, kuclastega Krvavca, sedaj že prav uboge in zanemarjene Koble, do nam dolga leta najljubšega Kronplatza, Cavalese-ja, Canazei-a z njegovo tako opevano Sella rondo (res nima blage veze zakaj, saj se polovico dneva le porivaš po nekih napol ravnih potkah, drugo polovico pa prerivaš v gužvi, ki nastaja pred žičnicami, ki seveda peljejo le v smer, ki jo, potem ko si se odločil za ta projekt, moraš nujno tudi zaključiti. In to čim prej, da slučajno pred mrakom ne ostaneš na drugi strani Dolomitov in ti sam boh lahko pomaga, da prideš do svojega počitniškega doma brez strupeno dragega taksi prevoza) , Flachau-a, kjer se lahko med počitkom okrepčaš le z zavidljivo lepim, a znotraj ravno tako zavidljivo pustim in kruhasto dolgočasnim Germ knedlom, ki bi mu pri nas lahko rekli »buhtelj brez marmelade, polit s pol žlice redke vanilijeve kreme in posut s parimi semeni maka«, kakšno klobaso in dunajcem, ki mimogrede niso na listi meni prebavljivih jedi ali podobno gurmansko obarvanega Bad Kleinkirchheima, kjer smo kriterije po zaželeni »šajbi«, znižali na to, da smo bili srečni, če le ni deževalo. In tako smo zadnja leta obstali in obiskovali le Marillevo.

Jah, snega je v Marillevi vedno dovolj. Tudi ob najbolj snežno sušnih letinah, so se nam pri zadnjem vzpenjanju pred ciljem, vsaj na 1200m višine, začele kazati snežne zaplate, na cilju, pred vrati našega domovanja, v Marillevi 1400 pa se je sneg kazal v vsej svoji razsežnosti. Prvo leto smo začeli s hotelskim penzionom. Ta nas je nekoč premamil s svojo ponudbo, da imajo otroci bivanje popolnoma zastonj. Saj se še spomnite zahtev mojega moža? No, to ideja najbrž izvira od tam 😉 ! Do približno njegovega 6. leta je imel naš mulo zastonj tudi smučarsko karto in ko smo naslednje leto tja odpeljali še prijatelje z njihovim enako starim sinkom, smo se res približali idealom najinega smučarskega počitnikovanja. Seveda, ko smo prerasli fazo sinovega zastonjskega bivanja, smo sobo v hotelu menjali za apartma, a sonce, sneg, odlično vzdrževane proge, krasna italijanska kavica, pašta, pizza, občutek ugodja, ko iz toplega hodnika stopiš v pancarje, potem pa si smuč ne zavihtiš na rame in z njimi koracaš vsaj 100m do nabasanega ski busa, se voziš nadaljnje pol ure s polžjo hitrostjo do gondole in tako naprej, temveč si takoj natakneš tudi smuči in všššššš takoj po hribu navzdol.

Priznam, na drugi strani tehtnice so bili rahlo zanikrni in super majhni apartmaji, ter mesto, ki se mu težko sploh tako reče, saj so nekega socialističnega leta (pa saj Italijani tega sploh niso imeli, kajne?! … le kje so potem dobili tega socialističnega arhitekta?!) v hribu zgradili kup grdih stavb, ki jim sedaj rečejo apartmajske rezidence. Te rezidence sicer na prvo oko izgledajo kot hotel – hodnik, vrata levo desno, za njimi pa sobice, kamor so poleg postelje in par pogradov zbutali še hladilnik in kuhalnik, v omarice zmetali nekaj starih loncev in potem sobo, ki bi ji jaz rekla soba za 3, poimenovali apartma za 6.

Ampak, sonce, sneg, kavica, pizza in odličen dostop do smučišč so vedno znova premagali moj snobovsko nad apartmaji in mestom se zmrdujoči nos.

Naj se vrnem malce nazaj in povem, da sva tokrat z možem naredila račun brez krčmarja. Tamlada dva nad idejo apartmaja za 6 (kot sem prej omenila, je potrebno pri iskanju ustrezno velike sobe, število oseb povečati vsaj za 2), kjer bi imela svojo sobo z lastno kopalnico, nista od veselja skakala do stropa. Naka, naenkrat sta imela goro idej o prelepih hotelih z jacuzziji in savnami, v prelepih krajih, ki jih še nismo in jih bi morali nujno videti ravno letos. Ja, ja, seveda sta razumela pojem financ, a onadva bi za brbotajoči jacuzzi menjala 3 dni dopusta (zmanjšala iz tedna na 4 dni) ter temu dodala še bonus drenjanja po ski busih in čakanja na gondolo.
Naka, tega se pa midva ne greva in tako smo se rahlo glasovno povišano in demokratično zmenili, da gremo na 4 dnevne savnano jacuzzijske počitnice takrat, ko bosta na smučanje s svojo kreditno kartico vabila onadva, do takrat pa so na prioritetni listi … mah, saj veste tisto s tuši pa kuhinjo in honorarjem.
In tako sva letos v Marillevo odšla sama. Jah, ker so se predvideni stroški tako zmanjšali, sva si zopet omislila hotel. Jah, po 8 letih res poznava vsak kotiček tega kapitalistično socialističnega zaselka in glede na dejstvo, da je agencija garantirala, da v primeru »no show« že plačano akontacijo prenesemo na naslednje leto, ni bilo dileme, da izbereva hotel, ki ga zaradi reklame, ne bi omenjala z imenom in leži tik ob smučišču. Cena za polpenzion je bila še mojemu ugodna (ob čemer bi lahko malce posumila v kvaliteto ponudbe, kajne :-)), obljubljali so wi-fi v bližini recepcije… kar je (trust me) v teh italijanskih počitniških krajih pravi fenomen, bazen, savno in če prištejemo vse to kar nama je o Marillevi že znanega, sva na te najine romantično sanjske počitnice komaj čakala. Tokrat nisem v avto trpala nobenega mešalca, teflonske posode, krompirja, in ker smo zmanjšali tudi količino pancarjev, čelad, smuč in ostale smučarske krame, sem lahko vse to nadomestila s knjigami, računalnikom polnih najnovejših filmov in še skicirko ter oglje sem vzela s seboj, če me zagrabi sla po risanju.

In tako sva se v soboto 15. Februarja 2014, počasi bližala Dolomitom in ko sva opazovala kupe snega ob cesti, sta nama riti od veselja kar ploskali. Veselje je bilo kratko.
No, ajde, morda je čar vsemu morda res vzelo dejstvo, da tokrat z nama ni bilo več najinega prestolonaslednika, a levji delež je dodalo vreme. Si lahko mislite, na 1400m, obdanih z 2 in pol metrsko plastjo snega, je ves teden, z izjemo dveh dni, deževalo!!!
Že pri prvi večerji sva opazila, da je jedilnica hudo natrpana s turisti bivših socialističnih dežel. Poljsko, Češko, Bolgarsko … jah, in potem se je, ne vem kako, v tej množici znašla skupina angleških turistov, a kakšnega drugega jezika res ni bilo slišati. Ne me razumeti napačno, ne, ne, nikakor ljudi ne razvrščam po jeziku, ki ga govorijo, bolj po manirah in če gospa med večerjo predse postavi nož in ga temeljito poliže z ene in druge strani, ne morem, da ne bi prisluhnila in ugotovila iz katere dežele izvirajo tako »lepe« manire obnašanja pri mizi. Stavim, da bi moški del te skupine turistov, poleti v kakšnem obmorskem hotelu, na večerjo prišel v spodnji majici iz belega rebrastega bombaža …iz tiste zgodbe »Še pomnite tovariši!?«.

Hrana pa …no, ja, treba je varčevati, so najbrž rekli vodilni v tem hotelu in proračun stisnili tako, da so kreativni kuharji za predjed pri večerji vsakokrat uporabili vso cvetačo, brokoli, šunko pa morda še koruzne kosmiče od zajtrka in nam jo nič kaj vabljivo postavili na samopostrežno izbiro. Za glavno jed pa: hmja … testenine, to se pač spodobi, če si v deželi špagetov,  ampak ljubi bog, ali se res ne da ponuditi kaj bolj idejno kreativnega kot menjavanje oblik iz polžkov do špagetov ali metuljčkov, medtem ko jih iz dneva v dan polivajo z isto paradižnikovo ali kvazi sirovo omako. Škoda, da sem sklenila, da se odpovem sladkarijam, kajti sladice so tam res izgledale edini užitni del večerje.
Zajtrk; ne vem zakaj so sadje, ki so ga nudili za sladico ob večerjah, pri zajtrku umaknili iz vidika?! Kaj tistemu debelemu kuharju še nihče ni razložil, da če že sadna fruktoza, naj se ta uživa zjutraj?! Na precej obširno mizo so postavili 3 pladnje enakega! Na šnite narezanega sira (saj veste, tistega, ki smo ga ob kosu kruha nekoč dobivali za malico v šoli). Pa še 3 pladnje šunke, in kakšne 4 nekakšnih pohojenih rogljičev (vsi so bili prazni in večina jih je potem sama mazala z marmelado ali nadomestkom Nutelle), med, marmelada in maslo pa je bila ponudba zajtrka polna.

Takole je to izgledalo po pol ure od začetka zajtrka, ko je zmanjkalo tistih najbolj želenih mueslijev.
Takole je to izgledalo po pol ure od začetka zajtrka, ko je zmanjkalo tistih najbolj želenih mueslijev.

 

pohojen rogljič
Pohojen rogljič v vsej svoji lepoti. 🙂

 

rogljiči
Takole lahko napolniš celo mizo 🙂 … 4 pladnje ISTIH rogljičev, pa 4 šunke, pa 4 sira, pa si “zrihtal” 🙂

Wi-fi, ki naju je malce pritegnil; hmja … moj se je spet razveselil, ko mu je prijazna receptorka razložila, da za 5€ lahko neomejeno ves teden dostopava do brezžične povezave, ki žal lovi le v področju recepcije, ki je oddaljena 2 m od glavnega vhoda in premore le nekaj ubogih zelo zjahanih foteljev, ki so bili večino časa zasedeni s kupom mozoljastih britanskih mulcev. Ne samo eden, … in če pokličeš zdaj, lahko po isti ceni dostopata dva, tako so rekli mojemu in bil je še bolj srečen, saj sva vse svoje tehnikalije priključila »v svet« za borih 5€. Ah ne, to je ugotovil tudi avtobus britanske otročadi in seveda je ubogi ruter klonil pred navalom mularije, ki je naokrog prenašala vsaj dva Aj produkta, ki sta bila stalno povezana v brezžični krog. Torej – do neta sva prišla le ob nesramno zgodnji uri, ko sva se s telefonom v roki ustoličila tik ob recepciji in si zloadala tistih nekaj mailov in svežih FB sporočil. No, ja, vsaj preko komentarjev kot je »Tiiiiiiiinnnaaaaaa!« sem sklepala, da smo spet dobili olimpijsko medaljo, za brskanje po kakšnih spletnih novicah pa je bil signal že prešibek in nevreden mojega potrpljenja.

Soba; ahhh, pri svojem temeljitem povpraševanju sem pozabila na zelo pomembno vprašanje o tušu, saj sem nekako pričakovala, da pod besedo »hotel« ne paše vojaški tuš z na strop pritrjeno brizgo. Če vam povem o školjki, boste mislili, da pretiravam, a prisežem, res prisežem pri svoji pleši (zdaj sem izdala zgoraj zapisano skrivnost tudi tistim, ki me (še) ne poznate), da je bil wc postavljen v edino prosto luknjo v kopalnici, ki je bila žal takoj za vrati, ki pa so se odpirala na notri. Ker ključa ni bilo, je mojemu preostalo le petje ves čas med opravljanjem … no, ja, branjem, on pač to počne na WCju …, če ni želel, da mu po celodnevnem mučenju, dokončno zmrcvarim njegova uboga kolena. Ker je bila luknjica res majhna, seveda ni bilo prostora za držalo WC papirja, za katerim si se vsakič moral stegniti in malce sprehoditi (no, tako velika kopalnica pač ni bila, a razumete point, kajne) do poličke, kamor se je lahko odlagala rolica.

stranišče
Arhitekt tega stranišča je najbrž sam svoje potrebe vedno opravljal stoje – na školjki

 

Mobilne telefone in računalnik (filmi, no …) sva polnila v WCju, saj je bila ena vtičnica pregloboko za posteljo, da bi bila vredna muke, druga pa zasedena s televizijo.
Še sreča, da imam jaz vedno svojo italijansko NNP (nič nas ne sme presenetiti) vrečko s seboj in v njej pretvornike za naše evropske v evropsko italijanske vtičnice.

Ampak, midva sva se imela odlično! Morda ravno zaradi dežja, pomanjkanja dobre hrane in interneta. Imela sva knjige, nekaj odličnih filmov in drug drugega! Nasmučala se resda letos nisva (no, ja, jaz sem smučala dva cela dneva, moj pa se je skozi dež in meglo prebijal vsak dan vsaj po 2 uri), a sva se pogovarjala kot že dolgo ne.

 

Na koncu pa še pregled vseh stroškov:

  • 800€ hotel s pol penzionom (zajtrk, večerja) z vinom in vodo vključeno v večerjo, uporabo savne, bazena in vsakovečernih animacij 7 dni za 2 osebi
  • 5€ internet za dve osebi … ali pa za cel avtobus, če se geslo hitro raznese naokrog 🙂
  • 218€ 6 dnevna smučarska karta Folgarida-Marilleva, ki je vključevala 2 dni Madone di Campiglio za mojega moža
  • 80€ za karti zame. Vzela sem eno Madono za 1 dan – 47€ in eno lokalno – Folgarida-Marilleva 33€ (mimogrede, sem zahteven smučar in smučanje v Folgaridi je povsem dovolj tako za zahtevne, kot nezahtevne smučarje)
  • 2 x 18€ za brušenje in mazanje smuč – to si omisliva kar na smučišču, saj pri nas to traja po par dni, pa parkiravanje, pa prevažanje in prenašanje ..
  • 10 x 1,50€ za tiste kavice
  • 7-8€ so bile juhice, ki sva si jih privoščila na smučišču, saj se ne da izdržati od zajtrka ob 8:00 pa do večerje ob 19:30
  • nekaj jogurtov iz trgovine
  • 2 x cca 25€ za cestnine in bencina za 2x 550km

To je bilo letos res vse kar sva zapravila. Konec koncev se pa morda še splača, če je vreme slabo.

Drugo leto greva spet v Marillevo! Pa gajbo domačih jabolk pa en ruter s seboj pa bo!

2 komentarja

  1. Jaz sem šel v Dolomite za otvoritev sezone. Polpenzion me je stal 35€. Hotel je imel na voljo tudi savno. Hrana je bila več kot odlična. Tako, da sem bil več kot zadovoljen.

    Pa še vreme smo imeli lepo.

  2. Tomaz, se morava izza “etra” zmenita kje in kako se imenujejo ti hoteli z dobro ceno in še boljšo jedačo, da ne bova tu reklame delala. 😉

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*