Morje, ki te ljubim, morje



Zime je spet konec, počasi se je prebudila pomlad. Ob zadnjem vetrovnem vremenu sem se spet spomnila na Piran in izjemno lepe valove  lanskega poletja. Po nekaj dnevih sonca na plaži v Piranu je prišel dan, ko se je soncu pridružil še veter. Piran kot obmorsko mesto je eden mojih najljubših krajev. Energijsko mi zelo odgovarja in vsakokrat ko pridem tja, me pričaka nekaj novega in me preseneti. Tokrat je bilo tako z vetrom. Rada sedim na skalah in to sem tudi počela. Uživala sem ob morju, opazovanju valov, butanju pene in spreminjanju barv morja. Toliko odtenkov ima morje. Svetlih, temnih. Ko jih gledaš, uživaš, da samo si. Ne razmišljaš nič. Smejala sem se, ko me je veter skoraj že premikal, tako močan je bil. Uživala sem ob vedenju, da se moje telo polni s soljo.

morje

Spomnila sem se na terapijo z vetrom. Ko to počneš poleti in se izpostavljaš vetru, to predstavlja neke vrste energijsko čiščenje človeka in odstranjevanje vseh negativnih stvari iz nas. Veter te boža in ta dotik je zelo prijeten. Deluje prav zdravilno. Iz nas izpiha vse neprijetnosti, na vse pozabiš. Telo se napolni z novo energijo, postaja bolj prožno in mladostno. Ni presenetljivo, da smo tako prerojeni, ko se vrnemo iz morja. Kot da smo del morja in valov odnesli s seboj, kamorkoli smo se že vrnili.

Po kar precej časa sem se umaknila iz skal in šla na drugo stran Pirana, na južno. Bilo je, kot da bi zaprla vrata. Na drugi strani sploh ni bilo vetra. In valov. To se mi je zdelo prav neverjetno. Tega v Piranu še nisem doživela. Vročina je tolkla od betona in skal, ko sem se šla kopat na to stran, saj se mi je zdela zahodna stran morja preveč razburkana. Tam skoraj ni bilo kopalcev. Vsa plaža je bila zalita z vodo in izgledalo je kar malo preveč pustolovsko, da bi se tam človek okopal.

Po dolgem sedenju na skalah in izpostavljanju vetru sem dobila občutek, kot da me morje kliče, naj le pridem na kopanje v to razburkano vodo. Premišljala sem, ali iti ali ne iti. Kot biti ali ne biti. In ne samo kliče. Na koncu se mi je že zdelo, da me provocira. »No, kaj je zdaj? Si upaš ali kaj? Prideš ali ne?«

Premlevala sem in oklevala. Um me je strašil: » Kaj pa če ne boš mogla iz vode, ko so valovi tako veliki in mogočni? Kaj če ne bo nikogar, ki bi ti pomagal, če se bo to zgodilo?« Ampak na koncu se nisem mogla upreti. Nek pustolovski živec mi ni dal miru in odločila sem se, da grem. Naenkrat se je pojavilo zaupanje v morje in v sebe. V morje je prej tu in tam skočil kak pogumen otrok, ki ga um še ne muči, straši in ustavlja tako kot nas odrasle. V tem trenutku pa je bil v vodi le par srednjih let. Ko sem slišala domačo govorico, sem bila kar pomirjena in se spustila v morje. Valovi so me dvigovali visoko in spet spuščali. Uživam v valovih in v morju se ob takih valovih čuti prav posebna energija. Ko sem se naplavala, sem imela občutek, kot da me je morje pospremilo ven z nekaj blagimi valovi, da sem se lahko prijela za držalo in me hudomušno pozdravilo ob moji pogumni odločitvi, da se le okopam v tako visokih valovih. Čutila sem veliko veselje in zadovoljstvo same s sabo. Občutek neke notranje zmage.

Ta občutek, kako me veter boža, me čisti, popolnoma prepiha celo moje telo, razburkani valovi in spomin na toplo morje, ki je lahko istočasno mirno in obenem razburkano, je ostal v meni za večno. Združil je v sebi energijo vseh morij, slovenskega, grškega, španskega, hrvaškega, italijanskega in vseh drugih, ki so med seboj premešana, vsa v enem.

To zimo sem se velikokrat spomnila nanj. Občutek je bil božanski. Občutek, ko te preplavljajo valovi tako posebne, žive energije. Energija, ki sta jo dala skupaj morje in veter, je bila za mene energija nove življenjske moči. V trenutkih, ko to spet potrebuješ, te ta občutek spomni na to in ti je takoj lažje pri srcu. Ko spremeniš verze znane pesmi Federica Garcie Lorce v: »Morje, ki te ljubim morje…«

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*