Nacionalno preverjanje znanja – farsa slovenskega šolstva



V četrtek, 4.maja 2017 so se po slovenskih osnovnih šolah začela nacionalna preverjanja znanja. Prvi dan je na vrsti preverjanje iz slovenskega jezika. Ne morem mimo dejstva, da ne bi današnjega osnovnošolskega izobraževanja primerjala z izobraževanjem izpred 25 let, ko sem bila sama obiskovalka osnovne šole. Na tem mestu ne bom izpostavljala osnovne šole, na katero hodi moj šestošolec, povem pa, da obiskuje isto šolo kot sem jo sama. Konkretno pa je takrat ta šola slovela, kot hram učenosti in vse srednje šole so vedele, da imamo učenci iz te osnovne šole ogromno znanja, danes temu žal ni več tako. Pa verjamem, da ni edina šola, kjer se je znanje drastično poslabšalo.

Imam visoko izobrazbo, kar je pomembno samo zaradi vašega razumevanja, da svojemu šestošolcu,  ki je čisto povprečen fant in kaže nadarjenost za tehniko in naravoslovje, v mesecu novembru, ko so se začela prva preverjanja, nisem vedela, kako razložiti šolsko snov na način, da jo bo razumel. Da smo si na jasnem. To je naloga učiteljev. Da podajo snov na način, da jo učenci razumejo. Danes so razredi bistveno manjši kot takrat, ko nas je bilo po 30 v razredu. Takrat smo bili v 6.razredu samostojni in našim staršem na pamet ni prišlo, da bi se z nami učili.

V novembru sem se resno spraševala, kako da nisem prej ugotovila, da otrok ne razume snovi na način, kot mu je bila podana. Rečeno mi je bilo, da prej ni bilo dovolj snovi za spraševanje in preverjanje. Halo?! Kaj ste delali pri pouku 3 mesece! Se pozanimam pri kolegicah, ki imajo otroke druge po šolah. Večinoma so že spraševali. A je vsaka šola republika zase? Meni je celo rečeno, da ne smejo, ker ni po pravilniku. Nisem preverjala. Ni se mi še zdelo to potrebno.

Včasih ni bilo napovedanih spraševanj. Vedno znova nam je bilo celo naročeno, da se moramo učiti sproti. Kaj pa danes? Učenec brez napovedanega spraševanja ne sme biti vprašan, ne sme pisati testa in niti slučajno ne sme pisati dveh testov isti dan. Nas v tistih časih ni vprašal nihče. Pisali po dva. Če si imel srečo, si bil vprašan še tretjega. Pa nikomur ni na kraj pameti prišlo, da bi se pritožil.

Se vam zdi normalno, da ima učenec za rešiti 10 strani v delovnem zvezku zgodovine v enem tednu? O isti tematiki pa ni niti stavka zapisanega v zvezku. Tisto uro sploh niso nič zapisali. Resno sem se vprašala, kaj so delali pri pouku? Na to seveda nisem dobila jasnega odgovora, čeprav sem bila na sestanku. Učitelj ti jasno pove, da je njegova pravica, da se odloči za delovni zvezek, ki ga sam hoče, učni načrti so znani in da se dela strogo po zakonodaji. No, to mi je jasno. Z ničemer mu ne moreš oporekati, da ni delal po zakonodaji. Toda, kakšno zakonodajo v Sloveniji imamo na področju šolstva? Tako, da morajo učitelji izpolnjevati birokratske zahteve, obenem pa ne morejo ali nočejo izpolnjevati njihovega poslanstva, ki naj bi bilo predajanja znanja učencem. Ko berem današnje prispevke in zahteve učiteljev, da se jim pojasni, kakšne načrte ima ministrstvo z nacionalnim preverjanjem v prihodnje, je zadeva še hujša. Po informacijah iz medijev sploh nimajo navodil, kako naj bi delali!

Pa poglejmo še število založb, ki izdajajo učna gradiva za osnovne šole. Ali je normalno, da imamo na tako majhnem prostoru toliko različnih učbenikov? Toliko različnih delovnih zvezkov? Toliko različnih pristopov k podajanju snovi? In kje je logika, da je zahtevnost na nacionalnem preverjanju znanja recimo v 6. razredu toliko višja od dejanskega učnega načrta?

Na nacionalnem preverjanju znanja so tudi naloge, ki se po učnih načrtih izvajajo meseca maja in junija. Kako so potemtakem lahko že zajete v preverjanju na začetku maja?

Čemu sploh je namenjeno nacionalno preverjanje znanja? Do sedaj se iz tega preverjanja ni dajalo ocen. Kakšni pa so rezultati in čemu služijo? Se z njimi meri uspešnost osnovnih šol? Kaj se je zgodilo s tistimi osnovnimi šolami ali bolje učitelji, kjer so se konstantno dosegali podpovrečni rezultati?

Je nacionalno preverjanje samo sebi namen, zato da imajo nekateri profesorji zaposlitev? Da se troši proračunski denar?

Veliko staršev se sprašuje, kje je razum in vizija države, kaj želi od današnjih otrok, mladine tu v Sloveniji? Zakaj recimo v Skandinaviji opuščajo ocene in šolske predmete in učenje temelji na povezovanju, logičnem razmišljanju? Zakaj so tam z manj pritiska bolj uspešni? Zakaj se mora čisto po nepotrebnem ustvarjati pritisk že pri otrocih? Zakaj morajo biti prestrašeni? Starši pa zraven izgubljeni. Zakaj se že pri otrocih dogaja, da pomislijo na samomor, na pobeg, če pa v resnici še živeti niso začeli?

Katerih je danes največ brez dela in denarja – tistih z visoko izobrazbo, znanjem dveh tujih jezikov, ki so celo mladost presedeli za knjigami, po možnosti si nabrali odvečne kilograme in nizko samopodobo, ali tistih s poklicno izobrazbo, ki so se vse popoldneve lovili, se igrali igre, igre vlog in si nabirali bogate izkušnje za življenje?

Skrajni čas je, da se v Sloveniji sledi naprednim državam, ki želijo in tudi delajo na tem, da gre njihovim državljanom dobro. In vse se začne pri izobraževanju.

2 komentarja

  1. Ana Novak

    Kaj pa danes? Starši pišejo članke in govorijo kako bi moralo biti? Tako daleč smo. Žal.
    Odgovor je preprost. Kdor hoče znati, bo znal. Poslušal bo, sledil bo, naredil bo domačo nalogo, veliko bral, spraševal, reševal, iskal… To bo dovolj, da bo našel tisto v čemer je dober. Temu se bo po osnovni šoli posvetil. Četudi to ne bo visoka matematika, le določena spretnost, bo lahko vrhunski (ker bo to zanj in njegove starše dovolj). Učil se bo od staršev, od prijateljev, v okolju, kjer se bo počutil varno in bo lahko uspešen.
    Da bo to realno, se bomo morali potruditi tudi starši in okolica ter od otrok zahtevali tisto njihovo najboljše kar imajo.

  2. Maja Kovačič

    Le čevlje sodi naj kopitar. Tudi 10, 20, 30 let nazaj in čez 10, 20, 30 let ne bodo vsi učenci razumeli vsega. Prav tako ne obstaja idealen učitelj. Nekemu otroku odgovarja nekdo, drugemu pa sploh ne. Tako je bilo in vedno bo. Tudi prodajalka v bližnji trgovini se sosedi zelo dopade, meni pa ne. Tudi sama nisem bila najbolj zadovoljna s svojimi učitelji naravoslovja, pa sem vseeno pozneje doštudirala in magistrirala ravno v teh vodah. Brez da bi moji starši vedeli, da smo pri torkovi uri biologije v osnovni šoli predelali zgolj en odstavek, ostalo pa smo morali dokončati sami, saj je profesorica zašla z obravnavane teme. Se pa sprašujem, ali je vzrok v težavah res samo v slabih učiteljih in šolskem sistemu? Ali se je vse to tako zelo poslabšalo v 10, 20, 30 letih? Morda pa je razlog ravno v starših, ki svoje otroke zavijajo v vato. Hodijo po vseh mogočih govorilnih urah z vsemi profesorji, pregledajo vsako nalogo, komentirajo vsak zapis v učbeniku itd. Mislim, da se s tem naredi otroku samo in zgolj škodo, koristi pa ni nobene. Učitelj ni več avtoriteta, saj bo starš rešil vsako morebitno težavo in nesporazum namesto otroka. In potem vidiš, kako se starši učijo in sledijo snovi še v srednji šoli, kako hodijo z otroki na informativne dneve na fakultetah, kako ima vsak drugi otrok pogodbo zaradi različnih omejitev … So otroci sami od sebe postali tako drugačni v tako kratkem času? Še bolj pa me zanima in skrbi, kako se bodo ti otroci znašli v življenju. Življenje ni potica in mislim, da je prav, da otroci pridejo do tega spoznanja sami, saj bodo sicer pri 30. letih sicer težko splavali, če bodo zgolj vrženi v morje.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*