Neponovljiv film, ki brezčasno opisuje vsaj košček življenja vsakega izmed nas.
Deževno poletje. Mladi nadebudneži pa so ustvarjali čudovit film v dolini pomirjujoče reke Kolpe. Vso pozno preteklo jesen so potekale avdicije. Več kot 750 mladih se je v štirih krogih potegovalo za igro v filmu Ne pozabi dihati. Pet mladih je dobilo glavne vloge, še nekaj njih stranske. Dve dekleti in trije fantje so z resnim delom pričeli spomladi. 100 strani scenarija. Govorne vaje. Nenehno ponavljanje tekstov. Prišlo je poletje in ta mladina je imela najlepše počitnice. Delo in druženje s čudovito ekipo ob reki Kolpi in še na nekaterih lokacijah osrednje Slovenije. Ustvarjali so čudovit film, ki brezčasno opisuje odraščanje dveh najstniških bratov.
Kompletna ekipa z Martinom Turkom na čelu se je borila z vremenom in čarala skupaj kader za kadrom. Tisto poletje je bilo namreč pošteno mokro. Snemanje pa je potekalo pretežno v naravi. Biser južne Slovenije, Belo krajino, so predstavili na edinstven način. Posneli so vrsto čudovitih prizorov iz narave, ki so jih pospremili s čudovito glasbo Teha Thearda. Prizori z ležerne Kolpe pa so film bogato oplemenitili. Mladi igralci so tekom snemanja postali pravi prijatelji in so se med odmori in še vse poletje veliko družili. Nehote je preskočila tudi iskrica simpatije med statistko in enim glavnih igralcev. Nabirali so izkušnje in se učili od ekipe ustvarjalcev. Le ti so nesebično delili svoje znanje med mlade ustvarjalce. Večtedensko druženje je ustvarilo čudovito ekipo, brez katere ne bi bil film to, kar je. Snemanje je, kljub deževnemu poletju, potekalo bolj ali manj brez zapletov. Posebnost s snemanja je bila morda tudi ta, da so imeli dresirano srno.
Kot ljubiteljica slovenskega filma in mati enega glavnih igralcev sem si film večkrat ogledala. Všeč mi je sama zgodba, ki je čisto vsakdanja, pa vendar edinstvena. Bela krajina mi je zelo pri srcu, saj del mene izvira prav od tam. Tudi sama sem otroška leta med počitnicami preživela pri stari mami v Beli krajini. Številni prizori iz narave so me posebej pritegnili. Prav tako glasba. Velikokrat opazujem v raznih filmih tudi opremo v stanovanjih in urejenost okolice. Tudi to je v tem filmu edinstveno. Preprosto, domače in brezčasno. Ne starinsko, ne moderno. Čisto nekaj posebnega. Če pa poznaš opremo starih hiš in okolice v tem delu naše lepe domovine, pa ugotoviš, da je popolnoma pristno. V šolo so se v filmu mladi vozili z vlakom. Tudi sama sem se vozila v srednjo šolo z vlakom. Vendar najlepši izleti so bili, ko sem se s starši in pozneje tudi sama, vozila v Belo krajino k stari mami. Znala sem po vrsti naštet vse postaje od Grosupljega do Črnomlja.
Film so uvrstili med drame, vendar ga prežemajo še številni drugi žanri. Vmes smo se tudi nekajkrat pošteno nasmejali. Posamezni prizori pa so nam jemali dih ali nas prežemali z globokimi čustvi. Nekaj je tudi ljubezenskih prizorov začinjenih z erotiko. Tako bogat nabor žanrov in čudovite zgodbe znajo ustvariti le najboljši režiserji. Kar Martin Turk gotovo je. S svojo življenjsko sopotnico Ido Weiss je sestavil čudovito ekipo v kooperaciji italijanske in hrvaške produkcije. S tem je film dobil tudi svetovno širino. Prikazan je bil na nekaj festivalih. In povsod požel uspeh.
Film pa se je po dveh letih in pol po snemanju začel vrteti tudi v slovenskih kinematografih. Ker ni tipično žanrski, te prijetno preseneti vsak prizor posebej. To filmu daje njegovo edinstvenost. Pri ogledu filma uživajo tako mladi, kot osebe v začetku odraslosti. Zrelejši gledalci pa se lahko spominjamo svojih najstniških let in starševstva, ki je bilo vse prej kot enostavno. Skratka film za vse generacije. Na prvi slovenski premieri v Cankarjevem domu je film doživel številne izpade smeha, zadržanih dihov in na koncu močno navdušenje z glasnim in dolgim ploskanjem.
Za sprostitev poznega popoldneva ali večera je kot nalašč obisk kina in filma Ne pozabi dihati. Med filmom pa resnično ne pozabite dihati.
