Zakaj so poškodbe na naši duši v resnici dodana vrednost?



Naše življenje sestavljajo trenutki, v katerih smo srečni in blaženi ter počaščeni, da živimo. Obstajajo trenutki, v katerih imamo močne čustvene vibracije, pa tudi obdobja zahtevnejših preizkušenj, ko morda ne uspemo v hipu najti vseh odgovorov. Sčasoma se te izkušnje izkažejo kot naša dodana vrednost v procesu zorenja, sprejemanja sprememb in osebne rasti.

Poškodbe na duši

Prepustimo se življenju in dopustimo, da naša izkušnja postane popolna, tako da odstranimo zavore in pričakovanje, da bi dosegli to, kar mislimo, da bi bilo za nas nekaj popolnega. Zaupajmo v popolnost življenja, brez potrebe po neprestanem nadziranju vsega, kar zaznavamo kot nepopolnost. Sami kot bitja smo prečudoviti in popolni in tako velja tudi, da vse to, kar srečujemo na poti, prihaja le z namenom, da oblikujemo svoj popolni mozaik.

Šele, ko umirimo svoje emocije in se čustveno odmaknemo od dogodka, lahko kot opazovalec vidimo jasnejšo sliko. Da bi si lažje razložili, kaj se dogaja, pomislite na svoj strah. Vsakič, ko nas je strah, imamo pred seboj popačeno sliko tega, kar vidimo v svoji stvarnosti. Ta slika je dogodek, kateremu sami – skozi svoje filtre znanja in filter vrednosti – pripišemo nek pomen. Vsakič, ko v sebi zaznavamo strah, hkrati vplivamo na svojo pripravljenost sprejemanja. S strahom pa le določamo, kar je za nas vrednost tega, kar vidimo, in si obenem onemogočamo drugačno razumevanje resnične slike iz tega, kar se dogaja.

»Naši strahovi so v resnici naša osebna zavora na poti do (s)poznavanja resnice!«

Ravno takšna obdobja ali faze, v katerih ne dojamemo, čemu je tako, kakor je, nam prinašajo posebna sporočila in lekcije. Vsako sporočilo je namenjeno edino tebi, ker si edino ti tisti, ki vidiš svojo sliko po svoji predstavi. Ta predstava, ki si jo ustvarimo, je plod našega uma. Pomislimo, denimo, na trenutke radosti, ko nekaj počnemo se v resnici sploh ne zavedamo, kaj delamo, in to naravno steče. Vsakič, ko aktiviramo miselno in čustveno komponento, pa na nek način že vrednotimo. Ravno ta vrednost, ki jo sami pripisujemo sebi, ljudem, stvarem in dogodkom okoli sebe, opredeljuje našo stvarnost. To je v resnici vsa čarovnija!

Osvobodimo se potrebe po presojanju in postanimo svobodni v doživljanju tega popolnega trenutka sedaj. Pomembno je, da izberemo pripravljenost spoznavanja in razumevanja dejstva, da smo v resnici bitja svetlobe in ljubezni. Ko smo v sebi pripravljeni sprejeti to resnico, si dajemo možnost sprejemanja, da je naše življenje kot mozaik, sestavljen iz manjših delcev in izpolnjenih razpok, ki skupaj tvorijo popolno celoto.

Predstavljajte si svoje življenje kot mozaik. Osnova za izdelavo ornamentalne slike je svež omet ali glina, na katero polagamo kamnite in steklene ploščice različnih barv in oblik. Zamislite si, da ste vi sami osnova mozaika in da so ti kamniti in stekleni delci le izkušnje in lekcije, ki jih pridobivate. Predstavljajte si mozaik kot življenje. Kamniti delci predstavljajo vse izkušnje, ki ste jih potrebovali, da ste lahko danes oseba, kakršna ste. Stekleni delci pa se svetlikajo drugače in lahko si zamislite, da so to v resnici bogate lekcije, ki ste jih pridobili na svoji poti. Popoln mozaik sestavljajo vsi delci in lahko rečete, da je vaše življenje popolno šele takrat, ko dodate vanj čisto vse delce, ki sestavljajo vaš mozaik..

Mozaik

Odprti do spoznavanja resnice in sprejemanja svetlobe se lahko naučite prebirati lekcije, ki jih nosite s seboj. Danes se posvečam predvsem ozaveščanju dejstva, da šele, ko ste pripravljeni in odprti do sprejemanja drugačnega razumevanja, lahko spoznate, da je vsak od nas del nekega veličastnega načrta. Ste del tega sveta in tukaj ste, da bi uresničili svoje poslanstvo. Razpoke oz. padci so prinesli le lekcije, ki jih potrebujete, da bi uresničili to, po kar ste prišli. Vaša duša je izbrala izkušnjo. Ta popolni mozaik zapolnjujejo vse nepopolnosti in le tako postane nekaj edinstvenega.

Vsi smo edinstveni, vsak na svoj način. Vsak s seboj prinaša osebno sestavljanko. Vseh delov, ki sestavljajo vaš mozaik, nima vsak. Ti deli so vaše neprecenljive izkušnje. Ti majhni delci predstavljajo lekcije in vi ste danes bogatejši za vse to znanje. Veste, kaj vse lahko naredite z vsem, kar nosite v sebi? S tem bogastvom lahko razsvetlite pot mnogim, saj vi že imate izkušnjo. Izkustveno učenje je najmočnejša oblika učenja, a se tega lahko zavedate le, ko ste v sebi pripravljeni sprejemati svetlobo. Vsi mi smo bitja svetlobe in v nas biva čista ljubezen. Brezpogojna ljubezen je moč.

Ljudje imamo navade in nekje v podzavesti hranimo podatek, da so padci, ki jih doživljamo v življenju, v resnici razpoke, ki nas zaznamujejo. S tem se tudi sama strinjam, a pomembno je, kakšen odnos gojimo do svojega življenja in do izkušenj iz preteklosti, zaradi katerih smo postali to, kar smo danes. Ljudje se omejujemo le z mislijo. Vsaka omejitev je le produkcija uma, kar pomeni, da so v resnici vse omejitve le ovira, ki smo jo bili pripravljeni sprejeti. Kot del veličastnega načrta lahko v neki točki spoznamo, da ovir v resnici ni. Iz izkušenj in lekcij lahko izberemo, da bomo s seboj nosili le najboljše, kar smo doslej pridobili. Zgodi se, da se skozi izkušnjo v našo podzavest naseli strah in prav ta nam žal ne dopusti videti celotne slike. S strahovi smo čustveno vezani in mati narava nas je obdarila s tem, da ko se počutimo v nevarnosti, uporabimo nek obrambni mehanizem. Ta mehanizem so v resnici vedenja, ki jih uporabimo, ko nas je strah. Nikjer ni zagotovila, da so ta naša vedenja učinkovita, vemo pa, da se z izbranim vedenjem začasno izognemo situaciji, v kateri smo prestrašeni.

Ravno strah, ki smo ga bili pripravljeni sprejeti ob izkušnji, ko ni bilo tako, kakor smo si želeli, je tisto, kar nas zaznamuje. Strah je v resnici edina »praska«, ki ostane po padcu. Ozavestimo dejstvo, da je strah le plod uma in da nam postavlja ovire. Vsakič, ko razmišljamo o strahu v sebi, ta raste, hkrati pa razmišljamo o sliki preteklosti, kar pomeni, da nismo prisotni.

»Najbolj neplodna oblika delovanja je delovanje iz strahu. Vsakič, ko se nečesa bojimo, si hkrati postavljamo ovire v odnosu do tega, kar živimo.«

Pomembno je, kakšen odnos do dogodkov, ki nas v resnici krepijo, izberemo. Dokler sprejemamo rano, bo ta rana vse večja, ko pa dojamemo, da je danes rana iz preteklosti le naša dodana vrednost, smo pripravljeni na sprejemanje.

Neprecenljivega pomena je odnos, ki ga gojimo do samega sebe. Ta odnos je v resnici naša naravnanost do življenja. Ravno pomanjkanje, ki ga občutimo globoko v sebi, bo vedno prisotno v sliki oz. zaznavi našega zunanjega sveta.

Kadar je odnos, ki ga gojimo do samega sebe, negativen in zaznavamo neko pomanjkanje, iščemo možnosti, da bi te primanjkljaje, ki so plod uma, na nek način prikrili. A dokler v sebi ne izpustimo te slike in s tem tudi svojega pričakovanja do sebe, si onemogočamo delovati iz čiste ljubezni.

Sprejemanje je zelo pomemben del v našem življenju. Šele ko smo pripravljeni odpustiti sebi in sprejeti novo sliko o tem, kar menimo, da so naše pomanjkljivosti, ustvarjamo pogoje za sprejemanje.

  • Iz starodavne Japonske veščine Kintsugi so razvili pravo življenjsko filozofijo, ki nas uči, da so tudi izkušnje, ki jih zaznavamo kot razpoke, v resnici le dodana vrednost celotne slike – življenja. To je življenjska filozofija, v kateri lahko spoznamo, da razbiti delci niso nekaj neuporabnega in nekoristnega, da bi jih odvrgli, temveč nekaj edinstvenega. Koščke razbite posode zopet »zavarijo« z zlatom in izdelajo novo uporabno posodo, ki s svojimi nepopolnostmi postane edinstvena umetnina – tako kot je naše življenje v resnici popolna umetnina. V skladu s to filozofijo naj bi tudi ljudje v življenju cenili in ljubeče sprejemali ter celo slavili svoje polome.

Ljudje radi skrivamo svoje pomanjkljivosti, kot bi bilo to nekaj sramotnega. A vendar smo s svojimi nepopolnostmi popolna umetnina. Rane so popolno orodje za rast in razvoj. Sprejmimo svoje razpoke in jih »zavarimo« z ljubeznijo. Sprejmimo sebe in svoje življenje kot edinstveno umetnino, ki je lahko popolna le s svojimi nepopolnostmi.

Bojimo se svojih brazgotin in ne želimo jih pokazati drugim. A vedite, da so ti strahovi le plod uma in da je vse tisto, kar dojemate kot šibkost, v resnici vaša edinstvena prednost. Odprite se drugačnemu razumevanju sebe, bodite prijazni s seboj in pripravljeni na novo zaznavanje samega sebe ter razumevanje življenja. Vi edini ste umetnik in gradnik materije svojega življenja.

Edino vi sami lahko izberete odnos, ki ga gojite do sebe, in sprejmete odnos, ki ga gojite do svojega mozaika. Vedite, da ste edinstveni ravno takšni, kakršni ste. Vedite, da ste ljubezen in da s svojimi razpokami tvorite popolno celoto. Vedite, da so delci vašega mozaika v resnici nekaj edinstvenega. Sprejmite sebe in odprite srce, ker s svojimi delci, s katerimi ste bogatejši za znanje, lahko razsvetljujete pot še marsikomu. Razbiti delci niso nikoli za v koš, saj prav ti nepopolni delci tvorijo popoln mozaik!

V čisto vsem vidimo le nas same. Ni razlike med tem, kar smo, in tem, kar doživljamo. Vse poteka hkrati – kar globoko v sebi čutimo, to verjamemo in tudi vidimo. Lahko bi rekli, da je to, kar vidimo, na nek način iluzija, ki jo ustvarjamo s svojim umom. Iz čiste ljubezni poglejmo na dogodke, brez presojanja. Brez presojanja zgradimo odnos s samim seboj in osvobodimo se občutka, da nam nekaj manjka, da bi lahko bili popolni. To ni nekaj, kar bi morali doseči, to je tisto, kar že smo! Popolna bitja ljubezni in svetlobe. <3

 

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*