Izlet v Tolminska korita

Nedelja, tako siva, kakor so bili  zadnji dnevi v tednu ali pa še več časa. Pa tako poletje, zebe nas. Po kosilu se je izpod oblakov malo nasmehnilo sonce. Prelepo, toplo je zasijalo in nam pomežiknilo. To je znak, da je nekje pod oblaki skrito modro nebo. Potrebno se bo razgibati. Bi ali ne bi šli? Še zadnji pogledi v nebo, ki je še vedno malo sive barve. 

Ampak volja je in kjer je volja je tudi “zagon”….. Gremo !

Pa smo tam. Kam pa gremo če nas kje dobi dež, nevihta z grmenjem in bliski? Sedemo v avto in se odpeljemo. Pač nekam.  Nekam, kjer že dolgo nismo bili, je pa dovolj blizu da se lahko takoj vrnemo domov. Pot na križišču Tolmina zavije proti cerkvi in naprej proti Zatolminu. Vidimo lepo oprano nebo, pašnike, pokošeno travo…. Po ozki poti v vasi Zatolmin se zapeljemo proti Koritom. Tolminskim koritom. Čeprav je še pred kratkim deževalo, je parkirni prostor kar lepo zaseden. Raztegnemo si preležane ude, saj jih nismo aktivno uporabljali  že lep čas. Krivec je seveda vedno nekdo. Tokrat je dež…. revček! Sam se ne more braniti in povedati da ni kriv, saj je tudi narava žejna.  Ampak opravičilo smo pa le rabili ! Pot nas popelje mimo okrepčevalnice, ki je bila že lepo napolnjena. Pa kako je zadišalo ven. Želodčki so se kar spomnili domače hrane, čeprav smo ravnokar pokosili in smo siti. Ampak ne moremo odgnati misli od dobre frike – jedi iz krompirja, prelita z jajcem in sirom, zapečena na ocvirkih. Ali pa nekaj preprostega skuto in krompir. Pa kos gbance, kakor se imenuje v narečju potica. Seveda bi se prilegla… Nič ne bo. Jedli zaenkrat ne bomo, raje si bomo privoščili malo hoje.

Ustavimo se pri leseni hišici s še prijaznejšo in nasmejano  gospo. Z veseljem ti pove marsikaj o teh krajih. Pri njej kupiš tudi vstopnico za ogled tolminskih korit. Zanimivost pa je, da je poskrbela tudi za štirinožne prijatelje. Čaka jih sveža voda v skodelici. Tudi oni so žejni ko se vračajo iz tolminskih korit. Pot je dolga, za nekatere nevešče hoje pa tudi utrudljiva. Vzponov in spustov pa tudi ni malo, ravno tako tudi stopnic ne zmanjka.

Kaj so pravzaprav Tolminska korita?

To je skupno ime za korita reke Tolminke in Zadlaščice. So najnižja in najbolj južna ob vstopu v Triglavski narodni park. Saj to področje spada tudi pod zaščito Triglavskega narodnega parka. Korita so nastala počasi z zajedanjem reke v kamen, skale. Med potresom leta 1988 so bila tudi prizadeta. Od točke kjer smo vstopili so spusti k sotočju reke Tolminke in reke Zadlaščice. Na koncu poti pa pridemo po koritih Tolminke do najožjega in najglobljega dela korit, ter do jame v kateri je izvir termalne vode. Ta voda ima temperaturo okoli 21 stopinj Celzija. Poznali so jo že naši predniki. V ozkem delu korit imenovanem Skakalce, pa je zagozdena trikotna skala.  Skala po obliki spominja na glavo medveda, je tudi dobila ime ” Medvedova glava”. Ker smo si ogledovali vse to z vrha poti, smo določene poti, tolmune videli iz ptičje perspektive. Kar strašno je pogledati v globel. Lepo in prečudovito je, vendar te stisne ko vidiš prepade pod seboj.

Betonska pot, katera nas najprej popelje skozi tunel – predor iz katerega kar krepko curlja z vrha stropa, nas pripelje do zelo znanega Hudičevega mostu. Hudičev most se nahaja nad tolminskimi koriti in je tudi edina pot, katera te popelje naprej v vasi Zadlaz – Čadrg in Čadrg. Most je tudi najpomembnejša znamenitost tolminske občine. Leta 1907 je takratno tolminsko županstvo zgradilo most in cesto do vasi, katere sem že prej omenila. Do takrat je vodila tja le ozka steza, potka čez mostiček na dnu korit. Prvotno je bil most lesen, kasneje pa so italijanske oblasti le-tega zamenjali z železnim. Hudičev most je zgrajen 60 m nad Tolminko. Z mostu je zanimivo pogledati strugo reke zaradi barve. Je modrikasta in ne smaragdna kakor Soča. Takoj po poti navzgor za ostrim ovinkom je Zadlaška ali Dantejeva jama. Na ovinku je postavljena tudi klopca, kjer se lahko odpočiješ že  kar po lepem delu prehojene poti.

Zakaj Dantejeva in/ali Zadlaška jama?

Pravijo, da je italijanski pesnik Dante Alighieri ki je bil leta 1319 na Kozlovem robu – tolminskem gradu gost,  ob obisku tega kraja dobil navdih in spisal Pekel v pesnitvi Božanska Komedija. Res je pekel, če pogledaš kaj vse je videl tam. V jami je kasneje tudi živel in pisal. Jama je zelo zahtevna in njen ogled ni priporočljiv brez vodstva in ustrezne opreme. V njej živijo in gnezdijo netopirji. Že sam pogled nanjo, ko se vzpenjaš po stopnicah ti da strahospoštovanje do te jame – pekla. Pri cesti, pred stopniščem pa vidiš tudi zanimivo oznako oz. tablo z napisom Geodetska pot ( 63 ) RS. Naš načrt katerega smo si zadali naj bi se končal. Vendar ali naj ne bi šli še naprej? Do vasi? Časa je dovolj, vreme je ugodno in odločili smo se da gremo naprej. Pridemo pač kamor pridemo… Posebno nas je k temu spodbudila turistična tabla  ki je kar vabila in “firbec” … vžgan je bil sir, kava, sonček in pisalo je da je do tam še 1 km hoje. Želodčki so se prebudili, skomine…

Mogoče si bomo na kmečkem turizmu privoščili tudi kaj dobrega. Kdo naokoli  pa ne pozna njihovega znanega sira, skute… iz skute se pripravi dobro skutno župo, štrudel, štruklje… Župa  sedaj še prav dobro dene če ni pretopla. Ali pa abrezlne … to je rob obrezanega še mladega sira. Pravi bio žvečilni gumi ali kače, kakor radi otroci temu rečejo. Na pogled so dolgi, ozki kakor majhne kačice in tako lepo se zvijajo med prsti… res dobri .

Mogoče pa nam pripravijo frtajlo, saj je sedaj povsod polno zelišč in dišavnic. Frtajla je jed iz moke, jajc, vode, soli in zelišč. Nekakšna debelejša omleta. Če se hočemo posladkati pa to “pocukramo” – posladkamo . Namesto vode uporabimo mleko in sladkor ter tako dobimo fancu – fancel. Povrhu ne sme manjkati posipan “cukr”. Same dobrote, res moramo pohiteti da nam še kaj ostane. Betonirana pot nas pripelje v Zadlaz Čadrg. Nahaja se nad desnim bregom globoke grape Zadlazčice, ki se pod delom naselja Laz izliva v reko Tolminko. Od tu naprej se skozi vas lahko napotiš še naprej proti Tolminskim Ravnam ali planini Razor. Čadrg, vasica visoko ležeča nad koriti. Ukvarjajo se z kmetijstvom, živinorejo, sirarstvom. To je gručasta vasica, katera leži na ravnini ob vznožju strmih senožeti nad sotesko. Vas je znana po skupnosti Srečanje Don Pierina Gelminija. Fantje kateri živijo v tej skupnosti se sami oskrbujejo s hrano, skrbijo za bivališče in okolico lepo urejene hiše. Pomagajo pri delu vaščanom in lepo sodelujejo z njimi. Iz te vasi prihaja tudi znan glasbeni duo BAKALINA. Ta ohranja v domačem jeziku zelo zanimivo glasbo, ki daje svojo prepoznavnost s preprostostjo. Marsikdaj pade tudi pikra na račun katere osebe, dogodka…. le kdo ne pozna in se še spomni pesmi Kravatarji?!

Ko se pogovarjaš s tam živečimi, nekateri se dnevno vozijo v dolino po opravilih, službo, otroci v šolo, ti znajo, posebno starejši povedati kakšno pripovedko, povest. Znane in zapisane so tudi po ljudskem pripovedovanju, izročilu. Tako so se tudi nekatere ohranile. Prav zanimive so. Meni se je od nekdaj najbolj zdela zanimiva in smešna povest: Duga Baba se da nositi čez brv. Kakor otrok sem si predstavljala kako dolga je bila ta “baba”- žena in kako jo je nekdo mogel in moral nositi čez brv. Živo sem imela to pred očmi, otroška domišljija pač nima meja in prav smešno mi je bilo. Lepe pa so tudi Zakaj ni več hudobe ali pa Kraja sena s coprnijo, pa še in še  jih jih je prelepih in zanimivih. Te so si pred mnogimi leti pripovedovali ob večerih, kdo ve mogoče si še danes? Res hranijo domačini bogato kulturno dediščino.

Ker se je pričelo sonce že malo nagibati čez hrib, nebo je tudi postalo  sivo in oblaki niso več napovedovali lepega vremena smo se morali od teh prelepih krajev, ljudi, povesti, pogledov, kramljanja in najpomembnejše za nas ženske – pridobljenih novih receptov, posloviti in oditi proti domu. Pot proti parkirnemu prostoru je ob klepetu, obnavljanju doživetij kar prehitro minila. Prišli smo do hišice kjer je vstopna postaja, pogled nam je takoj zaneslo v okrepčevalnico. Seveda… zdaj pa se gremo prav zares tudi malo  okrepčat. Hrana nam bo teknila. Kaj pa bomo jedli? Večno vprašanje. Jaz bi domač šalam – domačo salamo, ser – sir ali skuto, mogoče bi budle, ravno take kakor so včasih pripravljali doma. Misliš da bi klobaso ali pa mogoče imajo še kje spravljeno kakšno mulco?  Ja…. kaj ali bomo mulce jedli? Jaz bi, ampak ne mulce – tiste fantiče ki kakšno ušpičijo. Na tolminskem so mulce domače narečno ime za krvavice. Seveda narečje, potem pa ne veš kaj naročiš? To je pripomba pohodnice, katera se je zbala da bo res kakšne fantiče morala pohrustati..

Bilo je lepo, mulc nismo dobili ker ni sezone, smo se pa najedli prave tminske frike in to zelo dobre. Za prste obliznit! Sprehod po tolminskih koritih, v Skakalce čez Hudičev most do Dantejeve ali Zadlaške jame, pa naprej do vasi in klepet s prijaznimi domačini je vsem podaril prelep nedeljski popoldan. Pa čeprav je sprva kazalo da nas bo dež obdržal doma…